25. člen ZMV-1

Prekrškovni organ je storilcu plačilni nalog izdal na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 in je pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga storilcu omogočil, da se osebno izjavi o prekršku in je v plačilnem nalogu zapisan povzetek njegove izjave. Storilec je bil ob podajanju izjave in pred izdajo ter vročitvijo plačilnega naloga seznanjen z vsemi dejanskimi in pravnimi vidiki nanj naslovljenega prekrška, zaradi česar pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da storilec zoper plačilni nalog ni imel možnosti do učinkovite uporabe pravnega sredstva. Ker pa je storilec v zahtevi za sodno varstvo iz plačilnega naloga selektivno vzel samo napačno navedbo v nazivu zakona in je na tej podlagi v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal kršitev materialnih določb zakona, je sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo lahko upravičeno ugotovilo, da storilcu ni bila kršena pravica do izjave in ni imelo nobenega razloga, da bi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo moralo kršitev pravice do izjave odpraviti na podlagi devetega odstavka 65. člena ZP-1, temveč se je pravilno omejilo samo na materialnopravni preizkus plačilnega naloga. Prekrškovni organ je

Iz povzetega zagovora storilca izhaja, da je vozilo pred vožnjo pogledal le od spredaj, ob tem na vozilu videl preizkusne tablice, medtem ko zadnjega dela vozila ni pogledal. Ob navedenem ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da storilec za očitani prekršek ni subjektivno odgovoren in da so storjene kršitve zgolj posledica malomarnosti in pomote delavca. Četudi tablice na vozili ni nameščal storilec sam, bi moral preveriti, kakšne tablice so nameščene na priklopnem vozilu. Če bi to storil, bi lahko opazil, da na priklopnem vozilu ni nameščena (trajna) preizkusna tablica, ki bi sicer morala biti nameščena glede na zavedanje storilca, da priklopno vozilo ni registrirano, in bi tako napako, ki naj bi jo po zatrjevanjih storilca storil delavec, pravočasno odkril in preprečil storitev prekrška.

Začasni odvzem vozniškega dovoljenja je inštitut v rednem sodnem postopku o prekršku, ki ga izreče sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 113.a člena ZP-1 in ga ni mogoče enačiti z odvzemom vozniškega dovoljenja z odločbo upravne enote, ker imetnik vozniškega dovoljenja ne opravi kontrolnega zdravstvenega pregleda, na katerega je bil napoten (napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, skladno z drugim odstavkom 84. člena ZVoz-1), v določenem roku ali ga ne opravi v celoti, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi telesna in duševna zmožnost za vožnjo motornih vozil. Sankcija za vožnjo z vozniškim dovoljenjem, ki je bilo vozniku na podlagi takšne odločbe upravne enote odvzeto, je določena v sedmem odstavku 84. člena ZVoz-1, dejanje pa je kvalificirano kot prekršek po sedmem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 84. člena ZVoz-1, zato obdolženki ni mogoče očitati storitve prekrška po desetem odstavku 56. člena ZVoz-1.

Ker je opravljanje tehničnega pregleda v rokih, ki jih ZMV-1 ureja v svojem 49. členu, eden od pogojev za registracijo vozila, storilec z izpolnitvijo zakonskih znakov prekrška po osmem odstavku 49. člena ZMV-1, izpolni tudi zakonski znak prekrška po osmem odstavku 25. členu ZMV-1. Navedeno pa ne pomeni, da sta prekrška v odnosu konsumpcije.

Sodišče prve stopnje je pri presoji vseh okoliščin, v katerih naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, in pri osebnosti obdolženca zmotno zaključilo, da enkratni dogodek ne omogoča zaključka o obdolženčevi nevarnosti za cestni promet. Večja intenzivnost obravnavanega dogodka narekuje pritrditev pritožbeni navedbi, da ni utemeljena izključitev možnosti sklepanja o nevarnosti storilca pri odločanju o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja na podlagi okoliščin kaznivega dejanja.

Sodišče ni vezano na predlog predlagatelja postopka glede pravne presoje dejanja (tretji odstavek 132. člena ZP-1), vendar pa dejanskega očitka iz obdolžilnega predloga ne sme dopolnjevati ali spreminjati tako, da bi vanj v škodo storilca vnašalo dodatne zakonske znake prekrška ali ga preoblikovalo v povsem drugo dejanje.

Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je v konkretni zadevi motorno kolo po 14. točki prvega odstavka 3. člena ZMV-1 motorno vozilo ter da mora biti kot tako skladno z določbo prvega odstavka 25. člena ZMV-1 za udeležbo v cestnem prometu registrirano in tehnično brezhibno. Skladno s 4. točko prvega odstavka 5. člena ZMV-1 določbe II. poglavja ne veljajo za vozila, namenjena izključno za hitrostna tekmovanja na cestah oziroma na tekmovališčih. Po določbi drugega odstavka tega člena lahko lastnik vozila za potrebe registracije takega vozila po postopkih iz 16. do 19. člena in 20. do 23. člena tega zakona pridobi potrdilo o skladnosti vozila ali soglasje k registraciji kljub odstopanju od tehničnih zahtev, ni pa to njegova dolžnost.

Ob upoštevanju, da določenega vozila, ki sicer ima karakteristike določene kategorije motornih vozil, a ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev, da bi ga bilo mogoče registrirati za uporabo v cestnem prometu, po naravi stvari neživljenjsko zahtevati, da ima voznik, ki je udeležen v cestnem prometu s takim vozilom, vozniški izpit za kategorijo motornih vozil, v katero sicer spada to vozilo glede na njegove karakteristike. Dejstvo, da bi voznik za vožnjo take vrste motornega vozila, ki bi ga bilo mogoče registrirati, moral imeti vozniško dovoljenje določene kategorije, po oceni pritožbenega sodišča pomeni zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oz. obsega protipravnosti in je življenjsko gledano del enotne dejavnosti, ki predstavlja en sam prekršek.

Ker je za posle rednega upravljanja potrebno soglasje solastnikov, katerih deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, SPZ v četrtem odstavku 67. člena predvideva možnost, da se manjkajoče soglasje nadomesti z odločitvijo sodišča. Vendar zakon take možnosti ne predvideva za vse posle rednega upravljanja, ampak za tiste posle, ki so nujni za redno vzdrževanje stvari. Registracija oziroma podaljšanje vozniškega dovoljenja ni posel, ki je za redno vzdrževanje stvari nujen.

Šesti odstavek 62. člena ZVoz-1 sicer res določa, da v kategorijo B1 spadajo štirikolesa, pri čemer pa je potrebno upoštevati definicijo pojma štirikolo, ki izhaja iz 23. točke prvega odstavka 3. člena ZMV-1, ki pa to vrsto vozila poleg zunanjega izgleda definira tudi glede na maso in nazivno moč motorja. Natančna in pravilna ugotovitev tehničnih karakteristik vozila je torej pomembna za uvrstitev konkretnega motornega vozila v kategorijo motornih vozil, ki je pomembna tako pri presoji dokazanosti zakonskih znakov prekrška vožnje brez veljavnega vozniškega dovoljenja kot tudi glede vožnje neregistriranega motornega vozila v cestnem prometu, zlasti ker je iz izpovedbe zaslišane priče K. V. razvidno, da gre za vozilo, ki ga ni mogoče registrirati v Republiki Sloveniji, ker za to motorno kolo ni mogoče pridobiti homologacije, posledično pa za vožnjo takega vozila tudi ni potrebno vozniško dovoljenje. Vprašljiva je namreč utemeljenost očitka obdolžencu, da je vozil neregistrirano motorno vozilo v cestnem prometu, če motornega vozila v cestnem prometu sploh ne bi smel uporabljati oziroma če takega vozila sploh ni možno registrirati za uporabo v cestnem prometu, ker ne izpolnjuje tehn

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek. Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično. Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v