62. člen ZSPDSLS-1
(oddaja v najem)
(1)Nepremično premoženje v lasti države, ki ga začasno ne potrebuje noben upravljavec ali uporabnik, se lahko odda v najem.
(2)Nepremično premoženje v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, ki ga ne potrebuje noben upravljavec ali uporabnik, se lahko odda v najem.
(3)Pod ocenjeno vrednostjo se lahko odda v najem nepremično premoženje samoupravnih lokalnih skupnosti, ki je namenjeno poslovni dejavnosti, zlasti rokodelstvu in kulturni dejavnosti, pri čemer je med ponudbami, ki so v skladu z razvojnim programom samoupravne lokalne skupnosti, merilo za izbor najugodnejšega ponudnika ekonomsko najugodnejša ponudba.
(4)Najemnina se lahko plačuje mesečno ali letno. Plačilo najemnine za več let v enkratnem znesku ni dopustno. Pogodbeno določilo o plačilu najemnine v enkratnem znesku za obdobje, daljše od enega leta, je nično.
- VSRS Sklep I Up 71/2025Vrhovno sodišče RS · 2025
Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis. Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.
- UPRS Sodba I U 557/2022-13Upravno sodišče RS · 2024
Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
2 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 7. 2025Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep I Up 71/2025Vrhovno sodišče RS · 3. 7. 2025
Akt poslovanja, ki ni upravni akti je zgolj akt, ki se nanaša na razpolaganje s stvarnim premoženjem države ali občine in izključni cilj osebe javnega prava v tem primeru je doseganje ekonomsko najugodnejšega rezultata. Zato ne gre za akt poslovanja, če odločitev o oddaji premoženja v najem narekujejo kriteriji, ki vsebinsko niso povezani s pravno naravo posla in ekonomskimi cilji, upravljavec premoženja pa jih je dolžan upoštevati, ker mu to nalaga predpis. Z upravnim aktom je po vsebini odločeno o materialnopravno določeni pravici ali pravni koristi osebe. Za to presojo pa ni relevantno, ali ima akt strukturo in sestavine odločbe po ZUP. Toženec je z izpodbijanim seznamom določil upravičence, s katerimi bo sklenil pogodbo o uporabi priveza. Torej je ob upoštevanju predpisanih javnopravnih kriterijev s sprejetjem seznama, na katerem ni pritožnika, enostransko in oblastveno odločil o njegovi materialnopravno določeni pravici do pridobitve priveza v pristanišču.
- UPRS Sodba I U 557/2022-13Upravno sodišče RS · 27. 11. 2024
Odločanje ustanavljanja posebne pravice do uporabe javnega dobra je upravna zadeva, kar zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. Tožena stranka je namreč v javnopravnem interesu dolžna po eni strani zagotavljati splošno rabo javnih cest, ki so javno dobro, po drugi strani pa prav tako lahko v javnopravnem interesu omogoči pod zakonsko določenimi pogoji ustanovitev pravice do posebne rabe javnega dobra. S tem ko je tožena stranka odločala o ustanovitvi posebne pravice do uporabe javnega dobra, je odločala kot oblastni organ, kar izhaja iz same narave nepremičnine, s katero je razpolagala. Ker gre v obravnavani zadevi po naravi stvari za upravno zadevo, to pomeni, da bi morala tožena stranka v skladu z ZUP odločiti o tožničini zahtevi o priznanju položaja stranske udeleženke oziroma njeni zahtevi o obnovi postopka, odvisno od tega, v kateri fazi je postopek ustanovitve posebne pravice do uporabe javnega dobra.