1. člen ZVarD

Pritožbeno sodišče v tem sporu presoja le utemeljenost znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi odsotnosti z dela zaradi bolezni, in sicer z vidika kršitve prepovedi diskriminacije, ne pa tudi znižanja plačila za poslovno uspešnost zaradi čakanja na delo (tožnica namreč ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, s katero je slednje zavrnilo njen zahtevek, ki se je nanašal na izplačilo poslovne uspešnosti za čas čakanja na delo). V zadevi je torej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka s tem, ko je upoštevala navedeno določbo podjetniške kolektivne pogodbe ravnala v skladu z ureditvijo o prepovedi diskriminacije, kot jo opredeljuje določba 6. člena ZDR-1. Slednja za razliko od 1. člena Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD), kljub temu, da bolniški stalež kot tak ni neposredno naveden kot razlog za prepoved diskriminacije na ravni Direktiv EU in ga v tem pogledu (zaenkrat) ne ščiti niti Sodišče EU,1 zdravstveno stanje izrecno določa kot relevantno osebno okoliščino. Obseg človekovih pravic je v slovenski zakonodaji širši, saj so v skladu s 14. členom URS v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine med drugim tudi

Tožnica je bila celo leto 2018 odsotna od dela in je toženka ni ocenila. Neenaka obravnava tožnice v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so delo opravljali, temelji na objektivni okoliščini - opravljanju dela. Upoštevaje že zavzeta stališča v sodni praksi, da ni dopustno upoštevati drugega obdobja, drugih kriterijev niti podati nevtralne ocene, ni druge možnosti, kot da delodajalec javnega uslužbenca, ki celo leto dela ne opravlja, ne oceni. Navedeno zasleduje legitimen cilj (da ocena odraža dejansko delo), sredstva za dosego tega cilja so ustrezna in nujno potrebna, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

Izpodbijana odločitev ima materialnopravno podlago v določbah ZVarD. Tožnik je navedel in izkazal dejstva, ki upravičujejo domnevo, da je toženec ravnal v nasprotju s prepovedjo diskriminacije, toženec pa na drugi strani ni navedel in dokazal, da prepovedi ni kršil, oziroma da je za neenako obravnavo obstajal legitimen cilj, sorazmeren s posegom. Z argumentom, da starostne omejitve na splošno niso diskriminatorne, saj veljajo tudi v drugih poklicih in dejavnostih, ni mogoče utemeljiti starostne omejitve, ki velja za kolesarske sodnike. Razlogi za starostne omejitve v različnih poklicih (dejavnostih) so različni, odvisni od narave in zahtevnosti posameznega poklica, zato z razlogi za starostno omejitev, veljavno za en poklic, ni mogoče pojasniti (upravičiti) starostne omejitve, ki velja za drug poklic. Pravilo, ki zaključek kariere kolesarskega sodnika veže na izpolnitev določene starosti, po stališču pritožbenega sodišča samo po sebi ni diskriminatorno. Kot diskriminatorno se je izkazalo šele v konkretni procesni situaciji, torej v razmerju med tožnikom in tožencem. Za zahtevek, s katerim zasleduje generalno preventivne koristi drugih oseb, ki bi jih sporno pra

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Četudi je imela članica komisije diskrecijsko pravico izbrati vprašanja, na podlagi katerih je ocenila primernost posamezne kandidatke, pa je bila njena avtonomija omejena z zakonsko določbo o prepovedi diskriminacije glede vere ali prepričanja (prvi odstavek 1. člena ZVarD). Pri uresničevanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je bila na podlagi določila 2. člena že citiranega zakona tudi izbirna komisija dolžna zagotavljati varstvo pred diskriminacijo oziroma enako obravnavanje vseh kandidatk, zlasti v zvezi z dostopom do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije poklicnega in strokovnega izobraževanja in usposabljanja, nadaljnjega poklicnega usposabljanja in preusposabljanja, vključno z delovno prakso (kar vključuje tudi merila za izbiro). Za obstoj diskriminacije v smislu določila 5. člena tudi ni potreben namen kršitelja nekoga diskriminirati, dovolj je, da je do diskriminacije prišlo oziroma bi do nje lahko prišlo.

Sodišče prve stopnje ni pregledalo predpisov, ki urejajo izenačevanje možnosti invalidov in predpise o varstvu pred diskriminacijo, kar vse pomeni konkretizacijo Zakona o ratifikaciji konvencije o pravicah invalidov in izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov. Republika Slovenija je sprejela Zakon o varstvu pred diskriminacijo, Zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Zadnji v 6. členu in 13. členu ureja prepoved diskriminacije zaradi invalidnosti in prepoved diskriminacije invalidnosti v postopkih pred državnimi organi in organi lokalne samoupravne skupnosti. Tako bo treba ugotoviti dejansko stanje za pravilno uporabo materialnega prava, ki je v tem primeru, ne samo 21. člen ZLS, ampak tudi citirani predpisi za uresničevanje pravic invalidov v skladu s podpisano Konvencijo o pravicah invalidov.

Dovoljeno je pisati o poslancih in njihovem obnašanju zunaj državnega zbora, celo ko ne nastopajo v svoji funkciji, temveč zasebno. To pomeni, da bi novinarka lahko pisala o (ne)spodobnem oblačenju poslancev, kot tudi o mejah njihovega svobodnega obnašanja, ter bi ob tem lahko izrazila tudi svoje mnenje. Tema sama po sebi je v interesu javnosti in se o njej lahko piše, vendar se je novinarka tega lotila povsem nespretno. V obravnavanem primeru že naslov preseže dovoljen način spodobnega oziroma nežaljivega izražanja. Pri tem ni šlo ne za pretiravanje ne za satirično pisanje, temveč za grobo diskreditacijo tožnice.