27. člen ZSVI

Vsebinsko prazno učinkuje zapis drugostopenjskega sodišča, da razveljavitveni sklep ne bo povzročil kršitev strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Okoliščine primera govorijo drugače. Teče osmo leto odločanja v postopku za varstvo koristi otrok, v katerem je pomen hitrosti za dokončno ureditev razmerij še toliko večji. A., ranljiva oseba nezavidljivega zdravstvenega stanja, ki odseva povečane (finančne) potrebe, je že od leta 2019 brez preživnine preživninskega zavezanca. Takšna situacija kliče po čimprejšnji in dokončni odločitvi v zadevi.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-65/21-12 odločilo, da je ZSVI v neskladju z Ustavo. Nadalje je odločilo, da se do odprave ugotovljenega neskladja osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Drugi odstavek 123. člena ZZZDR pa je določal: Če je otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadosti sredstev za preživljanje, so ga starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnosti in ob pomoči družbene skupnosti. Glede na navedeno odločbo Ustavnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno zmotna in sta obe stranki (glede na njegovo prizadetost in predhodno ugotovljene potrebe) dolžni preživljati A. A. tudi po 1. 1. 2019, torej po datumu, s katerim je sodišče prve stopnje preživninsko obveznost tožnika do A. A. ukinilo.

Težka zdravstvena stanja iz 3. člena ZSVI, ki pogojujejo pridobitev statusa invalida, pri tožnici niso izkazana.

Podlago za dolžnikovo obveznost v predmetnem obdobju predstavljata izvršilni naslov in drugi odstavek 123. člena ZZZDR (Uradni list SRS, št. 15/76, Uradni list RS, št. 1/89 in 64/01).

Dodatka za tujo nego in pomoč ter za postrežbo se pri določanju preživninske obveznosti staršev invalidnega otroka upoštevata kot dohodek za zadovoljevanje potreb otroka.

Sodišče prve stopnje je ob izdaji izpodbijane sodbe temelj preživninske obveznosti tožnika pravilno prepoznalo v 123. členu ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Toda 1. 1. 2019 je pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov (ZSVI), ki se v predhodni določbi 27. člena glasi: "Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati preživninska obveznost staršev, kot jo je urejal drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih". Ni dvoma, da povzeto zakonsko besedilo ne vpliva na preživninsko obveznost do 31. 12. 2018, vprašljiv pa je njegov vpliv od 1. 1. 2019 dalje. Najprej, ali vpliva le na "odprte" sodne postopke, kot je obravnavani, ali tudi na že zaključene in potem, kako vpliva (ali je ZSVI posegel v pravnomočne izvršilne naslove ali pa je treba za ukinitev pravnomočnih izvršilnih naslovov vložiti tožbo na ukinitev preživnine). Ker se pravdni stranki do te materialne podlage nista imeli možnosti opredeliti, bosta to lahko storili ob novem sojenju (drugi odstavek 351. člena ZPP). Od njunih navedb, morebitnih novih zahtevkov in pravnih naziranj bo odvisna tudi odločitev sodišč

Tožnik je sicer zatrjeval spremembe glede svojih preživninskih zmožnosti, vendar je sodišče prve stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ne da bi se z njimi ukvarjalo oziroma ne da bi jih ugotavljalo. Izhajalo je namreč iz zmotnega materialnopravnega stališča in presojalo, ali so podani zakonski pogoji za plačevanje preživnine, kot jih določa 123. člen ZZZDR, ki je veljal pred spremembo ZZZDR-C, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I 11/07-45 s 13. 12. 2007. Ob tem je spregledalo, da ne gre za (prvo) določitev preživnine, ker je o tem že pravnomočno odločeno, temveč za njeno spremembo, zato bi se moralo ukvarjati z vprašanjem, ali obstojijo okoliščine, ki sploh omogočajo spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine.