14. člen DZ

Spor zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju zakoncev je premoženjsko pravni spor.

Izdatke oziroma stroške preživljanja se uveljavlja s tožbo, torej v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da bi bilo treba postopek po omenjenem zahtevku opraviti po pravilih pravdnega postopka in pravilno odločilo, da se nepravdni postopek ustavi in nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. Za odločanje o zadevah iz družinskega zakonika so na prvi stopnji stvarno pristojna okrožna sodišča, razen če drug zakon določa drugače.

Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje. ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na dru

Zakonec lahko zahteva preživnino v nepravdnem postopku za razvezo, vendar se bo njegova zahteva obravnavala (kot tožba) v pravdnem postopku.

Sodišče je glede na postavljeni tožbeni zahtevek moralo najprej ugotoviti, ali je v obravnavani sporni zadevi sploh dopusten upravni spor, ob upoštevanju načela subsidiarnosti sodnega varstva iz 2. odstavka 157. člena Ustave v povezavi s 1. in 2. odstavkom 4. člena ZUS-1. Tožnici je skladno z določili 142. člena Družinskega zakonika na voljo sodno varstvo v okviru sodnega postopka pred pristojnim rednim sodiščem, v katerem odloča pristojno okrožno sodišče (1. odstavek 14. člena DZ). Sodišče je zato moralo tožbo tožnice zavreči, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt oziroma dejanje, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, ampak je zanje predvideno drugo učinkovito sodno varstvo.