34. člen ZVarD
(postopek po uradni dolžnosti)
(1)Zagovornik lahko začne obravnavo diskriminacije po uradni dolžnosti, če je o obstoju diskriminacije seznanjen na podlagi anonimnega predloga, predloga tretje osebe ali na drug način.
(2)Za obravnavo po uradni dolžnosti zagovornik pridobi soglasje diskriminirane osebe, razen če diskriminirane osebe ni mogoče določiti ali je diskriminirana (večja) skupina oseb ali gre za primer, ki je splošno pomemben za varstvo pred diskriminacijo, kar zagovornik oceni za vsak primer posebej.
(3)Diskriminirana oseba, ki ni predlagateljica, ima pravico udeleževati se postopka.
- VSRS Sklep I Up 100/2023Vrhovno sodišče RS · 2023
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica. Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper o
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 30. 11. 2023Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep I Up 100/2023Vrhovno sodišče RS · 30. 11. 2023
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica. Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper o