2. člen DZ

Sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni odredilo zadržanja in zdravljenja A. A. na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, zato tudi ni bilo dolžno ugotavljati pogojev za takšno zadržanje in uporabiti postopkovnih določb ZDZdr. Izpodbijana odločitev temelji na določbah DZ o ukrepih za varstvo koristi otroka, natančneje začasnih odredbah. Bistvo sprejete odločitve je v obveznosti A. A., da se z namenom odvrnitve hude ogroženosti svojega zdravja in življenja udeleži bolnišničnega zdravljenja odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog. Dolžnosti ostalih udeležencev so podporne, namenjene so izpolnitvi A. A. obveznosti. Med njimi je tudi obveznost pritožnice, da A. A. sprejme na zdravljenje ter aktivira vse razpoložljive strokovne vire, da jo na njem zadrži, jo zanj motivira in jo v procesu zdravljenja podpira.

Kadar gre za skupno življenje partnerjev v družinski skupnosti z otroki, je treba sproti reševati vprašanja njihovega preživljanja, zato eden od partnerjev (po prenehanju njunega razmerja) od drugega ne more zahtevati povračila izdatkov za preživljanje otrok v preteklem obdobju (sodba II Ips 82/99). Za opredelitev partnerske zveze kot družinske skupnosti (ta ni pravni institut) ni potrebno, da med staršema obstaja tudi zunajzakonska skupnost, kar je prvo sodišče pravilno upoštevalo in zato utemeljeno ni ugotavljalo obstoja elementov zunajzakonske skupnosti v odnosu med pravdnima strankama.

Pri stikih otroka s staršem gre po mnenju sodišča za povsem drug institut, kot ga predstavlja varstvo in vzgoja otroka s strani starša. Varstvo in vzgoja otroka s strani starša namreč poleg skupnega bivanja starša z otrokom (ves čas ali del časa) kot bistveno obsega odločanje o vprašanjih, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj, kar sta pomembna opredelilna elementa življenjske skupnosti starša z otrokom. Tudi preživljanje otroka ni okoliščina, ki bi bila opredelilna za ugotovitev obstoja življenjske skupnosti, kajti preživljanje otroka predstavlja (zgolj) zakonsko obveznost starša. Glede na povedano tako tožnik zmotno meni, da je s trditvami in dokazi o plačevanju preživnine in o obstoju stikov s hčerama, ne glede na to, da po njegovem zatrjevanju hčeri pri njem dejansko preživita vsaj polovico časa, dokazal obstoj življenjske skupnosti z njima in s tem družine.

Pojem družina je v 2. členu DZ preveč tog in neživljenjski. Gre za pojem, ki se ves čas spreminja, kot se spreminja družba. Tudi zakonodajalec je v nekaterih določbah DZ od definicije družine odstopil in uporabil širši, sociološki pojem družine. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje tožence obravnavalo kot družino v širšem smislu, in ne tako ozko kot ta pojem definira DZ. Prva toženka in tretji toženec sta oče in hči, drugi toženec pa je hčerin zunajzakonski partner. Tako med tretje toženčeve družinske člane nedvomno sodi prva toženka, prav tako pa tudi drugi toženec, kot njen zunajzakonski partner. Nadalje je prav tako neutemeljena pritožbena navedba, da na podlagi skope obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti razlogov sodbe, ki so sodišče vodile do zaključka, da tožene stranke tvorijo družino. Sodišče prve stopnje je namreč v sodbi jasno obrazložilo, zakaj toženci tvorijo družino. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožnik graja razloge sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem, da je imel pravico do javne objave sklepa, s tem, da je večino osebnih podatkov upnikov anonimiziral, pri čemer pa je pustil imena in priimka obeh upnikov razkrita. Pritožbene trditve so materialnopravno napačne, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno pravilna. Pritožnik poskuša s svoje materialnopravno stališče obrazložiti tudi s sklicevanjem na izjavo za javnost Vrhovnega sodišča RS v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 4/2020, s katero se je Vrhovno sodišče RS opredelilo do pravice do vpogleda v sodne spise in s tem posredno do javnosti sojenja. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča je pravilno, vendar je potrebno vedno upoštevati, da je dolžnost tudi novinarjev, ko dostopajo do odločitev sodišč, spoštovanje novinarskega etike in varovanje zasebnosti strank in udeležencev, hkrati pa tudi kot v tem konkretnem primeru, sledenju dolžnosti, ki izhajajo iz sodnih odločb v vsakem konkretnem primeru, torej opustitvenih ravnanj, določenih v sklepu o izdaji začasne odredbe v tem postopku. Posledično je tudi pravno neupoštevna trditev pritožnika, da sta upnika s tem, ko sta v svoji vlogi navaja