203. člen DZ

Namen določbe 203. člena DZ je starše opozoriti na varstvo koristi otroka, jih spodbuditi k sporazumni ureditvi in seznaniti z mediacijo. Uvrstitev tovrstnih postopkov med postopke za varstvo koristi otroka je treba razlagati v smislu same kvalifikacije postopka in uporabe posebnih pravil nepravdnega postopka (npr. hitrost, preiskovalno načelo...), ne pa kot avtomatično širitev obveznosti iz 203. člena DZ, ki je po svoji dikciji vezana na starša kot predlagatelja v razmerjih glede mladoletnega otroka. Določba 93. člena ZNP-1 ne ustvarja samostojne obveznosti predhodnega svetovanja; ta je urejena specialno v 203. členu DZ in je strukturno vezana na vlogo staršev v razmerjih glede mladoletnih otrok.

V skladu s 34. členom ZNP-1 sme pritožnik v pritožbi vselej navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če so v korist oseb iz drugega odstavka 6. člena tega zakona. Slednje pomeni, da lahko udeleženci nepravdnega postopka v pritožbenem postopku navajajo tista dejstva, ki so nastala do zaključka glavne obravnave (brez dodatne omejitve - krivde).

Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali v konkretnem primeru obstaja formalna ovira za začetek postopka dodelitve otrok v vzgojo, varstvo in oskrbo, ki se kaže v obveznem predhodnem svetovanju, katerega se morata udeležiti starša. V primeru obveznega svetovanja iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bilo svetovanje pri Centru za socialno delo izvedeno, predlogu za dodelitev BPP pa tudi ni priložen zapisnik o opravljenem predhodnem svetovanju. Hkrati iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati, da predhodnega svetovanja ni bilo treba opraviti iz razloga, ker bivši partner prosilke živi v tujini.

Postopek predhodnega svetovanja mora biti izveden, razen če eden od staršev živi v tujini (druga alineja prvega odstavka 203. člena DZ). Sploh ni nobene dileme, da za posameznika državljanstvo pomeni bonus, ker je zvezano z različnimi pravicami, ki jih pravni red posamezne države veže na državljanstvo.

Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.

Upoštevaje okoliščine konkretnega primera je sodišče nedvomno odločilo v korist mladoletnih otrok, ki je, da se vsi postopki vodijo pri istem sodišču. Sodišče se je pri odločitvi pravilno oprlo na določbo 17. člena ZNP-1, ki določa, da je krajevno pristojno tisto sodišče, ki je prvo začelo postopek, to pa je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Očitek pritožbe, da je sodišče napačno uporabilo določbo 17. člena ZNP-1, je glede na obrazloženo neutemeljen.

V skladu z določbo 203. člena DZ se morata starša, preden sodišču predlagata, naj odloči o varstvu in vzgoji otroka, o njegovem preživljanju in stikih z njim, udeležiti predhodnega svetovanja pri CSD. Svetovanje je treba opraviti tudi pred vložitvijo predloga za izdajo nove odločbe. Predložitev zapisnika je procesna predpostavka. Tej pa je, kot pravilno opozarja pritožba, predlagatelj zadostil.

DZ je v 203. členu določil, da je predhodno svetovanje treba opraviti tudi v primeru, ko se predlaga izdaja nove odločbe o varstvu in vzgoji, kot tudi nova odločba o preživljanju otroka, kar izhaja iz zavedanja, da so družinska razmerja podvržena spremembam, spremenijo se okoliščine, ki lahko vodijo do različnih pravnih razmerij med starši in otroki, kot so na primer selitev in podobno. Po presoji pritožbenega sodišča je ob tem treba upoštevati specifiko konkretne zadeve: v osnovni zadevi je določena izvedenka podala izvid in mnenje, teče pa postopek v zvezi z zaupanjem v varstvo in vzgojo, glede stikov in plačila preživnine glede treh otrok. Odločitve sodišča bodo medsebojno povezane, upoštevaje celotno družinsko situacijo. Ni torej ne z vidika koristi otrok kot temeljnega vodila v tem postopku in ne z vidika ekonomičnosti na mestu razdružitev zadev, zato tudi zahteva za predhodno svetovanje (ko je glede podobnih vprašanj izvedenka nedavno podala mnenje) ni skladna s cilji in namenom zakona.

Splošno zapoved razumljivosti in popolnosti vloge vsebuje drugi odstavek 105. člena ZPP, ki ureja tudi njene obvezne sestavine: navedbo sodišča, ime ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank, morebitnih njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev, sporni predmet in vsebino izjave. To določbo dopolnjujeta 23. člen ZNP-1, ki določa, da mora predlog vsebovati opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaza za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga, in identifikacijske podatke udeležencev, ter tretji odstavek 105. člena ZPP z zahtevo po podpisu vložnika. Ker predlog tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bil popoln, ob tem, da predlagatelj niti ni predložil zapisnik CSD o opravljenem predhodnem svetovanju, ki je procesna predpostavka za obravnavanje njegovega predloga, je sodišče prve stopnje predlog na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP pravilno zavrglo.

V postopku, ki je tekel o predlogu za zvišanje preživnine, sodišče ni imelo podlage, da bi določilo nižjo preživnino od dogovorjene s sodno poravnavo. Ob preizkusu odločitve po uradni dolžnosti se je vzbudil dvom, ali je odločitev o spremembi stikov v dekličino korist. Ni bilo ugotovljeno, kakšne so dekličine želje in kako bo ureditev stikov, ki so jo predlagali starši, vplivala na vez z očetom, ki je bila še nekaj mesecev prej ovrednotena kot pomembna za dekličin razvoj, niti niso bile raziskane druge okoliščine, pomembne za ugotovitev dekličine koristi. Prav ugotavljanju teh okoliščin služi mnenje centra za socialno delo, ki ga je sodišče dolžno pridobiti v postopku, ki teče o varstvu otrokove korist.

Pritožnik ima prav, da se preživnina, ki je bila že določena s sodno odločbo, zviša lahko le, če se (bistveno) spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena prvič. Vendar je sodišče prve to pravilno upoštevalo. Preživnine ni zvišalo, ker bi bila prvič prenizko določena, pač pa zato, ker je ugotovilo, da so se materine pridobitne zmožnosti bistveno poslabšale, stroški s preživljanjem skupne hčerke pa bistveno povečali.

Za sestavo predloga v nepravdnem postopku ne veljajo tako stroge zahteve, kot so predpisane za vsebino tožbe v pravdnem postopku (180. člen ZPP). Predlagateljica je v predlogu z dne 24. 7. 2020, sklicujoč se tudi na zapisnik CSD z dne 13. 12. 2017, v bistvenem navedla vse, kar mora vsebovati predlog (prvi odstavek 23. člena ZNP-1). Zapisnik CSD ima aktualen pomen tudi z vidika 94. člena ZNP-1 v zvezi z 203. členom DZ, saj izkazuje, da sta se udeleženca pred začetkom sodnega postopka obrnila na pristojni center za socialno delo. Okoliščina, da je bil prej veljavni ZZZDR nadomeščen z DZ in da je bil sprejet tudi novi ZNP-1 kot postopkovni predpis, ni relevantna, saj bi zahteva, da se predlagateljica ponovno obrne na center za socialno delo, čeprav je nasprotni udeleženec že odklonil sporazumno ureditev zadeve, po nepotrebnem podaljševala postopek, kar ne bi bilo v skladu z načelom hitrosti postopka in dolžnostjo sodišča, da se zavaruje pravice in pravne interese otrok (6. člen ZNP-1). Ne glede na to se je predlagateljica znova obrnila na pristojni center za socialno delo, kar izkazuje pritožbi priložen zapisnik z dne 16. 10. 2020 (prim. 34. člen ZNP-1). Morebitna v pre

Sodišče je po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da tožnica ni zaprosila za brezplačno pravno pomoč za začetek nepravdnega postopka. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno, saj tožena stranka ni izhajala iz dejstva, da je tožnica zaprosila za brezplačno pravno pomoč in navajala odprt pravdni postopek, ampak je izhajala iz tega, kot da prosi za brezplačno pravno pomoč za začetek novega sodnega postopka.

Ker je dolžnica zatrjevala le vložitev predloga za predhodno svetovanje pri centru za socialno delo, da bi bil začet sodni postopek za spremembo odločbe o stikih, pa dolžnica ni zatrjevala, niso bili izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe.

Postopka obveznega predhodnega svetovanja ni mogoče opredeliti kot upravne zadeve v smislu 2. člena ZUP, niti ne gre za odločanje v drugih javnopravnih zadevah v smislu 4. člena ZUP, zato je upravni organ zahtevo za izločitev, uradne osebe pravilno zavrgel.

Predlagatelj v predvidenem roku zapisnika CSD o opravljenem predhodnem svetovanju ni predložil. Predložitev zapisnika je procesna predpostavka, ki pa je predlagatelj kljub pozivu in opozorilu na posledice v določenem roku 60 dni ni predložil, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo (četrti odstavek 108. člena ZPP).