149. člen DZ

Kolizijski skrbnik prevzame nalogo otrokovega zakonitega zastopnika v pravdi in na ta način omeji pravico staršev, da zastopajo svojega otroka in uveljavljajo njegove koristi. Njegova postavitev je zato dopustna le, ko otrokovi starši te naloge ne morejo opravljati oz. je ne opravljajo dobro. Nasprotje med interesi starša in otroka je treba razlagati restriktivno. Starši imajo namreč prednost pred vsemi drugimi pri skrbi in odgovornosti za korist otroka (drugi odstavek 7. člena. DZ).

Šele če obstaja nevarnost, da bodo starši z odsvojitvijo ali obremenitvijo stvari iz premoženja svojega otroka ogrozili njegove premoženjske koristi, mora sodišče izreči ukrepe, ki jih za varstvo premoženjskih koristi otroka določa DZ. Za zavarovanje premoženjskih koristi otroka lahko med drugim odloči, da staršem prepove odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja (drugi odstavek 171. člena DZ). Ker je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da sklenitev pravnega posla mladoletnega otroka ne ogroža, sodišče nima podlage za izrek ukrepa po določbah DZ. Odobritev predpogodbe s strani slovenskega sodišča ni predpogoj za odobritev pravnega posla s strani hrvaškega upravnega organa. Obiteljski zakon Republike Hrvaške v tretjem odstavku 98. člena vsebuje določbo, da potrebujejo starši za odsvojitev ali obremenitev otrokovega premoženja soglasje oblastnega organa. Ker Uredba ES št. 593/2008 z dne 17. 6. 2008 (Uredba Rim I), ki zavezuje države članice EU, kamor sodi tudi Republika Hrvaška, s področja svoje uporabe izključuje vprašanje pravne in poslovne sposobnosti fizičnih oseb, bi bilo potrebno uporabiti določbe hrvaškega Zakona o međunarodnom privatnom pravu, ki v 14. člen

Drugi toženec je opustil svoje dolžno nadzorstvo, zaradi česar mu je tudi mogoče očitati neskrbno ravnanje (protipravnost). Vendar tožnikova škoda iz te protipravnosti ne izvira, ker se nevarnost, ki jo je bil drugi toženec s svojim dolžnim ravnanjem dolžan preprečiti, ni realizirala. Škodo je tožniku s svojim aktivnim in naknadnim ravnanjem povzročila tretje toženka, česar drugi toženec ni mogel in tudi ni bil dolžan predvideti in preprečiti.

Plačilo sodne takse je obveznost strank v postopku, v tem primeru pritožnice. Materialno stanje pritožničinih hčera je pomembno z vidika preživljanja njiju samih, nepravilna pa je razlaga, po kateri je predlagatelj sodno takso dolžan plačati iz sredstev družine oziroma so jo dolžni plačati predlagateljevi otroci. Preživljanje hčera je obveznost pritožnice, če pa imata hčerki zadostna sredstva za lastno preživljanje, ju tožnica dejansko ne preživlja. Pritožnica zato za plačilo sodne takse v postopku, v katerem je tožena kot porok, ne more uporabiti sredstev na varčevalnem računu svojih hčera.