22. člen ZSRT-1
(turistična taksa za prenočevanje v počitniških hišah in počitniških stanovanjih)
(1)Občina lahko določi, da se v počitniških hišah ali počitniških stanovanjih plačuje turistično takso, če:
- je bilo na območju občine v preteklem letu več kot 100.000 prenočitev ali je na območju občine vsaj 1.500 ležišč v nastanitvenih obratih in
- je na območju občine najmanj 200 počitniških hiš ali počitniških stanovanj.
(2)Turistična taksa iz prejšnjega odstavka se plača v pavšalnem letnem znesku, ki ga plača lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja v skladu s tretjim in četrtim odstavkom tega člena. Način plačevanja podrobneje določi občina v svojem predpisu.
(3)Lastnik počitniškega stanovanja ali počitniške hiše plača turistično takso v pavšalnem letnem znesku v višini, sorazmerni z obsegom ugodnosti in storitev, ki so na območju občine, kjer je počitniška hiša ali počitniško stanovanje, na voljo brezplačno, vendar največ do 45 eurov za posamezno ležišče.
(4)Za počitniško hišo ali počitniško stanovanje se šteje, da ima naslednje število ležišč:
- do 30 m 2 stanovanjske površine objekta: dve ležišči,
- nad 30 do 50 m 2 stanovanjske površine objekta: tri ležišča,
- nad 50 do 70 m 2 stanovanjske površine objekta: štiri ležišča,
- nad 70 do 90 m 2 stanovanjske površine objekta: pet ležišč,
- nad 90 m 2 stanovanjske površine objekta: šest ležišč.
(5)Za stanovanjsko površino iz prejšnjega odstavka se šteje uporabna površina, kot je navedena v katastru stavb.
(6)Za namen zaračunavanja turistične takse za prenočevanje v počitniških hišah ali počitniških stanovanjih občina vodi evidenco zavezancev za plačilo te takse, ki vsebuje podatek o osebnem imenu, stalnem naslovu prebivališča, matični in davčni številki zavezanca ter podatke o stanovanjski površini počitniške hiše ali stanovanja.
(7)Lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja iz tretjega odstavka tega člena plača turistično takso v pavšalnem letnem znesku do 31. marca za preteklo leto.
- UPRS Sodba I U 1097/2019-11Upravno sodišče RS · 2020
Iz predložene dokumentacije iz leta 2015 (s strani tožnice in toženke) in razlogov drugostopne odločbe izhaja, da je tožnica v letu 2015 uspela z oprostitvijo plačila turistične takse na podlagi izkazane invalidnosti moža, za kar je bila pravna podlaga v tretji alineji prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Organ druge stopnje se pri zavezi tožnice za plačilo turistične takse in razlagi pravne podlage, da ni razlogov za oprostitev, opira na 6. člen Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper. Sodišče pritrjuje organu, da v 6. členu Odloka in ne drugih njegovih določbah, ni podlage za oprostitev plačila turistične takse, zaradi okoliščine, kot jo zatrjuje tožnica in jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Da bi bila izpodbijana odločba nična in ne bi imela pravnih posledic zaradi kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, tožnica napačno meni. Rok, določen v prvem odstavku 222. člena ZUP, je inštrukcijski, poleg tega izpodbijana odločba ni bila izdana na zahtevo strank, pač pa po uradni dolžnosti. Na molk drugostopnega organa v zvezi s trajanjem reševanja pritožbe, se tožnica pri izpodbojni tožbi zoper prvostopno odločbo, kot razlog njene ne
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 7. 5. 2020Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 1097/2019-11Upravno sodišče RS · 7. 5. 2020
Iz predložene dokumentacije iz leta 2015 (s strani tožnice in toženke) in razlogov drugostopne odločbe izhaja, da je tožnica v letu 2015 uspela z oprostitvijo plačila turistične takse na podlagi izkazane invalidnosti moža, za kar je bila pravna podlaga v tretji alineji prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Organ druge stopnje se pri zavezi tožnice za plačilo turistične takse in razlagi pravne podlage, da ni razlogov za oprostitev, opira na 6. člen Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper. Sodišče pritrjuje organu, da v 6. členu Odloka in ne drugih njegovih določbah, ni podlage za oprostitev plačila turistične takse, zaradi okoliščine, kot jo zatrjuje tožnica in jo je določala tretja alineja prvega odstavka 8. člena Odloka/13. Da bi bila izpodbijana odločba nična in ne bi imela pravnih posledic zaradi kršitve prvega odstavka 222. člena ZUP, tožnica napačno meni. Rok, določen v prvem odstavku 222. člena ZUP, je inštrukcijski, poleg tega izpodbijana odločba ni bila izdana na zahtevo strank, pač pa po uradni dolžnosti. Na molk drugostopnega organa v zvezi s trajanjem reševanja pritožbe, se tožnica pri izpodbojni tožbi zoper prvostopno odločbo, kot razlog njene ne