10. člen ZZZRO-UPB1
(uvedba začasne zaščite)
(1)Ko Svet Evropske unije ugotovi, da so v tretji državi ali regiji nastale razmere, navedene v drugem odstavku 2. člena tega zakona, vlada sprejme sklep o uvedbi začasne zaščite, s katerim določi zlasti število oseb, ki jim bo Republika Slovenija nudila začasno zaščito, pogoje, pod katerimi je lahko določeno število preseženo, zlasti če gre za uveljavljanje pravice do združevanja družine in ranljive skupine oseb, datum uvedbe in trajanje začasne zaščite ter rok, v katerem morajo osebe z začasno zaščito po prenehanju začasne zaščite zapustiti Republiko Slovenijo.
(2)Vlada sporoči Svetu Evropske unije podatke o nastanitvenih zmogljivostih Republike Slovenije za sprejem razseljenih oseb.
- VSRS Sodba I Up 51/2023Vrhovno sodišče RS · 2023
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija). Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 22. 3. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sodba I Up 51/2023Vrhovno sodišče RS · 22. 3. 2023
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija). Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih