79. člen DZ

Tožniku v pomanjkanju njegove izključne pravice do uporabe ni mogoče priznati pravice do uporabnine.

Nobenega dvoma v obravnavanem primeru ni, da zunajzakonska skupnost pravdnih strank ni mogla nastati pred 25. 5. 1981, ker se je toženka takrat šele razvezala. Ugotovitev sodišča prve stopnje o prenehanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank temelji na v pretežnem delu postopka skladnih trditvah strank, da je njuna zunajzakonska skupnost prenehala v decembru 2017. Ni sporno, da je toženka sporno nepremičnino kupila oziroma plačala z denarjem iz različnih virov (prihranki, posojilo, darilo). S predložitvijo računa posredniškega podjetja je tudi izkazala, da je plačala provizijo za posredovanje pri nakupu obravnavane nepremičnine. Kar se tiče podarjene vsote denarja, toženki ni bilo treba zatrjevati oziroma dokazovati, da je šlo za darilo, ki je bilo namenjeno le njej, saj ji je bil denar podarjen pred začetkom zunajzakonske skupnosti. Dokazno breme, da je šlo tudi v tem primeru za darilo obema, je na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Dokazni postopek je zanesljivo pokazal, da je bil nakup sporne premičnine samostojen projekt toženke in ne skupni projekt pravdnih strank. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj z vlaganji oziroma obnovitvenimi deli, ki

Nakupa parcele kljub okoliščinam konkretnega primera ni mogoče šteti za del enotnega projekta nakupa zemljišča in gradnje. Vlaganje zunajzakonskega partnerja v nepremičnino, ki je bila kupljena z denarnimi sredstvi drugega zunajzakonskega partnerja, bi lahko imelo stvarnopravne posledice le v primeru dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (skupna lastnina).

Drugi odstavek 79. člena DZ glede ugotavljanja vlaganj zakoncev v času njune zakonske zveze v nepremičnino jasno napotuje na uporabo predpisov s področja stvarnega prava. Zato je sodišče izhodišče za svojo odločitev pravilno našlo v določbi 48. člena SPZ. Ta ureja izboljšavo tuje nepremičnine. Graditeljem priznava zahtevek za povrnitev vrednosti vlaganj. Gre za verzijski zahtevek, za katerega je v tretjem odstavku 48. člena SPZ določeno, da začne zastaralni rok teči od dneva, ko graditelj izgubi posest nepremičnine. To pomeni, da do prehoda koristi od prikrajšanca na okoriščenca ne pride že z zaključkom vlaganj v tujo nepremičnino, ampak šele z izgubo njene posesti. Tožnica nepremičnino še vedno uporablja. Zato ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da nad njo nima posesti in da izvršuje le imetništvo.

Materialnopravno izhodišče odločanja o višini deležev na skupnem premoženju je, da gre za celovito presojo razmerij med bivšima zakoncema, torej za presojo vseh njunih prispevkov iz drugega odstavka 74. člena DZ (velikost deležev ni odvisna le od razmerja sredstev, ki sta jih v skupno premoženje prispevala zakonca). Večine teh prispevkov (pomoč zakoncu, varstvo in vzgoja otrok, opravljanje gospodinjskih del ...) zaradi njihove nepremoženjske narave ni mogoče točno določiti, zato presoja o višini deležev zakoncev na skupnem premoženju ni zgolj matematičen obračun različnih prispevkov. Matematičen izračun pa je lahko del presoje o višini deležev, kadar gre za prispevke, katerih vrednost je mogoče opredeliti v denarju (prihodki zakoncev, vložki posebnega premoženja). Vlaganje posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje obeh zakoncev se praviloma odrazi v večjem deležu tega zakonca na skupnem premoženju kot celoti.