103. člen DZ

Odločujoče v predmetni zadevi je dejstvo, da je tožnik že v letu 2016 zapustil Republiko Slovenijo in se vrnil v Turčijo, v tem času pa toženka za njega ni skrbela, saj slednjega tožnik ne zatrjuje. Simbolična preživnina se zakoncu priznava v primerih, ko je izkazano, da bo v prihodnosti socialna varnost nekdanjega zakonca ogrožena.

Pravnomočno je že odločeno o pravilni odločitvi sodišča prve stopnje, ki je nepravdni postopek ustavilo in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa nadaljevalo postopek po pravilih pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, v skladu z 19. členom Zakona o nepravdnem postopku- ZNP-1, (II N 320/2021 z dne 5. 10. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru III Cp 913/2022 z dne 9. 1. 2023), zato sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe ponovno ne odgovarja. V predmetnem postopku je sporno, ali je tožnica upravičena od toženca kot bivšega zakonca zahtevati preživnino. Slednje pa po oceni sodišča druge stopnje, tudi upoštevaje dejstvo, da je tožnica bila solastnica navedenih nepremičnin do ene polovice, predstavlja premoženje, ki bi tožnici omogočalo sredstva za preživljanje in z izročitvijo katerih si je slednja prav to - popolno dosmrtno oskrbo, tudi izgovorila, ko je sklenila Sporazum. S tem pa ima tožnica zadostna sredstva za preživljanje in pogoji iz 100. člena DZ niso izpolnjeni.

Odločitev o tem, da je oče k pokritju preživninskih potreb dolžan prispevati v deležu 60 % temelji na ugotovitvah, - da materini mesečni dohodki v povprečju znašajo 850 EUR, - da je po odselitvi v tujino nekaj mesecev prispeval k sinovemu preživljanju in je zato sklepati, da je zaposlen, - da ni znano, da bi imel druge preživninske obveznosti, - da je mlad in sposoben za delo in si je zato dolžan prizadevati za vsaj enak dohodek, kot ga prejema mati. Ni odločilno, kakšni so dejanski očetovi dohodki. Odločilno je, da niso izkazane ovire, da ne bi mogel pridobiti vsaj enakih dohodkov, kot jih – ob hkratni celotni skrbi za otroka - pridobiva mati.