14. člen ZDajMV

Tožnik zatrjuje, da vozilo čaka na popravilo ter se bo nato registriralo, kar pa ni razlog zaradi katerega tožnik ne bi bil dolžan plačevati dajatev za odjavljeno vozilo.

V primeru uničenja vozila bi obveznost plačila dajatve prenehala le v primeru, da bi tožnik predložil potrdilo o uničenju vozila v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja. Z drugimi besedami, tudi zgolj dejstvo, da je bilo vozilo predano na odpad in uničeno, če ni z ustreznim potrdilom izkazano, da je bilo vozilo uničeno v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ne zadostuje za prenehanje obveznosti plačila dajatve.

Tožnik v tožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve toženke, da iz uradne evidence izhaja, da je lastnik odjavljenega motornega vozila znamke Renault, št. šasije ... Prav tako ne nasprotuje razlagi oziroma uporabi zakona, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani upravni akt. Tožnik niti posredno ne zatrjuje, da je lastništvo vozila prenesel oziroma da je izpolnil katerega od pogojev iz 16. člena ZDajMV, ki jih zakon predpisuje za prenehanje obveznosti plačevanja predmetne dajatve.

Vozilo je tožeča stranka odjavila iz prometa, zato je dolžna za obdobje enega leta plačati letno dajatev, kot izhaja iz plačilnega naloga. Dajatev za odjavljeno vozilo se plačuje deset let od zadnje odjave vozila. V navedenem poglavju je v 16. členu določeno tudi, kdaj obveznost plačila dajatve za odjavljeno vozilo preneha, vendar pa v predmetni zadevi ni podan noben izmed navedenih taksativno naštetih pogojev.