26. člen BJPODO

1. Državi pogodbenici si pomagata pri pobiranju davčnih terjatev. Pomoč ni omejena s 1. in 2. členom. Pristojna organa držav pogodbenic lahko s skupnim dogovorom uredita način uporabe tega člena. 2. Izraz »davčna terjatev«, kakor je uporabljen v tem členu, pomeni dolgovani znesek v zvezi z davki iz 2. člena, ki se uvedejo v imenu države pogodbenice, in naslednjimi davki, če tako obdavčevanje ni v nasprotju s to konvencijo ali katerim koli drugim instrumentom, katerega članici sta državi pogodbenici, vključno z obrestmi, upravnimi kaznimi in stroški pobiranja ali zavarovanja v zvezi s tem zneskom: a) v Sloveniji: (i) davek na dodano vrednost in (ii) davek na dediščine in darila; b) na Japonskem: (i) posebni davek od dohodkov pravnih oseb za obnovo; (ii) davek na potrošnjo; (iii) lokalni davek na potrošnjo; (iv) davek na dediščine in (v) davek na darila; c) kakršen koli drug davek, o katerem se lahko občasno dogovorita vladi držav pogodbenic z izmenjavo diplomatskih not; d) kakršni koli enaki ali vsebinsko podobni davki, ki se po dnevu podpisa te konvencije uvedejo poleg davkov iz pododstavkov a, b ali c ali namesto njih. 3. Kadar je davčno terjatev države pogodbenice mogoče uveljaviti po zakonodaji te države pogodbenice, dolžnik pa takrat po zakonodaji te države pogodbenice pobiranja ne more preprečiti, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme za namene pobiranja pristojni organ druge države pogodbenice. To davčno terjatev pobere ta druga država pogodbenica v skladu z določbami svoje zakonodaje, ki se uporablja pri uveljavljanju in pobiranju njenih davkov, kakor da bi šlo za davčno terjatev te druge države pogodbenice, ki izpolnjuje pogoje, ki tej drugi državi pogodbenici omogočajo, da vloži zaprosilo po tem odstavku. 4. Kadar je davčna terjatev države pogodbenice taka, da ta država po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja, to davčno terjatev na zaprosilo pristojnega organa te države pogodbenice sprejme zaradi izvedbe ukrepov zavarovanja pristojni organ druge države pogodbenice. Ta druga država pogodbenica izvede ukrepe zavarovanja te davčne terjatve v skladu z določbami svoje zakonodaje, kakor če bi bila to njena davčna terjatev, tudi če med izvajanjem teh ukrepov te davčne terjatve ni mogoče uveljaviti v prvi omenjeni državi pogodbenici ali če ima dolžnik pravico pobiranje preprečiti. 5. Ne glede na določbe tretjega in četrtega odstavka v državi pogodbenici za davčno terjatev, ki jo pristojni organ te države pogodbenice sprejme za namene tretjega ali četrtega odstavka, ne veljajo roki ali prednostna obravnava, ki se uporabljajo za davčno terjatev po zakonodaji te države pogodbenice samo zaradi njene narave. Poleg tega davčna terjatev, ki jo sprejme pristojni organ države pogodbenice za namene tretjega ali četrtega odstavka, v tej državi pogodbenici ni prednostno obravnavana po zakonodaji druge države pogodbenice. 6. Ne glede na določbe petega odstavka dejanja, ki jih opravi država pogodbenica pri pobiranju davčne terjatve, ki jo pristojni organ te države pogodbenice sprejme za namene tretjega ali četrtega odstavka, katera bi, če bi jih opravila druga država pogodbenica, imela za posledico prenehanje poteka oziroma prekinitev roka, ki velja za davčno terjatev v skladu z zakonodajo te druge države pogodbenice, imajo tak učinek v skladu z zakonodajo te druge države pogodbenice. Pristojni organ prve navedene države pogodbenice obvesti pristojni organ druge države pogodbenice o tem, da je taka dejanja opravil. 7. Obstoj, veljavnost ali višina davčne terjatve države pogodbenice ne bo predmet postopkov pred sodišči ali upravnimi organi druge države pogodbenice. 8. Če kadar koli po zaprosilu države pogodbenice v skladu s tretjim in četrtim odstavkom ter preden druga država pogodbenica pobere in nakaže davčno terjatev prvi navedeni državi pogodbenici, ta davčna terjatev ni več: a) pri zaprosilu po tretjem odstavku, davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice, ki jo je mogoče uveljaviti po njeni zakonodaji in jo dolguje oseba, ki takrat po zakonodaji te države pogodbenice njenega pobiranja ne more preprečiti, ali b) pri zaprosilu po četrtem odstavku, davčna terjatev prve omenjene države pogodbenice, za katero ta država pogodbenica po svoji zakonodaji lahko izvede ukrepe zavarovanja za zagotovitev njenega pobiranja, pristojni organ prve omenjene države pogodbenice o tem takoj uradno obvesti pristojni organ druge države pogodbenice in glede na izbiro pristojnega organa druge države pogodbenice pristojni organ prve omenjene države pogodbenice začasno ali trajno umakne svoje zaprosilo. 9. V nobenem primeru se določbe tega člena ne razlagajo tako, kakor da nalagajo državi pogodbenici obveznost, da: a) izvaja upravne ukrepe, ki niso v skladu z zakonodajo in upravno prakso te ali druge države pogodbenice; b) izvaja ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom; c) zagotovi pomoč, če druga država pogodbenica ni izvedla vseh razumnih ukrepov za pobiranje ali zavarovanje, odvisno od primera, ki jih ima na voljo po svoji zakonodaji ali upravni praksi; d) zagotovi pomoč v primerih, ko je jasno, da upravno breme za to državo pogodbenico ni sorazmerno s koristjo, ki bi jo imela druga država pogodbenica.