40. člen ZVarD

Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD. Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom. Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic. Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pra

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Tožnik se je kot študent prijavil na oglas prostega začasnega oziroma občasnega dela. Za delo ni bil izbran. S tožbo je uveljavljal odškodninski (denarni) zahtevek, navedel je, da je bil diskriminatorno obravnavan. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik, ki študentskega dela (še) ni opravljal, ampak se je zanj "samo zanimal", ne uživa sodnega varstva, je zmotno. To, da sodno varstvo (način uveljavljanja sodnega varstva) za "kandidata za študentsko delo" ni posebej predpisano v 200. členu ZDR-1, še ne pomeni, da sodnega varstva ni.

Tožnik je bil večkrat pozvan k dopolnitvi predloga za obravnavo in tožena stranka je od več organov pridobivala podatke zaradi presoje obrnjenega dokaznega bremena. Ker iz tožnikovih trditev ni razvidno, da je njegova osebna okoliščina razlog za slabšo obravnavo, pri čemer je D.D. v okviru pravilno izpeljanega postopka po 37. členu ZVarD zanikal vse tožnikove navedbe, pa tožena stranka ni bila dolžna izvajati dokaza z zaslišanjem prič, v zvezi s katerimi tožnik ni izkazal, zakaj je zaslišanje bistveno za zadevo. Izpovedbe prič namreč niso trditve, ampak so lahko le potrditev zatrjevanega. Obravnava predloga po ZVarD ni vezana na potek drugih postopkov, saj lahko posebni zakoni podrobneje določijo ravnanja, ki pomenijo diskriminacijo in določijo sankcije zanje na svojem področju veljavnosti (drugi odstavek 2. člena ZVarD). Ob takem stanju stvari tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal, da je v obravnavani zadevi nastopilo obrnjeno dokazno breme.