16. člen ZMV-1

Motorno vozilo je bilo uvoženo iz tretje države nečlanice EU, zaradi česar bi moral biti za vozilo voden postopek posamične odobritve vozila po 16. členu ZMV-1, za izvedbo katerega je po samem zakonu pristojna Agencija Republike Slovenije za varnost prometa, in ne postopek identifikacije in ocene tehničnega stanja vozila, ki ga je družba vodila na podlagi prejete vloge. Za pravilnost zaključka, da je bilo predmetno „potrdilo o skladnosti za posamično odobreno vozilo“ izdano po strokovni organizaciji kot stvarno nepristojnem organu, je namreč ključna ugotovitev, na podlagi kakšnih zahtev tožnika in v vsebinsko kakšnem postopku je bilo potrdilo izdano. Napačna ugotovitev dejanskega stanja po prvem odstavku 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

Če odloča strokovna organizacija kot stvarno pristojen organ o zahtevi za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila, pa za ugoditev zahtevi niso izpolnjeni zakonski pogoji (ker ne gre za vozila, ki so bila predhodno že homologirana in dana v promet v EU), strokovna organizacija pa soglasje k registraciji izda, ne gre za odločanje po stvarno nepristojnem organu, pač pa za napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnih predpisov. Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa glede na 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, v primeru ugotovljene kršitve materialnega prava pa je po nadzorstveni pravici mogoče odločbo razveljaviti le v roku enega leta (drugi odstavek 277. člena ZUP), ki pa je v obravnavani zadevi že potekel.

Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v času vožnje motornega vozila pri sebi ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. To je potrdil tudi sam obdolženec v svojem zagovoru. Ker tako z ničemer ni izkazano, da bi obdolženec karkoli ukrenil v zvezi z odtujitvijo vozniškega dovoljenja oz. da ni imel možnosti zadeve ustrezno urediti na upravni enoti, ni nobenega dvoma o njegovi odgovornosti za strojeni prekršek. Ker se ob ugotovljeni prisotnosti prepovedanih substanc v krvi voznika ne ugotavlja dejanski vpliv teh substanc na vozniške sposobnosti v konkretnem primeru, so za odločitev o prekršku vožnje pod vplivom prepovedanih substanc nerelevantni pritožbeni poudarki tako obdolženca kot tudi zagovornika, da naj bi obdolženec vse preizkuse v okviru kliničnega dela strokovnega pregleda opravil več kot odlično. Glede na to, da obdolženec vztraja pri tem, da ne uživa prepovedanih substanc, a hkrati priznava, da jemlje Apaurin, ki vsebuje diazepam, ter Zaldiar, ki vsebuje psihoaktivno snov tramadol, se poraja vprašanje, ali se obdolženec sploh zaveda kakšno medikamentno terapijo prejema in ali je seznanjen s tem, kakšne posledice ima lahko to na udeležbo v