196. člen DZ

Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene. Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi dru

Glede na dano izpovedbo lečečega zdravnika, ki je dejansko bil najbolj seznanjen z boleznijo in stanjem nasprotnega udeleženca v času obravnavanja, je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo dokazni predlog s pritegnitvijo izvedenca medicinske stroke psihiatra v sodni postopek v smeri ugotovitve procesne sposobnosti nasprotnega udeleženca.

Stroški, ki jih specificirajo stranke, sicer nudijo sodišču oporo pri odločitvi, ki naj prepreči arbitrarnost, vendar je kljub temu treba potrebe otrok razumno in celostno objektivizirati in oceniti. V odločitev o obveznem preživninskem bremenu namreč sodi zagotovitev tistih potreb, ki zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj otroka. Vse, kar navedeno presega, mora biti prepuščeno svobodni odločitvi staršev, ali in koliko bodo po svoji vesti nudili otroku več kot so oziroma bi bilo zavezani s sodno odločbo. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.

Ni pa mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moral biti kot datum pričetka materine preživninske obveznosti, določene z začasno odredbo, upoštevan čas, ko se je sin dejansko odselil, kar naj bi bilo po navedbah očeta konec avgusta 2025. V obdobju od 1.9. 2025 do 14.10. 2025 so bile otrokove nujne življenjske potrebe očitno pokrite, ogroženost otrokove koristi v tem obdobju tudi ni bila zatrjevana.

V največjo korist otroka je, če se določila 196. člena DZ, da se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga, ne tolmači zgolj ozko jezikovno in formalistično.

Pritožbene navedbe predlagatelja, da bo stik s hčerko in izvajanje starševske skrbi mogoče vzpostaviti le v primeru odločitve o skupnem starševstvu, niso utemeljene. Sama formalna določitev skupnega starševstva ne more zagotoviti kakovostnega izvajanja starševske skrbi niti izboljšanega odnosa z otrokom. Tudi v primeru, ko otrok ni zaupan v varstvo in vzgojo obema staršema skupaj, drugi starš ohranja pravico in dolžnost sodelovati pri vseh odločitvah, ki pomembno vplivajo na otrokovo življenje in prihodnost. Vzpostavitev in kakovost odnosa med staršem in otrokom je primarno odvisna od ravnanja starša, njegove pripravljenosti na sodelovanje ter spoštovanja otrokove koristi, ne pa od formalne oblike varstva in vzgoje. Pogojevanja vzpostavitve stika s pridobitvijo skupnega starševstva zato kaže na nerazumevanje vsebine starševske skrbi in odgovornosti, ki jo ima starš do otroka.

Naloga sodišča je bila v presoji, ali sta oba preživninska zavezanca v obdobju od 8. 3. 2019 do 19. 1. 2023 izpolnjevala svojo preživninsko obveznost v ugotovljenem razmerju. Pri tem pa je upoštevalo časovni obseg izvajanja starševske skrbi, ko so otroci pri enem in drugem staršu, ko torej tudi samostojno skrbita za preživljanje otrok. Upoštevati je bilo tako treba, da je bila samostojna skrb za preživljanje otrok večja na materini strani, hkrati pa v določenih časovnih obdobjih različna, še pred tem je bilo treba napraviti oceno skupnih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok, ki jih imajo tako pri materi kot tudi pri očetu, ugotoviti pa je bilo tudi treba, katere od nastalih in že poravnanih stroškov za zadovoljevanje potreb otrok je plačal vsak od obeh staršev.

Drug pritožbeni očitek se je nanašal na predlagateljičin življenjski slog, ki bi lahko kazal na to, da so njene premoženjske in pridobitne zmožnosti višje, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Predlagateljica je v tej zvezi prepričljivo pojasnila, da si ob prihodkih v višini 1.000,00 EUR mesečno lahko privošči dopuste v tujini (Barcelona, London) zato, ker je te dopuste financiral njen oče, obeh dopustov pa sta se udeležila tudi njena starša.

Spremembo preživnine lahko pogojuje le bistvena sprememba okoliščin, na podlagi katerih je bila določena. Po splošnem pravilu se preživnina za mladoletnega otroka običajno nakazuje na bančni račun otrokovega zakonitega zastopnika (torej starša, pri katerem otrok prebiva). Pri preživnini za polnoletno osebo pa se preživnina nakazuje neposredno upravičencu. V primerih skupnega starševstva se preživnina praviloma nakazuje tistemu od staršev, ki je z otrokom več časa. Starša se sicer lahko sporazumno dogovorita, da se preživnina nakazuje neposredno na otrokov bančni račun, če je to v korist otroka. Sodišče ima diskrecijsko pravico pri odločanju o načinu izpolnjevanja preživninske obveznosti, vendar mora vedno slediti načelu koristi otroka. Ključno je, da je vsak primer individualno obravnavan glede na okoliščine in potrebe otroka ter zmožnosti staršev, pri čemer je vodilo vedno korist otroka. Žepnina je običajno namenjena osebnemu razpolaganju otroka in predstavlja manjši denarni znesek, ki ga otrok lahko porabi po svoji presoji za osebne potrebe (npr. nakup sladkarij, iger, oblačil po lastni izbiri itd.). Preživnina pa pokriva vse življenjske stroške otroka, vklju

Nasprotni udeleženec sicer poudarja, da bosta deklici vsak drugi vikend zaradi izvedbe stikov brez spanja pri očetu podvrženi štirim vožnjam po 60 km, nasprotni udeleženec pa kar osmim vožnjam, vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da glede na izkazano stisko v zvezi s spanjem pri očetu pogojev za stike s prenočitvijo še ni, zato je trenutno stik brez prenočitve, ki posledično terja več voženj deklic in tudi nasprotnega udeleženca, v večjo korist deklic, kot bi bil stik s prenočitvijo. V primeru, da zmožnosti staršev ne bi zagotavljale kritja izdatka za plesno udejstvovanje, bi imele pred takim stroškom prednost nujnejše potrebe otroka (potreba po hrani, bivanjski stroški, obleka, obutev, šolski stroški ...). Če razpoložljiva sredstva staršev za preživljanje niso zadostna, mora sodišče na lestvici otrokovih potreb črtati tiste, ki niso nujne za otrokovo preživljanje. Vendar se sodišče druge stopnje ne strinja z navedbo nasprotnega udeleženca, da plesno udejstvovanje deklic v višini, ki jo je priznalo sodišče prve stopnje, predstavlja luksuz. Poleg tega je bilo v postopku ugotovljeno, da imata oba udeleženca poleg rednih mesečnih dohodkov možnost tudi dodatnega zaslužka.</

Preživninska obveznost do mladoletnih otrok predstavlja naravno in strogo obveznost, ki od staršev terja, da poiščejo in izkoristijo vse možnosti za pridobitev finančnih sredstev, ki bodo omogočila zadovoljevanje potreb otrok in njihov zdrav razvoj. To pa pomeni, da se pri oceni pridobitne zmožnosti ne upoštevajo le zagotovljeni prihodki, temveč vsi prihodki, ki jih je preživninski zavezanec glede na izobrazbo, poklic, starost, zdravstveno stanje in delovno zmožnost sposoben doseči, pa tudi vsi drugi možni finančni viri.

Za oceno pridobitnih zmožnosti preživninskih zavezancev ni pomemben le njun osebni dohodek, temveč to, kakšne dohodke lahko dosežeta glede na svojo sposobnost in izobrazbo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da otroka zaupa v vzgojo in varstvo materi, upoštevalo krajše obdobje trajanja življenjske skupnosti udeležencev, nepredelanost partnerskega odnosa, slabo medsebojno komunikacijo in oddaljenost bivališč, ki onemogoča pogosto prehajanje otrok od enega do drugega starša. Ker imata po ugotovitvi sodne izvedenke oba starša nekoliko slabše, a še ustrezne starševske sposobnosti, noben od omenjenih kriterijev ne predstavlja ovire skupnemu starševstvu. Ker se skupno starševstvo v praksi izvaja na različne načine, tudi tako, da otroci preživijo več časa z enim od staršev, pri katerem imajo dom (rezidenčni roditelj), ter z drugim izvajajo čimbolj pogoste stike glede na logistične možnosti, oddaljenost prebivališč ne vpliva na odločitev o možnosti skupnega starševstva, temveč le na njegovo izvedbo.

Zmoten je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo nasprotnemu udeležencu določiti nižjo preživninsko obveznost, ker je predlagateljica prejemala iz naslova študentskega dela kontinuirane dohodke in dodatno še štipendijo.

Ker so razlogi sklepa glede izpolnitve preživninske obveznosti za obdobje pred izdajo začasne odredbe mestoma protislovni (ko se ta nanaša na stroške pred razpadom zveze, na plačilo kredita), predvsem pa odločitev ne vsebuje dokazne ocene o tem, kateri od staršev in v kakšni meri je prispeval k preživljanju takrat še mladoletnih otrok, pritožbeno sodišče ne more opraviti kontrolne funkcije pravilnosti sprejete odločitve.

Glede mlajše hčere je sodišče utemeljeno upoštevalo, da je domala celotna skrb za varstvo in vzgojo zanjo pri materi, oče pa ne izkazuje interesa niti za skrb zanjo niti za izvajanje kvalitetnih stikov. V tem - in v nekoliko boljši preživninski zmožnosti očeta - je razlog za drugačno razporeditev preživninske obveznosti v razmerju do mlajše hčere in do mlajšega sina. Neutemeljeno je očetovo zavzemanje za upoštevanje otroškega dodatka, dodatka za veliko družino in državne štipendije. Po utrjenem stališču v sodni praksi so ti prejemki namenjeni otrokom in ne zmanjšujejo preživninske obveznosti staršev. Drugače je le v primerih, ko starši ne zmorejo poskrbeti za pokritje otrokovih potreb. Zavračanje sodno določenih stikov s strani sina udeležencev ni zgolj posledica očetove opustitve starševske dolžnosti, ampak tudi materinega nepravega pristopa do sina, predvsem pa intenzivnega konfliktnega odnosa med starši, za katerega sta odgovorna oba. Izvršitev izrečene denarne kazni bi le še dodatno negativno vplivala na odnos med sinom in materjo.

Ovrednotenje preživninskih potreb otrok ni matematično seštevek, ampak povprečna ocena potreb, ki mora pokriti tudi vse nepredvidene stroške, ki nastanejo v zvezi s preživljanjem otroka.

Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazil željo, da bi stiki z otrokom potekali po vsakokratnem njunem dogovoru. Takemu predlogu je sodišče prve stopnje sledilo tudi iz razloga, ker je enak predlog dal CSD na podlagi razgovora z udeležencema in hčerama, ob upoštevanju trditev nasprotnega udeleženca, da ni moč opredeljeno določiti stikov zaradi njegovih službenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo tudi druge objektivne dejavnike, torej ne le subjektivnih dejavnikov (željo otroka), ko je skozi vrednostna merila iz določbe 141. člena DZ, ki v ospredje postavlja otroka, ki je nosilec pravice do stikov z obema staršema, presojalo s kakšnimi stiki se zagotavljajo koristi otroka.

Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v 196. členu določa, da se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Navedena določba se uporablja tudi v primeru odločanja o spremembi višine preživnine po 197. členu DZ. Kadar torej predlagatelj postopka izrecno zahteva določitev preživnine od dneva vložitve predloga, sme sodišče preživnino določiti od tega dne dalje. V tem primeru, kadar preživninski zavezanec meni, da ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga, mora v postopku takšna dejstva zatrjevati in jih tudi dokazati, saj gre za predlagalni nepravdni postopek (prvi odstavek 2. člena ZNP-1), v katerem se uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (212. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi nasprotni udeleženec v zvezi s tem, zakaj ni dolžan plačevati preživnine od dneva vložitve predloga predlagateljice, podal konkretne navedbe ter zanje predložil dokazila.

Četudi gre za nepravdni postopek in ni vezano na predlog - sodišče ne more urejati mimo predloga oziroma opisa razmerja. V skladu z določilom 196. člena DZ se preživnina lahko zahteva od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Brez izrecne zahteve, da se preživnina določi od dneva vložitve predloga dalje, sodišče nima podlage za sprejem takšnega sklepa. Prosti preudarek je pravni standard, ki ga sodišče zapolni tako, da upošteva vse raznolike okoliščine primera. Mednje je moč uvrstiti premoženjsko stanje udeležencev, razloge za postopek, procesno racionalnost udeležencev oz. obseg stroškov, krivdo in druge razloge. Ustaljeno stališče sodne prakse je, da v družinskih sporih starša nosita vsak svoje stroške postopke; skupne stroške postopka, kamor spadajo tudi nagrada in stroški izvedenca, pa krijeta po enakih delih.