Zakon o zavarovalništvu (ZZavar-1)

Ta zakon ureja:

1.      pogoje za ustanovitev, poslovanje in nadzor zavarovalnic in pozavarovalnic s sedežem v Republiki Sloveniji;

2.      pogoje za nadzor zavarovalniških in pozavarovalniških skupin;

3.      pogoje za reorganizacijo in prenehanje zavarovalnic in pozavarovalnic;

4.      pogoje, pod katerimi lahko osebe s sedežem zunaj Republike Slovenije opravljajo zavarovalne posle na območju Republike Slovenije;

5.      status, organizacijo in pravila delovanja Agencije za zavarovalni nadzor pri opravljanju pristojnosti in odgovornosti po tem in drugih zakonih;

6.      pogoje za zavarovalno zastopanje in posredovanje.

S tem zakonom se v pravni red Republike Slovenije prenašajo naslednje direktive Evropskega parlamenta in Sveta:

1.      Direktiva Sveta 91/371/EGS z dne 20. junija 1991 o izvajanju Sporazuma med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o neposrednem zavarovanju razen življenjskega zavarovanja (UL L št. 205 z dne 27. julija 1991, str. 48);

2.      Direktiva Sveta 91/674/EGS z dne 19. decembra 1991 o letnih računovodskih izkazih in konsolidiranih računovodskih izkazih zavarovalnic (UL L št. 374 z dne 31. decembra 1991, str. 7);

3.      Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (prenovitev) (UL L št. 26 z dne 2. februarja 2016, str. 19);

4.      Direktiva Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (UL L št. 373 z dne 21. decembra 2004, str. 37);

5.      Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), (UL L št. 335 z dne 17. decembra 2009, str. 1) zadnjič spremenjena z Direktivo 2014/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2003/71/ES in Direktive 2009/138/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge) (Omnibus II), (UL L št. 153 z dne 22. maja 2014, str. 1);

6.      Direktiva 2011/89/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. novembra 2011 o spremembah direktiv 98/78/ES, 2002/87/ES, 2006/48/ES in 2009/138/ES glede dopolnilnega nadzora finančnih subjektov v finančnem konglomeratu (UL L št. 326 z dne 8. decembra 2011, str. 113);

7.      Direktiva 2013/14/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spremembi Direktive 2003/41/ES o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov v zvezi s prevelikim zanašanjem na bonitetne ocene (UL L št. 145 z dne 31. maja 2013, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2013/14/EU), v delu, v katerem se nanaša na uporabo bonitetnih ocen v pokojninskih družbah;

8.      Direktiva 2014/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi direktiv 2003/71/ES in 2009/138/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge), (UL L št. 153 z dne 22. maja 2014, str. 1);

9.      Direktiva 2019/2177 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2019 o spremembi Direktive 2009/138/ES o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov in Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (UL L št. 334 z dne 27. 12. 2019, str. 155).

(1)Ta zakon se uporablja tudi za pozavarovalnice, če v posameznih določbah tega zakona ni drugače določeno. Določbe 127. do 132., 135., 241., 343., 421. do 425. in 521. do 526. člena tega zakona se ne uporabljajo za pozavarovalnice in za zavarovalnice za opravljanje poslov pozavarovanja.

(2)Ta zakon se uporablja tudi za lastne zavarovalnice in lastne pozavarovalnice, če v posameznih določbah tega zakona ni drugače določeno.

V oddelku 1.2. tega zakona so opredeljeni pomeni pojmov za namen njihove uporabe v tem zakonu, če ni v zvezi s posameznim pojmom določeno, da je namen njegove opredelitve ožji.

V tem zakonu so za predpise Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: EU) uporabljeni naslednji skrajšani naslovi:

1.      Direktiva 2002/87/ES je Direktiva 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o dopolnilnem nadzoru kreditnih institucij, zavarovalnic in investicijskih družb v finančnem konglomeratu, ki spreminja direktive Sveta 73/239/EGS, 79/267/EGS, 92/49/EGS, 92/96/EGS, 93/6/EGS in 93/22/EGS ter direktivi 98/78/ES in 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 35 z dne 11. februarja 2003, str. 1–27);

2.      Direktiva 2003/41/ES je Direktiva 2003/41/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. junija 2003 o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje (UL L št. 235 z dne 23. septembra 2003, str. 10);

3.      Direktiva 2004/39/ES je Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov in o spremembah direktiv Sveta 85/611/EGS, 93/6/EGS in Direktive 2000/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/22/EGS (UL L št. 145 z dne 30. aprila 2004, str. 1);

4.      Direktiva 2009/65/ES je Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), (UL L št. 302 z dne 17. novembra 2009, str. 32);

5.      Direktiva 2009/138/ES je Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), (UL L št. 335 z dne 17. decembra 2009, str. 1);

6.      Uredba 1093/2010 je Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L št. 331 z dne 15. decembra 2010, str. 12–47);

7.      Uredba 1094/2010 je Uredba (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/79/ES (UL L št. 331 z dne 15. decembra 2010, str. 48–83);

8.      Direktiva 2013/36/EU je Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L št. 176 z dne 27. junija 2013, str. 105–203);

9.      Direktiva 2019/2177/EU je Direktiva 2019/2177/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2019 o spremembi Direktive 2009/138/ES o začetku opravljanja dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), Direktive 2014/65/EU o trgih finančnih instrumentov in Direktive (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma (UL L št. 334 z dne 27. 12. 2019, str. 155).

(1)V tem odstavku navedeni pojmi imajo enak pomen, kakor je opredeljen v zakonu, ki ureja bančništvo:

1.      banka,

2.      finančna družba,

3.      investicijsko podjetje,

4.      finančni holding,

5.      kreditna institucija,

6.      finančna institucija.

(2)V tem odstavku navedeni pojmi imajo enak pomen, kakor je opredeljen v zakonu, ki ureja finančne konglomerate:

1.      družba za upravljanje,

2.      mešani finančni holding.

(3)V tem odstavku navedeni pojmi imajo enak pomen, kakor je opredeljen v zakonu, ki ureja trg finančnih instrumentov:

1.      investicijske storitve in posli,

2.      organiziran trg,

3.      kolektivni naložbeni podjem.

(1)Zavarovalni posli so sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem in življenjskem zavarovanju ali pozavarovanju, razen obveznih socialnih zavarovanj.

(2)Zavarovanja se glede na glavne nevarnosti, ki jih krijejo, razvrščajo v naslednje zavarovalne vrste:

1.      nezgodno zavarovanje (vključno z zavarovanjem nesreč pri delu in poklicnih obolenj) je zavarovanje, ki v primeru smrti ali izgube zdravja zaradi nezgode krije:

-  izplačilo dogovorjenih denarnih nadomestil, odškodnin oziroma povračil stroškov,

-  izplačila zaradi poškodbe, okvare zdravja ali smrti potnikov;

2.      zdravstveno zavarovanje je zavarovanje, ki v primeru bolezni, poškodbe ali posebnega zdravstvenega stanja krije:

-  stroške zdravstvenih ter z njimi povezanih storitev, stroške oskrbe z zdravili in medicinsko-tehničnimi pripomočki,

-  izplačila dogovorjenih denarnih nadomestil,

-  kombinacijo izplačil po prejšnjih alinejah;

3.      zavarovanje kopenskih vozil (razen tirnih vozil) je zavarovanje, ki krije vse škode na oziroma izgubo:

-  kopenskih vozil na lasten pogon,

-  kopenskih vozil brez lastnega pogona;

4.      zavarovanje tirnih vozil je zavarovanje, ki krije vse škode na tirnih vozilih oziroma izgubo tirnih vozil;

5.      letalsko zavarovanje je zavarovanje, ki krije vse škode na zrakoplovih ali drugih letalnih napravah ter izgubo zrakoplovov oziroma drugih letalnih naprav;

6.      zavarovanje plovil je zavarovanje, ki krije vse škode na morskih, rečnih in jezerskih plovilih oziroma njihovo izgubo;

7.      zavarovanje prevoza blaga je zavarovanje, ki krije vse škode na blagu oziroma izgubo blaga, vključno s prtljago, ne glede na vrsto prevoza;

8.      zavarovanje požara in elementarnih nesreč je zavarovanje, ki krije vse škode na premoženju (razen škod na premoženju, ki jih krijejo zavarovanja iz 3. do 7. točke tega odstavka), ki nastane zaradi:

-  požara,

-  eksplozije,

-  nevihte,

-  drugih naravnih dogodkov razen neviht,

-  jedrske energije,

-  pogrezanja in drsenja tal;

9.      drugo škodno zavarovanje je zavarovanje, ki krije vse škode na premoženju (razen škod na premoženju, ki jih krijejo zavarovanja iz 3. do 7. točke tega odstavka), ki nastane zaradi toče, pozebe ali zaradi drugih vzrokov (npr. tatvine), razen vzrokov iz 8. točke tega odstavka;

10.   zavarovanje odgovornosti pri uporabi vozil je zavarovanje, ki krije vse vrste odgovornosti, ki izhajajo iz uporabe kopenskih vozil z lastnim pogonom (vključno s prevozniško odgovornostjo);

11.   zavarovanje odgovornosti pri uporabi zrakoplovov oziroma drugih letalnih naprav je zavarovanje, ki krije vse vrste odgovornosti, ki izhajajo iz uporabe zrakoplovov oziroma drugih letalnih naprav (vključno s prevozniško odgovornostjo);

12.   zavarovanje odgovornosti pri uporabi plovil je zavarovanje, ki krije vse vrste odgovornosti, ki izhajajo iz uporabe morskih, rečnih in jezerskih plovil (vključno s prevozniško odgovornostjo);

13.   splošno zavarovanje odgovornosti je zavarovanje, ki krije druge vrste odgovornosti, razen odgovornosti iz 10. do 12. točke tega odstavka;

14.   kreditno zavarovanje je zavarovanje, ki krije:

-  nevarnost neplačila (oziroma zamude plačila) zaradi nesolventnosti ali drugih dogodkov (ravnanj ali dejstev),

-  izvozne kredite in druge nevarnosti, povezane z izvozom, trgovino in vlaganji na tujih in domačih trgih,

-  kredite z obročnim odplačevanjem,

-  hipotekarne in lombardne kredite,

-  kmetijske kredite,

-  druge kredite in posojila;

15.   kavcijsko zavarovanje je zavarovanje, ki krije in neposredno ali posredno jamči za izpolnitev obveznosti dolžnikov;

16.   zavarovanje različnih finančnih izgub je zavarovanje, ki krije finančne izgube zaradi:

-  poklicnih nevarnosti,

-  nezadostnih prihodkov (na splošno),

-  slabega vremena,

-  izgubljenega dobička,

-  nepredvidenih splošnih stroškov,

-  nepredvidenih poslovnih stroškov,

-  izgube tržne vrednosti,

-  izpada najemnine oziroma izgube prihodka,

-  posrednih poslovnih izgub, razen izgub iz prejšnjih alinej,

-  drugih neposlovnih izgub,

-  drugih finančnih izgub;

17.   zavarovanje stroškov postopka je zavarovanje, ki krije stroške odvetnikov in druge stroške postopka;

18.   zavarovanje pomoči je zavarovanje, ki krije pomoč osebam, ki zaidejo v težave na potovanju oziroma v drugih primerih odsotnosti od njihovega doma oziroma stalnega prebivališča;

19.   življenjsko zavarovanje (razen zavarovanj iz 20. do 24. točke tega odstavka) je zavarovanje, ki obsega zlasti zavarovanje za primer doživetja, zavarovanje za primer smrti, mešano življenjsko zavarovanje, rentno zavarovanje in življenjsko zavarovanje z vračilom premij, in dodatno zavarovanje, ki obsega predvsem zavarovanje invalidnosti zaradi nezgode ali bolezni, zavarovanje smrti zaradi nezgode ter zavarovanje za primer poškodbe, vključno z zavarovanjem nesposobnosti opravljanja poklica zaradi poškodbe, kadar je dodatno zavarovanje sklenjeno k življenjskemu zavarovanju iz zavarovalne skupine življenjskih zavarovanj iz 2. točke četrtega odstavka tega člena;

20.   zavarovanje za primer poroke oziroma rojstva;

21.   življenjsko zavarovanje z naložbenim tveganjem je zavarovanje, pri katerem zavarovalec prevzema naložbeno tveganje, povezano s spremembo vrednosti enot kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (v nadaljnjem besedilu: KNPVP sklad), kot jih določa zakon, ki ureja investicijske sklade in družbe za upravljanje oziroma vrednosti sredstev, vsebovanih v notranjem skladu zavarovalnice, oziroma vrednosti indeksa vrednostnih papirjev oziroma druge referenčne vrednosti;

22.   tontine je zavarovanje, pri katerem se skupina zavarovalcev dogovori, da bo skupno kapitalizirala svoje prispevke in razdelila tako kapitalizirano premoženje med tiste zavarovance, ki doživijo določeno starost oziroma med dediče umrlih zavarovancev oziroma med upravičence, ki so jih določili umrli zavarovanci;

23.   zavarovanje s kapitalizacijo izplačil je zavarovanje, ki temelji na zavarovalno-tehničnih izračunih in pri katerem prejme zavarovalec, zavarovanec ali drug upravičenec v zameno za enkratno oziroma obročno vplačevanje premij izplačila v določenem obdobju in višini;

24.   zavarovanje izpada dohodkov zaradi nezgode ali bolezni, ki ga zavarovalnica ne more odpovedati.

(3)Zavarovanja, ki združujejo zavarovanja iz več zavarovalnih vrst, se razvrščajo v naslednje zavarovalne podskupine:

1.      nezgodna in zdravstvena zavarovanja so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka,

2.      zavarovanja vozil so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz druge alineje 1. točke ter 3., 7. in 10. točke prejšnjega odstavka,

3.      pomorska in transportna zavarovanja so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz druge alineje 1. točke ter 4., 6., 7. in 12. točke prejšnjega odstavka,

4.      zavarovanja zrakoplovov ali drugih letalnih naprav so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz druge alineje 1. točke ter 5., 7. in 11. točke prejšnjega odstavka,

5.      požarna in druga škodna zavarovanja so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 8. in 9. točke prejšnjega odstavka,

6.      zavarovanja odgovornosti so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 10. do 13. točke prejšnjega odstavka,

7.      kreditna in kavcijska zavarovanja so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 14. in 15. točke prejšnjega odstavka,

8.      škodna in nezgodna zavarovanja so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 1. ter 3. do 13. in 16. točke prejšnjega odstavka.

(4)Zavarovanja, ki združujejo zavarovanja iz več zavarovalnih vrst, se združujejo v naslednje zavarovalne skupine:

1.      premoženjska zavarovanja po tem zakonu so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 1. do 18. točke drugega odstavka tega člena,

2.      življenjska zavarovanja po tem zakonu so zavarovanja iz zavarovalnih vrst iz 19. do 24. točke drugega odstavka tega člena.

(5)Pozavarovanje je dejavnost sprejemanja tveganj, ki jih odstopi zavarovalnica, zavarovalnica države članice ali zavarovalnica tretje države oziroma pozavarovalnica, pozavarovalnica države članice ali pozavarovalnica tretje države.

(6)Obvezna zavarovanja v prometu so zavarovanja, ki jih ureja zakon, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

(7)(prenehal veljati)

(1)Distribucija zavarovalnih produktov zajema storitve:

1.      svetovanja, predlaganja ali izvajanja drugih pripravljalnih opravil pred sklenitvijo zavarovalnih pogodb,

2.      sklepanja zavarovalnih pogodb,

3.      pomoči pri vodenju in izvajanju zavarovalnih pogodb, zlasti pri zahtevkih za izplačilo odškodnine ali zavarovalnine,

4.      zagotavljanja informacij o zavarovalni pogodbi na podlagi meril, ki jih stranka izbere na spletnem mestu ali v drugih medijih in pri zagotavljanju lestvice zavarovalnih produktov, vključno s primerjavo cen in produktov ter popustov na ceno zavarovalne pogodbe, če lahko zavarovalec ali potencialni zavarovalec na koncu postopka neposredno ali posredno sklene zavarovalno pogodbo z uporabo spletnega mesta ali drugega medija.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek se posamezna storitev ne šteje za distribucijo zavarovalnih produktov, kadar storitev predstavlja:

1.      občasno zagotavljanje informacij v okviru druge poklicne dejavnosti, če pri tem ponudnik storitve ne nudi pomoči pri sklepanju zavarovalne pogodbe ali izvajanju te pogodbe,

2.      strokovno upravljanje zahtevkov iz zavarovalnih pogodb s strani zavarovalnice, njihovo izvedensko cenitev in poravnavo škod ali izplačilo zavarovalnih ter drugih aktivnosti, ki so s tem povezane,

3.      samo zagotavljanje podatkov in informacij o potencialnih zavarovalcih zavarovalnim zastopnikom, zavarovalnim posrednikom, zavarovalno zastopniškim družbam, zavarovalno posredniškim družbam, zastopnikom dopolnilnih zavarovanj, bankam iz osmega odstavka 558. člena tega zakona ali zavarovalnicam, kadar ponudnik storitve ne nudi nikakršne druge pomoči pri sklepanju zavarovalne pogodbe,

4.      samo zagotavljanje informacij o zavarovalnih produktih, zavarovalnemu zastopniku ali zavarovalnemu posredniku ali zavarovalno zastopniški družbi ali zavarovalno posredniški družbi ali zastopniku dopolnilnih zavarovanj ali banki iz osmega odstavka 558. člena tega zakona ali o zavarovalnici potencialnim zavarovalcem, kadar ponudnik storitve ne nudi nikakršne druge pomoči pri sklepanju ali izvajanju zavarovalne pogodbe.

Svetovanje je dajanje osebnega priporočila potencialnemu zavarovalcu na njegovo zahtevo ali na pobudo distributerja zavarovalnih produktov iz 7.f člena tega zakona glede ene ali več zavarovalnih pogodb.

Plačilo je vsaka provizija, honorar, pristojbina ali drugo plačilo, vključno s katero koli ekonomsko koristjo ali katero koli drugo finančno ali nefinančno ugodnostjo ali spodbudo, ki se ponudi ali plača za distribucijo zavarovalnih produktov.

(1)Podružnica je zastopstvo ali podružnica zavarovalno zastopniške družbe, zavarovalno posredniške družbe, zastopnika dopolnilnih zavarovanj ali banke iz osmega odstavka 558. člena tega zakona, ki je na ozemlju države članice, ki ni njena matična država članica.

(2)Primarni kraj poslovanja je mesto, od koder se upravlja glavna dejavnost zavarovalno zastopniške družbe, zavarovalno posredniške družbe, zastopnika dopolnilnih zavarovanj ali banke iz osmega odstavka 558. člena tega zakona.

Trajni nosilec podatkov je vsak nosilec podatkov, ki:

-        zavarovalcu ali potencialnemu zavarovalcu omogoča, da shrani informacije, naslovljene osebno nanj, tako, da so dostopne za poznejšo uporabo in obdobje, primerno glede na namen informacij,

-        mu omogoča nespremenjeno prikazovanje shranjenih informacij.

Distributer zavarovalnih produktov v Republiki Sloveniji je zavarovalni zastopnik, ki ima dovoljenje v skladu s 543.b členom tega zakona, zavarovalni posrednik, ki ima dovoljenje v skladu s 548. členom tega zakona, zavarovalno zastopniška družba in zavarovalno posredniška družba, ki imata dovoljenje v skladu s prvim odstavkom 558. člena tega zakona, zastopnik dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena tega zakona, banka iz osmega odstavka 558. člena tega zakona in zavarovalnica.

(1)Zavarovalnica je pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle na podlagi dovoljenja nadzornega organa za opravljanje teh poslov.

(2)Pozavarovalnica je pravna oseba, ki opravlja le zavarovalne posle pozavarovanja na podlagi dovoljenja nadzornega organa za opravljanje teh poslov.

(3)Lastna zavarovalnica je zavarovalnica, ki je v lasti bodisi finančnega podjetja, ki ni zavarovalnica, pozavarovalnica ali skupina zavarovalnic ali pozavarovalnic po 19. členu tega zakona, bodisi nefinančnega podjetja, ki ponuja zavarovalno kritje izključno za tveganja podjetja ali podjetij, katerim pripada, ali podjetja ali podjetij iz skupine, katere članica je.

(4)Lastna pozavarovalnica je pozavarovalnica, ki je v lasti bodisi finančnega podjetja, ki ni zavarovalnica, pozavarovalnica ali skupina zavarovalnic ali pozavarovalnic po 19. členu tega zakona, bodisi nefinančnega podjetja, ki ponuja pozavarovalno kritje izključno za tveganja podjetja ali podjetij, katerim pripada, ali podjetja ali podjetij iz skupine, katere članica je.

(5)Pojem zavarovalnica, ki ne vsebuje dodatka »države članice« ali »tretje države«, je uporabljen za zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji.

(6)Pojem pozavarovalnica, ki ne vsebuje dodatka »države članice« ali »tretje države«, je uporabljen za pozavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji.

(7)Pri vpisu v sodni register in poslovni register firma ne sme vsebovati sestavine »zavarovalnica« oziroma »pozavarovalnica« in izpeljank iz teh besed, če pravna oseba ni pridobila dovoljenja nadzornega organa za opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Država članica je država članica EU ali država podpisnica Sporazuma o ustanovitvi Evropskega gospodarskega prostora (UL L št. 1 z dne 3. januarja 1994, str. 3).

(2)Tretja država je država, ki ni država članica.

(3)Oseba posamezne države je fizična oseba, ki ima v tej državi bivališče ali pravna oseba, ki ima na območju te države sedež.

(1)Država sedeža zavarovalnice je država, v kateri je zavarovalnica pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov.

(2)Država gostiteljica zavarovalnice je država:

1.      ki ni država sedeža te zavarovalnice in

2.      v kateri je zavarovalnica ustanovila podružnico ali v kateri neposredno opravlja zavarovalne posle.

(3)Podružnica pomeni zastopstvo ali podružnico zavarovalnice, ki se nahaja na ozemlju države gostiteljice. Vsaka trajna navzočnost zavarovalnice na območju države, ki ni država sedeža te zavarovalnice, se obravnava enako kakor podružnica, tudi če nima oblike podružnice, ampak jo predstavlja le pisarna, ki jo vodi osebje zavarovalnice ali pa vodi pisarno neodvisna oseba s stalnim pooblastilom, da dela za zavarovalnico tako, kakor bi delalo zastopstvo.

(4)Poslovalnica pomeni sedež ali podružnico zavarovalnice.

(1)Nadzorovana finančna družba je finančna družba, nad katero opravlja nadzor nadzorni organ, pristojen za nadzor nad finančnimi družbami.

(2)Nadzorni organ je organ, pristojen za nadzor nad zavarovalnicami, razen če je v posamezni določbi tega zakona določeno, da se ta določba nanaša na nadzorni organ, pristojen za nadzor nad drugimi finančnimi družbami.

(3)Zadevi organ je vsak nadzorni organ, ki je na podlagi tega zakona, ali akta, ki je bil sprejet zaradi prenosa Direktive 2009/138/ES, vključen v nadzor zavarovalnice, razen če je v posamezni določbi tega zakona določeno, da se ta določba nanaša na nadzorne organe, vključene v nadzor nad drugimi finančnimi družbami.

(4)Dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov je pravni akt, ki ga v kakršnikoli obliki izda nadzorni organ sedeža zavarovalnice in na podlagi katerega ta zavarovalnica pridobi pravico opravljati zavarovalne posle.

(1)Evropska komisija je Komisija EU.

(2)Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine (v nadaljnjem besedilu: EIOPA) je organ, ustanovljen z Uredbo 1094/2010.

(3)Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (v nadaljnjem besedilu: OECD) je organizacija h kateri je Republika Slovenija pristopila z uveljavitvijo Zakona o ratifikaciji Sporazuma o pogojih pristopa Republike Slovenije h Konvenciji o Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj (Uradni list RS – MP, št. 10/10).

(1)Kvalificirani delež je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi:

1.      najmanj 10% delež glasovalnih pravic ali najmanj 10% delež v kapitalu te pravne osebe ali

2.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu te pravne osebe, ki je manjši od 10%, vendar mu že ta omogoča izvajanje pomembnega vpliva na upravljanje te pravne osebe.

(2)Udeležba je posredno ali neposredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih imetnik pridobi najmanj 20% delež glasovalnih pravic ali najmanj 20% delež v kapitalu te pravne osebe. Za udeležbo po 19. členu in 8. poglavju tega zakona šteje tudi vsako neposredno ali posredno imetništvo poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic v določeni pravni osebi, na podlagi katerih ima imetnik pomemben vpliv na upravljanje te pravne osebe.

(1)Nadrejena družba je družba, ki v razmerju do druge družbe (v nadaljnjem besedilu: podrejena družba) izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

1.      ima večino glasovalnih pravic v podrejeni družbi,

2.      ima pravico imenovati ali odpoklicati večino članov uprave ali članov nadzornega sveta ali drugega organa vodenja ali nadzora podrejene družbe in je hkrati družbenik oziroma delničar te družbe,

3.      ima pravico izvajati prevladujoč vpliv nad podrejeno družbo na podlagi podjetniške pogodbe korporacijskega prava ali drugega pravnega temelja ali

4.      je družbenik oziroma delničar v podrejeni družbi in na podlagi pogodbe ali drugega pravnega posla, sklenjenega z drugimi družbeniki oziroma delničarji, nadzoruje večino glasovalnih pravic v tej družbi.

(2)Pri uporabi tega zakona se družba, ki je neposredno nadrejena drugi družbi, obravnava hkrati kot nadrejena družba vseh družb, ki imajo položaj podrejene družbe te druge družbe.

(3)Pri uporabi 1., 2. in 4. točke prvega odstavka tega člena se glasovalnim pravicam ali pravicam imenovanja in odpoklica, katerih imetnik je nadrejena družba, prištejejo glasovalne pravice ali pravice imenovanja in odpoklica, katerih imetnik je druga družba, ki je podrejena nadrejeni družbi, in navedene pravice oseb, ki delujejo za račun nadrejene družbe ali druge družbe, ki je podrejena nadrejeni družbi.

(4)Pri uporabi 1., 2. in 4. točke prvega odstavka tega člena se od glasovalnih pravic ali pravic imenovanja in odpoklica, ki izhajajo iz delnic, katerih imetnik je nadrejena družba ali druga družba, ki je podrejena tej nadrejeni družbi, odštejejo navedene pravice, ki izhajajo iz tistih delnic, katerih imetnik je ta družba in glede katerih je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

1.      družba je delnice pridobila in jih ima za račun druge osebe, ki ni niti nadrejena družba niti tej nadrejeni družbi podrejena družba ali

2.      družba je delnice pridobila kot zavarovanje za svojo terjatev in navedene pravice uresničuje v skladu s prejetimi navodili osebe, ki je te delnice zagotovila kot zavarovanje svoje obveznosti do družbe.

(5)Pri uporabi 1. in 4. točke prvega odstavka tega člena se za namen izračuna večine glasovalnih pravic v podrejeni družbi od skupnega števila delnic ali glasovalnih pravic v tej družbi odštejejo glasovalne pravice iz delnic, katerih imetnik je:

1.      ta družba sama,

2.      podrejena družba te družbe ali

3.      druga oseba, ki je imetnik teh delnic za račun družb iz 1. ali 2. točke tega odstavka.

(6)Druga nadrejena oseba je vsaka fizična ali pravna oseba, ki ni nadrejena družba in ki glede glasovalnih pravic ali pravic imenovanja in odpoklica v podrejeni družbi izpolnjuje pogoje iz prvega do petega odstavka tega člena.

(7)Pojem nadrejena oseba je uporabljen kot skupni pojem za nadrejeno družbo in drugo nadrejeno osebo.

Obvladovanje je razmerje med nadrejeno in podrejeno družbo ali temu razmerju podobno razmerje med drugo nadrejeno osebo in podrejeno družbo.

Tesna povezanost je položaj, pri katerem sta dve ali več fizičnih ali pravnih oseb povezanih na enega od naslednjih načinov:

1.      ena od njiju je posredno ali neposredno imetnik poslovnega deleža, delnic ali drugih pravic, na podlagi katerega je udeležena pri upravljanju druge osebe ali v kapitalu druge osebe z najmanj 20% deležem;

2.      z obvladovanjem;

3.      vse obvladuje ista tretja oseba.

Družbe, povezane s skupnim vodenjem, so družbe, ki med seboj niso v položaju tesne povezanosti, vendar je med njimi ena od naslednjih povezav:

1.      upravljajo se na enotni podlagi v skladu s sklenjeno pogodbo ali statutarnimi določbami ali

2.      večina članov oziroma članic njihovih organov vodenja ali nadzora so iste osebe.

(1)Skupina povezanih oseb je:

1.      skupina dveh ali več fizičnih ali pravnih oseb, kjer ena od njih neposredno ali posredno obvladuje druge;

2.      skupina dveh ali več fizičnih ali pravnih oseb, ki med seboj niso v položaju obvladovanja, ker so med seboj povezane tako, da poslovanje oziroma rezultati ene od njih lahko pomembno vplivajo na poslovanje oziroma rezultate druge osebe.

(2)V skupino povezanih oseb se uvrščajo osebe, ki so med seboj povezane:

1.      kot ožji družinski člani;

2.      ena oseba oziroma osebe, ki se štejejo za povezane po drugih določbah tega člena, so skupaj posredno ali neposredno udeležene v drugi osebi;

3.      v obeh osebah je udeležena ista oseba oziroma osebe, ki se štejejo za povezane po drugih določbah tega člena;

4.      tako, da tvorijo koncern po zakonu, ki ureja gospodarske družbe;

5.      kot člani uprave, nadzornega sveta ali prokuristi oziroma zaposleni s posebnimi pooblastili in pristojnostmi, z družbo, v kateri opravljajo to funkcijo oziroma v kateri so zaposleni, in ožji družinski člani te osebe.

(3)Za ožje družinske člane posamezne osebe po tem zakonu se štejejo:

1.      njen zakonec ali oseba, s katero živi v življenjski skupnosti, ki ima po zakonu, ki ureja zakonsko zvezo in družinska razmerja, enake pravne posledice kot zakonska zveza, partner registrirane istospolne partnerske skupnosti in partner v neregistrirani istospolni partnerski skupnosti;

2.      otrok te osebe ali osebe iz prejšnje točke, ki nima polne poslovne sposobnosti;

3.      druga oseba, ki jo je ta oseba dolžna preživljati.

Skupina po zakonu, ki ureja finančne konglomerate, je skupina, znotraj katere ima vsaj ena družba položaj:

1.      zavarovalnice, ki je nadrejena ali udeležena v vsaj eni drugi zavarovalnici;

2.      zavarovalnice, ki je z drugo zavarovalnico povezana s skupnim vodenjem ali

3.      nadrejenega zavarovalnega holdinga, mešanega zavarovalnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, ki mu je podrejena vsaj ena zavarovalnica.

(1)Posredni imetnik delnic, poslovnih deležev ali drugih pravic, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu, je oseba, za račun katere je druga oseba kot neposredni imetnik pridobila te delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu.

(2)Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je podrejena družba pridobila delnice, poslovne deleže ali druge pravice, ki zagotavljajo udeležbo pri upravljanju ali v kapitalu, za račun svoje nadrejene družbe ali druge nadrejene osebe.

Na območju Republike Slovenije lahko zavarovalne posle opravlja:

1.      zavarovalnica, ki je za opravljanje teh poslov pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor;

2.      zavarovalnica države članice, ki v skladu s tem zakonom ustanovi podružnico na območju Republike Slovenije oziroma je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati zavarovalne posle na območju Republike Slovenije;

3.      zavarovalnica tretje države, ki je v skladu s tem zakonom upravičena neposredno opravljati zavarovalne posle na območju Republike Slovenije ali podružnica zavarovalnice tretje države, ki pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za ustanovitev podružnice.

Šteje se, da zavarovalnica neposredno opravlja zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, če:

1.      sklepa pravne posle, katerih predmet so zavarovalni posli, ki krijejo nevarnosti v Republiki Sloveniji;

2.      na območju Republike Slovenije osebam, ki imajo bivališče oziroma sedež na območju Republike Slovenije, ponuja svoje storitve na enega od naslednjih načinov:

-  prek oglasnih sporočil, poslanih tem osebam po pošti ali na drug način,

-  prek zavarovalnih zastopnikov oziroma zastopnic (v nadaljnjem besedilu: zavarovalni zastopnik) ali zavarovalnih posrednikov oziroma posrednic (v nadaljnjem besedilu: zavarovalni posrednik).

(1)Šteje se, da zavarovalni posli krijejo nevarnosti v Republiki Sloveniji:

1.      pri zavarovanju nevarnosti v zvezi z zemljišči, zgradbami ali v zvezi s premičnimi stvarmi v teh zgradbah, ki so za varovane z isto zavarovalno pogodbo, če so zemljišča oziroma zgradbe na območju Republike Slovenije;

2.      pri zavarovanju prometnih sredstev, če so ta prometna sredstva registrirana na območju Republike Slovenije;

3.      pri zavarovanju nevarnosti v zvezi s potovanji in počitnicami, kadar zavarovalna pogodba velja največ štiri mesece, če je zavarovalec sklenil zavarovalno pogodbo v Republiki Sloveniji;

4.      pri drugih zavarovanjih, ki niso zajeta v prejšnjih točkah, kadar je zavarovalec:

-  fizična oseba, če ima ta oseba bivališče na območju Republike Slovenije, ali

-  pravna oseba, če ima ta pravna oseba sedež na območju Republike Slovenije.

(2)Prometno sredstvo je kopensko vozilo, tirno vozilo, plovilo, zrakoplov ali druga letalna naprava.

(1)Zavarovalnica je organizirana v pravnoorganizacijski obliki delniške družbe, evropske delniške družbe ali družbe za vzajemno zavarovanje.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek je pozavarovalnica lahko organizirana samo kot delniška družba ali kot evropska delniška družba

(1)Za zavarovalnico, ki je organizirana kot delniška ali evropska delniška družba, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki veljajo za delniške družbe oziroma evropske delniške družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(2)Za družbo za vzajemno zavarovanje se smiselno uporablja zakon, ki ureja gospodarske družbe, če ni s tem zakonom drugače določeno.

(1)Zavarovalnica sme opravljati samo zavarovalne posle.

(2)Zavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle v posamezni zavarovalni vrsti ali skupini. Skupaj pa lahko opravlja zavarovalne posle le v eni od naslednjih zavarovalnih skupin:

1.      življenjska zavarovanja,

2.      premoženjska zavarovanja.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek lahko zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalnih vrstah iz zavarovalne skupine življenjskih zavarovanj, opravlja tudi zavarovalne posle v zavarovalnih vrstah nezgodnega in zdravstvenega zavarovanja iz 1. in 2. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, če je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v ustrezni zavarovalni vrsti.

(4)Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov le v zavarovalni vrsti iz 1. oziroma 2. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, opravlja tudi zavarovalne posle v zavarovalnih vrstah iz skupine življenjskih zavarovanj, če je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalni vrsti iz skupine življenjskih zavarovanj.

(5)Ne glede na drugi odstavek tega člena lahko zavarovalnica, ki je 1. maja 2004 hkrati opravljala zavarovalne posle v zavarovalni skupini življenjskih in v zavarovalni skupini premoženjskih zavarovanj, še naprej hkrati opravlja navedene zavarovalne posle (v nadaljnjem besedilu: kompozitna zavarovalnica).

(6)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko zavarovalnica opravlja tudi posle, ki so z zavarovalnimi posli v neposredni zvezi.

(7)Za posle iz prejšnjega odstavka se štejejo zlasti:

1.      terminske pogodbe, opcije in drugi izvedeni finančni instrumenti, če prispevajo k zmanjševanju tržnih tveganj (zaščita pred tržnimi tveganji);

2.      posredovanje pri prodaji oziroma prodaja v zavarovalnih primerih poškodovanih predmetov, ki ob reševanju škodnih primerov pripadejo zavarovalnici;

3.      izvajanje ukrepov za preprečevanje in odpravljanje nevarnosti, ki ogrožajo zavarovano premoženje in osebe;

4.      ocena ravni izpostavljenosti zavarovalnega objekta in ocenjevanje škod;

5.      opravljanje drugih intelektualnih in tehničnih storitev v zvezi z zavarovalnimi posli;

6.      zastopanje ali posredovanje pri sklepanju zavarovalnih poslov za druge zavarovalnice in pri sklepanju dodatnega zavarovanja iz dvanajstega dela Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 96/12, 39/13, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 44/14 – ORZPIZ206, 85/14 – ZUJF-B, 95/14 – ZUJF-C, 90/15 – ZIUPTD, 102/15, 23/17, 40/17 in 65/17; v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2).

(8)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko zavarovalnica opravlja tudi posle za druge družbe v zavarovalniški skupini, vendar le, če ne povečujejo tveganj za zavarovalniško skupino, in le tiste vrste poslov, ki so del poslovanja zavarovalnice v okviru njene osnovne dejavnosti.

(9)Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v zavarovalni skupini življenjskih zavarovanj, opravlja tudi dejavnost upravljanja pokojninskih skladov po zakonu, ki ureja pokojninske sklade, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa navedeni zakon.

(10)Zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v eni ali več zavarovalnih vrstah premoženjskih zavarovanj, lahko opravlja zavarovalne posle tudi v zavarovalnih vrstah premoženjskih zavarovanj, za katere ni pridobila dovoljenja, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

1.      zavarovanje krije nevarnost, ki je:

-  povezana z nevarnostjo, ki jo krije zavarovanje v zavarovalni vrsti, za katero je zavarovalnica pridobila dovoljenje (v nadaljnjem besedilu: glavna nevarnost),

-  v zvezi z istim predmetom kot glavna nevarnost,

-  krita z isto zavarovalno pogodbo;

2.      če gre za nevarnost, ki je v razmerju do glavne nevarnosti pomožnega pomena;

3.      ne gre za nevarnost, ki jo krijejo zavarovanja iz 14., 15. in 17. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona;

4.      ne glede na prejšnjo točko lahko zavarovalnica opravlja zavarovalne posle tudi za nevarnosti iz 17. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, če so ta zavarovanja dodatna zavarovanju, ki krije glavno nevarnost iz 18. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona in so izpolnjeni pogoji iz 1. točke tega odstavka ter eden od naslednjih pogojev:

-  glavna nevarnost se nanaša le na pomoč, ponujeno osebam, ki zaidejo v težave med potovanjem, ko so proč od svojega doma ali svojega običajnega prebivališča, ali

-  zavarovanje se nanaša na nevarnost, ki izhajajo iz uporabe morskih plovil oziroma je z njo povezano.

(11)Zavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle pozavarovanj, če je pridobila dovoljenje za opravljanje pozavarovalnih poslov.

(1)Pozavarovalnica sme opravljati samo zavarovalne posle pozavarovanj.

(2)Pozavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle sklepanja pozavarovanj v zavarovalni skupini premoženjska zavarovanja, zavarovalni skupini življenjska zavarovanja ali v obeh zavarovalnih skupinah iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(3)Zavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle sklepanja pozavarovanj v zavarovalni skupini iz drugega odstavka prejšnjega člena, v kateri je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Zavarovalnica, ki hkrati opravlja zavarovalne posle v zavarovalni skupini življenjskih in zavarovalni skupini premoženjskih zavarovanj:

-        vodi poslovne knjige, sestavlja izkaz poslovnega izida ter bilanco stanja za namen ugotavljanja kapitalske ustreznosti ter poslovna poročila, ločeno za posle premoženjskih in življenjskih zavarovanj;

-        sestavlja ločen izkaz poslovnega izida tako, da so vsi prihodki, zlasti premije, plačila pozavarovateljev in prihodki od naložb, ter odhodki, zlasti zavarovalne poravnave, spremembe zavarovalno-tehničnih rezervacij, pozavarovalne premije in operativni stroški v zvezi z zavarovalnimi posli, prikažejo glede na izvor. Postavke, ki so skupne za obe zavarovalni skupini, se vnesejo v skladu z metodo porazdelitve. Metodo porazdelitve prihodkov in odhodkov določi zavarovalnica in zanjo pridobi naknadno soglasje Agencije za zavarovalni nadzor. Soglasje Agencije za zavarovalni nadzor je treba pridobiti tudi pri spremembah oziroma dopolnitvah metode porazdelitve;

-        pripravi izjavo, v kateri so na podlagi bilance stanja, za ugotavljanje kapitalske ustreznosti jasno opredeljene postavke primernih osnovnih lastnih virov sredstev, ki krijejo teoretični zahtevani minimalni kapital ločeno za vsako posamezno zavarovalno skupino, kot je določeno v drugem odstavku 200. člena tega zakona;

-        ugotavlja teoretični zahtevani minimalni kapital iz 232. člena tega zakona ločeno za skupini premoženjskih in življenjskih zavarovanj;

-        zagotovi primerne osnovne lastne vire sredstev za izpolnitev teoretičnega zahtevanega minimalnega kapitala ločeno za skupini premoženjskih in življenjskih zavarovanj, pri čemer izpolnjevanje teh finančnih obveznosti ne sme temeljiti na virih druge zavarovalne skupine.

(2)Če zavarovalnica pokriva teoretični zahtevani minimalni kapital iz četrte alineje prejšnjega odstavka in o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, lahko za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala iz 202. člena tega zakona uporablja postavke primernih lastnih virov sredstev, ki so še na voljo za eno ali drugo zavarovalno skupino.

(3)V primeru neizpolnjevanja minimalnih kapitalskih zahtev v skupini življenjskih ali premoženjskih zavarovanj Agencija za zavarovalni nadzor uporabi ukrepe za odpravo kršitev ne glede na rezultate v drugi dejavnosti. Agencija za zavarovalni nadzor lahko v primeru neizpolnjevanja minimalnih kapitalskih zahtev dovoli tudi prenos prostih postavk primernih osnovnih lastnih virov sredstev iz ene zavarovalne skupine v drugo.

Najnižji znesek osnovnega kapitala je enak višini zahtevanega minimalnega kapitala (absolutni prag) iz drugega odstavka 233. člena tega zakona.

(1)Delnice zavarovalnice se lahko glasijo le na ime.

(2)Delnice zavarovalnice se lahko vplačajo samo v denarju.

(3)Delnice zavarovalnice so v celoti vplačane pred vpisom ustanovitve oziroma povečanja osnovnega kapitala v sodni register.

(4)Drugi odstavek tega člena ne velja ob:

1.      ustanovitvi zavarovalnice ali povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice zaradi izvedbe združitve ali delitve;

2.      povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice s stvarnim vložkom, katerega predmet so delnice druge zavarovalnice, če zavarovalnica za tako povečanje pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(5)Za dovoljenje iz 2. točke prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o dovoljenju za združitev oziroma delitev.

(1)Oseba, ki namerava neposredno ali posredno pridobiti delnice zavarovalnice, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificirani delež pred pridobitvijo takega deleža (v nadaljnjem besedilu: bodoči kvalificirani imetnik) pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za pridobitev kvalificiranega deleža (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža).

(2)Agencija za zavarovalni nadzor v izreku odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, določi višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu zavarovalnice, za pridobitev katerega se izdaja dovoljenje, kot enega od teh razponov:

1.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, ki je enak ali večji od kvalificiranega deleža in manjši od 20%;

2.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, ki je enak ali večji od 20% in manjši od ene tretjine;

3.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, ki je enak ali večji od ene tretjine in manjši od 50%;

4.      delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, ki je enak ali večji od 50%;

5.      delež, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena družba zavarovalnice.

(3)Kvalificirani imetnik pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic, na podlagi katere bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(4)Osebe, ki so se sporazumele, da bodo delovale usklajeno pri pridobivanju delnic zavarovalnice ali uresničevanju upravljavskih upravičenj iz teh delnic (v nadaljnjem besedilu: skupni kvalificirani imetniki) in nameravajo pridobiti delež, na podlagi katerega bi skupno dosegle ali presegle kvalificirani delež, pred pridobitvijo takega deleža pridobijo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(5)Šteje se, če se ne dokaže drugače, da so se sporazumeli in da pri pridobitvi delnic zavarovalnice ali uresničevanju upravljavskih upravičenj iz teh delnic usklajeno delujejo:

1.      člani organov vodenja ali nadzora s pravnimi osebami, v katerih opravljajo to nalogo;

2.      osebe, ki so med seboj povezane kot ožji družinski člani;

3.      družba za upravljanje in investicijski skladi, ki jih upravlja ta družba za upravljanje ali

4.      osebe, ki so:

-  skupščini zavarovalnice predlagale sprejetje sklepa o imenovanju ali odpoklicu članov organa vodenja ali nadzora ali drugega sklepa, ki se v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, sprejema z večino najmanj treh četrtin pri sklepanju zastopanega osnovnega kapitala, in

-  z uresničevanjem glasovalnih pravic ali na drug način dosegle sprejetje tega sklepa.

(6)Skupni kvalificirani imetniki, ki imajo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic zavarovalnice, na podlagi katere njihov skupni delež preseže razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobijo novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(7)Prvi in drugi odstavek tega člena, 34. do 42. člen ter 45. in 47. člen tega zakona o dovoljenju za pridobitev kvalificiranega deleža ter o pravicah in obveznostih posameznega kvalificiranega imetnika se smiselno uporabljajo tudi za skupne kvalificirane imetnike.

(1)Kot osnova za ugotavljanje kvalificiranega deleža na podlagi glasovalnih pravic se upoštevajo vse delnice zavarovalnice z glasovalno pravico, vključno z lastnimi delnicami in delnicami, pri katerih je uresničevanje glasovalne pravice omejeno po zakonu ali statutu zavarovalnice v skladu z zakonom.

(2)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža posamezne osebe (v nadaljnjem besedilu: morebitni kvalificirani imetnik) na podlagi glasovalnih pravic se upoštevajo glasovalne pravice, vsebovane v delnicah:

1.      katerih imetnik je morebitni kvalificirani imetnik za svoj račun;

2.      katerih imetnik je tretja oseba, s katero je morebitni kvalificirani imetnik sklenil pogodbo, ki pogodbeni stranki zavezuje, da z usklajenim uresničevanjem glasovalnih pravic, katerih imetnici sta, izvajata trajno skupno politiko upravljanja zavarovalnice;

3.      katerih imetnik je tretja oseba, s katero je morebitni kvalificirani imetnik sklenil pogodbo, na podlagi katere je na to osebo začasno prenesel uresničevanje glasovalnih pravic;

4.      ki so začasno prenesene na morebitnega kvalificiranega imetnika kot zavarovanje, če nadzoruje glasovalne pravice, vsebovane v teh delnicah, in izrazi namero, da jih bo uresničeval;

5.      glede katerih ima morebitni kvalificirani imetnik pravico užitka;

6.      katerih imetnik je podrejena družba morebitnega kvalificiranega imetnika ali iz katerih lahko podrejena družba morebitnega kvalificiranega imetnika uresničuje glasovalne pravice v pomenu iz 2. do 5. točke tega odstavka;

7.      katerih imetnik je morebitni kvalificirani imetnik za račun tretje osebe in iz katerih lahko uresničuje glasovalno pravico po lastni presoji, če ne prejme ustreznih navodil te tretje osebe;

8.      katerih imetnik je tretja oseba v svojem imenu in za račun morebitnega kvalificiranega imetnika;

9.      iz katerih lahko morebitni kvalificirani imetnik uresničuje glasovalne pravice kot pooblaščenec in jih lahko uresničuje po lastni presoji, če ne prejme ustreznih navodil od njihovega imetnika.

(3)Kot osnova za ugotavljanje kvalificiranega deleža na podlagi udeležbe v kapitalu se upoštevajo vse delnice, na katere je razdeljen osnovni kapital zavarovalnice, vključno z lastnimi delnicami.

(4)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža posameznega kvalificiranega imetnika na podlagi udeležbe v kapitalu se smiselno uporabljajo 1., 2., 3., 5., 6. in 8. točka drugega odstavka tega člena.

(1)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža se ne upoštevajo:

1.      delnice, ki jih je morebitni kvalificirani imetnik pridobil izključno za poravnavo v običajno kratkem poravnalnem obdobju in

2.      delnice, ki jih je morebitni kvalificirani imetnik pridobil za račun tretje osebe v zvezi z opravljanjem skrbniških storitev, če lahko iz teh delnic uresničuje glasovalne pravice samo na podlagi navodil, ki mu jih da oseba, za račun katere jih ima, v pisni obliki ali z uporabo elektronskega načina.

(2)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža družbe, ki je nadrejena družbi za upravljanje, se ne upoštevajo deleži iz naložb kolektivnih naložbenih podjemov, ki jih pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja upravljanje investicijskih skladov, oziroma v aktu države članice družbe za upravljanje, s katerim se v pravni red te države prenaša Direktiva 2009/65/ES, upravlja družba za upravljanje, v delnice zavarovalnice, če družba za upravljanje uresničuje glasovalne pravice iz teh deležev neodvisno od nadrejene družbe.

(3)Prejšnji odstavek se ne uporablja, če:

1.      je nadrejena družba ali tej podrejena družba imetnik delnic zavarovalnice z glasovalno pravico, ki jih upravlja družba za upravljanje in

2.      družba za upravljanje ne more uresničevati glasovalnih pravic iz teh delnic po lastni presoji, temveč samo po neposrednih ali posrednih navodilih nadrejene družbe ali tej podrejene družbe.

(4)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža družbe, ki je nadrejena investicijskemu podjetju, ki je v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov oziroma aktom države članice investicijskega podjetja, s katerim se v pravni red te države prenaša Direktiva 2004/39/ES upravičeno opravljati investicijske storitve in posle, se ne upoštevajo deleži iz naložb v delnice zavarovalnice, ki jih upravlja to investicijsko podjetje pri opravljanju storitev gospodarjenja s finančnimi instrumenti, če so izpolnjeni pogoji:

1.      investicijsko podjetje ima ustrezno dovoljenje nadzornega organa za opravljanje investicijske storitve gospodarjenja s finančnim instrumenti;

2.      investicijsko podjetje:

-  uresničuje glasovalne pravice iz naložb v delnice zavarovalnice z glasovalno pravico samo na podlagi navodil, ki mu jih da stranka, za račun katere gospodari z njimi, v pisni obliki ali z uporabo elektronskega načina,

-  je z uporabo ustreznih ukrepov zagotovilo ustrezne pogoje, enakovredne pogojem, določenim v zakonu, ki ureja upravljanje investicijskih skladov, oziroma v aktu države članice družbe za upravljanje, s katerim se v pravni red te države prenaša Direktiva 2009/65/ES, da se storitve gospodarjenja s finančnimi instrumenti opravljajo neodvisno od drugih storitev in poslov, ki jih opravlja investicijsko podjetje;

3.      investicijsko podjetje uresničuje glasovalne pravice neodvisno od nadrejene družbe.

(5)Prejšnji odstavek se ne uporablja, če:

1.      je nadrejena družba ali tej podrejena družba imetnik delnic zavarovalnice z glasovalno pravico, ki jih upravlja investicijsko podjetje in

2.      investicijsko podjetje ne more uresničevati glasovalnih pravic iz teh delnic po lastni presoji, temveč samo po neposrednih ali posrednih navodilih nadrejene družbe ali tej podrejene družbe.

(6)Pri ugotavljanju kvalificiranega deleža banke ali investicijskega podjetja se ne upoštevajo delnice, ki jih je ta banka ali investicijsko podjetje pridobilo pri opravljanju storitve izvedbe prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa, če so izpolnjeni ti pogoji:

1.      banka ali investicijsko podjetje je v skladu z zakonom, ki ureja trg finančnih instrumentov oziroma aktom države članice, s katerim se v pravni red te države prenaša Direktiva 2004/39/ES upravičeno opravljati storitev izvedbe prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov z obveznostjo odkupa;

2.      banka ali investicijsko podjetje ne uresničuje glasovalnih pravic, vsebovanih v delnicah, in ne uresničuje drugih upravljavskih upravičenj iz delnic tako, da bi s tem vplivalo na vodenje poslov zavarovalnice;

3.      banka ali investicijsko podjetje delnice odsvoji v enem letu po pridobitvi.

(1)Zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vključuje:

1.      višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu zavarovalnice, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik;

2.      druge podatke iz 478. člena tega zakona, ki jih vključuje vsaka zahteva.

(2)Zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je treba priložiti dokaze in informacije o tem, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor se pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža posvetuje z nadzornim organom posamezne države članice, če je bodoči kvalificirani imetnik:

1.      zavarovalnica te države članice,

2.      kreditna institucija, investicijsko podjetje ali družba za upravljanje te države članice ali

3.      oseba, ki je nadrejena osebam iz 1. ali 2. točke tega odstavka.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor se pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža posvetuje z nadzornim organom Republike Slovenije, če je bodoči kvalificirani imetnik:

1.      kreditna institucija, borznoposredniška družba ali družba za upravljanje Republike Slovenije ali

2.      oseba, ki je nadrejena osebam iz prejšnje točke.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor se z nadzornimi organi držav članic in Republike Slovenije posvetuje in izmenjuje informacije o primernosti bodočih kvalificiranih imetnikov, dobrem imenu in izkušnjah članov uprav družb v isti skupini in druge informacije, ki so nujne ali pomembne za presojo, ali bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena tega zakona.

(4)Če se Agencija za zavarovalni nadzor po prvem ali drugem odstavku tega člena pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža posvetuje z nadzornimi organi, obrazložitev odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža ali zavrne zahtevo za izdajo tega dovoljenja, poleg vsebin, ki jih vključuje vsaka obrazložitev odločbe, vključuje tudi stališča Agencije za zavarovalni nadzor o stališčih in pomislekih drugih nadzornih organov.

(5)Če je bodoči kvalificirani imetnik nadzorovana finančna družba tretje države, se zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža priloži tudi soglasje oziroma mnenje nadzornega organa ali obvestilo, da v skladu s predpisi, ki veljajo za bodočega kvalificiranega imetnika v državi njegovega sedeža, tako soglasje oziroma mnenje ni potrebno.

(1)Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril:

1.      ugleda bodočega kvalificiranega imetnika;

2.      ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva;

3.      finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica;

4.      verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu.

(2)Pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika Agencija za zavarovalni nadzor presoja tudi, ali bo zavarovalnica sposobna ravnati v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene s tem zakonom, pri čemer je še posebno pomembno, ali ima skupina, katere del bo postala, strukture, ki zagotavljajo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovito izmenjavo informacij med nadzornimi organi in razmejitev pristojnosti ter odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi.

(3)Pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika Agencija za zavarovalni nadzor presoja tudi, ali obstajajo razlogi za sum, da:

1.      je bilo ali bo v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega deleža, ki se zahteva, storjeno dejanje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ju opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ali izveden poskus tega dejanja ali

2.      bo ta pridobitev povečala tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ga opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.

(4)Primernosti bodočega kvalificiranega imetnika Agencija za zavarovalni nadzor ne sme presojati z vidika gospodarskih potreb trga.

(5)Če Agencija za zavarovalni nadzor hkrati obravnava dve ali več zahtev za pridobitev kvalificiranega deleža v isti zavarovalnici, vse bodoče kvalificirane imetnike obravnava nediskriminatorno.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če:

1.      bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena;

2.      na podlagi meril iz prejšnjega člena presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo:

-  ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu,

-  ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi;

3.      obstajajo razlogi za sum, da:

-  je bilo ali bo v zvezi s pridobitvijo kvalificiranega deleža, ki se zahteva, storjeno dejanje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ju opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma ali izveden poskus tega dejanja ali

-  bo ta pridobitev povečala tveganje pranja denarja ali financiranja terorizma kot ga opredeljuje zakon, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma.

4.      bodoči kvalificirani imetnik v roku, določenem z zahtevo iz šestega in sedmega odstavka 483. člena tega zakona, ne predloži vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz prejšnjega člena.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za pridobitev kvalificiranega deleža bodočemu kvalificiranemu imetniku tretje države, če je ob upoštevanju predpisov države te osebe oziroma ob upoštevanju prakse države te osebe pri uporabi in uresničevanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano oziroma oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor naloži bodočemu kvalificiranemu imetniku z odločbo o dovoljenju za pridobitev kvalificiranega deleža, da v roku, ki ga določi, pridobi delnice zavarovalnice, na podlagi katerih doseže razpon, za katerega je izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Rok ne sme biti krajši od šestih mesecev od vročitve odločbe, s katero je Agencija za zavarovalni nadzor določila ta rok.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko na zahtevo bodočega kvalificiranega imetnika podaljša rok iz prejšnjega odstavka.

(3)Bodoči kvalificirani imetnik zahtevo za podaljšanje roka za pridobitev deleža vloži pred potekom roka iz prvega odstavka tega člena.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor po prejšnjem členu določila rok za pridobitev delnic zavarovalnice in bodoči kvalificirani imetnik v tem roku ne pridobi delnic zavarovalnice, na podlagi katerih bi dosegel kvalificirani delež, dovoljenje preneha veljati v celoti.

(2)Če je Agencija za zavarovalni nadzor po prejšnjem členu določila rok za pridobitev delnic zavarovalnice in kvalificirani imetnik v tem roku doseže kvalificirani delež, ne doseže pa razpona, za katerega je izdano dovoljenje, dovoljenje preneha veljati v delu, ki presega razpon, ki ga je imetnik dosegel.

(3)Če kvalificirani imetnik po pridobitvi deleža v razponu, za katerega je bilo izdano dovoljenje, odsvoji delnice zavarovalnice tako, da njegov delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice ne dosega več razpona, za katerega je bilo izdano dovoljenje, dovoljenje preneha veljati v delu, ki presega razpon, ki ga imetnik dosega po odsvojitvi.

(4)Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi, če se delež kvalificiranega imetnika zmanjša zaradi povečanja osnovnega kapitala ali drugih korporacijskih dejanj zavarovalnice.

(5)O prenehanju ali delnem prenehanju veljavnosti dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža Agencija za zavarovalni nadzor izda ugotovitveno odločbo.

(1)Imetnik iz delnic zavarovalnice, ki jih je pridobil ali jih ima v nasprotju s tem zakonom (v nadaljnjem besedilu: neupravičeni imetnik), nima glasovalnih pravic.

(2)Število delnic, iz katerih neupravičeni imetnik lahko uresničuje glasovalne pravice, se izračuna:

1.      če imetnik na podlagi delnic dosega ali presega 10% delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, ne da bi imel dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, ali če je bilo imetniku dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža odvzeto tako, da se od števila delnic, ki je 10% delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, odšteje ena delnica;

2.      če imetnik na podlagi delnic presega razpon, za katerega velja dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža tako, da je število enako številu delnic, ki je zgornja meja razpona, za katerega ima imetnik veljavno dovoljenje.

(3)Glasovalne pravice, ki jih neupravičeni imetnik ni upravičen uresničevati, se prištejejo glasovalnim pravicam drugih delničarjev v sorazmerju z njihovo udeležbo v vseh glasovalnih pravicah iz delnic zavarovalnice.

(4)Če neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve delnic vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in če Agencija za zavarovalni nadzor to dovoljenje izda, z dnem dokončnosti odločbe o dovoljenju za pridobitev kvalificiranega deleža imetnik pridobi glasovalne pravice iz delnic do števila delnic, ki pomenijo delež, za katerega je izdano to dovoljenje.

(5)Zavarovalnica pred zasedanjem skupščine preveri, ali je imetnik pridobil dovoljenje za kvalificirani delež, in o tem obvesti predsednika skupščine.

(6)V primeru iz prvega odstavka tega člena se uporabljajo ta člen ter 41. in 42. člen tega zakona. Prvi do peti odstavek tega člena ter 41. in 42. člen tega zakona se smiselno uporabljajo tudi, če se delež kvalificiranega imetnika poveča zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala ali drugih korporacijskih dejanj zavarovalnice. Pri smiselni uporabi določb iz prejšnjega stavka enomesečni rok za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža teče od dneva, ko kvalificirani imetnik izve ali bi lahko izvedel, da se je njegov delež povečal zaradi korporacijskega dejanja zavarovalnice.

(1)Če neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve delnic zavarovalnice ne vloži zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, mu Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo naloži, da delnice, ki jih ima v nasprotju s tem zakonom, odsvoji (v nadaljnjem besedilu: odredba o odsvojitvi delnic). V odredbi o odsvojitvi delnic Agencija za zavarovalni nadzor določi rok za odsvojitev delnic, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od šestih mesecev. Ne glede na tretji odstavek prejšnjega člena Agencija za zavarovalni nadzor, kadar neupravičeni imetnik dosega ali presega 90% delež glasovalnih pravic ali delež v kapitalu zavarovalnice, v odredbi o odsvojitvi delnic določi, da do odsvojitve delnic glasovalne pravice iz delnic, ki jih ima neupravičeni imetnik v nasprotju s tem zakonom, izvršuje Agencija za zavarovalni nadzor.

(2)Neupravičeni imetnik do poteka roka, določenega v odredbi o odsvojitvi delnic, Agenciji za zavarovalni nadzor predloži:

1.      poročilo o odsvojitvi delnic, ki vključuje podatke o pridobitelju oziroma pridobiteljih delnic, in

2.      dokaze o odsvojitvi.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor od pridobitelja delnic iz prejšnjega odstavka zahteva, da pojasni, ali je delnice pridobil v svojem imenu in za svoj račun. Agencija za zavarovalni nadzor v postopku presoje, ali je imetnik ravnal v skladu z odredbo o odsvojitvi delnic, izvede ustrezne dokaze o okoliščini, za čigav račun je pridobitelj pridobil delnice. V postopku se smiselno uporablja 480. člen tega zakona.

(4)Prvi do tretji odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi, če:

1.      neupravičeni imetnik v enem mesecu od pridobitve delnic vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in je ta zahteva zavrnjena, zavržena ali umaknjena;

2.      je imetniku odvzeto dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(5)Za odredbo o odsvojitvi delnic se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o odredbi o odpravi kršitev.

(1)Če neupravičeni imetnik delnic ne odsvoji v roku, določenem z odredbo o odsvojitvi delnic, ali če Agencija za zavarovalni nadzor v postopku po tretjem odstavku prejšnjega člena ugotovi, da ima pridobitelj delnice, ki so bile odsvojene po odredbi o odsvojitvi delnic, v svojem imenu in za račun neupravičenega imetnika (v nadaljnjem besedilu: neupravičeni pridobitelj) izda odločbo, s katero neupravičenemu imetniku in morebitnim neupravičenim pridobiteljem prepove uresničevanje vseh pravic iz delnic zavarovalnice, ki jih ima v nasprotju s tem zakonom, in prepove zavarovalnici, da bi navedenim osebam na kakršenkoli način omogočila uresničevanje pravic iz teh delnic (v nadaljnjem besedilu: odločba o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic).

(2)Po izdaji odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic lahko neupravičeni imetnik in morebitni neupravičeni pridobitelji uresničujejo samo še pravice iz števila delnic, ki se izračuna tako, da se od števila delnic, s katerimi je imetnik dosegel kvalificirani delež, odšteje ena delnica.

(3)Izrek odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic vključuje:

1.      podatke o neupravičenem imetniku, če je imetnik delnice odsvojil neupravičenemu pridobitelju, tudi podatke o neupravičenem pridobitelju;

2.      število delnic, iz katerih lahko neupravičeni imetnik in morebitni neupravičeni pridobitelji skupno uresničujejo pravice iz delnic.

(4)Odločba o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic zavarovalnice se vroči tudi zavarovalnici. Zavarovalnica od vročitve odločbe neupravičenemu imetniku in neupravičenim pridobiteljem iz delnic, na katere se odločba nanaša, ne sme omogočiti uresničevanja nobenih pravic iz teh delnic.

(5)Če je zavarovalnica v obdobju od vročitve odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic do dneva, ko je delnice, na katere se je nanašala ta odločba, pridobil nov imetnik v skladu s tem zakonom, izplačala dividendo, zavarovalnica dividendo, ki pripade navedenim delnicam, izplača novemu imetniku v osmih dneh po tistem, ko jo novi imetnik obvesti o pridobitvi delnic.

(1)Delničarji zavarovalnice, ki so skupno imetniki delnic, na podlagi katerih ne dosegajo kvalificiranega deleža v zavarovalnici, in sklenejo sporazum o usklajenem uresničevanju upravljavskih upravičenj iz teh delnic (v nadaljnjem besedilu: delničarski sporazum), v osmih dneh po sklenitvi o tem sporazumu obvestijo Agencijo za zavarovalni nadzor.

(2)Delničarji zavarovalnice, ki so skupno imetniki delnic, na podlagi katerih dosegajo ali presegajo kvalificirani delež v zavarovalnici in nameravajo skleniti delničarski sporazum (v nadaljnjem besedilu: kvalificirani delničarski sporazum), pred sklenitvijo tega sporazuma pridobijo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za pridobitev kvalificiranega deleža.

(3)Udeleženci kvalificiranega delničarskega sporazuma, ki imajo veljavno dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic zavarovalnice, na podlagi katere skupni delež udeležencev kvalificiranega delniškega sporazuma preseže razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobijo novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

(4)Prejšnji odstavek se smiselno uporablja tudi če:

1.      namerava h kvalificiranemu delničarskemu sporazumu pristopiti nov udeleženec ali

2.      bi po sklenitvi delničarskega sporazuma iz prvega odstavka tega člena zaradi pridobitve dodatnih delnic ali zaradi pristopa novega udeleženca skupni delež udeležencev sporazuma dosegel ali presegel kvalificirani delež v zavarovalnici.

(5)Določbe 31., 34. do 42. člena ter 45. in 47. člen tega zakona o dovoljenju za pridobitev kvalificiranega deleža ter o pravicah in obveznostih posameznega kvalificiranega imetnika se smiselno uporabljajo tudi za udeležence kvalificiranega delničarskega sporazuma.

(1)Oseba, ki namerava skleniti podjetniško pogodbo korporacijskega prava ali drug pravni posel, na podlagi katerega bo pridobila položaj nadrejene osebe zavarovalnice, pridobi pred sklenitvijo tega pravnega posla dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža iz drugega odstavka 31. člena tega zakona, ne glede na to, ali je hkrati delničar zavarovalnice oziroma kakšen delež delnic zavarovalnice ima.

(2)Za dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža ter za pravice in obveznosti kvalificiranega imetnika iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo 34. do 42. člen ter 45. in 47. člen tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko odvzame dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, če nastopijo okoliščine iz prvega ali drugega odstavka 37. člena tega zakona.

(2)Z dokončnostjo odločbe o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža nastopijo pravne posledice iz 40. člena tega zakona.

(1)Z odločbo o odvzemu dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža lahko Agencija za zavarovalni nadzor hkrati izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če kvalificirani imetnik v preizkusnem določi Agencija za zavarovalni nadzor in ki ne sme biti krajše od šestih mesecev in ne daljše od dveh let od dneva izdaje odločbe, ne bo storil novih ravnanj, zaradi katerih bodo nastopile okoliščine, zaradi katerih je mogoče odvzeti dovoljenje.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor prekliče pogojni odvzem dovoljenja in dovoljenje odvzame, če kvalificirani imetnik v preizkusnem obdobju stori novo ravnanje, zaradi katerega nastopijo okoliščine, zaradi katerih je mogoče odvzeti dovoljenje.

(1)Če namerava kvalificirani imetnik, ki je pridobil dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, odsvojiti delnice tako, da bi se zaradi tega njegov delež zmanjšal pod spodnjo mejo razpona, za katerega velja dovoljenje, o tem predhodno obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(2)Če se delež kvalificiranega imetnika zaradi povečanja osnovnega kapitala ali drugih korporacijskih dejanj zmanjša pod spodnjo mejo razpona, za katerega velja dovoljenje, kvalificirani imetnik o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(3)Kvalificirani imetnik obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor o vsaki združitvi ali delitvi, pri kateri je udeležen, o vsaki drugi statusni spremembi in vsaki drugi spremembi, ki bi lahko vplivala na izpolnjevanje meril o primernosti, določenih v 36. členu tega zakona.

(4)Nadrejeni zavarovalni holding in mešani zavarovalni holding, ki imata v skladu z dovoljenjem za pridobitev kvalificiranega deleža položaj zavarovalnici nadrejene družbe, obvestita Agencijo za zavarovalni nadzor tudi o vsaki spremembi članov njunega poslovodstva.

Agencija za zavarovalni nadzor predpiše:

1.      podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena tega zakona;

2.      podrobnejšo vsebino dokumentacije in informacij, ki jih je treba priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža;

3.      podrobnejšo vsebino, način in rok pošiljanja obvestil iz prejšnjega člena.

(1)Zavarovalnica pred pridobitvijo kvalificiranega deleža v drugi zavarovalnici oziroma drugi finančni družbi s sedežem v tretji državi o nameri pisno obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor najmanj dva meseca pred pridobitvijo.

(2)Zavarovalnica iz prejšnjega odstavka pred vsako nadaljnjo pridobitvijo, na podlagi katere bo dosegla ali presegla mejo 20%, ene tretjine ali 50% deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu zavarovalnice ali finančne družbe tretje države ali na podlagi katerega bo zavarovalnica postala obvladujoča družba zavarovalnice ali finančne družbe tretje države, o nameri pisno obvestiti Agencijo za zavarovalni nadzor najmanj tri mesece pred pridobitvijo.

(3)Če namerava zavarovalnica odsvojiti delnice oziroma poslovne deleže tako, da bi se njen delež v zavarovalnici ali finančni družbi tretje države zmanjšal pod mejo iz prvega oziroma drugega odstavka tega člena, o tem predhodno obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(4)Predhodnemu pisnemu obvestilu iz prvega ali drugega odstavka tega člena je treba priložiti:

1.      seznam imetnikov kvalificiranih deležev v zavarovalnici ali finančni družbi tretje države s podatki o njihovih deležih ter prevod overjenega izpiska iz sodnega registra oziroma drugega javnega registra za vsakega izmed njih;

2.      prevod overjenega izpiska iz sodnega registra oziroma drugega javnega registra za zavarovalnico ali finančno družbo tretje države;

3.      letni poročili zavarovalnice ali finančne družbe tretje države za zadnji dve poslovni leti;

4.      če je zavarovalnica ali finančna družba tretje države po predpisih države sedeža zavezana za revizijo: revizorjevo poročilo z mnenjem o letnem poročilu za zadnji dve poslovni leti;

5.      seznam oseb, ki so povezane z zavarovalnico ali finančno družbo tretje države z opisom načina povezav;

6.      strategijo upravljanja zavarovalnice ali finančne družbe tretje države s presojo ekonomske učinkovitosti naložbe.

(1)Zavarovalnica vzpostavi in uresničuje trden in zanesljiv sistem upravljanja, ki obsega najmanj:

1.      pregledno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi notranjimi razmerji glede odgovornosti;

2.      učinkovit sistem prenosa informacij;

3.      učinkovite in v organizacijsko strukturo ter procese odločanja zavarovalnice integrirane ključne funkcije upravljanja. Ključne funkcije upravljanja so funkcija upravljanja tveganj, funkcija spremljanja skladnosti, funkcija notranje revizije in aktuarska funkcija;

4.      učinkovito ter v organizacijsko strukturo in procese upravljanja vključeno funkcijo, s katero zavarovalnica zagotovi pravilno izvajanje politik in postopkov za distribucijo zavarovalnih produktov. Za izvajanje te funkcije uprava zavarovalnice imenuje odgovorno osebo, ki smiselno izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 561. člena tega zakona;

5.      strategijo, pisna pravila, procese in postopke upravljanja tveganj;

6.      ukrepe za zagotovitev rednega in stalnega poslovanja, ki so skladni z njenimi sistemi, viri in postopki, med katere sodi tudi izdelava kriznega načrta.

(2)Zavarovalnica ima pisno opredeljena pravila sistema upravljanja, ki določajo najmanj način upravljanja tveganj, spremljanje skladnosti, sistem notranjih kontrol, notranjo revizijo, aktuarsko funkcijo, distribucijo zavarovalnih produktov in izločene posle, če zavarovalnica del poslovanja prenese na drugo osebo. Pravila sistema upravljanja so pregledna in razumljiva.

(3)Pravila sistema upravljanja so predmet rednega, najmanj letnega pregleda. Pravila sistema upravljanja predhodno potrdi upravni odbor oziroma uprava zavarovalnice s soglasjem nadzornega sveta zavarovalnice.

(4)Zavarovalnice vzpostavijo, vzdržujejo in posodabljajo evidenco vse dokumentacije v zvezi z distribucijo zavarovalnih produktov in imenovanjem odgovorne osebe za funkcijo distribucije.

(5)Sistem upravljanja je sorazmeren naravi, obsegu in zahtevnosti poslov zavarovalnice.

(6)Zavarovalnica na področju sistema upravljanja poleg tega zakona upošteva tudi akte in regulativne tehnične standarde, ki jih sprejme Evropska komisija na podlagi 50. člena Direktive 2009/138/ES, ter predpise, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

V okviru sistema upravljanja funkcija pomeni sposobnost zavarovalnice za opravljanje praktičnih nalog.

(1)Nosilec ključne funkcije zavarovalnice je oseba, ki jo je upravni odbor ali uprava s soglasjem nadzornega sveta pooblastil kot osebo, ki je odgovorna za eno ali več ključnih funkcij zavarovalnice.

(2)Nosilec ključne funkcije je lahko le oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1.      je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za zanesljivo in preudarno opravljanje nalog ključne funkcije;

2.      ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja;

3.      nad njo ni bil začet postopek osebnega stečaja;

4.      ni oseba, ki v zavarovalnici opravlja funkcijo člana uprave ali prokurista;

5.      ni oseba, za katero je Agencija za zavarovalni nadzor v zadnjih petih letih zavarovalnici pravnomočno naložila odvzem pooblastila za ključno funkcijo zaradi hujše kršitve 4. oziroma 8. poglavja tega zakona;

6.      je oseba dobrega ugleda in integritete.

(3)Nosilec funkcije notranje revizije poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjuje tudi pogoj iz 163. člena tega zakona. Nosilec aktuarske funkcije poleg pogojev iz prejšnjega odstavka, izpolnjuje tudi pogoje, ki so navedeni v 169. členu tega zakona.

(4)O podelitvi pooblastila nosilcu ključne funkcije zavarovalnica v roku osmih dni, od podelitve pooblastila, obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor. V obvestilu poda tudi utemeljitve glede primernosti novo pooblaščenega nosilca ključne funkcije.

(5)Če v zvezi z nosilcem ključne funkcije nastopijo okoliščine, da nosilec ključne funkcije ne izpolnjuje več pogojev iz drugega odstavka tega člena, mu zavarovalnica odvzame pooblastilo za ključno funkcijo.

(6)Zavarovalnica v roku osmih dni od dneva odvzema pooblastila nosilcu ključne funkcije oziroma prenehanja opravljanja nalog nosilca ključne funkcije Agencijo za zavarovalni nadzor pisno obvesti o razlogih, ki so privedli do odvzema pooblastila nosilcu ključne funkcije oziroma prenehanja opravljanja nalog nosilca ključne funkcije.

(7)Nosilec ključne funkcije v roku osmih dni od dne, ko je po lastni volji prenehal opravljati naloge ključne funkcije, obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor o razlogih za prenehanje opravljanja nalog ključne funkcije.

(8)V primeru odvzema pooblastila nosilcu ključne funkcije oziroma prenehanja opravljanja nalog nosilca ključne funkcije zavarovalnica pooblasti novega nosilca ključne funkcije v najkrajšem možnem času, vendar najkasneje v treh mesecih od dneva odvzema pooblastila nosilcu ključne funkcije oziroma od dneva prenehanja opravljanja nalog ključne funkcije.

(9)Za namen ugotavljanja in nadzora nad izpolnjevanjem pogojev nosilcev ključnih funkcij Agencija za zavarovalni nadzor in zavarovalnica pridobita podatke iz 2. točke drugega odstavka tega člena od nosilca ključne funkcije, lahko pa jih pridobita iz kazenske evidence.

(10)Za namen ugotavljanja in nadzora izpolnjevanja pogojev nosilcev ključnih funkcij Agencija za zavarovalni nadzor in zavarovalnica pridobita podatke iz 3. točke drugega odstavka tega člena iz poslovnega registra oziroma druge evidence.

(11)Za osebe, ki niso državljani Republike Slovenije, Agencija za zavarovalni nadzor in zavarovalnica pridobita kot zadosten dokaz glede 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena enakovredne dokumente pristojnih organov držav, v katerih je tuji državljan prebival v zadnjih desetih letih pred pooblastitvijo za nosilca ključne funkcije.

(1)Kršitve nalog nosilcev ključnih funkcij pomenijo kršitev nalog nosilcev ključnih funkcij, kot jih za posamezno ključno funkcijo v 4. oziroma 8. poglavju določa ta zakon.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo naloži zavarovalnici odvzem pooblastila nosilcu ključne funkcije in pooblastitev novega nosilca ključne funkcije, če:

-        nosilec ključne funkcije ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka prejšnjega člena,

-        nosilec ključne funkcije huje krši naloge, določene s tem zakonom.

(3)Če nosilec ključne funkcije stori hujšo kršitev, opredeljeno v četrtem odstavku tega člena, zavarovalnica odvzame tej osebi pooblastilo za ključno funkcijo in o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor v skladu s šestim odstavkom prejšnjega člena.

(4)Kršitev nalog nosilca ključne funkcije ima značilnost hujše kršitve, če:

1.      je zaradi kršitve nalog nosilca ključne funkcije ogroženo poslovanje zavarovalnice v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ali

2.      nosilec ključne funkcije ponovno stori kršitev vsaj enkrat v treh letih po storitvi istovrstne kršitve.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor izreče nosilcu ključne funkcije opomin, če krši obveznosti iz 4. ali 8. poglavja tega zakona, ki se nanašajo na naloge nosilca ključne funkcije, in niso podani pogoji za odvzem pooblastila.

(1)Zavarovalnica lahko izbere dvotirni sistem upravljanja zavarovalnice z upravo in nadzornim svetom ali enotirni sistem upravljanja zavarovalnice z upravnim odborom.

(2)Za upravo in nadzorni svet zavarovalnice se uporablja ta zakon in določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo upravo oziroma nadzorni svet delniške družbe. V primeru družbe za vzajemno zavarovanje se določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe uporabljajo smiselno, pri čemer se ne uporablja določbe, ki ureja udeležbo članov uprave pri dobičku.

(3)Določbe tega zakona, ki veljajo za člane organov vodenja in nadzora, vključno s pogoji, določenimi v 57. in 67. členu tega zakona, veljajo tudi za člane, ki so predstavniki delavcev. Pri izreku ukrepa iz tretjega odstavka 67. člena tega zakona se v primeru člana nadzornega sveta, ki je predstavnik delavcev, namesto skupščine zavarovalnice upošteva organ, ki je imenoval predstavnika delavcev v nadzorni svet zavarovalnice. Pri izreku ukrepa iz 5. točke prvega odstavka 308. člena in 4. točke prvega odstavka 312. člena tega zakona se v primeru člana uprave, ki je predstavnik delavcev, namesto nadzornega sveta zavarovalnice upošteva organ, ki je imenoval predstavnika delavcev v upravo zavarovalnice.

(4)Kadar ta zakon ne določa drugače, se za upravni odbor zavarovalnice z enotirnim sistemom upravljanja smiselno uporabljajo določbe tega zakona o nadzornem svetu zavarovalnice, za izvršne direktorje pa določbe tega zakona o upravi zavarovalnice. Za posameznega člana upravnega odbora se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o članu nadzornega sveta zavarovalnice, za posameznega izvršnega direktorja pa določbe o članu uprave.

(5)Za izvršne direktorje in člane upravnega odbora zavarovalnice z enotirnim sistemom upravljanja veljajo posebna pravila:

1.      upravni odbor zavarovalnice imenuje najmanj dva izvršna direktorja;

2.      za izvršnega direktorja je lahko imenovana največ polovica članov upravnega odbora zavarovalnice;

3.      člani upravnega odbora, ki niso izvršni direktorji, ne smejo voditi poslov zavarovalnice.

(6)Za upravljanje, nadzor in nosilce ključnih funkcij zavarovalnice se uporabljajo:

1.      določbe 2.5. in 2.6. oddelka tega zakona,

2.      akt, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega in drugega odstavka 50. člena Direktive 2009/138/ES, in

3.      predpisi, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobno dokumentacijo, s katero kandidat za člana uprave zavarovalnice izkazuje izpolnjevanje pogojev iz 57. člena tega zakona.

(1)Uprava zavarovalnice ima najmanj dva člana, ki zavarovalnico skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu. Nihče od članov uprave zavarovalnice oziroma prokurist ne sme biti pooblaščen za samostojno zastopanje zavarovalnice za celoten obseg poslov iz dejavnosti zavarovalnice.

(2)Člani uprave zavarovalnice opravljajo posle vodenja zavarovalnice na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za polni delovni čas.

(3)Najmanj en član uprave zavarovalnice ima znanje slovenskega jezika, primerno za opravljanje dolžnosti člana uprave zavarovalnice.

(4)Uprava zavarovalnice vodi posle zavarovalnice v Republiki Sloveniji.

(5)Uprava zavarovalnice je sestavljena tako, da je zagotovljena ustrezna raznolikost kvalifikacij, znanja in izkušenj za profesionalno upravljanje zavarovalnice.

(1)Član uprave zavarovalnice je lahko oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1.      je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za vodenje poslov zavarovalnice;

2.      ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja;

3.      nad njo ni bil začet postopek osebnega stečaja;

4.      je oseba dobrega ugleda in integritete.

(2)Pogoj iz 1. točke prejšnjega odstavka je izpolnjen, če ima oseba zadostno teoretično in praktično znanje za vodenje zavarovalnih poslov. Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke prejšnjega odstavka izpolnjen, če ima oseba najmanj petletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma družbe primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov.

(3)Podatke iz 2. točke prvega odstavka tega člena pridobi Agencija za zavarovalni nadzor od kandidata za člana uprave zavarovalnice, lahko pa jih pridobi iz kazenske evidence.

(4)Podatke iz 3. točke prvega odstavka tega člena pridobi Agencija za zavarovalni nadzor iz poslovnega registra.

(5)Za tuje državljane pridobi Agencija za zavarovalni nadzor kot zadosten dokaz glede 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena enakovredne dokumente pristojnih organov države, v katerih je tuji državljan prebival v zadnjih desetih letih pred imenovanjem za člana uprave zavarovalnice.

(6)Kadar pristojni organ države članice ali tretje države, v kateri ima ali je imel bivališče tuji državljan, ne posreduje podatkov iz prejšnjega odstavka, ima enakovredno veljavo izjava tujega državljana, overjena pri notarju.

(7)Dokumenti iz petega in šestega odstavka tega člena se predložijo v roku treh mesecev od njihove izdaje.

(1)Nadzorni svet odloča o imenovanju določene osebe za člana uprave zavarovalnice, preden ta oseba vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije.

(2)Sklep nadzornega sveta o imenovanju določene osebe za člana uprave zavarovalnice učinkuje:

1.      pod odložnim pogojem, ki nastopi, če ta oseba pridobi dovoljenje za opravljanje te funkcije; in

2.      pod razveznim pogojem, ki nastopi, če:

-  ta oseba v 15 dneh po prejemu sklepa o imenovanju za člana uprave zavarovalnice ne vloži zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije ali če tako zahtevo umakne, ali

-  Agencija za zavarovalni nadzor zavrže ali zavrne zahtevo te osebe za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije.

(1)Funkcije člana uprave zavarovalnice ne sme nastopiti niti opravljati oseba, ki ni pridobila dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice.

(2)Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice kandidat za člana uprave priloži:

1.      dokaze o izpolnjevanju pogojev iz 57. člena tega zakona,

2.      sklep nadzornega sveta zavarovalnice o imenovanju za člana uprave zavarovalnice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko odloči, da kandidat za člana uprave zavarovalnice v postopku odločanja o dovoljenju opravi predstavitev vodenja poslov zavarovalnice.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice, če kandidat izpolnjuje pogoje za člana uprave zavarovalnice in če je bil imenovan v skladu z 58. členom tega zakona.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor podatke, ki jih potrebuje v postopku odločanja o izdaji dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave, po uradni dolžnosti brezplačno pridobi od pristojnih državnih organov oziroma nosilcev javnih pooblastil. Za presojo ugleda in izkušenj posameznega kandidata Agencija za zavarovalni nadzor pridobi tudi informacije, ki jih obdeluje EIOPA glede morebitnih ukrepov in sankcij, ki so jih izrekli drugi pristojni organi.

(6)Dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice preneha veljati, če:

-        osebi preneha funkcija člana uprave zavarovalnice, na katero se dovoljenje nanaša, ali

-        oseba v treh mesecih od prejema dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice ni začela opravljati funkcije člana uprave zavarovalnice, na katero se dovoljenje nanaša. Kadar oseba pridobi dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice v ustanavljanju, začne rok iz prejšnjega stavka teči z dnem vpisa zavarovalnice v sodni register, vendar dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave preneha najkasneje takrat, ko preneha veljavnost dovoljenja zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov.

(7)Nadzorni svet zavarovalnice Agencijo za zavarovalni nadzor obvesti o tem, da je osebi prenehala funkcija člana uprave zavarovalnice, najpozneje v petih delovnih dneh po prenehanju funkcije.

(8)Če dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice preneha veljati, Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje prenehalo veljati.

(1)Zavarovalnica lahko podeli prokuro in jo vpiše v sodni register le osebi, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 57. člena tega zakona.

(2)Če je bilo članu uprave zavarovalnice odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice, zavarovalnica tej osebi pet let od pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja ne sme podeliti prokure in prokure ne sme vpisati v sodni register.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo naloži upravi in nadzornemu svetu zavarovalnice, da razreši prokurista, če:

-        ta ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona,

-        je kršen prejšnji odstavek.

(1)Člani uprave zavarovalnice zagotovijo, da zavarovalnica posluje v skladu s tem zakonom in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, ter drugimi zakoni, ki urejajo poslovanje zavarovalnice, in predpisi, izdanimi na njihovi podlagi.

(2)Člani uprave zavarovalnice solidarno odgovarjajo zavarovalnici za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

(3)Posamezni član uprave zavarovalnice je prost odškodninske odgovornosti za škodo iz drugega odstavka tega člena, če dokaže enega od naslednjih oprostilnih razlogov:

1.      da dejanj, določenih v prvem odstavku tega člena, ni mogel opraviti samostojno in:

-  je na seji uprave zavarovalnice predlagal, da se opravijo, a so drugi člani uprave zavarovalnice temu nasprotovali, ali

-  član uprave zavarovalnice, ki je bil v notranjem razmerju med člani uprave odgovoren za področje poslovanje zavarovalnice, na katerem je podana kršitev, iz katere izhaja škoda, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag, ali

2.      da za kršitev določbe prvega odstavka tega člena kljub potrebni profesionalni skrbnosti ni mogel vedeti ali je ni mogel preprečiti.

(1)Uprava zavarovalnice nemudoma pisno obvesti nadzorni svet zavarovalnice:

1.      če je ogrožena likvidnost ali kapitalska ustreznost zavarovalnice;

2.      če nastopijo razlogi za prenehanje ali odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov oziroma prepoved opravljanja posameznih zavarovalnih poslov;

3.      če se finančni položaj zavarovalnice spremeni tako, da primerni lastni viri sredstev ne dosegajo zahtevanega solventnostnega kapitala;

4.      če se finančni položaj zavarovalnice spremeni tako, da primerni osnovni lastni viri sredstev ne dosegajo zahtevanega minimalnega kapitala;

5.      o ugotovitvah Agencije za zavarovalni nadzor, davčne inšpekcije in drugih nadzornih organov v postopkih nadzora nad zavarovalnico.

(2)Član uprave zavarovalnice nadzorni svet nemudoma pisno obvesti:

1.      da je bil imenovan ali da mu je prenehala funkcija v organih vodenja ali nadzora drugih pravnih oseb;

2.      o pravnih poslih, na podlagi katerih je posredno ali neposredno sam ali njegov ožji družinski član pridobil delnice oziroma poslovne deleže pravne osebe, na podlagi katerih skupaj s svojimi ožjimi družinskimi člani v tej pravni osebi doseže ali preseže kvalificirani delež oziroma se njihov delež zmanjša pod mejo kvalificiranega deleža;

3.      o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice, če:

1.      je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov;

2.      uprava zavarovalnice, katere član je, krši obveznosti iz 158. člena tega zakona, razen če član uprave zavarovalnice dokaže katerega od oprostilnih razlogov, navedenih v tretjem odstavku 61. člena tega zakona;

3.      član uprave zavarovalnice huje krši druge obveznosti člana uprave, določene s predpisi ali pravili iz prvega odstavka 61. člena tega zakona;

4.      je član uprave zavarovalnice pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja;

5.      član uprave zavarovalnice ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 57. člena tega zakona.

(2)Kršitev obveznosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena ima značilnost hujše kršitve, če:

1.      je zaradi te kršitve ogrožena likvidnost ali kapitalska ustreznost zavarovalnice ali

2.      član uprave zavarovalnice stori kršitev enakih značilnosti že drugič v obdobju dveh let, pri čemer se ne zahteva, da bi bila prej storjena kršitev že pravnomočno ugotovljena.

(1)Z odločbo o odvzemu dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice lahko Agencija za zavarovalni nadzor hkrati izreče, da se odvzem ne bo izvršil, če član uprave zavarovalnice v preizkusnem obdobju, ki ga določi Agencija za zavarovalni nadzor in ki ne sme biti krajše od šestih mesecev in ne daljše od dveh let od dneva izdaje odločbe, ne bo storil nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje ali izreči opomin.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor prekliče pogojni odvzem dovoljenja in dovoljenje odvzame, če član uprave zavarovalnice v preizkusnem obdobju stori novo kršitev, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje ali izreči opomin.

Agencija za zavarovalni nadzor izreče članu uprave zavarovalnice opomin, če član uprave zavarovalnice krši obveznosti člana uprave, določene s predpisi ali pravili iz prvega odstavka 61. člena tega zakona, in ni pogojev za odvzem dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave.

(1)Funkcije člana nadzornega sveta zavarovalnice ne more opravljati oseba, ki je v razmerju tesne povezanosti s pravno osebo, v kateri ima zavarovalnica več kot 5% delež glasovalnih pravic ali v kapitalu in ki nima položaja podrejene družbe znotraj skupine kot jo opredeljuje zakon, ki ureja finančne konglomerate.

(2)Ne glede na zakon, ki ureja gospodarske družbe, lahko oseba, ki opravlja funkcijo člana nadzornega sveta, ali drugega organa nadzora samo v zavarovalnicah in drugih družbah, ki so vključene v skupino kot jo opredeljuje zakon, ki ureja finančne konglomerate, to funkcijo opravlja:

1.      če jo opravlja v okviru redne zaposlitve v članici te skupine in za opravljanje te funkcije, razen rednih prejemkov na podlagi zaposlitve, ne prejema posebnega plačila: v neomejenem številu nadzornih svetov zavarovalnic in drugih družb, vključenih v to skupino,

2.      v drugih primerih: v skupno sedmih nadzornih svetih zavarovalnic in drugih družb, vključenih v to skupino.

(3)Nadzorni svet zavarovalnice je sestavljen tako, da je zagotovljena ustrezna raznolikost kvalifikacij, znanja in izkušenj za profesionalno nadzorovanje zavarovalnice.

(1)Za člana nadzornega sveta zavarovalnice je lahko imenovana le oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

1.      je ustrezno strokovno usposobljena in ima lastnosti in izkušnje, potrebne za nadzor nad vodenjem poslov zavarovalnice;

2.      ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja;

3.      nad njo ni bil začet postopek osebnega stečaja in

4.      je oseba dobrega ugleda in integritete.

(2)Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz 1. točke prvega odstavka tega člena izpolnjen, če ima oseba najmanj petletne izkušnje vodenja ali nadzora nad vodenjem poslov družbe primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor zahteva od uprave zavarovalnice, da skliče skupščino zavarovalnice in predlaga razrešitev člana nadzornega sveta zavarovalnice, če:

1.      član nadzornega sveta krši dolžnosti člana nadzornega sveta;

2.      z imenovanjem člana nadzornega sveta zavarovalnice v nadzornem svetu zavarovalnice ni zagotovljena ustrezna raznolikost kvalifikacij, znanja in izkušenj za profesionalno nadzorovanje zavarovalnice.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor članu nadzornega sveta zavarovalnice z odločbo prepove opravljati funkcijo, če član nadzornega sveta ob imenovanju ali po nastopu funkcije ne izpolnjuje pogojev iz 66. člena tega zakona ter prvega in drugega odstavka 67. člena tega zakona.

(5)Za odločbo o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta zavarovalnice se smiselno uporabljajo določbe 10.3.3. pododdelka tega zakona o postopku za odvzem dovoljenja. Pravnomočno odločbo o prepovedi opravljanja funkcije člana nadzornega sveta zavarovalnice Agencija za zavarovalni nadzor vroči tudi zavarovalnici.

Poleg pristojnosti, ki jih ima nadzorni svet v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, ima nadzorni svet zavarovalnice tudi naslednje pristojnosti:

1.      daje soglasje upravi k poslovni strategiji zavarovalnice;

2.      daje soglasje upravi k finančnemu načrtu zavarovalnice;

3.      daje soglasje upravi k pisnim pravilom sistema upravljanja iz drugega odstavka 50. člena tega zakona;

4.      daje soglasje upravi k letnemu načrtu dela notranje revizije;

5.      odloča o drugih zadevah, določenih s tem zakonom.

(1)Člani nadzornega sveta zavarovalnice:

1.      nadzirajo primernost postopkov in učinkovitost delovanja notranje revizije;

2.      obravnavajo ugotovitve Agencije za zavarovalni nadzor, davčne inšpekcije in drugih nadzornih organov v postopkih nadzora nad zavarovalnico;

3.      preverjajo letna in druga finančna poročila in o tem izdelajo pisno poročilo skupščini delničarjev zavarovalnice;

4.      obrazložijo skupščini delničarjev svoje mnenje k letnemu poročilu notranje revizije in mnenje k letnemu poročilu zavarovalnice.

(2)Člani nadzornega sveta zavarovalnice solidarno odgovarjajo zavarovalnici za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.

(3)Posamezen član nadzornega sveta je prost odškodninske odgovornosti za škodo iz drugega odstavka tega člena, če dokaže enega od naslednjih oprostilnih razlogov:

1.      da dejanj, določenih v prvem odstavku tega člena, ni mogel opraviti samostojno in:

-  je na seji nadzornega sveta predlagal, da se opravijo, a so drugi člani nadzornega sveta temu nasprotovali, ali

-  član nadzornega sveta, ki je bil v notranjem razmerju med člani nadzornega sveta odgovoren za področje poslovanje zavarovalnice, na katerem je podana kršitev, iz katere izhaja škoda, ni pravočasno pripravil ustreznih strokovnih podlag, ali

2.      da za kršitev prvega odstavka tega člena kljub potrebni profesionalni skrbnosti ni mogel vedeti ali je ni mogel preprečiti.

(4)Član nadzornega sveta zavarovalnice Agencijo za zavarovalni nadzor obvesti nemudoma:

1.      da je bil imenovan ali da mu je prenehala funkcija v organih vodenja ali nadzora drugih pravnih oseb;

2.      o pravnih poslih, na podlagi katerih je posredno ali neposredno, sam ali njegov ožji družinski član pridobil delnice oziroma poslovne deleže pravne osebe, na podlagi katerih skupaj s svojimi ožjimi družinskimi člani v tej pravni osebi doseže ali preseže kvalificirani delež oziroma se njihov delež zmanjša pod mejo kvalificiranega deleža.

Nadzorni svet zavarovalnice imenuje revizijsko komisijo.

(1)Skupščina zavarovalnice lahko sprejme sklep o prenehanju zavarovalnice in začetku likvidacijskega postopka (v nadaljnjem besedilu: sklep o likvidaciji).

(2)Skupščina zavarovalnice, ki ima podružnico v drugi državi članici, lahko sprejme sklep iz prejšnjega odstavka šele po pridobitvi mnenja Agencije za zavarovalni nadzor.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor v mnenju iz drugega odstavka tega člena oceni ustreznost jamstev za zavarovanje terjatev upnikov zavarovalnice. Agencija za zavarovalni nadzor izda mnenje v roku 30 dni po prejemu zahteve za izdajo mnenja. Če Agencija za zavarovalni nadzor mnenja ne izda v roku 30 dni, lahko skupščina zavarovalnice takoj po izteku tega roka sprejme sklep o likvidaciji.

(4)Za likvidacijo zavarovalnice na podlagi sklepa o likvidaciji se uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o likvidaciji delniške družbe na podlagi sklepa skupščine, če ni v 2.7. oddelku tega zakona drugače določeno. V primeru družbe za vzajemno zavarovanje se določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, uporabljajo smiselno.

(5)Za likvidacijo zavarovalnice, ki ima podružnico v drugi državi članici, se smiselno uporabljajo tudi drugi odstavek 329. člena in 335. do 339. člen tega zakona, če ni v šestem odstavku tega člena določeno drugače.

(6)Likvidacijski upravitelj objavi sklep o likvidaciji v obliki povzetka v Uradnem listu EU in dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na celotnem območju države članice, v kateri ima zavarovalnica podružnico.

(1)Za likvidacijskega upravitelja zavarovalnice je lahko imenovana le fizična oseba, ki ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije člana uprave v tej zavarovalnici.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena je lahko za likvidacijskega upravitelja zavarovalnice imenovana oseba, ki nima dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije člana uprave v tej zavarovalnici, če pred nastopom funkcije pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje funkcije likvidacijskega upravitelja zavarovalnice.

(3)Za dovoljenje za opravljanje funkcije likvidacijskega upravitelja zavarovalnice iz drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o dovoljenju za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice. Dovoljenje za opravljanje funkcije likvidacijskega upravitelja zavarovalnice velja samo za likvidacijo tiste zavarovalnice, v zvezi s katero je bilo pridobljeno.

(1)Uprava zavarovalnice obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor o sklepu o likvidaciji naslednji delovni dan po sprejemu sklepa.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi obvestila iz prvega odstavka tega člena izda odločbo, s katero:

1.      omeji veljavnost dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov na posle, ki so potrebni za izvedbo likvidacije zavarovalnice;

2.      določi, v kolikšnem obsegu se za zavarovalnico v likvidaciji uporabljajo pravila tega zakona in predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

(3)Po vročitvi odločbe iz drugega odstavka tega člena lahko zavarovalnica opravlja samo še tiste posle, ki so določeni s to odločbo, in druge posle, ki so potrebni za izvedbo likvidacije.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo iz drugega odstavka tega člena zavarovalnici, ki ima podružnico v državi članici, še pred izdajo odločbe obvesti nadzorni organ te države članice. V obvestilu navede tudi pravne posledice in dejanske učinke izdane odločbe.

(5)Če zaradi zaščite interesov strank zavarovalnice oziroma zaradi drugih javnih koristi z izdajo odločbe iz četrtega odstavka tega člena ni mogoče odlašati, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice takoj po izdaji odločbe.

(1)Če skupščina zavarovalnice odloči, da zavarovalnica deluje dalje, lahko zavarovalnica ponovno začne opravljati zavarovalne posle samo, če ponovno pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov.

(2)Predlogu za vpis sklepa iz prvega odstavka tega člena v sodni register je treba priložiti novo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Določbe 2.7. oddelka tega zakona se smiselno uporabljajo tudi, če skupščina zavarovalnice sprejme sklep, s katerim se dejavnost zavarovalnice spremeni tako, da zavarovalnica ne opravlja več zavarovalnih poslov.

(2)Pri smiselni uporabi se namesto:

1.      »sklep o likvidaciji« uporabi »sklep o spremembi dejavnosti«;

2.      »posli, ki so potrebni za izvedbo likvidacije« uporabi »posli, ki so potrebni za izpolnitev obveznosti iz že sklenjenih zavarovalnih poslov«.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje je pravna oseba, ki opravlja zavarovalne posle za svoje člane po načelu vzajemnosti in je za opravljanje teh poslov pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Družba za vzajemno zavarovanje lahko v skladu z drugim odstavkom 81. člena tega zakona opravlja zavarovalne posle tudi za nečlane, če tako določa statut ali drugi akt družbe.

Firma družbe za vzajemno zavarovanje vsebuje označbo, da gre za družbo za vzajemno zavarovanje (»d.v.z.«).

Družba za vzajemno zavarovanje se ustanovi tako, da ustanovitelji sprejmejo in podpišejo statut in vplačajo ustanovni kapital.

(1)Statut družbe za vzajemno zavarovanje je izdelan v obliki notarskega zapisa.

(2)Statut družbe za vzajemno zavarovanje določa:

1.      firmo in sedež družbe;

2.      vrste zavarovalnih poslov, ki jih bo družba za vzajemno zavarovanje opravljala;

3.      obliko in način objav, pomembnih za družbo oziroma za člane;

4.      začetek in prenehanje članstva;

5.      ali družba opravlja zavarovalne posle tudi za nečlane;

6.      višino ustanovnega kapitala ter pogoje in način vračila sredstev, vplačanih za oblikovanje ustanovnega kapitala;

7.      pogoje in način vplačila sredstev članov ter izplačila sredstev članom;

8.      višino ter način oblikovanja varnostnih rezerv;

9.      merila za delitev dobička;

10.   pogoje in način uporabe dobička oziroma kritja izgub;

11.   ali posluje po načelu naknadnih vplačil oziroma znižanja obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe;

12.   sistem upravljanja (enotirni ali dvotirni);

13.   število članov organov vodenja ali nadzora;

14.   mandatno dobo članov organa vodenja ali nadzora;

15.   ali je skupščina družbe organizirana kot skupščina članov ali kot skupščina zastopnikov;

16.   če je skupščina organizirana kot skupščina zastopnikov, ureditev volitev v skupščino zastopnikov;

17.   najmanjše število članov skupščine, ki lahko uresničujejo manjšinske pravice;

18.   način prenehanja družbe;

19.   pravila in postopke v zvezi s prispevki članov, premijami članov in nečlanov ter z izvedbo naknadnih vplačil.

(3)Druga vprašanja, ki so pomembna za družbo za vzajemno zavarovanje in niso urejena s statutom, se lahko v skladu s tem zakonom uredijo v drugih aktih družbe.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor družbi za vzajemno zavarovanje zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov tudi, če so ali bi bili zaradi določb statuta lahko ogroženi interesi članov.

(5)Družba za vzajemno zavarovanje ob sklenitvi zavarovalne pogodbe, ki je temelj za pridobitev članstva v družbi, članu omogoči vpogled v veljavni statut v pisni ali elektronski obliki ter mu omogoči vpogled v nadaljnje spremembe statuta.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje pridobi lastnost pravne osebe z vpisom v sodni register.

(2)Pri družbi za vzajemno zavarovanje se v sodni register vpišejo podatki, ki se v sodni register vpišejo, kadar je subjekt vpisa delniška družba, razen podatkov o številu delnic ter o ustanoviteljih, delničarjih ali članih družbe.

(1)Članstvo v družbi za vzajemno zavarovanje je vezano na obstoj zavarovalne pogodbe z družbo.

(2)Družba za vzajemno zavarovanje lahko sklepa zavarovalne pogodbe tudi tako, da s sklenitvijo zavarovalne pogodbe zavarovalec ne pridobi položaja člana družbe za vzajemno zavarovanje, in sicer če je zavarovalna pogodba sklenjena za čas, ki je krajši od enega leta.

(3)(prenehal veljati)

(1)Člani ne odgovarjajo za obveznosti družbe za vzajemno zavarovanje.

(2)Član ne more pobotati plačil prispevkov, naknadnih vplačil in drugih obveznosti do družbe za vzajemno zavarovanje s svojo terjatvijo do družbe za vzajemno zavarovanje.

(3)Prispevki in naknadna vplačila članov, kakor tudi obveznosti družbe za vzajemno zavarovanje v razmerju do članov, se lahko določijo ob enakih predpostavkah samo z uporabo enakih meril.

(1)Ob ustanovitvi družbe za vzajemno zavarovanje je treba oblikovati ustanovni kapital, ki je namenjen kritju stroškov ustanovitve ter kritju organizacijskih in drugih stroškov, povezanih z začetkom poslovanja. Če statut ne določa drugače, se ustanovni kapital lahko uporabi tudi za oblikovanje varnostnih rezerv.

(2)Najnižji ustanovni kapital družbe za vzajemno zavarovanje je enak višini zahtevanega minimalnega kapitala (absolutni prag) iz drugega odstavka 233. člena tega zakona.

(3)Kadar družba za vzajemno zavarovanje po ustanovitvi zahteva izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v dodatnih zavarovalnih vrstah ali za opravljanje pozavarovalnih poslov, Agencija za zavarovalni nadzor kot pogoj za izdajo dovoljenja zahteva ustrezno zvišanje ustanovnega kapitala, če kritja stroškov, povezanih z začetkom poslovanja v drugih zavarovalnih vrstah ali z začetkom opravljanja pozavarovalnih poslov, ni mogoče zagotoviti na drugačen način.

(1)Sredstva na računih članov družbe za vzajemno zavarovanje se upoštevajo kot osnovni lastni viri sredstev družbe za vzajemno zavarovanje.

(2)Razvrstitev sredstev na računih članov družbe za vzajemno zavarovanje v razrede se izvede v skladu s 197. členom tega zakona.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje lahko začne poslovati šele, ko so v celoti in v denarju vplačana sredstva v višini ustanovnega kapitala.

(2)Sredstva, vplačana za oblikovanje ustanovnega kapitala, se lahko vračajo samo iz dobička posameznega poslovnega leta, če se z vračilom ne znižajo osnovni lastni viri sredstev družbe za vzajemno zavarovanje tako, da pride do kršitve izpolnjevanja zahtevanega solventnostnega kapitala ali zahtevanega minimalnega kapitala.

(3)Statut družbe za vzajemno zavarovanje lahko določa, da imajo osebe, ki so zagotovile sredstva za oblikovanje ustanovnega kapitala, pravico sodelovati pri upravljanju družbe za vzajemno zavarovanje oziroma da imajo pravico do izplačila obresti iz letnih prejemkov in do udeležbe pri dobičku, ugotovljenem v letnem poročilu. Izplačila obresti oziroma udeležba pri dobičku je mogoča samo, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.

(1)Sredstva, potrebna za poslovanje družbe za vzajemno zavarovanje v posameznem letu, se krijejo iz premij, ki so lahko vnaprej določene in nespremenljive, ali iz premij, za katere splošni pogoji in statut določajo možnost naknadnih vplačil oziroma znižanja obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe.

(2)V primeru, ko družba za vzajemno zavarovanje sklepa zavarovanja z možnostjo naknadnih vplačil oziroma znižanja obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, splošni pogoji in statut določajo, kako družba za vzajemno zavarovanje določi višino naknadnih vplačil oziroma za koliko bo družba za vzajemno zavarovanje znižala obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe za nadomestitev izgube oziroma zaradi neugodnih poslovnih nihanj.

(3)Če splošni pogoji in statut določajo obveznost naknadnih vplačil, vplačajo naknadna vplačila tudi osebe, ki so postale člani med letom, oziroma osebe, katerih članstvo je v tem letu prenehalo, in sicer v sorazmerju z obdobjem članstva v tem letu. Če se med poslovnim letom spremenijo prispevki, premije, ali zavarovalne vsote, ki so podlaga za določitev višine naknadnih vplačil, se naknadna vplačila merijo na podlagi višje osnove.

(4)Splošni pogoji in statut določajo naknadna vplačila ali znižanje obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe ločeno najmanj po zavarovanjih iz posameznih zavarovalnih vrst.

(1)Statut družbe za vzajemno zavarovanje določa način oblikovanja varnostnih rezerv, ki se uporabljajo za kritje izgub iz poslovanja, vključno z najnižjo višino, ki jo dosegajo varnostne rezerve družbe za vzajemno zavarovanje.

(2)Varnostne rezerve se oblikujejo iz čistega dobička poslovnega leta, lahko pa tudi iz bilančnega dobička, če tako sklene skupščina.

Družba za vzajemno zavarovanje lahko na podlagi soglasja skupščine zbira osnovne lastne vire sredstev z izdajo podrejenih dolžniških instrumentov.

(1)Dobiček, izkazan v letnem poročilu, se lahko razdeli članom, razen v primerih iz prvega odstavka 248. člena tega zakona.

(2)Dobiček, izkazan v letnem poročilu, se lahko razdeli članom ali prenese v naslednje poslovno leto v obsegu, ki ni potreben za:

1.      oblikovanje varnostnih rezerv ali

2.      oblikovanje drugih s statutom določenih rezerv, pri čemer se lahko s statutom določene rezerve uporabijo za zagotovitev kapitala v primeru opravljanja zavarovalnih poslov v drugih zavarovalnih vrstah in za zagotovitev kapitala v primeru opravljanja zavarovalnih poslov v drugi zavarovalni skupini ali

3.      vračilo ustanovnega kapitala oziroma za druga izplačila, določena v statutu (tretji odstavek 85. člena zakona).

(3)Statut določa merila, po katerih se dobiček razdeli članom, in zlasti, ali se dobiček posameznega poslovnega leta razdeli tudi osebam, ki so med letom izstopile iz članstva.

Prenesena oziroma čista izguba se pokrije iz naslednjih virov in po naslednjem vrstnem redu:

-        nerazporejenega čistega dobička preteklih let,

-        drugih rezerv, ki so namenjene pokrivanju izgube,

-        statutarnih rezerv, ki so namenjene pokrivanju izgube,

-        varnostnih rezerv,

-        ustanovnega kapitala.

(1)Člani družbe za vzajemno zavarovanje uresničujejo svoje pravice v družbi za vzajemno zavarovanje na skupščini, če zakon ne določa drugače.

(2)Skupščina je lahko organizirana kot skupščina vseh članov (v nadaljnjem besedilu: skupščina članov) ali kot skupščina zastopnikov članov, ki so tudi sami člani družbe za vzajemno zavarovanje (v nadaljnjem besedilu: skupščina zastopnikov).

(3)Ne glede na drugi odstavek tega člena je lahko skupščina družbe za vzajemno zavarovanje, katere število članov je 1.500 ali več kot 1.500, organizirana samo kot skupščina zastopnikov.

(4)Za skupščino družbe za vzajemno zavarovanje, katere število članov je manjše kot 1.500 in je organizirana kot skupščina zastopnikov, veljajo določbe tega zakona o skupščini zastopnikov.

(5)Če se v tekočem poslovnem letu število članov zmanjša pod 1.500 in je to število manjše od 1.500 za največ 10% še vso tekoče poslovno leto in še eno zatem (drugo poslovno leto), se člani na skupščini članov v letu za drugim poslovnim letom odločijo, ali naj družba za vzajemno zavarovanje ohrani skupščino zastopnikov ali pa naj skupščini zastopnikov prenehajo pristojnosti ter člani od tedaj dalje uresničujejo svoje pravice na skupščini članov.

(6)Če se število članov družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima skupščino organizirano kot skupščino članov, v tekočem poslovnem letu poveča nad 1.500 in je to število večje od 1.500 še vso tekoče poslovno leto in še naslednje poslovno leto, z iztekom drugega poslovnega leta prenehajo pristojnosti skupščine članov, družba za vzajemno zavarovanje pa oblikuje v naslednjem poslovnem letu skupščino zastopnikov.

(7)Skupščina odloča v zadevah, za katere zakon ali statut izrecno določa, da o njih odloča skupščina. O vprašanjih v zvezi z vodenjem poslov lahko odloča skupščina samo, če to zahteva uprava zavarovalnice ali če to v primeru, ko to dopuščajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo pristojnosti nadzornega sveta, zahteva nadzorni svet.

(8)Kadar določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki se uporabljajo za skupščino družbe za vzajemno zavarovanje na podlagi tega zakona, določajo manjšinske pravice delničarjev, katerih skupni deleži dosegajo določen delež osnovnega kapitala, statut določi ustrezno število (manjšino) članov skupščine.

(1)Skupščina zastopnikov je sestavljena iz 45 zastopnikov članov.

(2)Vsak zastopnik članov ima prvega nadomestnega zastopnika in drugega nadomestnega zastopnika.

(3)S predčasnim prenehanjem mandata zastopnika članov prvi nadomestni zastopnik članov v skladu s 96. členom tega zakona postane član skupščine zastopnikov. S predčasnim prenehanjem mandata prvemu nadomestnemu zastopniku članov drugi nadomestni zastopnik članov v skladu s 96. členom tega zakona postane član skupščine zastopnikov.

(1)Za volitve v skupščino zastopnikov se uporablja mešani sistem volitev.

(2)Vsakih šest let se izvedejo splošne volitve (volilno obdobje), na katerih člani družbe za vzajemno zavarovanje izvolijo člane skupščine zastopnikov in po dva nadomestna zastopnika za vsakega člana skupščine zastopnikov.

(3)Po izteku prvih dveh let volilnega obdobja preneha mandat prvi tretjini zastopnikov članov, izvoljenih na splošnih volitvah, in se z volitvami, ki jih izvedeta preostali dve tretjini zastopnikov, izvoljenih na splošnih volitvah, izvoli prva tretjina novih zastopnikov članov (volitve s sistemom kooptacije).

(4)Po izteku štirih let volilnega obdobja preneha mandat drugi tretjini zastopnikov članov, izvoljenih na splošnih volitvah, in se z volitvami, ki jih izvedejo preostala ena tretjina zastopnikov, izvoljenih na splošnih volitvah, in novi zastopniki članov, izvoljeni s sistemom kooptacije, izvoli druga tretjina novih zastopnikov članov.

(5)Od celotnega števila na splošnih volitvah izvoljenih zastopnikov, ki sestavljajo skupščino, se po poteku dveh let volilnega obdobja z žrebom določi ena tretjina zastopnikov članov, ki jim tedaj preneha mandat. Po poteku štiriletnega volilnega obdobja se od preostalih dveh tretjin zastopnikov članov, izvoljenih s splošnimi volitvami, z žrebom določi še polovica teh članov, ki jim tedaj preneha mandat.

(6)Mandat zastopnikov članov, ki jim mandat ni predčasno prenehal, preneha z izvolitvijo novih zastopnikov članov na volitvah s sistemom kooptacije ali na naslednjih splošnih volitvah, mandat novih zastopnikov članov, izvoljenih s sistemom kooptacije, ki jim mandat ni predčasno prenehal, preneha z izvolitvijo novih zastopnikov članov na naslednjih splošnih volitvah, funkcija nadomestnih zastopnikov članov, katerim funkcija ni predčasno prenehala, pa preneha z izvolitvijo novih nadomestnih zastopnikov članov na naslednjih splošnih volitvah.

(7)Ponovna izvolitev je dopustna.

(1)Za skupščino zastopnikov družbe za vzajemno zavarovanje, ki izvaja dopolnilno zdravstveno zavarovanje oziroma življenjsko zavarovanje, se uporabljajo določbe tega zakona glede skupščine zastopnikov.

(2)Skupščina zastopnikov družbe iz prvega odstavka tega člena odraža tudi starostno strukturo njenih članov, ki so razporejeni v starostne razrede. Pri razporejanju v starostne razrede se upošteva datum rojstva. Vsak starostni razred ima v času sestave volilne liste enako število članov. Dopustna so samo odstopanja, ki so nujna zaradi morebitnega večjega števila članov, rojenih na isti dan. Razredov je pet.

(3)V primeru, ko zavarovanec ni hkrati tudi zavarovalec, družba za vzajemno zavarovanje iz prvega odstavka tega člena v starostne razrede razporeja zavarovance.

(4)Iz vsakega starostnega razreda je izvoljeno enako število zastopnikov članov.

(5)Izvoljeni zastopniki članov in nadomestni zastopniki v času volilnega obdobja ne prehajajo iz enega v drugi starostni razred.

(6)Volivec lahko voli v skupščino zastopnikov samo zastopnike članov iz svojega starostnega razreda.

(7)Peti odstavek 93. člena se uporablja za vsak starostni razred posebej.

Za družbo za vzajemno zavarovanje, ki ne izvaja dopolnilnega zdravstvenega ali življenjskega zavarovanja in s statutom določi, da sestava skupščine zastopnikov družbe odraža interese različnih skupin članov, se smiselno uporablja 94. člen tega zakona glede razporeditve v razrede.

(1)Mandat zastopniku članov, prvemu nadomestnemu zastopniku članov in drugemu nadomestnemu zastopniku članov predčasno preneha:

-        če predčasno odstopi,

-        z nastopom okoliščin, ki izključujejo pasivno volilno pravico,

-        z začetkom osebnega stečajnega postopka nad zastopnikom članov.

(2)S predčasnim prenehanjem mandata zastopnika članov nastopi funkcijo zastopnika članov prvi nadomestni zastopnik članov.

(3)Če tudi prvemu nadomestnemu zastopniku članov predčasno preneha mandat, nastopi funkcijo zastopnika članov drugi nadomestni zastopnik članov.

(4)Če predčasno preneha mandat tudi drugemu nadomestnemu zastopniku članov in število zastopnikov članov v skupščini zastopnikov, v kateri ni starostnih razredov, ali v posameznem starostnem razredu skupščine zastopnikov s starostnimi razredi pade za eno tretjino, skupščina preostalih zastopnikov članov na naslednji redni seji izmed vseh članov s pasivno volilno pravico z volitvami po sistemu kooptacije izvoli nove zastopnike članov in še dva nadomestna zastopnika članov za vsakega zastopnika članov.

(1)Pravico voliti zastopnike članov na splošnih volitvah (v nadaljnjem besedilu: aktivna volilna pravica) ima vsaka poslovno sposobna fizična oseba, ki je član družbe za vzajemno zavarovanje. Član družbe za vzajemno zavarovanje ne more pooblastiti druge osebe, da glasuje zanj, niti ne more ne drugo osebo prenesti aktivne volilne pravice.

(2)Pravico biti izvoljen v skupščino zastopnikov na splošnih volitvah in na volitvah s sistemom kooptacije (v nadaljnjem besedilu: pasivna volilna pravica) ima vsaka poslovno sposobna fizična oseba, ki je član družbe za vzajemno zavarovanje najmanj eno leto, ali oseba, ki je najmanj eno leto zavarovanec na podlagi pogodbe, ki jo je z družbo za vzajemno zavarovanje sklenil član.

(3)Ne glede na drugi odstavek tega člena zastopniki članov ne morejo biti zaposleni v družbi za vzajemno zavarovanje, člani organov vodenja ali nadzora družbe za vzajemno zavarovanje, člani organov vodenja ali nadzora ter zaposleni v zavarovalnici, ki opravlja zavarovalne posle v isti zavarovalni vrsti kakor družba za vzajemno zavarovanje in člani organov vodenja ali nadzora v odvisni oziroma obvladujoči družbi družbe za vzajemno zavarovanje.

(1)Splošne volitve in volitve s sistemom kooptacije ter morebitne druge s tem povezane odločitve pripravi in vodi ter sprejme volilna komisija.

(2)Volilna komisija izvede žreb, kot to določa peti odstavek 93. člena tega zakona.

(3)Člane volilne komisije sestavlja določeno število članov uprave, določeno število članov nadzornega sveta in določeno število članov družbe za vzajemno zavarovanje, pri čemer število članov družbe za vzajemno zavarovanje presega skupno število članov uprave in članov nadzornega sveta, ki sestavljajo volilno komisijo.

(4)Člane uprave, ki so člani volilne komisije, imenuje uprava, člane nadzornega sveta, ki so člani volilne komisije, imenuje nadzorni svet. Člane družbe za vzajemno zavarovanje, ki so člani volilne komisije, izvoli skupščina članov oziroma skupščina zastopnikov.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje, ki ima skupščino organizirano kot skupščino zastopnikov, v statutu glede volitev v skupščino zastopnikov določi zlasti:

-        število in sestavo volilne komisije,

-        obliko žreba iz petega odstavka 93. člena tega zakona,

-        osnovna pravila volilnega postopka in izvedbe volitev.

(2)Skupščina družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima skupščino organizirano kot skupščino zastopnikov, sprejme tudi pravilnik o volitvah v skupščino zastopnikov. V pravilniku o volitvah v skupščino zastopnikov natančneje uredi vprašanja iz prvega odstavka tega člena ter druga vprašanja, potrebna za pripravo in izvedbo volitev.

(3)Statut v delu, ki ureja volitve v skupščino zastopnikov, in njegove spremembe začnejo veljati, ko k njim poda soglasje Agencija za zavarovalni nadzor. V primeru družbe, ki opravlja dopolnilno zdravstveno zavarovanje, je za začetek veljavnosti potrebno tudi soglasje ministra, pristojnega za zdravje.

(1)Za sklic skupščine članov, udeležbo na skupščini, zapisnik skupščine in pravico članov do obveščenosti se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, o skupščini delniške družbe, ki urejajo možnosti članov uprave, da se udeležijo skupščine tudi, če niso delničarji, o pristojnosti skupščine, o sklicu skupščine, o vsebini in objavi sklica, o sklicnem roku in udeležbi, o zagotovitvi informacij, o dopolnitvi dnevnega reda, o predlogih delničarjev, o volilnih predlogih delničarjev, o zapisniku skupščine, o delničarjevi pravici do obveščenosti in o sodni odločbi glede pravice do obveščenosti.

(2)Skupščino članov družbe za vzajemno zavarovanje je treba sklicati, če to pisno zahteva najmanj 5% članov družbe za vzajemno zavarovanje. Zahtevo članov za sklic skupščine, ki vsebuje predlog dnevnega reda in predlog sklepov ter obrazložitev posameznih točk dnevnega reda, se pošlje upravi družbe. Uprava družbe za vzajemno zavarovanje skliče skupščino v roku 15 dni od prejema zahteve članov za sklic skupščine. Tako sklicana skupščina ne sme biti pozneje kakor 30. dan od dneva objave sklica skupščine. Skupščina, sklicana na podlagi zahteve članov, lahko odloča le v okviru dnevnega reda, podanega v zahtevi za sklic skupščine.

(3)Če uprava družbe za vzajemno zavarovanje ne skliče skupščine po prejemu zahteve članov za sklic skupščine v roku iz prejšnjega odstavka, lahko sodišče člane oziroma njihove pooblaščence pooblasti za sklic skupščine.

(4)Na skupščini, ki je organizirana kot skupščina članov, se sestavi seznam prisotnih članov skupščine in njihovih pooblaščencev, ki vsebuje njihovo ime in prebivališče. Seznam, ki ga podpiše predsednik, se pred glasovanjem da na vpogled udeležencem skupščine.

(5)Za sprejem sklepa skupščine je potrebna večina oddanih glasov (navadna večina), če zakon ali statut ne določata večje večine. Za volitve lahko statut določi drugačne zahteve.

(6)Če na skupščini članov glasovalno pravico za člana uresničuje pooblaščena oseba, so vsa pooblastila predložena družbi za vzajemno zavarovanje, najpozneje sedem dni pred skupščino. Pooblastila ostanejo shranjena pri družbi za vzajemno zavarovanje.

(7)Član skupščine, ki je organizirana kot skupščina članov, ne more niti v svojem imenu niti kot pooblaščenec drugega člana sodelovati pri odločanju o tem, da se oprosti določene obveznosti, ali o uveljavljanju zahtevka družbe proti njemu.

(8)Predsednika skupščine izvoli skupščina za vsako skupščino posebej. Predlog za predsednika skupščine poda uprava družbe za vzajemno zavarovanje ali najmanj tretjina na seji skupščine prisotnih oziroma zastopanih članov.

(1)Za sklic in odločanje skupščine družbe za vzajemno zavarovanje, ki je organizirana kot skupščina zastopnikov, se smiselno uporablja prejšnji člen.

(2)Ne glede na prvi odstavek tega člena je treba skupščino družbe za vzajemno zavarovanje, ki je organizirana kot skupščina zastopnikov, sklicati, če to pisno zahteva najmanj 5% članov družbe za vzajemno zavarovanje ali ena tretjina zastopnikov članov. Skupščino družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima več kakor 50.000 članov, je treba sklicati že, če tako zahteva najmanj 1,5% članov družbe za vzajemno zavarovanje.

(3)Za skupščino družbe za vzajemno zavarovanje, ki je organizirana kot skupščina zastopnikov, se ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, glede prijave udeležbe na skupščini.

(4)Uprava družbe za vzajemno zavarovanje, ki ima skupščino organizirano kot skupščino zastopnikov, peti dan od objave sklica pisno obvesti vsakega zastopnika članov o sklicu skupščine ter priloži listine, zahtevane v določbah zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo zagotovitev informacij.

(5)Ne glede na določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo dopolnitev dnevnega reda, predloge delničarjev in volilne predloge delničarjev, lahko najmanj 5% članov družbe za vzajemno zavarovanje ali vsak zastopnik članov daje predloge skupščini za dopolnitev dnevnega reda, predloge sklepov k točkam dnevnega reda in volilne predloge. Če ima družba za vzajemno zavarovanje več kakor 50.000 članov, lahko že najmanj 1,5% članov družbe za vzajemno zavarovanje daje predloge skupščini za dopolnitev dnevnega reda, predloge sklepov k točkam dnevnega reda in volilne predloge.

(6)Zastopnik članov ne more prenesti svojih pravic iz naslova zastopnika članov na drugega zastopnika članov ali nekoga drugega niti pooblastiti nekoga, da jih uresničuje.

(1)Fizične osebe, ki so poslovno sposobne, in pravne osebe, ki nameravajo na skupščini družbe za vzajemno zavarovanje, ki je organizirana kot skupščina članov, uresničevati glasovalno pravico na podlagi zbranih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: pooblaščenci), so pisno pooblaščene. Pooblaščenci zbirajo pooblastila za vsako skupščino posebej.

(2)Pooblastilo vsebuje osebno ime člana, številko zavarovalne pogodbe, ki je podlaga za članstvo, osebno ime, EMŠO, oziroma firmo in matično številko pooblaščenca, predloge sklepov, predlog pooblaščenca za glasovanje k posameznim predlogom sklepov, ki so v pooblastilu obrazloženi, poziv članu družbe za vzajemno zavarovanje, naj da navodila za uresničevanje glasovalne pravice, in opozorilo, da lahko član družbe za vzajemno zavarovanje pooblastilo kadarkoli do glasovanja na skupščini prekliče.

(3)Člani organov vodenja in nadzora ter zaposleni v družbi za vzajemno zavarovanje, člani organov vodenja in nadzora v zavarovalnici, ki opravlja zavarovalne posle v isti zavarovalni vrsti kot družba za vzajemno zavarovanje in od nje odvisne oziroma obvladujoče družbe, ne smejo zbirati pooblastil, biti vključeni v postopek organiziranega zbiranja pooblastil ali nastopati kot pooblaščenci za uresničevanje glasovalnih pravic na skupščini družbe za vzajemno zavarovanje, ki je organizirana kot skupščina članov, razen če glasujejo po pooblastilu oseb iz tretjega odstavka 18. člena tega zakona, če so ti člani družbe za vzajemno zavarovanje.

(4)Pooblaščenec v pisni obliki kot prilogo pooblastilu članu družbe za vzajemno zavarovanje razkrije vse okoliščine, ki so lahko pomembne za člana pri presoji tveganja, da bi pooblaščenec lahko deloval v interesu, drugačnem od interesa člana (v nadaljnjem besedilu: nasprotje interesov).

(5)Do nasprotja interesov lahko pride predvsem, če je pooblaščenec:

-        povezana oseba po tem zakonu,

-        v pogodbenem odnosu z družbo za vzajemno zavarovanje,

-        od družbe za vzajemno zavarovanje neodplačno prejel denarna sredstva ali druge premične ali nepremične stvari.

(6)Pooblaščenci, ki so se odločili, da bodo organizirano zbirali pooblastila, o zbiranju pooblastil najpozneje 21 dni pred zasedanjem skupščine obvestijo družbo za vzajemno zavarovanje. Za organizirano zbiranje pooblastil se šteje vsako zbiranje pooblastil, ki je namenjeno več kot desetim članom družbe za vzajemno zavarovanje. Obvestilo vsebuje kontaktne podatke pooblaščenca, predloge pooblaščenca za glasovanje k posameznim predlogom sklepov in razkritje okoliščin o morebitnem nasprotju interesov iz četrtega odstavka tega člena. Družba za vzajemno zavarovanje objavi obvestila najpozneje 18 dni pred zasedanjem skupščine v glasilu ali elektronskem mediju družbe ali svoji spletni strani, če ima družba svojo spletno stran.

(7)Pooblaščenec, ki je zbral več kot deset pooblastil, o številu zbranih pooblastil obvesti družbo za vzajemno zavarovanje najpozneje sedem dni pred dnem zasedanja skupščine. Obvestilo vsebuje tudi navodila članov za glasovanje pooblaščenca in njihovo število.

(8)Obvestilo iz prejšnjega odstavka objavi družba za vzajemno zavarovanje najpozneje pet dni pred dnem zasedanja skupščine v glasilu ali elektronskem mediju družbe ali na svoji spletni strani, če ima družba svojo spletno stran.

(9)Pooblastila, zbrana v nasprotju s tem členom, so nična.

Za uveljavljanje ničnosti oziroma izpodbijanje sklepov skupščine družbe za vzajemno zavarovanje se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo ničnost in izpodbojnost, razen določb, ki urejajo izpodbijanje sklepa o povečanju osnovnega kapitala. Pri smiselni uporabi določb se, kadar se določbe nanašajo na delničarja, šteje, da se nanašajo na člana skupščine, razen v primeru določbe, ki ureja vložitev tožbe zaradi izpodbijanja sklepa skupščine, kjer se šteje, da se nanašajo na člana družbe za vzajemno zavarovanje.

Družba za vzajemno zavarovanje preneha:

1.      s pretekom časa, za katerega je bila ustanovljena;

2.      na podlagi sodne odločbe;

3.      na podlagi sklepa skupščine o prenehanju družbe in ob začetku likvidacijskega postopka (sklep o likvidaciji);

4.      če je nad družbo zaključen stečajni postopek oziroma postopek prisilne likvidacije;

5.      z združitvijo v drugo družbo;

6.      s preoblikovanjem v delniško družbo;

7.      s prenosom vseh zavarovalnih pogodb družbe za vzajemno zavarovanje;

8.      v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov;

9.      v drugih primerih, opredeljenih s statutom.

(1)Za prostovoljno likvidacijo družbe za vzajemno zavarovanje se poleg 71. do 75. člena tega zakona uporablja tudi ta člen.

(2)Za veljavnost sklepa skupščine o likvidaciji je potrebno dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor lahko zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja samo, če v primeru prenehanja družbe za vzajemno zavarovanje interesi zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev ne bi bili v zadostni meri zaščiteni.

(3)Sredstva, vplačana za oblikovanje ustanovnega kapitala, in sredstva na računih članov družbe, ki so upoštevana kot osnovni lastni viri sredstev, se lahko vrnejo šele, ko so poplačane druge obveznosti družbe, vključno z obveznostmi do članov iz zavarovanj, oziroma zagotovljeno ustrezno zavarovanje za poplačilo teh obveznosti.

(4)Premoženje, ki ostane po poplačilu oziroma zagotovitvi zavarovanja za poplačilo vseh obveznosti iz prejšnjega odstavka, se razdeli osebam, ki so bile člani družbe za vzajemno zavarovanje v trenutku sprejema sklepa skupščine o likvidaciji družbe. Razdelitev se opravi po merilih, ki jih statut določa za razdelitev dobička članom.

(1)Dve ali več družb za vzajemno zavarovanje se lahko združijo:

1.      s prenosom premoženja ene ali več družb (prevzeta družba) na drugo družbo (prevzemna družba), pri čemer postanejo člani prevzetih družb člani prevzemne družbe (pripojitev);

2.      z ustanovitvijo nove družbe za vzajemno zavarovanje, na katero se prenese premoženje prevzetih družb, pri čemer postanejo člani prevzetih družb člani novoustanovljene prevzemne družbe (spojitev).

(2)Za združitev je potrebno soglasje skupščin družb, ki se združujejo. Za sklep skupščine o soglasju k združitvi je potrebna tričetrtinska večina oddanih glasov, če statut ne določa večje večine.

(3)Prevzete družbe z združitvijo prenehajo, ne da bi bila prej opravljena njihova likvidacija.

(4)Z združitvijo preidejo na prevzemno družbo vse premoženje ter pravice in obveznosti prevzete družbe. Prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba.

(5)Če ni v prejšnjih odstavkih drugače določeno, se za združitev družb za vzajemno zavarovanje smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo pripojitev.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje pred združitvijo z drugo družbo za vzajemno zavarovanje pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja za združitev se smiselno uporabljajo 115., 117. in 119. do 121. člen tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za združitev, če organ, pristojen za varstvo konkurence, zavrne zahtevo za izdajo soglasja za združitev oziroma prepove združitev na podlagi zakona, ki ureja varstvo konkurence.

(3)Če zaradi združitve nastane nova pravna oseba, ki bo opravljala zavarovalne posle, nova pravna oseba pred vpisom združitve v sodni register pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov.

(4)Če se družba za vzajemno zavarovanje pripoji prevzemni družbi, ki ni družba za vzajemno zavarovanje, oziroma če del sredstev in obveznosti družbe za vzajemno zavarovanje na podlagi delitve s prevzemom prevzame prevzemna družba, ki ni družba za vzajemno zavarovanje, in če bo prevzemna družba v navedenih primerih opravljala zavarovalne posle, prevzemna družba pred vpisom združitve v sodni register pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov.

(5)V primerih iz tretjega oziroma četrtega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor združi postopek odločanja o dovoljenju za združitev in postopek odločanja o dovoljenju za opravljanje zavarovalnih poslov.

(6)Določbe prejšnjih odstavkov se smiselno uporabljajo tudi v primeru delitve družbe za vzajemno zavarovanje.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje lahko svoje celotno premoženje brez predhodne likvidacije prenese na zavarovalno delniško družbo.

(2)Za prenos premoženja družbe za vzajemno zavarovanje na zavarovalno delniško družbo se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo pripojitev. Družba za vzajemno zavarovanje se šteje za prevzeto družbo, zavarovalna delniška družba pa za prevzemno družbo.

(3)Za sklep skupščine družbe za vzajemno zavarovanje o soglasju k pogodbi o pripojitvi je potrebna tričetrtinska večina oddanih glasov, če statut ne določa večje večine.

(4)Za prenos premoženja na zavarovalno delniško družbo je potrebno dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja, če bi preoblikovanje lahko ogrozilo interese članov.

(1)Družba za vzajemno zavarovanje se lahko preoblikuje v delniško družbo na podlagi sklepa skupščine. Za sklep skupščine je potrebna tričetrtinska večina oddanih glasov, če statut ne določa večje večine.

(2)Vsak član lahko do izteka tretjega dne pred zasedanjem skupščine ugovarja preoblikovanju s priporočenim pismom.

(3)Najpozneje s sklicem skupščine uprava družbe za vzajemno zavarovanje vse člane družbe obvesti o vsebini predlaganega sklepa o preoblikovanju na način, ki ga za objave družbe določa statut. V obvestilu je treba člane poučiti o pravici do ugovora iz prejšnjega odstavka in pravicah, ki izhajajo iz vloženega ugovora.

(4)Za začetek in izvedbo postopka preoblikovanja družbe za vzajemno zavarovanje v delniško družbo je potrebno dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja, če bi preoblikovanje lahko ogrozilo interese članov.

(1)Sklep o preoblikovanju določa osnovni kapital in znesek, na katerega se glasijo delnice, in druge za preoblikovanje potrebne spremembe statuta. Nominalni znesek osnovnega kapitala ne sme presegati vrednosti premoženja družbe za vzajemno zavarovanje, zmanjšane za njene obveznosti. Delnice z nominalnim zneskom se glasijo najmanj na najnižji znesek, določen v zakonu, ki ureja gospodarske družbe.

(2)Če sklep o preoblikovanju ne določa drugače, so člani družbe za vzajemno zavarovanje udeleženi v osnovnem kapitalu. Kadar sklep ne določa, da so vsi člani družbe za vzajemno zavarovanje v osnovnem kapitalu delniške družbe udeleženi z enakim deležem, se lahko delež posameznega člana določi samo na podlagi enega oziroma več naslednjih meril:

1.      višine zavarovalne vsote,

2.      višine prispevka (premije),

3.      višine zahtevanega kritja v primeru življenjskih zavarovanj,

4.      meril za razdelitev dobička,

5.      čas trajanja članstva.

(3)Če udeležba posameznega člana ne doseže nominalnega zneska delnice, se njegov delež v osnovnem kapitalu ne upošteva. Drugi deleži se zaokrožijo tako, da so deljivi z nominalnim zneskom delnice in da je razdeljen celoten osnovni kapital.

(4)Če je nominalni znesek, s katerim je član udeležen v osnovnem kapitalu delniške družbe, višji od deleža, določenega na podlagi prvega oziroma drugega odstavka tega člena, vplača član razliko delniški družbi. Če pa je nominalni znesek, s katerim je član udeležen v osnovnem kapitalu delniške družbe, nižji od deleža, določenega na podlagi prvega oziroma drugega odstavka tega člena, oziroma če član ni udeležen v osnovnem kapitalu delniške družbe, izplača razliko oziroma delež članu delniška družba.

(1)Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za preoblikovanje družbe za vzajemno zavarovanje v delniško družbo smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo ustanovitev delniške družbe in se nanašajo na posebne ugodnosti posameznim delničarjem ter ustanovitvene stroške, ustanovitveno poročilo, ustanovitveno revizijo ter nesoglasja med ustanovitelji in ustanovitvenimi revizorji ter določbe, ki urejajo prijavo preoblikovanja.

(2)Delniška družba obstaja od vpisa preoblikovanja v sodni register dalje. Člani družbe za vzajemno zavarovanje so od tega trenutka dalje delničarji v skladu s sklepom o preoblikovanju.

(3)Vsak delničar, ki je na način iz drugega odstavka 109. člena tega zakona ugovarjal preoblikovanju, lahko da svoje delnice družbi na razpolago. V takem primeru se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo ugovarjajoče družbenike.

(1)Za prenos zavarovalnih pogodb je poleg pogojev, določenih v 516. do 519. členu tega zakona, potrebno tudi soglasje skupščine. Za sklep skupščine o soglasju k prenosu zavarovalnih pogodb je potrebna tričetrtinska večina oddanih glasov, če statut ne določa večje večine.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za prenos zavarovalnih pogodb, če interesi članov iz članskega razmerja v družbi za vzajemno zavarovanje zaradi prenosa zavarovalnih pogodb ne bi bili zaščiteni v zadostni meri.

(1)Zavarovalnica sme opravljati zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, če pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov).

(2)Zavarovalnica, ki pridobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov iz prejšnjega odstavka, sme zavarovalne posle, ki jih je upravičena opravljati na območju Republike Slovenije, opravljati tudi na:

1.      območju druge države članice: prek podružnice ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 3.2.2. pododdelku tega zakona;

2.      območju tretje države: prek podružnice ali neposredno, če so izpolnjeni pogoji, določeni v 3.2.3. pododdelku tega zakona.

Zavarovalnica pridobi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov pred vpisom svoje ustanovitve v sodni register.

(1)Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov je treba priložiti:

1.      statut zavarovalnice, v obliki overjenega prepisa notarskega zapisa;

2.      poslovni načrt zavarovalnice in opis ureditve sistema upravljanja zavarovalnice iz 50. člena tega zakona;

3.      seznam oseb, ki bodo pridobile kvalificiran delež v zavarovalnici, in višino kvalificiranega deleža, ki ga bo pridobil posamezni imetnik, ali če v zavarovalnici ne bo imetnikov kvalificiranih deležev, seznam dvajsetih največjih delničarjev zavarovalnice in višino deleža, ki ga bo pridobil posamezni delničar ob ustanovitvi zavarovalnice;

4.      druge dokaze, ki dokazujejo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov.

(2)Zahtevi za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov je priloženo tudi dokazilo, ki glede na vrste zavarovanj in obseg poslov zavarovalnice dokazuje, da:

1.      ima zavarovalnica primerne osnovne lastne vire sredstev za pokritje zahtevanega minimalnega kapitala;

2.      bo zavarovalnica sposobna zagotavljati primerne lastne vire sredstev za pokritje zahtevanega solventnostnega kapitala;

3.      bo zavarovalnica sposobna zagotavljati primerne osnovne lastne vire sredstev za pokritje zahtevanega minimalnega kapitala;

4.      bo zavarovalnica sposobna izpolnjevati zahteve 4. poglavja tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov.

(1)Poslovni načrt iz 2. točke prvega odstavka 115. člena tega zakona vsebuje:

1.      temelje poslovne politike;

2.      navedbo posameznih zavarovalnih vrst, v katerih bo zavarovalnica opravljala zavarovalne posle;

3.      program predvidenega pozavarovanja s tabelami maksimalnega kritja za vse zavarovalne vrste;

4.      opredelitev posamičnih sestavin osnovnih lastnih virov sredstev, ki pokrivajo osnovni kapital iz 29. člena tega zakona;

5.      predvideno višino ustanovnih stroškov in organizacijskih stroškov ter vire financiranja teh stroškov.

(2)Poleg zahtev iz prvega odstavka tega člena poslovni načrt za prva tri poslovna leta vključuje tudi:

1.      načrtovano bilanco stanja za namen ugotavljanja kapitalske ustreznosti;

2.      oceno ter metodo izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala, ki temelji na načrtovani bilanci stanja iz prejšnje točke;

3.      oceno zahtevanega minimalnega kapitala, ki temelji na načrtovani bilanci stanja iz prve točke tega odstavka;

4.      oceno finančnih sredstev, namenjenih za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega minimalnega kapitala in zahtevanega solventnostnega kapitala;

5.      elaborat o pričakovanih poslovnih izidih, zlasti o pričakovanih premijskih prihodkih, pričakovanih odškodninah oziroma zavarovalninah, pričakovanih stroških za provizije in drugih obratovalnih stroških ter o pričakovanem oblikovanju zavarovalno-tehničnih rezervacij in rezerv.

(3)Če se poslovni načrt nanaša na zavarovalne posle sklepanja pozavarovanj, vsebuje sestavine iz 1., 4. in 5. točke prvega odstavka tega člena, sestavine prejšnjega odstavka ter podatke ali dokazila o:

1.      naravi nevarnosti, ki jih zavarovalnica želi kriti;

2.      vrstah ureditev pozavarovanja, ki jih zavarovalnica želi sklepati s cedenti;

3.      vodilnih načelih glede retrocesije.

(4)Če namerava zavarovalnica opravljati obvezna zavarovanja v prometu ali dopolnilno zdravstveno zavarovanje, obsega poslovni načrt tudi splošne in posebne zavarovalne pogoje, premijske sisteme ter druge zavarovalne podlage za izračun zavarovalnih premij in za oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(5)Če namerava zavarovalnica opravljati zavarovalne posle v zavarovalni vrsti iz 18. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, poslovni načrt obsega tudi opis sredstev, s katerimi zavarovalnica razpolaga in ki so potrebna za izpolnitev nedenarnih obveznosti (nudenja pomoči) zavarovalnice iz teh zavarovanj.

Agencija za zavarovalni nadzor hkrati odloči o naslednjih zahtevah za izdajo dovoljenj:

1.      o zahtevi zavarovalnice za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov,

2.      o zahtevah bodočih kvalificiranih imetnikov delnic zavarovalnice iz prejšnje točke za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža,

3.      o zahtevah kandidatov za člane uprave zavarovalnice iz 1. točke tega člena za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odloči o izdaji dovoljenja za vsako zavarovalno vrsto, v kateri sme zavarovalnica opravljati zavarovalne posle.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v posamezni zavarovalni vrsti, če ugotovi, da zavarovalnica izpolnjuje pogoje za opravljanje zavarovalnih poslov v tej zavarovalni vrsti.

(3)V izreku dovoljenja Agencija za zavarovalni nadzor izrecno navede zavarovalne vrste, za katere dovoljenje velja. Če dovoljenje velja za vse zavarovalne vrste iz posamezne zavarovalne podskupine, lahko Agencija za zavarovalni nadzor v izreku dovoljenja navede to zavarovalno podskupino.

(4)Ne glede na prvi do tretji odstavek tega člena odloči Agencija za zavarovalni nadzor o izdaji dovoljenja pozavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj v zavarovalni skupini premoženjska zavarovanja ali zavarovalni skupini življenjska zavarovanja ali v obeh zavarovalnih skupinah iz drugega odstavka 26. člena tega zakona in v izreku dovoljenja navede, da velja izključno za zavarovalne posle sklepanja pozavarovanj.

(5)Ne glede na prvi do tretji odstavek tega člena odloči Agencija za zavarovalni nadzor o izdaji dovoljenja zavarovalnici za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj v zavarovalni skupini iz drugega odstavka 26. člena tega zakona, v kateri ima zavarovalnica dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, oziroma v obeh zavarovalnih skupinah, če zaprosi kompozitna zavarovalnica za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj v obeh zavarovalnih skupinah.

(6)Določbe tega poglavja, ki se v zvezi z odločanjem o izdaji dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov nanašajo na posamezno zavarovalno vrsto, se pri odločanju o izdaji dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj uporabljajo za posamezno zavarovalno skupino.

Agencija za zavarovalni nadzor izda zavarovalnici dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, če:

1.      je statusna ureditev zavarovalnice v skladu z 2. poglavjem tega zakona;

2.      so delničarji, ki so imetniki kvalificiranih deležev, pridobili dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici;

3.      so kandidati za člane uprave zavarovalnice pridobili dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice;

4.      je načrtovani sistem upravljanja tveganj iz 154. člena tega zakona ustrezen in primeren za upravljanje tveganj, ki jim bo zavarovalnica pri opravljanju načrtovanih poslov izpostavljena.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor se pred izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov posvetuje z nadzornimi organi druge države članice, če je zavarovalnica, na katero se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja:

1.      podrejena oseba zavarovalnice, kreditne institucije ali investicijskega podjetja s sedežem v EU, ki je v drugi državi članici pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, bančnih storitev ali storitev v zvezi z vrednostnimi papirji;

2.      podrejena oseba osebe, ki je nadrejena zavarovalci, kreditni instituciji ali investicijskemu podjetju s sedežem v EU, ki je v drugi državi članici pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, bančnih storitev ali storitev v zvezi z vrednostnimi papirji.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor se pred izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov posvetuje z nadzornimi organi drugih držav članic tudi, če je zavarovalnica, na katero se nanaša zahteva za izdajo tega dovoljenja, družba, ki jo obvladuje ista fizična ali pravna oseba, ki obvladuje zavarovalnico, kreditna institucijo ali investicijsko podjetje s sedežem v EU.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor se z nadzornimi organi držav članic posvetuje in izmenjava informacije zlasti o primernosti delničarjev, dobrem imenu in izkušnjah članov uprav ter nosilcev ključnih funkcij družb znotraj iste skupine ter tudi o izpolnjevanju kadrovskih, organizacijskih in tehničnih pogojev za opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov, če niso izpolnjeni pogoji po tem ali drugih zakonih oziroma na njegovi podlagi izdanih predpisih za opravljanje zavarovalnih poslov oziroma za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalni vrsti, na katero se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v delu, v katerem se nanaša na obvezna zavarovanja v prometu, če so splošni in posebni zavarovalni pogoji v nasprotju z zakonom, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

(1)Dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov preneha:

1.      če zavarovalnica ne začne poslovati v enem letu od izdaje dovoljenja,

2.      če zavarovalnica preneha opravljati zavarovalne posle za več kot šest mesecev,

3.      z izdajo odločbe Agencije za zavarovalni nadzor o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka oziroma o začetku prisilne likvidacije nad zavarovalnico,

4.      z zaključkom redne likvidacije zavarovalnice,

5.      s spremembo dejavnosti zavarovalnice ali

6.      s prenosom vseh zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico.

(2)Če je zavarovalnici prenehalo dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v vseh zavarovalnih vrstah v posamezni zavarovalni skupini, za katero je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj, ji istočasno preneha tudi dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj v isti zavarovalni skupini.

(3)Če nastopi razlog iz prvega ali drugega odstavka tega člena, izda Agencija za zavarovalni nadzor odločbo, s katero ugotovi, da je dovoljenje prenehalo.

(4)Zavarovalnica ne sme več sklepati novih poslov v zvezi z opravljanjem zavarovalnih poslov:

1.      v primeru iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena z iztekom roka, v katerem dovoljenje preneha veljati;

2.      v primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena z vročitvijo odločbe Agencije za zavarovalni nadzor o ugotovitvi pogojev za začetek stečaja oziroma o začetku prisilne likvidacije;

3.      v primeru iz 4. točke prvega odstavka tega člena s sprejetjem sklepa skupščine zavarovalnice o začetku likvidacijskega postopka;

4.      v primeru iz 5. točke prvega odstavka tega člena s sprejetjem sklepa skupščine o spremembi dejavnosti zavarovalnice;

5.      v primeru iz 6. točke prvega odstavka tega člena, ko zavarovalnica pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za prenos vseh zavarovalnih pogodb.

(5)V primeru prenehanja dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorne organe drugih držav članic.

Zavarovalnica obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor o začetku oziroma prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov v posamezni zavarovalni vrsti, za katere je pridobila dovoljenje.

(1)Zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v določenih zavarovalnih vrstah, pridobi v primeru, če namerava začeti opravljati zavarovalne posle v drugih zavarovalnih vrstah, dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za takšno spremembo zavarovalnih vrst.

(2)Za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja za spremembo zavarovalnih vrst iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo 114. do 121. člen tega zakona.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za spremembo zavarovalnih vrst, če:

1.      ugotovi, da bi bilo zaradi opravljanja poslov v zavarovalni vrsti, na katero se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja, ogroženo poslovanje zavarovalnice v skladu z določbami tega zakona oziroma predpisov, izdanih na njegovi podlagi o upravljanju tveganj;

2.      zavarovalnica ne izpolnjuje drugih pogojev za opravljanje zavarovalnih poslov v zavarovalni vrsti, na katero se nanaša zahteva za izdajo dovoljenja.

(4)Prvi do tretji odstavek tega člena se uporabljajo tudi, če zavarovalnica, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v določenih zavarovalnih vrstah, namerava začeti opravljati zavarovalne posle sklepanja pozavarovanj.

(1)Če je zavarovalnica udeležena pri združitvi ali delitvi družb, pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za to združitev oziroma delitev.

(2)Za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja za združitev oziroma delitev se smiselno uporabljajo 114. do 121. člen tega zakona.

(3)Če zaradi izvedbe združitve oziroma delitve nastane nova družba, ki bo opravljala zavarovalne posle, ta nova družba pred vpisom združitve oziroma delitve v sodni register pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje zavarovalnih poslov.

(4)Prvi do tretji odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi za druga statusna preoblikovanja, pri katerih je udeležena zavarovalnica.

(5)Zavarovalnica iz prvega odstavka tega člena obvesti zavarovalce z objavami v sredstvih javnega obveščanja na območju, na katerem zavarovanja, ki se prenašajo, krijejo nevarnosti, razen ob zavarovanju izvoznih kreditov, pri katerih je treba zavarovalce obvestiti v sredstvih javnega obveščanja na območju njihovega sedeža. Pozavarovalnicam pri obveščanju zavarovalcev ni treba uporabljati sredstev javnega obveščanja.

(1)Zavarovalnica lahko opravlja zavarovalne posle, za katere je pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor, na območju države članice prek podružnice ali neposredno.

(2)Šteje se, da zavarovalnica opravlja zavarovalne posle v državi članici, če sklepa zavarovanja, ki krijejo nevarnosti v tej državi članici ali če na območju države članice izvaja aktivnosti iz 2. točke 22. člena tega zakona.

(3)Pri določitvi države članice, v kateri zavarovanja krijejo nevarnosti, se uporablja 23. člen tega zakona.

(1)Zavarovalnica, ki namerava ustanoviti podružnico v državi članici, o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, in navede državo članico, v kateri namerava ustanoviti podružnico.

(2)Obvestilu o nameri ustanovitve podružnice, ki je izdelano v slovenskem jeziku in v jeziku države članice, zavarovalnica priloži naslednje informacije:

1.      poslovni načrt, ki obsega vrste in obseg poslov, ki jih namerava opravljati prek podružnice, organizacijski ustroj podružnice in smiselno druge postavke, določene s 116. členom tega zakona;

2.      naslov v državi članici, na katerem bo mogoče pridobiti in na katerega bo mogoče dostaviti dokumentacijo glede podružnice in sporočila pooblaščenim osebam iz 3. točke tega odstavka;

3.      osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, davčno številko in EMŠO oseb, pooblaščenih za vodenje poslov podružnice.

(3)Šteje se, da obvestilo iz prvega odstavka tega člena obsega zahtevo, da Agencija za zavarovalni nadzor obvestilo s prilogami posreduje nadzornemu organu države članice, v kateri namerava zavarovalnica ustanoviti podružnico (v nadaljnjem besedilu: zahteva za posredovanje obvestila nadzornemu organu države članice).

(1)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za posredovanje obvestila nadzornemu organu države članice, če ob upoštevanju obsega in vrste poslov, ki jih namerava zavarovalnica opravljati prek podružnice, obstaja utemeljen dvom o ustreznosti organizacije in upravljanja podružnice oziroma finančnega položaja zavarovalnice ter primernosti pooblaščenih predstavnikov v skladu s 57. členom tega zakona.

(2)Če Agencija za zavarovalni nadzor ne zavrne zahteve po prvem odstavku tega člena v treh mesecih po prejemu obvestila zavarovalnice s prilogami iz prejšnjega člena, to obvestilo s prilogami posreduje nadzornemu organu države članice in o tem obvesti zavarovalnico.

(3)Hkrati z obvestilom iz drugega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor nadzornemu organu države članice posreduje tudi izjavo, iz katere je razvidno, da zavarovalnica krije zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalni kapital.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za posredovanje obvestila nadzornemu organu države članice, v roku iz drugega odstavka tega člena sporoči zavarovalnici razloge za zavrnitev.

(5)Če Agencija za zavarovalni nadzor v skladu s prvim odstavkom tega člena zavrne zahtevo za posredovanje obvestila nadzornemu organu države članice ali če zahteve za posredovanje obvestila v skladu z drugim odstavkom tega člena ne zavrne, vendar obvestila ne posreduje nadzornemu organu države članice v roku iz drugega odstavka tega člena, je zagotovljeno sodno varstvo, kakor da je bila zahteva za posredovanje obvestila zavrnjena.

Zavarovalnica lahko ustanovi in začne opravljati zavarovalne posle preko podružnice:

1.      z dnem, ko jo Agencija za zavarovalni nadzor obvesti, da je prejela obvestilo nadzornega organa države članice o pogojih za opravljanje zavarovalnih poslov v državi članici, ki so namenjeni zaščiti javnih koristi, ali

2.      z iztekom dveh mesecev od dneva, ko je nadzorni organ države članice prejel obvestilo Agencije za zavarovalni nadzor iz drugega odstavka 128. člena tega zakona, če Agencija za zavarovalni nadzor do izteka dveh mesecev ni prejela obvestila nadzornega organa države članice o pogojih za opravljanje zavarovalnih poslov v državi članici, ki so namenjeni zaščiti javnih koristi.

(1)Če namerava zavarovalnica spremeniti katerega od dejstev oziroma okoliščin iz drugega odstavka 127. člena tega zakona, o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in nadzorni organ države članice en mesec pred izvršitvijo take spremembe.

(2)Za spremembo iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo 127. do 129. člen tega zakona, pri čemer posamezen rok iz drugega odstavka 128. člena in iz 2. točke 129. člena znašata en mesec.

(1)Zavarovalnica, ki namerava začeti z neposrednim opravljanjem zavarovalnih poslov v državi članici, o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in navede državo članico, v kateri namerava začeti z neposrednim opravljanjem te storitve. Obvestilu o nameri neposrednega opravljanja zavarovalnih poslov zavarovalnica priloži informacije glede vrste in obsega poslov po posameznih zavarovalnih vrstah, ki jih namerava opravljati v državi članici.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor v enem mesecu po prejemu obvestila zavarovalnice iz prejšnjega odstavka to obvestilo posreduje nadzornemu organu države članice in o tem obvesti zavarovalnico. Hkrati z obvestilom Agencija za zavarovalni nadzor nadzornemu organu države članice posreduje tudi:

1.      izjavo, iz katere je razvidno, da zavarovalnica krije zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalni kapital, in

2.      podatke o zavarovalnih vrstah, v katerih sme zavarovalnica opravljati zavarovalne posle, v skladu z dovoljenjem za opravljanje zavarovalnih poslov.

(3)Zavarovalnica lahko začne z neposrednim opravljanjem zavarovalnih poslov, navedenih v obvestilu iz prvega odstavka tega člena, v državi članici z dnem, ko prejme obvestilo iz prejšnjega odstavka.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor zavrne posredovanje obvestila iz drugega odstavka tega člena nadzornemu organu države članice, v roku iz drugega odstavka tega člena zavarovalnici sporoči razloge za zavrnitev.

(5)Če Agencija za zavarovalni nadzor v skladu s prejšnjim odstavkom zavrne zahtevo za posredovanje obvestila nadzornemu organu države članice ali zahteve za posredovanje obvestila ne zavrne, vendar obvestila ne posreduje nadzornemu organu države članice v roku iz drugega odstavka tega člena, je zagotovljeno sodno varstvo, kakor da je bila zahteva za posredovanje obvestila zavrnjena.

Če namerava zavarovalnica izvesti spremembo glede vrste in obsega poslov po posameznih zavarovalnih vrstah, o katerih je v skladu s prvim odstavkom 131. člena tega zakona obvestila Agencijo za zavarovalni nadzor, mora o tem predhodno obvestiti Agencijo za zavarovalni nadzor, kot je določeno v 131. členu tega zakona.

(1)Kadar namerava Agencija za zavarovalni nadzor izdati dovoljenje zavarovalnici, katere poslovni načrt izkazuje, da del njenih dejavnosti temelji na neposrednem opravljanju poslov in opravljanju poslov prek podružnice na območju druge države članice, ter oceni, da so te dejavnosti pomembne za trg države članice, Agencija za zavarovalni nadzor o tem obvesti nadzorni organ države članice in EIOPA.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor obvesti EIOPA in nadzorni organ države članice, če ugotovi, da se je finančno stanje zavarovalnice, ki opravlja posle v državi članici, poslabšalo ali obstajajo druga tveganja v zvezi z opravljanjem poslov zavarovalnice, ki lahko vplivajo na trg države članice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor in nadzorni organ države članice lahko zadevo predložita EIOPA, in če ni mogoče najti dvostranske rešitve, zahtevata pomoč EIOPA.

(4)Obvestila iz prvega in drugega odstavka tega člena morajo biti dovolj podrobna, da omogočijo ustrezno presojo.

(5)Obvestila iz prvega in drugega odstavka tega člena ne posegajo v nadzorne pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor in nadzornega organa države članice, ki so določene v tem zakonu.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje v platformi za sodelovanje, ki jo je v primeru utemeljenih in resnih sumov o negativnem vplivu na zavarovalce, zavarovance in druge upravičence iz zavarovanj na lastno pobudo ali pobudo enega ali več nadzornih organov držav članic iz tega člena vzpostavila EIOPA z namenom okrepitve izmenjave informacij in spodbude sodelovanja med nadzornimi organi držav članic iz tega člena, kadar:

1.      so posli, ki jih namerava zavarovalnica opravljati v državi članici, pomembni za trg države članice;

2.      je Agencija za zavarovalni nadzor v skladu z drugim odstavkom tega člena obvestila EIOPA in nadzorni organ države članice o poslabšanju finančnega stanja zavarovalnice, ki opravlja posle v državi članici, ali o obstoju drugih tveganj v zvezi z opravljanjem poslov zavarovalnice, ki lahko vplivajo na trg države članice;

3.      je nadzorni organ države članice obvestil Agencijo za zavarovalni nadzor in EIOPA o resnih in utemeljenih pomislekih glede varstva zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovanj v skladu s tretjim odstavkom 136.a člena tega zakona ali

4.      je bila zadeva predložena EIOPA v skladu s tretjim odstavkom tega člena in posredovana zahteva EIOPA za pomoč pri oblikovanju dvostranske rešitve.

(7)Prejšnji odstavek ne posega v pravico Agencije za zavarovalni nadzor, da skupaj z drugimi udeleženimi nadzornimi organi iz tega člena vzpostavi platformo za sodelovanje, če se o vzpostavitvi platforme za sodelovanje strinjajo vsi udeleženi nadzorni organi.

(8)Vzpostavitev platforme za sodelovanje na podlagi šestega in sedmega odstavka tega člena ne posega v nadzorne pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor in nadzornih organov držav članic, ki jih določa ta zakon.

(1)Zavarovalnica opravlja zavarovalne posle v tretji državi prek podružnice ali neposredno, ob upoštevanju predpisov te države.

(2)Za ustanovitev podružnice v tretji državi zavarovalnica pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor (dovoljenje za ustanovitev podružnice zavarovalnice v tretji državi).

(3)Za odločanje o zahtevi za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice zavarovalnice v tretji državi se smiselno uporabljajo prvi in drugi odstavek 127. člena, prvi odstavek 128. člena in 130. člen tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice v tretji državi, če je ob upoštevanju predpisov države, v kateri namerava zavarovalnica ustanoviti podružnico, oziroma ob upoštevanju prakse pri izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano izvajanje nadzora v skladu s tem zakonom.

(5)Za neposredno opravljanje zavarovalnih poslov v tretji državi se smiselno uporablja prvi odstavek prejšnjega člena. Zavarovalnica lahko začne z neposrednim opravljanjem zavarovalnih poslov v tretji državi z dnem, ko o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor. Del obvestila je tudi pisno dokazilo nadzornega organa tretje države, da tretja država dovoljuje neposredno opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Zavarovalnica, ki ima v državi članici dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v posameznih zavarovalnih vrstah, lahko zavarovalne posle v teh zavarovalnih vrstah opravlja tudi na območju Republike Slovenije prek podružnice ali neposredno pod pogoji, določenimi v tem zakonu.

(2)Za zavarovalnico, ki je v državi članici svojega sedeža upravičena opravljati zavarovalne posle in se zanjo Direktiva 2009/138/ES ne uporablja, prvi odstavek tega člena ne velja.

(3)Za zavarovalnico države članice, ki opravlja zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, se uporabljajo naslednje določbe zakonov in predpisov, izdanih v zvezi z njihovim izvrševanjem:

1.      521. do 528.d člen tega zakona,

2.      560. člen tega zakona,

3.      določbe zakonov iz šestega in sedmega odstavka 7. člena tega zakona,

4.      določbe drugih zakonov, ki zaradi zaščite javne koristi urejajo varstvo potrošnikov, preprečevanje pranja denarja oziroma druga področja, in ki veljajo za zavarovalnice s sedežem v Republiki Sloveniji.

(1)Nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice, katera namerava opravljati zavarovalne posle preko podružnice v Republiki Sloveniji, pošlje Agenciji za zavarovalni nadzor obvestilo in priloge iz prvega in drugega odstavka 127. člena in tretjega odstavka 128. člena tega zakona.

(2)Zavarovalnica države članice sme ustanoviti podružnico v Republiki Sloveniji in začeti opravljati zavarovalne posle:

1.      z dnem, ko nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice od Agencije za zavarovalni nadzor prejme obvestilo o pogojih za opravljanje zavarovalnih poslov v Republiki Sloveniji, ki so namenjeni zaščiti javnih koristi, o čemer nadzorni organ države članice obvesti zavarovalnico države članice, ali

2.      z iztekom dveh mesecev od dneva, ko je Agencija za zavarovalni nadzor prejela obvestilo nadzornega organa države članice sedeža zavarovalnice ter priloge iz prvega in drugega odstavka 127. člena in tretjega odstavka 128. člena tega zakona, če nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice do izteka dveh mesecev ni prejel obvestila Agencije za zavarovalni nadzor o pogojih za opravljanje zavarovalnih poslov v Republiki Sloveniji, ki so namenjeni zaščiti javnih koristi.

(3)Če namerava zavarovalnica države članice v zvezi s svojo podružnico v Republiki Sloveniji spremeniti katerega od dejstev oziroma okoliščin iz drugega odstavka 127. člena tega zakona, o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor en mesec pred izvršitvijo take spremembe.

Zavarovalnica države članice sme začeti z neposrednim opravljanjem zavarovalnih poslov v Republiki Sloveniji, ko Agencija za zavarovalni nadzor od nadzornega organa države članice sedeža te zavarovalnice prejme obvestilo in priloge z vsebino iz prvega in drugega odstavka 131. člena tega zakona.

(1)Poleg pogojev, določenih v 134. in 135. členu tega zakona, predloži zavarovalnica države članice, preden začne opravljati obvezna zavarovanja v prometu, Agenciji za zavarovalni nadzor potrdilo Slovenskega zavarovalnega združenja, iz katerega izhaja, da je zavarovalnica države članice:

1.      članica Slovenskega zavarovalnega združenja;

2.      pristopila k škodnemu skladu ter odškodninskemu uradu, kot ju predpisuje zakon, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu, in se zavezala k financiranju škodnega sklada in odškodninskega urada ter izpolnjevanju drugih obveznosti, potrebnih za delovanje škodnega sklada in odškodninskega urada;

3.      sporočila ime in naslov predstavnika, kot je določen v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.

(2)Ne glede na 134. in 135. člen tega zakona sme zavarovalnica države članice začeti opravljati obvezna zavarovanja v prometu samo, če Agencijo za zavarovalni nadzor predhodno seznani s splošnimi in posebnimi zavarovalnimi pogoji, in sicer najmanj en mesec, preden jih začne uporabljati.

(3)Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi, da zavarovalni pogoji iz prejšnjega odstavka niso v skladu s predpisi, zavarovalnici države članice odredi, da zavarovalne pogoje uskladi s predpisi. Če zavarovalnica države članice v roku, določenem z odredbo, ne ravna v skladu z odredbo, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice te zavarovalnice.

(1)Kadar namerava nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice izdati dovoljenje zavarovalnici, katere poslovni načrt izkazuje, da del njenih dejavnosti temelji na neposrednem opravljanju poslov in opravljanju poslov prek podružnice na območju Republike Slovenije ter so te dejavnosti pomembne za trg Republike Slovenije, nadzorni organ države članice o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in EIOPA.

(2)Nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in EIOPA, če ugotovi, da se je finančno stanje zavarovalnice, ki opravlja posle na območju Republike Slovenije, poslabšalo ali obstajajo druga tveganja v zvezi z opravljanjem poslov zavarovalnice, ki lahko vplivajo na trg Republike Slovenije.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice obvesti, kadar ima resne in utemeljene pomisleke v zvezi z varstvom zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovanj. Hkrati z obvestilom nadzornemu organu države članice sedeža zavarovalnice Agencija za zavarovalni nadzor posreduje obvestilo tudi EIOPA.

(4)Nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice in Agencija za zavarovalni nadzor lahko zadevo predložita EIOPA, in če ni mogoče najti dvostranske rešitve, zahtevata pomoč EIOPA.

(5)Obvestila iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena morajo biti dovolj podrobna, da omogočijo ustrezno presojo.

(6)Obvestila iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena ne posegajo v nadzorne pristojnosti nadzornega organa države članice sedeža zavarovalnice in Agencije za zavarovalni nadzor, ki so določene v tem zakonu.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje v platformi za sodelovanje, ki jo je v primeru utemeljenih in resnih sumov o negativnem vplivu na zavarovalce, zavarovance in druge upravičence iz zavarovanj na lastno pobudo ali pobudo enega ali več nadzornih organov držav članic iz tega člena vzpostavila EIOPA z namenom okrepitve izmenjave informacij in spodbude sodelovanja med nadzornimi organi držav članic iz tega člena, kadar:

1.      so posli, ki jih namerava zavarovalnica države članice opravljati na območju Republike Slovenije, pomembni za trg Republike Slovenije;

2.      je nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice v skladu z drugim odstavkom tega člena obvestil EIOPA in Agencijo za zavarovalni nadzor o poslabšanju finančnega stanja zavarovalnice, ki opravlja posle na območju Republike Slovenije, ali obstoju drugih tveganj v zvezi z opravljanjem poslov zavarovalnice, ki lahko vplivajo na trg Republike Slovenije;

3.      je Agencija za zavarovalni nadzor obvestila nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice in EIOPA o resnih in utemeljenih pomislekih v zvezi z varstvom zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovanj v skladu s tretjim odstavkom tega člena ali

4.      je bila zadeva predložena EIOPA v skladu s četrtim odstavkom tega člena in posredovana zahteva EIOPA za pomoč pri oblikovanju dvostranske rešitve.

(8)Prejšnji odstavek ne posega v pravico Agencije za zavarovalni nadzor, da skupaj z drugimi udeleženimi nadzornimi organi iz tega člena vzpostavi platformo za sodelovanje, če se o vzpostavitvi platforme za sodelovanje strinjajo vsi udeleženi nadzorni organi.

(9)Vzpostavitev platforme za sodelovanje na podlagi sedmega in osmega odstavka tega člena ne posega v nadzorne pristojnosti nadzornih organov držav članic in Agencije za zavarovalni nadzor, ki jih določa ta zakon.

(1)Zavarovalnica tretje države sme zavarovalne posle, za katere ima dovoljenje v državi svojega sedeža, opravljati tudi na ozemlju Republike Slovenije, vendar samo prek podružnice in pod pogoji, določenimi v tem zakonu, ali pod pogoji, določenimi v mednarodni pogodbi, ki obvezuje Republiko Slovenijo.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek lahko:

1.      zavarovalnica tretje države, ki ima dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj, na ozemlju Republike Slovenije opravlja pozavarovalne posle tudi neposredno in se takšna pozavarovanja štejejo za ustrezen instrument za zmanjševanje tveganj, če:

-  je Evropska komisija v skladu s 172. členom Direktive 2009/138/ES odločila, da so zahteve glede dejavnosti pozavarovanja v državi sedeža enakovredne zahtevam v EU,

-  (črtana)

-  je v aktu ali v drugem izvedbenem predpisu, ki ga Evropska komisija izda na podlagi prvega odstavka 111. člena Direktive 2009/138/ES, določeno, da se takšna pozavarovanja upoštevajo med instrumente za zmanjševanje tveganj;

2.      zavarovalnica tretje države, ki ima dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovanj vozil, pomorskih in transportnih zavarovanj ali zavarovanj zrakoplovov oziroma drugih letalnih naprav, na ozemlju Republike Slovenije opravlja zavarovalne posle iz teh zavarovalnih podskupin tudi neposredno, če so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka tega člena. Ne glede na prejšnji stavek zavarovalnica tretje države ne sme na ozemlju Republike Slovenije neposredno opravljati zavarovalnih poslov zavarovanja potnikov v javnem prometu proti posledicam nesreče in zavarovanja avtomobilske odgovornosti, kakor so urejena v zakonu, ki ureja področje obveznih zavarovanj v prometu.

(3)Neposredno opravljanje storitev v skladu z 2. točko prejšnjega odstavka je dovoljeno, če je zavarovalnica tretje države, ki namerava na ozemlju Republike Slovenije neposredno opravljati zavarovalne posle, k vlogi priložila dokazilo Evropske komisije, da so zahteve glede poslovanja zavarovalnice v državi sedeža enakovredne zahtevam pravnega reda EU.

(4)Za zavarovalnico iz 2. točke drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo 133., 135. in 136. člen tega zakona.

(1)Zavarovalnica tretje države lahko v Republiki Sloveniji ustanovi podružnico, če pridobi dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za ustanovitev podružnice (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države). Podružnica zavarovalnice tretje države lahko opravlja zavarovalne posle le v eni od zavarovalnih skupin iz drugega odstavka 26. člena tega zakona.

(2)Zahtevi za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države je treba priložiti:

1.      akt o ustanovitvi zavarovalnice tretje države;

2.      izpisek iz sodnega oziroma drugega ustreznega registra države sedeža za zavarovalnico tretje države;

3.      statut oziroma druga ustrezna pravila zavarovalnice tretje države;

4.      osebno ime, naslov stalnega ali začasnega prebivališča članov organov vodenja in nadzora zavarovalnice tretje države ter davčna številka, kot jo opredeljuje zakon, ki ureja davčni postopek, če je bila članu organa vodenja ali nadzora zavarovalnice tretje države dodeljena in EMŠO, če je član organa vodenja ali nadzora zavarovalnice tretje države vpisan v centralni register prebivalstva;

5.      revidirana letna poročila zavarovalnice tretje države za zadnja tri leta poslovanja;

6.      ustrezno listino, ki verodostojno izkazuje imetnike oziroma imetnice delnic in njihove deleže pri upravljanju zavarovalnice tretje države, če iz izpiska iz 1. točke niso razvidni podatki o imetnikih delnic zavarovalnice tretje države;

7.      izpisek iz sodnega oziroma drugega ustreznega registra države sedeža za pravne osebe, ki so imetnice kvalificiranih deležev v zavarovalnice tretje države;

8.      poslovni načrt z vsebino, določeno v 116. členu tega zakona;

9.      dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, ki ga je zavarovalnici tretje države izdal nadzorni organ države njenega sedeža;

10.   dovoljenje nadzornega organa zavarovalnice tretje države za ustanovitev podružnice oziroma izjavo tega organa, da dovoljenje po predpisih države te zavarovalnice ni potrebno;

11.   izjavo zavarovalnice tretje države, da bo podružnica vodila vso dokumentacijo, ki se nanaša na njeno poslovanje, v slovenskem jeziku in jo hranila na sedežu podružnice ter vodila ločene računovodske izkaze v skladu s tem zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanimi predpisi;

12.   izjavo zavarovalnice tretje države, da bo podružnica izpolnjevala zahteve tega zakona glede zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega solventnostnega kapitala in zahtevanega minimalnega kapitala;

13.   osebno ime in naslov stalnega ali začasnega prebivališča pooblaščencev za obravnavo odškodninskih zahtevkov, imenovanih v drugih državah članicah, če nevarnosti, ki naj bi bile krite, sodijo v zavarovalno vrsto iz 10. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, razen prevozniške odgovornosti;

14.   drugo dokumentacijo, na podlagi katere je mogoče ugotoviti, ali je podružnica kadrovsko, tehnično in organizacijsko sposobna opravljati posle, na katere se nanaša zahteva.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor kot pogoj za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države zahteva od zavarovalnice tretje države, da ima v kreditni instituciji v Republiki Sloveniji deponirana denarna sredstva v znesku, ki je enak najmanj polovici osnovnega kapitala iz 29. člena tega zakona, in da položi denarni znesek v višini najmanj ene četrtine osnovnega kapitala iz 29. člena tega zakona kot jamstvo za poravnavo obveznosti iz zavarovalnih pogodb, ki so sklenjene na območju Republike Slovenije, oziroma zavarovalnih pogodb, ki krijejo tveganja v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: jamstveni depozit).

(4)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države v treh mesecih od prejema zahteve iz drugega odstavka tega člena, če na podlagi podatkov, s katerimi razpolaga, in dokumentacije, priložene zahtevi za izdajo dovoljenja, oceni, da je podružnica finančno, upravljavsko, organizacijsko, kadrovsko in tehnično usposobljena za poslovanje v skladu z določbami tega zakona ter da je ureditev sistema upravljanja v skladu s 50. členom tega zakona.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države, če je ob upoštevanju predpisov države sedeža zavarovalnice tretje države oziroma ob upoštevanju prakse te države pri uporabi in izvrševanju teh predpisov verjetno, da bo ovirano izvajanje nadzora v skladu s tem zakonom.

(6)Zavarovalnica tretje države, ki je pridobila dovoljenje iz prvega odstavka tega člena, lahko v Republiki Sloveniji prek podružnice opravlja zavarovalne posle, navedene v dovoljenju za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države.

(7)Če namerava zavarovalnica tretje države v Republiki Sloveniji prek podružnice začeti opravljati tudi druge zavarovalne posle, ki niso navedeni v že izdanem dovoljenju za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države, pridobi predhodno dodatno dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje teh poslov.

(8)Za dodatno dovoljenje iz sedmega odstavka tega člena se smiselno uporabljata četrti in peti odstavek tega člena.

(1)Podružnica zavarovalnice tretje države za namene upravljanja tveganj:

1.      vrednoti sredstva in obveznosti v skladu s 4.7. oddelkom tega zakona,

2.      določi lastne vire sredstev v skladu s 4.9. oddelkom tega zakona,

3.      oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije v skladu s 4.8. oddelkom tega zakona,

4.      izračuna zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalnega kapitala podružnice v skladu s 4.10. oziroma 4.11. oddelkom tega zakona, pri čemer upošteva samo posle, ki jih opravlja.

(2)Podružnica razpolaga s primernimi osnovnimi lastnimi viri sredstev kot so določena v drugem odstavku 200. člena tega zakona najmanj v višini ene polovice osnovnega kapitala, kot je predpisan v 29. členu tega zakona.

(3)Podružnica zavarovalnice tretje države hrani v Republiki Sloveniji sredstva najmanj v višini minimalnega zahtevanega kapitala, presežek sredstev do višine zahtevanega solventnostnega kapitala pa v državah članicah.

(1)Za zavarovalnico tretje države, ki je v Republiki Sloveniji ustanovila podružnico oziroma njeno podružnico, in za poslovodje te podružnice se uporabljajo:

1.      določbe 12.2. oddelka ter 4., 5., 6., 7., 14., 15. in 16. Poglavje tega zakona,

2.      določbe drugih zakonov, ki se uporabljajo za zavarovalnice s sedežem na območju Republike Slovenije,

3.      določbe predpisov, izdanih v zvezi z izvrševanjem določb zakonov iz 1. in 2. točke tega odstavka.

(2)Za poslovodje podružnice se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o upravi zavarovalnice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor odvzame dovoljenje za ustanovitev podružnice zavarovalnice tretje države, če je nadzorni organ sedeža zavarovalnice tretje države tej zavarovalnici odvzel dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov.

(1)Za podružnico švicarske zavarovalnice, ki na območju Republike Slovenije opravlja posle premoženjskih zavarovanj, se ne uporabljata tretji odstavek 138. člena in tretji odstavek 139. člena tega zakona.

(2)Pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za ustanovitev podružnice švicarske zavarovalnice, ki namerava na območju Republike Slovenije opravljati posle premoženjskih zavarovanj, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ Švicarske konfederacije in ga zaprosi za mnenje. Če nadzorni organ Švicarske konfederacije v roku treh mesecev od prejema zaprosila ne odgovori, se šteje, da ustanovitvi podružnice ne nasprotuje.

(3)Pred odločitvijo o odvzemu dovoljenja za ustanovitev podružnice švicarske zavarovalnice, ki na območju Republike Slovenije opravlja posle premoženjskih zavarovanj, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ Švicarske konfederacije in ga zaprosi za mnenje. Če Agencija za zavarovalni nadzor pred pridobitvijo mnenja podružnici švicarske zavarovalnice izreče prepoved sklepanja zavarovalnih pogodb, o tem nemudoma obvesti nadzorni organ Švicarske konfederacije.

(1)Zavarovalnica tretje države, ki je zaprosila ali pridobila dovoljenje za ustanovitev podružnic za opravljanje zavarovalnih poslov v več državah članicah, lahko Agencijo za zavarovalni nadzor zaprosi za naslednje ugodnosti, ki se lahko odobrijo le vse skupaj:

1.      da izračuna zahtevani solventnostni kapital iz prvega odstavka 139. člena tega zakona za vse posle, ki jih opravlja v EU;

2.      da položi jamstveni depozit v skladu s tretjim odstavkom 138. člena tega zakona samo v eni državi članici;

3.      da se sredstva, ki predstavljajo minimalni zahtevani kapital, nahajajo v katerikoli državi članici, v kateri opravlja zavarovalne posle.

(2)Zavarovalnica iz prejšnjega odstavka Agenciji za zavarovalni nadzor v vlogi posreduje naslednje podatke:

1.      o državah članicah, v katerih opravlja oziroma namerava opravljati zavarovalne posle;

2.      o nadzornem organu, ki bo nadzoroval ali nadzoruje opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalnice tretje države na ozemlju EU, ter razloge za izbiro tega organa (v nadaljnjem besedilu: izbrani nadzorni organ);

3.      o državi članici, v kateri bo položila jamstveni depozit.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor ugodi zaprošenim ugodnostim, če se z ugodnostmi strinjajo vsi zadevni nadzorni organi držav članic, v katerih je bila vložena vloga.

(4)Ugodnosti iz prvega odstavka tega člena začnejo veljati, ko:

1.      izbrani nadzorni organ iz 2. točke drugega odstavka tega člena obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, da bo nadzoroval kapitalsko ustreznost vseh podružnic zavarovalnice tretje države v EU, ali

2.      Agencija za zavarovalni nadzor kot izbrani nadzorni organ odloči, da bo nadzorovala kapitalsko ustreznost vseh podružnic zavarovalnice tretje države v EU.

(5)Če je Agencija za zavarovalni nadzor izbrani nadzorni organ, obvesti Agencija za zavarovalni nadzor o odločitvi glede nadzora vseh podružnic zavarovalnice tretje države v EU druge zadevne nadzorne organe.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor izbranemu nadzornemu organu države članice, ki opravlja nadzor kapitalske ustreznosti vseh podružnic zavarovalnice tretje države v EU, na njegovo zahtevo posreduje podatke glede podružnice v Republiki Sloveniji.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zahteva ukinitev ugodnosti iz prvega odstavka tega člena. Ugodnosti se prekinejo tudi, če zahteva prekinitev ugodnosti zadevni nadzorni organ druge države članice.

(8)V primeru dveh ali več zahtev iz različnih držav članic za unovčitev depozita, ki je na podlagi 2. točke prvega odstavka tega člena položen v Republiki Sloveniji, se depozit izplača po vrstnem redu prispetja zahtev.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor izbrani nadzorni organ iz 2. točke drugega odstavka prejšnjega člena in odvzame dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov podružnici zavarovalnice tretje države, ki so ji odobrene ugodnosti iz prvega odstavka prejšnjega člena, o tem obvesti vse zadevne nadzorne organe v EU.

(2)Če je Agencija za zavarovalni nadzor prejela obvestilo v smislu prvega odstavka tega člena od nadzornega organa druge države članice, sprejme nad podružnico zavarovalnice tretje države ustrezne nadzorne ukrepe. V primeru, da je razlog za odvzem dovoljenja neizpolnjevanje zahtev glede zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega minimalnega kapitala ali zahtevanega solventnostnega kapitala, podružnici zavarovalnice tretje države odvzame dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov.

Upravljanje tveganj je ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljanje tveganj na vseh ravneh, vključno s poročanjem o tveganjih, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju.

Zavarovalno tveganje je tveganje nastanka izgube ali neugodne spremembe v vrednosti zavarovalnih obveznosti zaradi neustreznih premij in neustreznih predpostavk, upoštevanih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij.

Tržno tveganje je tveganje nastanka izgube ali neugodne spremembe v finančnem položaju zavarovalnice, ki nastane zaradi nihanj v višini in spremenljivosti tržnih cen sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov.

Kreditno tveganje je tveganje izgube ali neugodne spremembe v finančnem položaju zavarovalnice zaradi nihanj v kreditnem položaju izdajateljev vrednostnih papirjev, nasprotnih strank in morebitnih dolžnikov, ki so jim izpostavljene zavarovalnice v obliki tveganja neplačila nasprotne stranke, tveganja spremembe kreditnega pribitka in tveganja koncentracije tržnega tveganja.

Operativno tveganje je tveganje izgube zavarovalnice zaradi neprimernega ali neuspešnega izvajanja notranjih procesov, ravnanja ljudi ali delovanja sistemov ali zaradi zunanjih dogodkov.

Likvidnostno tveganje je tveganje zavarovalnice, da ne more unovčiti naložb in drugih sredstev za poravnavo svojih finančnih obveznosti, ko te zapadejo.

Tveganje koncentracije je izpostavljanje tveganju z možnostjo izgube, ki je dovolj velika, da ogroža solventnost ali finančni položaj zavarovalnice.

Tehnike za zmanjševanje tveganj so vse tehnike, ki zavarovalnicam omogočajo, da prenesejo del ali vsa svoja tveganja na drugo osebo.

Učinek razpršenosti zmanjšuje izpostavljenost zavarovalnice ali skupine zaradi razpršenosti njihovih poslov, ker se lahko neugoden izid enega tveganja poravna z ugodnejšim izidom drugega tveganja, če nista takšni tveganji popolnoma soodvisni.

(1)Mera tveganja je matematični izraz, ki določeni napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve dodeli denarni znesek in se monotono poveča s povečanjem tveganj, na katerih temelji napoved.

(2)Napoved v obliki verjetnostne porazdelitve je matematični izraz, ki obsežnemu nizu medsebojno izključujočih se prihodnjih dogodkov dodeli verjetnost uresničitve.

(1)Sistem upravljanja tveganj zajema najmanj naslednja področja:

1.      sklepanje zavarovanj in oblikovanje zavarovalno-tehničnih rezervacij;

2.      upravljanje sredstev in obveznosti;

3.      naložbe, zlasti v izvedene finančne instrumente in podobne obveze;

4.      likvidnost;

5.      upravljanje zavarovalnih, tržnih, kreditnih, operativnih, likvidnostnih tveganj in tveganj koncentracije ter vseh drugih tveganj, ki jim je zavarovalnica izpostavljena;

6.      pozavarovanje in druge tehnike za zmanjševanje tveganj.

(2)Kadar zavarovalnica uporablja uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona ali prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona, zavarovalnica izdela tudi likvidnostni načrt, v katerem predvidi vhodne in izhodne denarne tokove sredstev in obveznosti, za katere se izvedejo te prilagoditve, kadar uporablja prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona, zavarovalnica izdela tudi pisna pravila o merilih za uporabo te prilagoditve.

(3)Zavarovalnica organizira funkcijo upravljanja tveganj na način, ki olajšuje izvajanje sistema upravljanja tveganj.

Funkcija upravljanja tveganj pri zavarovalnicah, ki uporabljajo delni ali popolni notranji model v skladu z 218. in 219. členom tega zakona, zajema naslednje dodatne naloge:

1.      oblikovanje in umestitev notranjega modela v sistem upravljanja,

2.      preizkušanje in ocenjevanje ustreznosti notranjega modela,

3.      dokumentiranje notranjega modela in spreminjanje ter dokumentiranje sprememb pri notranjem modelu,

4.      analiziranje učinkovitosti notranjega modela in priprava poročil o tem,

5.      obveščanje uprave zavarovalnice o učinkovitosti notranjega modela in predlaganih izboljšavah ter o prizadevanjih glede izboljšav.

(1)Del sistema upravljanja tveganj je izvedba lastne ocene tveganj in solventnosti, ki je povezana s poslovno strategijo zavarovalnice. Zavarovalnica po vsaki pomembni spremembi tveganj iz prvega odstavka 154. člena tega zakona brez odlašanj izvede lastno oceno tveganj in solventnosti. V oceni zavarovalnica upošteva tveganja, ki jim je izpostavljena, meje dovoljenega tveganja in poslovno strategijo.

(2)Ocena iz prejšnjega odstavka vsebuje najmanj:

1.      oceno solventnostnih potreb zavarovalnice,

2.      oceno stalnega izpolnjevanja kapitalskih zahtev v skladu s 4.10. in 4.11. oddelkoma tega zakona in zahtev glede zavarovalno-tehničnih rezervacij v skladu s 4.8. oddelkom tega zakona,

3.      oceno, kako pomembno je odstopanje tveganj, katerim je zavarovalnica izpostavljena, od predpostavk, v skladu s četrtim odstavkom 203. člena tega zakona, ki so bile podlaga za določitev zahtevanega solventnostnega kapitala v skladu s standardno formulo iz 4.10.2. pododdelka tega zakona oziroma v delnem ali popolnem notranjem modelu iz 4.10.3. pododdelka tega zakona.

(3)Za oceno iz 1. točke prejšnjega odstavka ima zavarovalnica postopke, ki ji omogočajo ustrezno opredelitev in oceno kratkoročnih ter dolgoročnih tveganj, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena. Zavarovalnica razkrije metode, ki jih je uporabila za ugotovitev lastne ocene tveganj in solventnosti. Postopki in metode so sorazmerni z naravo, obsegom in zahtevnostjo tveganj, ki jim je zavarovalnica izpostavljena.

(4)Kadar zavarovalnica uporablja uskladitvene prilagoditve krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona ali prilagoditev za nestanovitost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona ali prehodne ukrepe iz 639. ali 640. člena tega zakona, oceni zavarovalnica lastno oceno skladnosti in solventnosti iz 2. točke drugega odstavka tega člena z upoštevanjem in brez upoštevanja uporabljenih prilagoditev oziroma prehodnih ukrepov.

(5)Kadar zavarovalnica uporablja notranji model, pri oceni iz 3. točke drugega odstavka tega člena izvede ponovno umeritev mere tveganja zahtevanega solventnostnega kapitala.

(6)Lastna ocena tveganj in solventnosti se ne uporabi za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše:

1.      omejitve glede sredstev in referenčnih vrednosti, na katere so lahko vezana upravičenja iz zavarovalnih pogodb pri zavarovanjih, pri katerih zavarovalec prevzema naložbeno tveganje, kadar je zavarovalec lahko fizična oseba. Predpisi ne smejo biti bolj omejujoči, kot so omejitve, določene z Direktivo 2009/65/ES;

2.      podrobnejša pravila za obravnavo udeležb iz akta, ki ga izda Evropska komisija na podlagi 1a) točke prvega odstavka 92. člena Direktive 2009/138/ES, ter način in roke poročanja;

3.      podrobnejšo opredelitev lastnosti postavk lastnih virov sredstev iz 191. člena tega zakona ter podrobnejša pravila za njihovo razvrščanje v razrede v skladu s 197. členom tega zakona in seznamom iz 195. člena tega zakona, kakor tudi podrobnejšo opredelitev njihove primernosti v skladu s 199. in 200. členom tega zakona, ukrepov v primeru nedoseganja zahtevanega solventnostnega ali minimalnega kapitala in podrobnejšo opredelitev postavk lastnih virov sredstev iz 625. člena tega zakona;

4.      podrobnejšo opredelitev pogojev in postopka za odobritev in razvrstitev postavk lastnih virov sredstev, ki še niso na seznamu lastnih virov sredstev iz 195. člena tega zakona;

5.      podrobnejšo opredelitev pogojev in postopka za odobritev morebitnih postavk pomožnih lastnih virov sredstev in njihove razvrstitve v seznam lastnih virov sredstev ter sprotnega preverjanja, ali odobrene postavke pomožnih lastnih virov sredstev še izpolnjujejo merila za izdajo odobritve;

6.      podrobnejše značilnosti in možne vrste omejenih skladov iz prvega odstavka 241. člena tega zakona, podrobnejša pravila za izračun teoretičnega zahtevanega solventnostnega kapitala omejenega sklada, za ugotavljanje presežka ali primanjkljaja lastnih virov sredstev omejenega sklada glede na zahtevani solventnostni kapital in način in roke poročanja;

7.      podrobnejša pravila in vsebino lastne ocene tveganj in solventnosti;

8.      podrobnejša navodila za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij;

9.      pogoje in način pokrivanja izgub z zmanjševanjem zavarovalno tehničnih rezervacij in odloženih davkov;

10.   uporabo modula tržnega tveganja ter tveganja neplačila nasprotne stranke;

11.   uporabo modula tveganja življenjskih zavarovanj;

12.   uporabo podmodula tveganja katastrof iz pogodb premoženjskih zavarovanj in podmodula tveganja katastrof iz pogodb zdravstvenih zavarovanj;

13.   uporabo notranjih modelov oziroma parametrov specifičnih za posamezno podjetje.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor s predpisom iz:

-        2. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi 1.a točke prvega odstavka 92. člena Direktive 2009/138/ES;

-        3. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi prvega odstavka 97. člena Direktive 2009/138/ES;

-        4. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi drugega odstavka 97. člena Direktive 2009/138/ES;

-        5. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi prvega in tretjega odstavka 92. člena Direktive 2009/138/ES;

-        6. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi b. točke 99. člena in h. točke prvega odstavka 111. člena Direktive 2009/138/ES;

-        13. točke prejšnjega odstavka upošteva akt, ki ga Evropska komisija izda na podlagi k. točke prvega odstavka 111. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Organi vodenja in nadzora zavarovalnice v okviru svojih pristojnosti zagotovijo, da zavarovalnica posluje v skladu z zakonodajo, in v zvezi s tem zlasti:

1.      pisno določijo natančna, pregledna in dosledna notranja razmerja glede odgovornosti, ki:

-  zagotavljajo jasno razmejitev pristojnosti in nalog v zavarovalnici in učinkovit sistem za zagotovitev prenosa informacij ter

-  preprečujejo nastanek nasprotja interesov;

2.      odobrijo in redno preverjajo strategije in pisna pravila glede upravljanja tveganj, sistema notranjih kontrol, notranje revizije, aktuarske funkcije in, če je primerno, glede izločenih poslov ter zagotovijo njihovo izvajanje.

(2)Strategije in pisna pravila glede upravljanja tveganj iz 2. točke prejšnjega odstavka zajemajo najmanj področja iz 154. člena tega zakona.

(3)Strategije in pisna pravila iz 2. točke prvega odstavka tega člena so najmanj enkrat letno predmet notranjega pregleda.

(1)Zavarovalnica določi načrt ukrepov upravljanja tveganj, ki obsega:

1.      notranje postopke za upravljanje tveganj,

2.      ukrepe za upravljanje tveganj in notranje postopke za izvajanje teh ukrepov,

3.      notranje postopke za spremljanje izvajanja ukrepov za upravljanje tveganj.

(2)Ukrepi za upravljanje tveganj in postopki za izvajanje in spremljanje izvajanja teh ukrepov so v načrtu iz prejšnjega odstavka določeni za vsako vrsto tveganja, ki jim je zavarovalnica izpostavljena pri posameznih vrstah poslov, ki jih opravlja, in za tveganja, ki jim je izpostavljena pri vseh poslih, ki jih opravlja.

(3)Zavarovalnica določi in izvaja ukrepe za upravljanje tveganj, določene s tem zakonom oziroma predpisi o upravljanju tveganj, in druge ukrepe, ki so glede na značilnosti in vrsto tveganj, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju, potrebni za upravljanje teh tveganj.

(4)Zavarovalnica vzpostavi učinkovit sistem notranjih kontrol za:

-        ugotavljanje in merjenje tveganj, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju,

-        izračunavanje in preverjanje izpolnjevanja zahtev tega zakona in predpisov o upravljanju tveganj glede zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega solventnostnega kapitala, zahtevanega minimalnega kapitala in naložb ter

-        ugotavljanje skladnosti tveganj zavarovalnice s tveganji, predvidenimi v strategijah in pisnih pravilih zavarovalnice.

(5)Zavarovalnica organizira svoje poslovanje in tekoče vodi poslovne knjige, poslovno dokumentacijo in druge administrativne oziroma poslovne evidence tako, da je mogoče kadar koli preveriti, ali posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj.

(1)Za delovanje sistema notranjih kontrol zavarovalnica vzpostavi in dosledno uresničuje primerne administrativne in računovodske postopke ter ustrezno uredi poročanje na vseh ravneh.

(2)V okviru sistema notranjih kontrol zavarovalnica vzpostavi tudi funkcijo spremljanja skladnosti, ki deluje neodvisno in ima naslednje odgovornosti:

1.      spremljanje in redno ocenjevanje primernosti in učinkovitosti rednih postopkov in ukrepov, sprejetih za odpravljanje morebitnih pomanjkljivosti na področju skladnosti poslovanja zavarovalnice s predpisi in drugimi zavezami;

2.      svetovanje in pomoč pri uskladitvi poslovanja zavarovalnice z obveznostmi, ki jih določajo predpisi, in z drugimi zavezami;

3.      ocenjevanje možnih vplivov sprememb v pravnem okolju na poslovanje zavarovalnice z vidika skladnosti poslovanja zavarovalnice s predpisi in drugimi zavezami;

4.      opredeljevanje in ocenjevanje tveganja glede skladnosti poslovanja zavarovalnice s predpisi in drugimi zavezami;

5.      seznanjanje uprave in nadzornega sveta zavarovalnice o skladnosti poslovanja zavarovalnice s predpisi in drugimi zavezami in o oceni tveganja glede skladnosti poslovanja zavarovalnice.

(1)Zavarovalnica organizira funkcijo notranje revizije, ki je neposredno podrejena upravi zavarovalnice ter funkcionalno in organizacijsko ločena od drugih delov zavarovalnice.

(2)Nosilca funkcije notranje revizije pooblasti in mu odvzame pooblastilo upravni odbor oziroma uprava zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom.

(3)Upravni odbor oziroma uprava zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom sprejme akt o delovanju notranje revizije.

(4)Osebe, ki opravljajo naloge notranjega revidiranja, imajo dostop do vseh informacij in listin zavarovalnice v kakršnikoli obliki, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog. Nosilec funkcije notranje revizije ima neposreden in neomejen dostop do članov uprave, revizijske komisije ter nadzornega sveta zavarovalnice.

(1)Notranje revidiranje je na oceni tveganj zasnovan stalen in celovit nadzor nad poslovanjem zavarovalnice z namenom preverjanja in ocenjevanja, ali so procesi upravljanja tveganj, kontrolnih postopkov in upravljanja zavarovalnice ustrezni ter delujejo na način, ki zagotavlja doseganje naslednjih pomembnih ciljev zavarovalnice:

1.      uspešno in učinkovito poslovanje zavarovalnice, vključno z doseganjem ciljev poslovne in finančne uspešnosti, ter varovanje sredstev pred izgubo;

2.      zanesljivo, pravočasno, in pregledno notranje in zunanje računovodsko in neračunovodsko poročanje;

3.      skladnost z zakoni in drugimi predpisi ter notranjimi pravili.

(2)Notranja revizija opravlja notranje revidiranje poslovanja v skladu s Hierarhijo pravil notranjega revidiranja, ki jo sprejema Slovenski inštitut za revizijo na podlagi zakona, ki ureja revidiranje, ter pisnimi pravili delovanja notranje revizije.

Nosilec funkcije notranje revizije je oseba, ki je pridobila naziv preizkušeni notranji revizor v skladu z zakonom, ki ureja revidiranje.

(1)Notranja revizija pripravi, izvaja in vzdržuje strategijo dela za obdobje, v katerem je zagotovljena pokritost celotnega poslovanja zavarovalnice, vključno s celotnim sistemom upravljanja zavarovalnice. Strategija dela je zasnovana na oceni tveganj.

(2)Na podlagi strategije dela iz prejšnjega odstavka izdela notranja revizija letni načrt dela za naslednje leto, ki je zasnovan na oceni tveganj in obsega:

1.      področja poslovanja, na katerih bo notranja revizija opravila pregled poslovanja, in

2.      opis vsebine načrtovanih pregledov poslovanja po posameznih področjih.

(3)Letni načrt dela notranje revizije sprejme upravni odbor oziroma uprava zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom zavarovalnice.

(1)Notranja revizija najmanj za vsako polletje izdela poročilo o notranjem revidiranju, ki obsega najmanj:

1.      opis vsebine opravljenih pregledov poslovanja,

2.      oceno primernosti in učinkovitosti upravljanja tveganj na področjih poslovanja, ki so bila predmet pregleda,

3.      oceno primernosti in učinkovitosti delovanja sistema notranjih kontrol na področjih poslovanja, ki so bili predmet pregleda,

4.      ugotovitve in priporočila notranje revizije na podlagi posameznih pregledov poslovanja,

5.      ugotovitve v zvezi z uresničevanjem priporočil notranje revizije.

(2)Notranja revizija izdela letno poročilo o notranjem revidiranju, ki obsega:

1.      poročilo o uresničitvi letnega načrta dela notranje revizije,

2.      povzetek pomembnejših ugotovitev notranje revizije na podlagi opravljenih pregledov poslovanja, vključno z oceno primernosti in učinkovitosti delovanja sistemov notranjih kontrol in upravljanja tveganj na revidiranih področjih.

(3)Polletno in letno poročilo notranja revizija predloži upravi in nadzornemu svetu.

(4)Uprava zavarovalnice seznani skupščino z letnim poročilom o notranjem revidiranju z mnenjem nadzornega sveta.

(1)Vse ugotovitve in priporočila poroča notranja revizija upravi zavarovalnice.

(2)Uprava zavarovalnice v zvezi z ugotovitvami in priporočili notranje revizije določi ukrepe in zagotovi njihovo izvrševanje.

(3)Če notranja revizija pri pregledu poslovanja ugotovi, da zavarovalnica krši pravila o upravljanju tveganj ter ji zaradi tega grozi nelikvidnost ali kapitalska neustreznost ali da je ogrožena varnost poslovanja, nemudoma obvesti upravo zavarovalnice.

(4)Če notranja revizija pri pregledu poslovanja ugotovi, da uprava zavarovalnice krši pravila o upravljanju tveganj, nemudoma obvesti upravo in nadzorni svet.

(1)Zavarovalnica organizira aktuarsko funkcijo.

(2)Upravni odbor oziroma uprava zavarovalnice v soglasju z nadzornim svetom sprejme akt, s katerim opredeli naloge aktuarske funkcije, pristojnost nosilca aktuarske funkcije, postopek pooblastitve nosilca aktuarske funkcije in znanje, ki ga ima nosilec aktuarske funkcije.

(3)Osebe, ki v zavarovalnici izvajajo naloge aktuarske funkcije, imajo ustrezno znanje, sorazmerno naravi in zahtevnosti nalog, ki jih izvajajo.

(4)Nosilec aktuarske funkcije in druge osebe, ki v zavarovalnici izvajajo naloge aktuarske funkcije, imajo dostop do vseh informacij zavarovalnice, ki so potrebne za opravljanje teh nalog.

(5)Nosilec aktuarske funkcije je zmožen Agenciji za zavarovalni nadzor dokazati, da uporabljene aktuarske metode, tehnike in predpostavke ustrezajo tveganjem, ki jim je izpostavljena zavarovalnica, kot tudi njenemu poslovanju.

(1)Naloge aktuarske funkcije so, da:

1.      koordinira izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij;

2.      zagotavlja, da se za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij uporabljajo ustrezne metode in modeli ter predpostavke;

3.      ocenjuje ustreznost, zadostnost in kakovost podatkov, potrebnih za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij;

4.      primerja znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij z izkustvi;

5.      obvešča organe vodenja in nadzora zavarovalnice o zanesljivosti in ustreznosti metod, modelov ter predpostavk, uporabljenih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, ter o ustreznosti izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij;

6.      nadzira izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, ko se za izračun uporabljajo približki;

7.      preverja ustreznost splošne politike prevzemanja zavarovalnih tveganj in ustreznost višine zavarovalne premije za posamezne produkte s stališča, ali premija za posamezne produkte zadošča za pokrivanje vseh obveznosti iz teh zavarovalnih pogodb;

8.      preverja ustreznost pozavarovanja oziroma prenosa tveganj na namensko družbo;

9.      sodeluje pri implementaciji in izvajanju sistema upravljanja tveganj, zlasti pri razvoju, uporabi in spremljanju ustreznosti modelov za izračun kapitalskih zahtev in izvedbi lastne ocene tveganj in solventnosti.

(1)Nosilec aktuarske funkcije izpolnjuje pogoje iz 1. točke drugega odstavka 52. člena tega zakona, če:

1.      ima znanje s področja aktuarstva in finančne matematike;

2.      je vsaj zadnji dve leti pred pooblastitvijo opravljal aktuarsko funkcijo ali naloge pooblaščenega aktuarja na portfelju, ki je primerljiv s tistim, za katerega bo odgovoren kot nosilec aktuarske funkcije oziroma je vsaj zadnji dve leti pred pooblastitvijo opravljal naloge, ki jih nadzira, kontrolira oziroma koordinira nosilec aktuarske funkcije ali pooblaščeni aktuar, na portfelju, ki je primerljiv s tistim, za katerega bo odgovoren kot nosilec aktuarske funkcije.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše vsebino znanja s področja aktuarstva in finančne matematike iz 1. točke prejšnjega odstavka.

(1)Nosilec aktuarske funkcije nadzorni svet in upravo zavarovalnice obvešča o ugotovitvah glede:

1.      zanesljivosti in ustreznosti uporabljenih metod, modelov ter predpostavk, uporabljenih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, in o tem, ali so oblikovane zavarovalno-tehnične rezervacije primerne za pokrivanje vseh obveznosti iz prevzetih zavarovanj;

2.      politike prevzemanja zavarovalnih tveganj, vključno z ugotovitvami glede višine zavarovalnih premij za posamezne produkte z vidika, ali je premija posameznih produktov zadostna za pokrivanje vseh obveznosti iz teh produktov;

3.      ustreznosti pozavarovanja oziroma prenosa tveganj na namensko družbo.

(2)Ugotovitve in mnenja nosilca aktuarske funkcije so objektivna ter neodvisna od vpliva drugih poslovnih področij.

(3)Nosilec aktuarske funkcije pripravi pisno poročilo o ugotovitvah iz prvega odstavka tega člena za preteklo poslovno leto in po stanju na zadnji dan preteklega poslovnega leta.

(4)Uprava zavarovalnice v zvezi z ugotovitvami in mnenjem nosilca aktuarske funkcije določi ukrepe in zagotovi njihovo izvrševanje.

(5)Če nosilec aktuarske funkcije pri upravljanju nalog ugotovi, da zavarovalne premije za posamezna zavarovanja in drugi razpoložljivi viri teh zavarovanj ne zadoščajo za pokrivanje vseh obveznosti iz zavarovalnih pogodb oziroma da zavarovalnica zavarovalno-tehničnih rezervacij ne oblikuje v skladu s predpisi, nemudoma oziroma najpozneje v roku osmih dni od ugotovitve poroča upravi zavarovalnice.

(1)Izločeni posel je funkcija oziroma aktivnost zavarovalnice, dana v zunanje izvajanje, ki je ključna oziroma pomembna za poslovanje zavarovalnice.

(2)Zavarovalnica v zvezi z izločenimi posli sprejme akt, s katerim določi pristop k izločenem poslu in postopke izvajanja izločenih poslov za čas trajanja pogodbe o izločenem poslu, kar vključuje zlasti:

1.      kriterij določitve, ali je funkcija oziroma aktivnost ključna oziroma pomembna;

2.      način izbora prevzemnika izločenega posla ustrezne kakovosti in način oziroma pogostost ocenjevanja njegovih rezultatov oziroma izvajanja storitev;

3.      metode in postopek spremljanja skladnosti in učinkovitosti izvajanja izločenega posla;

4.      pogoje, ki jih izpolnjuje prevzemnik izločenega posla;

5.      druge sestavine, ki se vključijo v pogodbo s prevzemnikom izločenega posla.

(3)Zavarovalnica vodi seznam vseh izločenih poslov. Vsebina seznama se določi v pisnih pravilih, ki jih zavarovalnica izdela v zvezi z izločenimi posli.

(4)Zavarovalnica je v celoti odgovorna za izpolnjevanje svojih obveznosti, tudi kadar prenese pomemben del poslovanja v zunanje izvajanje kot izločeni posel.

(5)Izločitev pomembnega dela poslovanja v zunanje izvajanje ne sme:

1.      poslabšati kakovosti sistema upravljanja zavarovalnice,

2.      neupravičeno povečati operativnega tveganja,

3.      omejiti sposobnosti Agencije za zavarovalni nadzor za spremljanje skladnosti zavarovalnice z njenimi obveznostmi,

4.      ogroziti stalnosti in ustreznosti storitev zavarovalcem.

(6)Izločen posel je predmet upravljanja tveganj in notranje kontrole.

(7)Zavarovalnica šest tednov pred sklenitvijo pogodbe o izločenem poslu oziroma njenih spremembah o tem obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(8)Agencija za zavarovalni nadzor prepove sklenitev pogodbe o izločenem poslu ali njene spremembe, če bi bili glede na vrsto oziroma obseg izločenih poslov lahko ogroženi interesi zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev ali če bi bilo zaradi izločenih poslov lahko onemogočeno oziroma bistveno oteženo opravljanje nadzora nad zavarovalnimi posli, ki jih opravlja zavarovalnica, oziroma bi bile kršene določbe četrtega ali petega odstavka tega člena.

Pogodba o izločenem poslu je pisna pogodba, s katero zavarovalnica prenese na drugo osebo, ki je prevzemnik izločenega posla, funkcijo oziroma aktivnost zavarovalnice, ki v skladu s prejšnjim členom predstavlja izločeni posel. Prevzemnik izločenega posla se v pogodbi o izločenem poslu zaveže najmanj, da:

1.      bo posloval v skladu z zakonodajo in sodeloval z Agencijo za zavarovalni nadzor,

2.      bo imela zavarovalnica, njeni revizorji in Agencija za zavarovalni nadzor učinkovit dostop do podatkov, ki se nanašajo na izločeni posel, in

3.      bo imela Agencija za zavarovalni nadzor dostop do njegovih poslovnih prostorov in možnost izvajanja nadzora.

(1)Kadar zavarovalnica prenese na drugo osebo izvajanje ključne funkcije, mora prevzemnik izločenega posla izpolnjevati pogoje glede znanja in izkušenj ter druge morebitne pogoje, ki jih za opravljanje ključne funkcije, ki se prenaša, določa ta zakon ali na njegovi podlagi izdani podzakonski akti.

(2)Če zavarovalnica izloči izvajanje ključne funkcije znotraj skupine družb, katere del je zavarovalnica, prevzemnik izločenega posla dokumentira, katere funkcije se nanašajo na katero pravno osebo, in zagotovi, da takšna ureditev ne ovira izvajanja ključnih funkcij na ravni zavarovalnice.

(1)Sredstva in obveznosti zavarovalnice se za namen ugotavljanja izpolnjevanja obveznosti zavarovalnice glede obvladovanja tveganj vrednotijo na način, določen v:

-        tem členu,

-        aktu, ki ga izda Evropska komisija na podlagi drugega odstavka 75. člena in prvega odstavka 86. člena Direktive 2009/138/ES,

-        regulativnih in izvedbenih tehničnih standardih, ki jih izda Evropska komisija na podlagi tretjega odstavka 75. člena ter drugega in tretjega odstavka 86. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        predpisih, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

(2)Zavarovalnica vrednoti sredstva na znesek, po katerem bi se izmenjala med dobro obveščenima strankama s pravico razpolaganja v strogo poslovnem odnosu.

(3)Zavarovalnica vrednoti obveznosti na znesek, po katerem bi se lahko prenesle ali poravnale med dobro obveščenima strankama s pravico razpolaganja v strogo poslovnem odnosu. Vrednost obveznosti se ne prilagaja kreditni sposobnosti zavarovalnice.

(1)V okviru upravljanja sredstev in obveznosti zavarovalnica redno ocenjuje občutljivost zavarovalno-tehničnih rezervacij in primernih lastnih virov sredstev na predpostavke, upoštevane pri ekstrapolaciji krivulje netvegane obrestne mere iz 181. člena tega zakona.

(2)Kadar zavarovalnica uporablja uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona, redno ocenjuje tudi: a)     občutljivost teh zavarovalno-tehničnih rezervacij in njihovih primernih lastnih virov sredstev na predpostavke, na katerih temelji izračun uskladitvenih prilagoditev, upoštevajoč izračun temeljnega razpona iz b) točke prvega odstavka 183. člena tega zakona, in možne učinke prisilne prodaje sredstev na njihove primerne lastne vire sredstev; b)     občutljivost teh zavarovalno-tehničnih rezervacij in njihovih primernih lastnih virov sredstev na spremembe v sestavi portfelja sredstev, ki pokrivajo obveznosti, za katere se uporablja ta prilagoditev; c)     učinek v primeru, da se zmanjša uskladitvena prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere na nič.

(3)Kadar zavarovalnica uporablja prilagoditev za nestanovitost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona, redno ocenjuje tudi: a)     občutljivost teh zavarovalno-tehničnih rezervacij in njihovih primernih lastnih virov sredstev na predpostavke, na katerih temelji izračun prilagoditve za nestanovitnost iz 184. člena tega zakona, in možne učinke prisilne prodaje sredstev na njihove primerne lastne vire sredstev; b)     učinek v primeru, da se zmanjša prilagoditev za nestanovitost krivulje netvegane obrestne mere na nič.

(4)Kadar zmanjšanje uskladitvene prilagoditve krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona ali prilagoditve za nestanovitost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona na nič povzroči, da zavarovalnica ne izpolnjuje kapitalskih zahtev iz 202. člena tega zakona, zavarovalnica izdela analizo možnih ukrepov za ponovno vzpostavitev ravni primarnih lastnih virov sredstev v višini najmanj zahtevanega solventnostnega kapitala oziroma za zmanjšanje profila tveganja, da bi bil ponovno skladen z zahtevanim solventnostnim kapitalom.

(5)Zavarovalnica Agenciji za zavarovalni nadzor v okviru lastne ocene tveganj in solventnosti poroča o ocenah iz prejšnjih odstavkov.

Kadar zavarovalnice uporabljajo zunanje bonitetne ocene za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij oziroma zahtevanega solventnostnega kapitala, redno ocenjujejo primernost zunanjih bonitetnih ocen z uporabo dodatnih ocen, kadar je to praktično izvedljivo.

(1)Zavarovalnica v zvezi z vsemi obveznostmi do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije.

(2)Vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij je enaka znesku, ki ga zavarovalnica plača drugi zavarovalnici, če druga zavarovalnica nemudoma prevzame njene obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(3)Za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij se upoštevajo in uporabljajo informacije finančnih trgov in splošno dostopni podatki o zavarovalnih tveganjih.

(4)Izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij se izvede na preudaren, zanesljiv in objektiven način, v skladu s:

-        4.8. oddelkom tega zakona,

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega odstavka 86. člena Direktive 2009/138/ES,

-        regulativnimi in izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi 86. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        predpisi, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

(5)Zavarovalnica izračunava oziroma oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije za vsako četrtletje po stanju na dan 31. marec, 30. junij, 30. september in 31. december.

(1)Vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij je enaka vsoti najboljše ocene in dodatka za tveganje.

(2)Najboljša ocena in dodatek za tveganje se izračunata ločeno.

(3)Ko je možno prihodnje denarne tokove, ki izhajajo iz obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb zanesljivo in v celoti nadomestiti oziroma pokriti z uporabo finančnih instrumentov, katerih tržno vrednost je mogoče v vsakem trenutku zanesljivo določiti, se vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij za te obveznosti določi na podlagi tržne vrednosti teh finančnih instrumentov. V tem primeru ločen izračun najboljše ocene in dodatka za tveganje ni potreben.

(1)Najboljša ocena ustreza z verjetnostjo uresničitve tehtanemu povprečju prihodnjih denarnih tokov, upoštevajoč časovno vrednost denarja (sedanja vrednost pričakovanih prihodnjih denarnih tokov). Za izračun sedanje vrednosti pričakovanih prihodnjih denarnih tokov se uporabi ustrezna krivulja netvegane obrestne mere.

(2)Projekcija denarnih tokov upošteva vse denarne prilive in odlive, ki so potrebni za poravnavo obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(3)Izračun najboljše ocene temelji na posodobljenih in verodostojnih podatkih ter realnih predpostavkah. Izvede se z uporabo ustreznih, uporabnih in primernih aktuarskih in statističnih metod.

(4)Najboljša ocena v projekciji denarnih tokov ne upošteva zneskov, izterljivih iz pozavarovalnih pogodb in namenskih družb. Ti zneski se izračunajo ločeno v skladu s 188. členom tega zakona.

(1)Dodatek za tveganje je tolikšen, da skupaj z najboljšo oceno zagotavlja, da je vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij enakovredna znesku, ki bi ga za prevzem in izpolnitev obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb zahtevale druge zavarovalnice, ki bi prevzele te obveznosti.

(2)Dodatek za tveganje se izračuna z določitvijo stroškov zagotavljanja zneska primernih lastnih virov sredstev v višini zahtevanega solventnostnega kapitala, ki je potreben za podporo zavarovalnih obveznosti v času njihove veljavnosti oziroma do njihovega izteka.

(3)Mera, uporabljena pri določitvi stroškov zagotavljanja zneska primernih lastnih virov sredstev v višini zahtevanega solventnostnega kapitala iz prejšnjega odstavka (mera stroškov kapitala) je enaka za vse zavarovalnice. Mera stroškov kapitala je pribitek nad ustrezno netvegano obrestno mero, ki bi ga zavarovalnica upoštevala, da bi zagotovila primerne lastne vire sredstev, kot je določeno v drugem odstavku tega člena.

(1)Pri določanju krivulje netvegane obrestne mere iz prvega odstavka 179. člena tega zakona se uporabljajo informacije, ki izhajajo iz ustreznih finančnih instrumentov. Pri določanju krivulje netvegane obrestne mere se upoštevajo ustrezni finančni instrumenti tistih zapadlosti, pri katerih so trgi za te finančne instrumente, vključno z obveznicami, globoki, likvidni in pregledni.

(2)Za zapadlosti, za katere trgi za ustrezne finančne instrumente, vključno z obveznicami, niso več globoki, likvidni in pregledni, se krivulja netvegane obrestne mere ekstrapolira.

(3)Ekstrapolirani del krivulje netvegane obrestne mere temelji na terminskih obrestnih merah, ki zvezno konvergirajo od ene ali več terminskih obrestnih mer za časovno najdaljšo časovno zapadlost tistih finančnih instrumentov, vključno z obveznicami, za katere obstaja globok, likviden in pregleden trg, h končni terminski obrestni meri.

(1)Zavarovalnice lahko uporabijo uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere za izračun najboljše ocene portfelja obveznosti življenjskega zavarovanja, vključno z rentami, ki izhajajo iz premoženjskih zavarovalnih in pozavarovalnih pogodb, če za to pridobijo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor dovoli uporabo uskladitvene prilagoditve krivulje netvegane obrestne mere, če so izpolnjeni naslednji pogoji: a)     zavarovalnica določi portfelj sredstev, sestavljen iz obveznic in drugih sredstev, ki imajo podobne značilnosti denarnih tokov, kot najboljša ocena portfelja obveznosti, ki jih bo kril ta portfelj sredstev, in to določitev ohranja v času trajanja obveznosti, razen za namene ohranjanja replikacije pričakovanih denarnih tokov med sredstvi in obveznostmi, kadar so se denarni tokovi bistveno spremenili; b)     zavarovalnica opredeli portfelj obveznosti, za katerega se uporabi uskladitvena prilagoditev, in določi portfelj sredstev, ki jih organizira in upravlja ločeno od drugih dejavnosti zavarovalnice; c)     zavarovalnica portfelja sredstev iz b) točke tega odstavka ne more uporabiti za kritje izgub iz drugih dejavnosti zavarovalnice; d)     pričakovani denarni tokovi portfelja sredstev iz a) točke tega odstavka replicirajo vse pričakovane denarne tokove portfelja obveznosti v isti valuti, morebitno neujemanje pa ne povzroči bistvenih tveganj glede na tveganja, ki so del posla, za katerega se uporabi uskladitvena prilagoditev; e)     pogodbe, ki so podlaga za portfelj obveznosti, nimajo prihodnjih plačil premije; f)      edina zavarovalna tveganja, povezana s portfeljem obveznosti, so tveganje dolgoživosti, tveganje stroškov, tveganje revizij in tveganje umrljivosti; g)     kadar zavarovano tveganje, povezano s portfeljem obveznosti, vključuje tveganje umrljivosti, najboljša ocena portfelja obveznosti ne naraste za več kot 5% ob upoštevanju tveganja umrljivosti, ki se izračuna v skladu s 4.10. oddelkom tega zakona; h)     pogodbe, ki so podlaga za portfelj obveznosti, ne vključujejo opcij za zavarovalca; i)       kadar zavarovano tveganje, povezano s portfeljem obveznosti, vključuje zgolj opcijo odkupa, odkupna vrednost ne presega vrednosti portfelja sredstev iz b) točke tega odstavka, vrednotenih v skladu s 4.7. oddelkom tega zakona v trenutku, ko se uveljavlja opcija odkupa; j)       denarni tokovi portfelja sredstev iz a) točke tega odstavka so fiksni in jih izdajatelji sredstev ali tretje osebe ne morejo spremeniti; k)     pri sestavljanju portfelja obveznosti za namene tega odstavka obveznosti zavarovalne ali pozavarovalne pogodbe niso razdeljene v različne dele.

(3)Ne glede na k) točko prejšnjega odstavka lahko zavarovalnice uporabijo sredstva, katerih denarni tokovi so z izjemo odvisnosti od inflacije fiksni, pod pogojem, da ta sredstva replicirajo denarne tokove portfelja zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti, ki so odvisni od inflacije.

(4)Kadar imajo izdajatelji ali tretje osebe pravico spremeniti denarne tokove posameznih sredstev z zagotovitvijo zadostnega plačila za vlagatelja, tako da omogočijo enake denarne tokove s ponovno naložbo v sredstva enake ali boljše kreditne kakovosti, pravica do spremembe denarnih tokov ne ukinja možnosti vključitve teh sredstev v portfelj iz a) točke drugega odstavka tega člena v skladu s k) točko drugega odstavka tega člena.

(5)Zavarovalnice, ki uporabljajo uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere za portfelje obveznosti, ne smejo preiti na pristop, ki ne vključuje uskladitvene prilagoditve krivulje netvegane obrestne mere. Kadar zavarovalnica, ki uporablja uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere, ne more več izpolnjevati pogojev iz drugega odstavka tega člena, o tem nemudoma obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in sprejme potrebne ukrepe za ponovno izpolnjevanje teh pogojev. Kadar zavarovalnica v roku dveh mesecev od datuma neizpolnjevanja ne more ponovno izpolnjevati teh pogojev, izgubi vsa dovoljenja za uporabo uskladitvene prilagoditve krivulje netvegane obrestne mere in ne more dobiti dovoljenja za uporabo prilagoditvene krivulje netvegane obrestne mere v obdobju naslednjih 24 mesecev.

(6)Uskladitvena prilagoditev se ne more uporabljati, če krivulja netvegane obrestne mere za izračun najboljše ocene portfelja obveznosti vključuje prilagoditev za nestanovitnost na podlagi 184. člena tega zakona ali prehodne ukrepe glede netveganih obrestnih mer iz 639. člena tega zakona.

(1)Uskladitvena prilagoditev iz prejšnjega člena se za vsako valuto izračuna v skladu z naslednjimi načeli:

1.      uskladitvena prilagoditev je enaka razliki med: a)    letno efektivno obrestno mero, izračunano kot enotna diskontna stopnja, ki, kadar se uporabi za denarne tokove portfelja obveznosti, privede do vrednosti, ki je enaka vrednosti portfelja sredstev iz b) točke drugega odstavka prejšnjega člena, izračunane v skladu z določbami iz 4.7. oddelka tega zakona, b)    letno efektivno obrestno mero, izračunano kot enotna diskontna stopnja, ki, kadar se uporabi za denarne tokove portfelja obveznosti, privede do vrednosti, ki je enaka vrednosti najboljše ocene portfelja obveznosti, kadar se upošteva časovna vrednost denarja ob uporabi krivulja netvegane obrestne mere iz 181. člena tega zakona;

2.      uskladitvena prilagoditev ne sme vključevati temeljnega razpona, ki odraža tveganja, ki jih obdrži zavarovalnica;

3.      ne glede na 1. točko tega odstavka se temeljni razpon poveča, kadar je to potrebno, da se zagotovi, da uskladitvena prilagoditev za sredstva, katerih kreditna kvaliteta je nižja od naložbenega razreda, ne presega uskladitvenih prilagoditev za sredstva s kreditno kvaliteto naložbenega razreda enake ročnosti in istega razreda sredstev;

4.      uporaba zunanje kreditne ocene v izračunu uskladitvene prilagoditve je v skladu z aktom, ki ga bo sprejela Evropska komisija na podlagi n) točke prvega odstavka 111. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Za namene 2. točke iz prejšnjega odstavka je temeljni razpon:

1.      enak vsoti naslednjega: a)    kreditnega razpona, ki ustreza verjetnosti izgube oziroma neplačila sredstev, b)    kreditnega razpona, ki ustreza pričakovani izgubi, ki je posledica znižanja bonitete sredstev;

2.      pri izpostavljenosti do držav članic in centralnih bank držav članic ni nižji od 30% dolgoročnega povprečja razpona od netvegane obrestne mere sredstev z isto ročnostjo, kreditno kvaliteto in iz istega razreda sredstev, kot je mogoče ugotoviti na finančnih trgih;

3.      pri sredstvih, ki niso izpostavljena do držav članic in centralnih bank držav članic, ni nižji od 35% dolgoročnega povprečja razpona od netvegane obrestne mere sredstev z isto ročnostjo, kreditno kvaliteto in iz istega razreda sredstev, kot je to mogoče ugotoviti na finančnih trgih.

(3)Verjetnost neplačila iz 1. točke prejšnjega odstavka temelji na dolgoročnih statistikah neplačil, ki so ustrezne za sredstva v zvezi z njihovo ročnostjo, kreditno kvaliteto in razredom. Kadar iz statistike neplačila ni mogoče izračunati verodostojnega kreditnega razpona, je temeljni razpon enak deležu dolgoročnega povprečja razpona od osnovne netvegane obrestne mere iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka.

(1)Zavarovalnice pridobijo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za uporabo prilagoditve za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere, ki se uporablja pri izračunu najboljše ocene iz 179. člena tega zakona.

(2)Prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere za vsako valuto posebej temelji na razponu med obrestno mero, ki bi jo bilo mogoče dobiti iz sredstev, vključenih v referenčni portfelj sredstev zadevne valute, in vrednostmi iz krivulje netvegane obrestne mere za to valuto.

(3)Referenčni portfelj valute je reprezentativen za sredstva v tej valuti, v katera so zavarovalnice in pozavarovalnice vložile sredstva za kritje najboljše ocene obveznosti v tej valuti.

(4)Znesek prilagoditve za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere ustreza 65% valutnega razpona, popravljenega za tveganje. Valutni razpon s popravkom za tveganje se izračuna kot razlika med razponom iz drugega odstavka tega člena in delom tega razpona, ki se lahko pripiše realistični oceni pričakovanih izgub ali nepričakovanega kreditnega tveganja ali drugega tveganja pri sredstvih. Prilagoditev za nestanovitnost se uporabi samo za tisti del krivulje netvegane obrestne mere, ki se ne izračuna z ekstrapolacijo v skladu s 181. členom tega zakona. Ekstrapolacija ekstrapoliranega dela krivulje temelji na uporabi obrestnih mer, ki upoštevajo prilagoditve za nestanovitnost.

(5)Za vsako zadevno državo se pred uporabo 65 % faktorja prilagodljivosti za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere iz prejšnjega odstavka za valuto te države poveča za razliko med razponom države, popravljenim za tveganje, in dvakratnim valutnim razponom, popravljanim za tveganje, vedno kadar je ta razlika pozitivna in je razpon države, popravljen za tveganje, večji od 85 baznih točk. Povečana prilagoditev za nestanovitnost se uporabi za izračun najboljše ocene za zavarovalne in pozavarovalne obveznosti produktov, ki so v prodaji na zavarovalniškem trgu te države. Razpon države, popravljen za tveganje, se izračuna enako kot valutni razpon, popravljen za tveganje, le da temelji na referenčnem portfelju, ki je reprezentativen za sredstva, v katera so zavarovalnice in pozavarovalnice vložile za kritje najboljše ocene za zavarovalne in pozavarovalne obveznosti produktov, ki so v prodaji na zavarovalniškem trgu te države in izraženi v njeni valuti.

(6)Prilagoditev za nestanovitnost se ne uporablja pri obveznostih, kadar krivulja netvegane obrestne mere za izračun najboljše ocene portfelja teh obveznosti vključuje uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona.

(7)Ne glede na 202. člen tega zakona zahtevani solventnostni kapital ne krije tveganja izgube osnovnih lastnih sredstev, ki je posledica sprememb prilagoditve za nestanovitnost.

(8)Glede prilagoditve za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere iz tega člena se prilagoditev za nestanovitnost ne uporablja pri obveznostih, kadar krivulja netvegane obrestne mere za izračun najboljše ocene portfelja teh obveznosti vključuje uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona. Prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere se ne uporablja za valute in nacionalne trge, za katere prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere ni določena v izvedbenih tehničnih standardih Evropske komisije.

Zavarovalnica pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij upošteva tudi:

1.      vse stroške, ki bodo nastali pri izpolnjevanju oziroma servisiranju obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb,

2.      inflacijo, vključno z inflacijo stroškov in odškodnin oziroma zavarovalnin,

3.      vsa plačila zavarovalcem, zavarovancem in drugih upravičencem, vključno s prihodnjimi pripisi dobičkov, tudi če ta plačila niso pogodbeno zajamčena.

(1)Zavarovalnica pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij upošteva vrednost finančnih garancij in drugih upravičenj na podlagi zavarovalnih pogodb.

(2)Predpostavke glede verjetnosti uveljavljanja upravičenj iz zavarovalnih pogodb s strani zavarovalcev ali zavarovancev, vključno z odpovedmi in odkupi zavarovalnih pogodb, so realne in temeljijo na posodobljenih in verodostojnih podatkih. V predpostavkah zavarovalnica upošteva tudi vpliv, ki ga bodo imeli spremenjeni bodoči finančni in nefinančni pogoji na uveljavljanje upravičenj iz zavarovalnih pogodb.

Pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij zavarovalnice segmentirajo obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb v homogene skupine tveganj najmanj pa po vrstah poslovanja.

(1)Izterljivi zneski iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb se pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij ne upoštevajo.

(2)Zavarovalnice izračunajo izterljive zneske iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb v skladu s 177. do 187. členom tega zakona.

(3)Pri izračunu izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb zavarovalnice upoštevajo časovno razliko med izterljivimi in neposrednimi plačili.

(4)Vrednost izračunanih izterljivih zneskov upošteva pričakovane izgube zaradi neplačila nasprotne stranke. Upoštevanje pričakovanih izgub zaradi neplačila nasprotne stranke temelji na oceni verjetnosti neplačila nasprotne stranke in povprečne izgube zaradi neplačila.

(1)Zavarovalnica vzpostavi notranje procese in postopke, ki bodo zagotavljali ustreznost, popolnost in natančnost podatkov, potrebnih za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(2)Če v posebnih okoliščinah zavarovalnica nima dovolj ustreznih podatkov za uporabo zanesljive aktuarske metode za izračun obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb ali izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb, lahko za izračun najboljše ocene uporabi ustrezne približke, vključno z metodo posamičnega izračuna.

(1)Zavarovalnica vzpostavi notranje procese in postopke, ki bodo zagotavljali redno primerjanje najboljše ocene in predpostavk, uporabljenih v tem izračunu, z dejanskimi izkustvi.

(2)Če vrednosti zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunanih po metodi najboljše ocene in predpostavke, uporabljene pri tem izračunu, sistematično odstopajo od dejanskih izkustev, zavarovalnica prilagodi aktuarsko metodo oziroma predpostavke, uporabljene v izračunu.

(1)Lastni viri sredstev zavarovalnice se za namen ugotavljanja izpolnjevanja obveznosti zavarovalnice glede obvladovanja tveganj (v nadaljnjem besedilu: lastni viri sredstev) določijo, razvrstijo in uporabljajo na način, določen v:

-        4.9. oddelku tega zakona,

-        aktu, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega odstavka 92. člena, prvega odstavka 97. člena ter 99. člena Direktive 2009/138/ES,

-        izvedbenih tehničnih standardih, ki jih izda Evropska komisija na podlagi prvega in tretjega odstavka 92. člena in prvega ter drugega odstavka 97. člena 2009/138/ES, in

-        predpisih, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

(2)Lastni viri sredstev so vsota osnovnih lastnih virov sredstev in pomožnih lastnih virov sredstev.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše obseg, način in roke poročanja o lastnih virih sredstev.

(1)Osnovni lastni viri sredstev zajemajo:

1.      presežek sredstev zavarovalnice nad obveznostmi zavarovalnice, vrednoten v skladu s 174. členom in 177. do 190. členom tega zakona, in

2.      podrejene obveznosti zavarovalnice.

(2)Presežek sredstev zavarovalnice nad njenimi obveznostmi iz 1. točke prejšnjega odstavka se zmanjša za znesek lastnih delnic.

(1)Pomožni lastni viri sredstev zajemajo postavke, ki ne sodijo med osnovne lastne vire sredstev in jih zavarovalnica lahko vpokliče za pokritje svojih izgub.

(2)Pomožni lastni viri sredstev lahko zajemajo naslednje postavke, če te niso postavke osnovnih lastnih virov sredstev:

1.      nevplačani osnovni kapital ali ustanovni kapital, ki ni bil vpoklican,

2.      akreditive in jamstva,

3.      katerekoli druge pravne zaveze, ki jih je zavarovalnica prejela.

(3)Pri družbi za vzajemno zavarovanje lahko pomožni lastni viri sredstev zajemajo tudi prihodnje terjatve, ki jih lahko ta družba ima do svojih članov, na podlagi poziva za naknadno vplačilo v naslednjih 12 mesecih.

(4)Če je bila postavka pomožnih lastnih virov sredstev vplačana ali vpoklicana, jo zavarovalnica obravnava kot sredstvo in je ne uvršča več med postavke pomožnih lastnih virov sredstev.

(1)Zneske postavk pomožnih lastnih virov sredstev zavarovalnica lahko upošteva pri določitvi lastnih virov sredstev samo na podlagi predhodne odobritve Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Znesek, pripisan posamezni postavki pomožnih lastnih virov sredstev, odraža zmožnost pokrivanja izgub te postavke in temelji na realnih in preudarnih predpostavkah. Če ima postavka pomožnih lastnih virov sredstev nespremenljivo nominalno vrednost, je znesek, pripisan tej postavki, enak njeni nominalni vrednosti, kadar ta primerno odraža zmožnost pokrivanja izgube.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor z odločbo odobri:

1.      znesek za vsako posamično postavko pomožnih lastnih virov sredstev ali

2.      metodo za določitev zneska vsake posamične postavke pomožnih lastnih virov sredstev, pri čemer se odobritev zneska, določenega s to metodo, prizna za določeno časovno obdobje.

(4)Pri izdaji dovoljenja za vsako posamično postavko pomožnih lastnih virov sredstev ima Agencija za zavarovalni nadzor za osnovo:

1.      oceno položaja nasprotne stranke glede na njeno sposobnost in pripravljenost za plačilo;

2.      oceno izterljivosti sredstev, ob upoštevanju pravne oblike postavke kot tudi drugih pogojev, ki bi lahko preprečili plačilo ali vpoklic postavke;

3.      informacije o izidu preteklih pozivov, ki so jih zavarovalnice opravile za takšne pomožne lastne vire sredstev, v obsegu, v katerem se te informacije lahko zanesljivo uporabijo za oceno pričakovanih izidov prihodnjih pozivov.

(1)Postavke lastnih virov sredstev se razvrstijo v tri razrede.

(2)Zavarovalnice razvrstijo postavke lastnih virov sredstev na podlagi meril, določenih v 197. členu tega zakona, ter v skladu s seznamom lastnih virov sredstev iz akta, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega odstavka 97. člena Direktive 2009/138/ES, in predpisi o lastnih virih sredstev, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor.

(3)Če postavka lastnih virov sredstev ni zajeta v seznamu lastnih virov sredstev iz prejšnjega odstavka, jo zavarovalnica oceni v skladu z merili za razvrstitev v razrede iz 197. člena tega zakona in merili oziroma pravili iz akta, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega odstavka 97. člena Direktive 2009/138/ES, ter predpisi, ki jih izda Agencija za zavarovalni nadzor, in jo razvrsti v ustrezen razred na podlagi predhodne odobritve Agencije za zavarovalni nadzor.

(1)Postavke lastnih virov sredstev se razvrstijo v posamezen razred glede na to, ali so postavke osnovnih lastnih virov sredstev ali pomožnih lastnih virov sredstev, in glede na to, v kolikšni meri vsebujejo naslednje značilnosti:

1.      postavka je stalno na voljo oziroma je lahko v vsakem trenutku brez predhodnega opozorila vpoklicana za pokritje izgub tako v primeru delujoče zavarovalnice kot tudi v primeru prenehanja poslovanja zavarovalnice;

2.      v primeru prenehanja poslovanja zavarovalnice je celoten znesek postavke na voljo za pokritje izgub in se poplačilo postavke imetniku oziroma imetnici zavrne, dokler niso izpolnjene vse druge obveznosti zavarovalnice, vključno z zavarovalnimi obveznostmi do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(2)Pri ocenjevanju obsega, do katerega postavke lastnih virov sredstev vsebujejo in naj bi tudi v prihodnosti vsebovale značilnosti iz prejšnjega odstavka, je treba upoštevati:

1.      trajanje postavke, zlasti ali ima postavka določen rok zapadlosti ali ne, kjer ima postavka lastnih virov sredstev določen rok zapadlosti, se upošteva relativno trajanje postavke lastnih virov sredstev na način, da se trajanje te postavke primerja s trajanjem zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti zavarovalnice;

2.      ali je postavka prosta zahtev ali spodbud za poplačilo nominalnega zneska;

3.      ali je postavka prosta obveznih fiksnih stroškov;

4.      ali je postavka prosta obremenitev.

(1)V prvi razred se razvrstijo postavke osnovnih lastnih virov sredstev, ki v veliki meri vsebujejo značilnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena ob upoštevanju značilnosti iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(2)V drugi razred se razvrstijo:

1.      postavke osnovnih lastnih virov sredstev, ki v veliki meri vsebujejo značilnosti iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena ob upoštevanju značilnosti iz drugega odstavka prejšnjega člena;

2.      postavke pomožnih lastnih virov sredstev, ki v veliki meri vsebujejo značilnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena ob upoštevanju značilnosti iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(3)V tretji razred se razvrstijo postavke osnovnih in pomožnih lastnih virov sredstev, ki se ne razvrstijo v prvi in drugi razred.

(1)Akreditivi in jamstva, ki jih ima neodvisni skrbnik v skrbništvu za zavarovalne upnike in ki jih zavarovalnici zagotovijo kreditne institucije, za to pooblaščene v skladu z Direktivo 2013/36/EU, se razvrstijo v drugi razred.

(2)Prihodnje terjatve, ki jih imajo lahko družbe za vzajemno zavarovanje do svojih članov na podlagi poziva za naknadno vplačilo v naslednjih 12 mesecih, se razvrstijo v drugi razred, če v veliki meri vsebujejo značilnosti iz 1. in 2. točke prvega odstavka 196. člena tega zakona ob upoštevanju značilnosti iz drugega odstavka 196. člena tega zakona.

(1)Lastni viri sredstev, ki so primerni za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala, so brez omejitev postavke lastnih virov sredstev prvega razreda in postavke lastnih virov sredstev drugega in tretjega razreda do višine meja, določenih v tretjem odstavku tega člena.

(2)Vrednost lastnih virov sredstev, ki so primerni za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala iz 202. člena tega zakona, je vsota vrednosti postavk lastnih virov sredstev iz prvega razreda in vrednosti postavk primernih lastnih virov sredstev iz drugega in tretjega razreda.

(3)Meje primernih lastnih virov sredstev zagotavljajo, da:

1.      delež vrednosti postavk lastnih virov sredstev, razvrščenih v prvi razred, presega eno tretjino celotne vrednosti primernih lastnih virov sredstev,

2.      je delež vrednosti postavk lastnih virov sredstev, razvrščenih v tretji razred, manjši od ene tretjine celotne vrednosti primernih lastnih virov sredstev.

(1)Osnovni lastni viri sredstev, ki so primerni za kritje zahtevanega minimalnega kapitala, so brez omejitev postavke lastnih virov sredstev prvega razreda in postavke osnovnih lastnih virov sredstev drugega razreda znotraj meja, določenih v tretjem odstavku tega člena.

(2)Vrednost osnovnih lastnih virov sredstev, ki so primerni za kritje zahtevanega minimalnega kapitala, je vsota vrednosti postavk lastnih virov sredstev prvega razreda in vrednosti postavk primernih osnovnih lastnih virov sredstev drugega razreda.

(3)Meje primernih lastnih virov sredstev zagotavljajo, da delež vrednosti postavk lastnih virov sredstev prvega razreda presega eno polovico celotne vrednosti primernih osnovnih lastnih virov sredstev.

Znesek lastnih virov sredstev vsakega omejenega sklada iz 241. člena tega zakona je v višini, ki presega zahtevani teoretični solventnostni kapital tega omejenega sklada, odbitna postavka od zneska primernih lastnih virov sredstev zavarovalnice za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice in zneska primernih osnovnih lastnih virov sredstev za kritje zahtevanega minimalnega kapitala zavarovalnice, kot je to določeno z aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi 99. člena Direktive 2009/138/ES, in podzakonskim predpisom iz 6. točke prvega odstavka 157. člena tega zakona.

(1)Vrednost primernih lastnih virov sredstev zavarovalnice iz drugega odstavka 199. člena tega zakona je najmanj enaka zahtevanemu solventnostnemu kapitalu.

(2)Zavarovalnice redno spremljajo vrednost primernih lastnih virov sredstev in višino zahtevanega solventnostnega kapitala.

(1)Zahtevani solventnostni kapital zavarovalnica izračuna po standardni formuli ali z uporabo notranjega modela, v skladu z:

-        4.10. oddelkom tega zakona,

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi prvega in drugega odstavka 111. člena, 114. člena in 127. člena Direktive 2009/138/ES,

-        izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi 109.a člena, drugega odstavka 111. člena in drugega odstavka 114. člena Direktive 2009/138/ES,

-        regulativnimi tehničnimi standardi iz četrtega odstavka 111. člena Direktive 2009/138/ES in

-        informacijami, ki jih objavi EIOPA v skladu s tretjim odstavkom 109.a člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Zavarovalnica, ki ima omejeni sklad iz 241. člena tega zakona, za vsak omejeni sklad izračuna teoretični zahtevani solventnostni kapital omejenega sklada v skladu z aktom iz prejšnjega odstavka in podzakonskim predpisom iz 6. točke prvega odstavka 157. člena tega zakona.

(3)Zahtevani solventnostni kapital se izračuna ob predpostavki, da bo zavarovalnica poslovala tudi v prihodnje (delujoče podjetje).

(4)Izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnica umeri tako, da:

1.      upošteva vsa merljiva tveganja, ki jim je zavarovalnica izpostavljena,

2.      bo kril obstoječe poslovanje in novo poslovanje, ki naj bi bilo vzpostavljeno v naslednjih 12 mesecih,

3.      v zvezi z obstoječim poslovanjem upošteva le nepričakovane izgube.

(5)Višina zahtevanega solventnostnega kapitala ustreza tvegani vrednosti osnovnih lastnih virov sredstev zavarovalnice s stopnjo zaupanja 99,5% za obdobje enega leta (mera tveganja).

(6)Zahtevani solventnostni kapital krije najmanj:

-        tveganje premoženjskih zavarovanj,

-        tveganje življenjskih zavarovanj,

-        tveganje zdravstvenih zavarovanj,

-        tržno tveganje,

-        tveganje neplačila nasprotne stranke in

-        operativno tveganje.

(7)Operativno tveganje iz prejšnjega odstavka obsega pravna tveganja in izključuje tveganja, ki izhajajo iz strateških odločitev, ter tveganja za izgubo ugleda.

(8)Pri izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnica upošteva učinke ukrepov oziroma tehnik za zmanjševanje tveganj pod pogojem, da se tveganje neplačila nasprotne stranke in druga tveganja, ki izhajajo iz uporabe takšnih ukrepov oziroma tehnik, ustrezno odražajo v zahtevanem solventnostnem kapitalu.

(1)Zavarovalnica izračuna zahtevani solventnostni kapital najmanj enkrat letno in o višini zahtevanega solventnostnega kapitala poroča Agenciji za zavarovalni nadzor.

(2)Če profil tveganj zavarovalnice močno odstopa od predpostavk, ki so bile osnova za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala, ki je bil zadnjič sporočen, zavarovalnica nemudoma ponovno izračuna zahtevani solventnostni kapital in višino zahtevanega solventnostnega kapitala sporoči Agenciji za zavarovalni nadzor, skupaj s pojasnilom o razlogih za ponovni izračun zahtevanega solventnostnega kapitala ter o kvalitativnih in kvantitativnih razlikah v zadnjem in predhodnem izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala..

(3)Če obstajajo dokazi, ki nakazujejo na to, da se je profil tveganj zavarovalnice v času od zadnjega izračuna zahtevanega solventnostnega kapitala pomembno spremenil, lahko Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo od zavarovalnice zahteva ponoven izračun zahtevanega solventnostnega kapitala.

Zahtevani solventnostni kapital, izračunan na podlagi standardne formule, je vsota:

1.      osnovnega zahtevanega solventnostnega kapitala,

2.      kapitalskih zahtev za operativno tveganje,

3.      prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov.

(1)Osnovni zahtevani solventnostni kapital zajema najmanj:

1.      modul tveganj premoženjskih zavarovanj,

2.      modul tveganj življenjskih zavarovanj,

3.      modul tveganj zdravstvenih zavarovanj,

4.      modul tržnega tveganja,

5.      modul tveganja neplačila nasprotne stranke.

(2)Za namene iz 1. do 3. točke prejšnjega odstavka se dejavnost zavarovalnice razvrsti v modul, ki najbolj ustreza tehnični naravi prevzetih tveganj.

(3)Vsak modul iz prvega odstavka tega člena ustreza tvegani vrednosti osnovnih lastnih virov sredstev zavarovalnice s stopnjo zaupanja 99,5% za obdobje enega leta. Pri oblikovanju posameznega modula se, kjer to ustreza naravi tveganja, upoštevajo učinki razpršenosti.

(4)Za vse zavarovalnice se uporabljajo enaka oblika in enake specifikacije za module tveganj.

(5)Zavarovalnica lahko za tveganja, ki izhajajo iz katastrof, če to ustreza naravi in značilnostim tveganja, pri modulih tveganj premoženjskih, življenjskih in zdravstvenih zavarovanj uporabi geografske posebnosti.

(6)Zavarovalnica lahko pri izračunu modulov tveganj premoženjskih, življenjskih in zdravstvenih zavarovanj nadomesti parametre v standardni formuli s parametri, ki so prilagojeni njenemu poslovanju oziroma njenim zavarovalnim poslom. Parametre zavarovalnica umeri z uporabo standardiziranih metod na podlagi svojih podatkov ali podatkov, ki so neposredno povezani s posli zavarovalnice.

(7)Nadomestitev standardiziranih parametrov s parametri zavarovalnice iz prejšnjega odstavka predhodno odobri Agencija za zavarovalni nadzor, pri čemer Agencija za zavarovalni nadzor preveri popolnost, natančnost in ustreznost podatkov, ki jih je zavarovalnica uporabila za umerjanje parametrov, ter uporabljeno metodo.

(1)Modul tveganj premoženjskih zavarovanj odraža tveganja v zvezi s kritimi nevarnostmi in postopki, uporabljenimi pri opravljanju poslov, ki izhajajo iz premoženjskih zavarovanj, razen zdravstvenih obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(2)Modul tveganj premoženjskih zavarovanj upošteva negotovosti v rezultatu zavarovalnice zaradi obstoječih obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb na podlagi sklenjenih zavarovalnih pogodb, kot tudi zaradi pričakovanih novih obveznosti, izhajajočih iz zavarovalnih pogodb, sklenjenih v naslednjih 12 mesecih.

(3)Modul tveganj premoženjskih zavarovanj vsebuje najmanj naslednje podmodule tveganj:

1.      podmodul tveganj premij in rezervacij,

2.      podmodul tveganj katastrof.

(4)Podmodul tveganj premij in rezervacij vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz nihanja v času, pogostosti in jakosti zavarovanih škodnih dogodkov ter nihanj v času in obsegu obravnavanja odškodninskih zahtevkov.

(5)Podmodul tveganj katastrof iz premoženjskih zavarovanj vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb zaradi značilne negotovosti glede oblikovane premije in neustreznih predpostavk, upoštevanih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, povezanih z ekstremnimi ali izjemnimi dogodki.

(1)Modul tveganj življenjskih zavarovanj odraža tveganja v zvezi s kritimi nevarnostmi in postopki, uporabljenimi pri opravljanju poslov, ki izhajajo iz nepremoženjskih oziroma življenjskih obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(2)Modul tveganj življenjskih zavarovanj vsebuje najmanj naslednje podmodule tveganj:

1.      podmodul tveganj umrljivosti (smrtnosti),

2.      podmodul tveganj dolgoživosti,

3.      podmodul tveganj invalidnosti in obolevnosti,

4.      podmodul tveganj stroškov,

5.      podmodul tveganj revizije,

6.      podmodul tveganj predčasnih prekinitev,

7.      podmodul tveganj katastrof.

(3)Podmodul tveganj umrljivosti (smrtnosti) vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti upoštevane verjetnosti za smrt, pri čemer povečanje upoštevane verjetnosti za smrt vodi do povečanja obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(4)Podmodul tveganj dolgoživosti vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti upoštevane verjetnosti za smrt, pri čemer znižanje upoštevane verjetnosti za smrt vodi do povečanja obveznosti do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(5)Podmodul tveganj invalidnosti in obolevnosti vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti upoštevane verjetnosti za invalidnost, bolezen in obolevnost.

(6)Podmodul tveganj stroškov vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti stroškov, ki nastajajo v postopku izpolnjevanja obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(7)Podmodul tveganj revizije vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti upoštevanih revizij pri določanju vrednosti bodočih rent zaradi sprememb v pravnem okolju ali zaradi sprememb v zdravstvenem stanju zavarovanih oseb.

(8)Podmodul tveganj predčasnih prekinitev vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz sprememb vrednosti ali nestanovitnosti upoštevanih verjetnosti za predčasno prekinitev, prenehanje, obnovitev in odkup zavarovalnih pogodb.

(9)Podmodul tveganj katastrof iz življenjskih zavarovanj vsebuje tveganja izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb zaradi značilne negotovosti glede oblikovane premije in neustreznih predpostavk, upoštevanih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, povezanih z ekstremnimi ali izjemnimi dogodki.

(1)Modul tveganj zdravstvenih zavarovanj odraža tveganja v zvezi s kritimi nevarnostmi in postopki, uporabljenimi pri opravljanju poslov, ki izhajajo iz zdravstvenih obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(2)Modul tveganj zdravstvenih zavarovanj vsebuje najmanj naslednja tveganja:

1.      tveganje izgube ali neugodne spremembe v vrednosti zavarovalnih obveznosti, ki izhajajo iz sprememb vrednosti, trenda ali nestanovitnosti stroškov, ki nastanejo v postopku izpolnjevanja obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb,

2.      tveganje izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, ki izhajajo iz nihanja v času, pogostosti in jakosti zavarovanih škodnih dogodkov in nihanj v času in obsegu obravnavanja odškodninskih zahtevkov,

3.      tveganje izgube ali neugodne spremembe v vrednosti obveznosti zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb zaradi značilne negotovosti glede oblikovane premije in neustreznih predpostavk, upoštevanih v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, povezanih z izbruhi večjih epidemij in nenavadnim kopičenjem tveganj v takšnih ekstremnih okoliščinah.

(3)Če določbe zakona, ki ureja zdravstvena zavarovanja, dovoljujejo delitev zneskov škod za zdravstvena tveganja med zavarovalnicami in pozavarovalnicami in izpolnjujejo merila, določena v nadaljevanju, ter dodatna merila, določena z aktom, ki ga sprejme Evropska komisija na podlagi petega odstavka 109.a člena Direktive 2009/138/ES, za zavarovalnico veljajo izvedbeni tehnični standardi glede standardnih odstopanj v zvezi s temi zavarovanji, ki jih sprejme Evropska komisija na podlagi četrtega odstavka 109.a člena Direktive 2009/138/ES. Merila iz prejšnjega stavka so:

1.      mehanizem za izmenjavo zahtevkov je pregleden in v celoti vnaprej določen pred letnim obdobjem, za katero velja;

2.      mehanizem za izmenjavo zahtevkov, število zavarovalnic, ki sodelujejo v sistemu za izravnavo zdravstvenega tveganja, in značilnosti tveganja podjetja v okviru sistema za izravnavo zdravstvenega tveganja zagotavljajo, da je za vsako podjetje, ki sodeluje v tem sistemu, nestanovitnost letnih izgub poslovne dejavnosti, za katero velja sistem za izravnavo zdravstvenega tveganja, bistveno manjša tako glede premije kot glede rezervacije premoženjskega zavarovanja;

3.      zdravstveno zavarovanje, za katerega velja sistem za izravnavo zdravstvenega tveganja, je obvezno in služi kot delna ali popolna alternativa zdravstvenemu kritju, ki ga zagotavljajo sistemi socialne varnosti;

4.      v primeru neplačila zavarovalnic, ki sodelujejo v sistemu za izravnavo zdravstvenega tveganja, ena ali več vlad držav članic v celoti jamčijo za kritje zahtevkov zavarovanca za zavarovalni posel, ki ga ureja sistem za izravnavo zdravstvenega tveganja.

(1)Modul tržnega tveganja odraža tveganja, ki izhajajo iz sprememb v vrednosti ali nestanovitnosti tržnih cen finančnih instrumentov. V modulu tržnega tveganja zavarovalnica upošteva tiste finančne instrumente, ki vplivajo na vrednost njenih sredstev in obveznosti ter strukturno neusklajenost med njenimi sredstvi in obveznostmi, zlasti glede njihovega trajanja.

(2)Modul tržnega tveganja vsebuje najmanj naslednje podmodule tveganj:

1.      podmodul tveganja obrestne mere,

2.      podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev,

3.      podmodul tveganja nepremičnin,

4.      podmodul tveganja kreditnih pribitkov,

5.      podmodul valutnega tveganja,

6.      podmodul tržne koncentracije.

(3)Podmodul tveganja obrestne mere odraža občutljivost vrednosti sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov na spremembe v časovni strukturi obrestnih mer ali nestanovitnosti obrestnih mer.

(4)Podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev odraža občutljivost vrednosti sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov na spremembe vrednosti ali nepredvidljivost tržnih cen lastniških vrednostnih papirjev.

(5)Podmodul tveganja nepremičnin odraža občutljivost vrednosti sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov na spremembe vrednosti ali nestanovitnosti tržnih cen nepremičnin.

(6)Podmodul tveganja kreditnih pribitkov odraža občutljivost vrednosti sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov na spremembe vrednosti ali nestanovitnosti kreditnih pribitkov na netvegano obrestno mero.

(7)Podmodul valutnega tveganja odraža občutljivost vrednosti sredstev, obveznosti in finančnih instrumentov na spremembe vrednosti ali nestanovitnosti menjalnih tečajev.

(8)Podmodul tržne koncentracije odraža dodatna tveganja zavarovalnice zaradi pomanjkljive razpršenosti portfelja sredstev ali večje izpostavljenosti tveganju neplačila s strani enega izdajatelja vrednostnih papirjev ali skupine povezanih izdajateljev.

(1)Modul tveganja neplačila nasprotne stranke odraža možne izgube zaradi nepričakovanega neplačila ali poslabšanja kreditnega položaja nasprotnih strank in dolžnikov zavarovalnic v prihodnjih 12 mesecih. Modul tveganja neplačila nasprotne stranke zajema pogodbe za zmanjševanje tveganja, kot so pozavarovalne pogodbe, listinjenja in izvedeni finančni instrumenti ter terjatve do zavarovalnih posrednikov, kot tudi druge kreditne izpostavljenosti, ki jih ne zajema podmodul tveganja kreditnih pribitkov.

(2)Modul tveganja neplačila nasprotne stranke primerno upošteva jamstva s premoženjem ali drugimi vrednostnimi papirji, ki so pri zavarovalnici ali pa so sklenjena za račun zavarovalnice in s tem povezana tveganja.

(3)Modul tveganja neplačila nasprotne stranke za vsako nasprotno stranko upošteva celovito izpostavljenost do te stranke ne glede na pravno obliko pogodbenih obveznosti do zavarovalnice.

(1)V podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev, izračunanim z uporabo standardne formule, je vključena simetrična prilagoditev, ki kapitalsko zahtevo tega modula prilagodi tveganju zavarovalnice, ki izhaja iz sprememb ravni cen lastniških vrednostnih papirjev.

(2)Simetrična prilagoditev temelji na funkciji sedanje ravni primernega indeksa lastniških vrednostnih papirjev in tehtani povprečni stopnji tega indeksa. Tehtano povprečje se izračuna z upoštevanjem časovnega obdobja, ki je enako za vse zavarovalnice.

(3)Simetrična prilagoditev lahko zahtevani solventnostni kapital za podmodul tveganj lastniških vrednostnih papirjev, izračunan z uporabo standardne formule, poveča oziroma zmanjša za največ 10 odstotnih točk.

(1)Zavarovalnica lahko za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev uporabi pristop na osnovi trajanja, ki je umerjen s tvegano vrednostjo osnovnih lastnih virov sredstev zavarovalnice, določeno v 206. členu tega zakona, v obdobju, ki ustreza običajnemu obdobju posedovanja lastniških vrednostnih papirjev te zavarovalnice za namen upravljanja pokojninskih skladov, in s stopnjo zaupanja, ki je skladna stopnji zaupanja iz petega odstavka 203. člena tega zakona.

(2)Za izračun kapitalske zahteve podmodula tveganja lastniških vrednostnih papirjev, ki se nanaša na sredstva in obveznosti, ki jih zavarovalnica ločeno upravlja za namen upravljanja pokojninskih skladov, lahko zavarovalnica uporabi pristop iz prejšnjega odstavka, če je za to pridobila dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za uporabo podmodula tveganja lastniških vrednostnih papirjev, ki temelji na trajanju, zavarovalnici, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje zavarovanj v zavarovalni skupini življenjskih zavarovanj in upravlja pokojninske sklade v skladu z zakonom, ki ureja pokojninske sklade, oziroma aktom države članice, ki je bil sprejet zaradi prenosa Direktive 2003/41/ES ali izvaja druge oblike pokojninskih zavarovanj, pri katerih so vplačane premije odbitna postavka od davčne osnove zavarovanca, če:

1.      ločeno upravlja pokojninske sklade v smislu prvega odstavka 28. člena tega zakona,

2.      upravlja pokojninske sklade iz napovednega stavka tega odstavka samo v državah članicah, v katerih je pridobila dovoljenje za opravljanje te dejavnosti, in

3.      povprečno trajanje obveznosti, za katere se bo uporabljal podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev, presega 12 let.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje iz drugega odstavka tega člena samo zavarovalnici, katere kapitalski in likvidnostni položaj ter strategije in postopki, vključno s postopki poročanja o upravljanju sredstev in obveznosti, zagotavljajo, da je zavarovalnica sposobna posedovati lastniške vrednostne papirje v obdobju, ki ustreza običajnemu obdobju posedovanja lastniških vrednostnih papirjev te zavarovalnice za namen upravljanja pokojninskih skladov oziroma izvajanje drugih oblik pokojninskih zavarovanj, pri katerih so vplačane premije odbitna postavka od davčne osnove zavarovanca. Zavarovalnica je sposobna dokazati Agenciji za zavarovalni nadzor, da je ta pogoj izpolnjen s stopnjo zaupanja, kot je določeno v petem odstavku 203. člena tega zakona.

(5)Zavarovalnice ne smejo opustiti uporabe pristopa, ki temelji na trajanju, razen v ustrezno utemeljenih primerih, za katerega predhodno pridobijo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(1)V kapitalskih zahtevah za operativno tveganje so upoštevana tista operativna tveganja, ki niso že upoštevana v izračunu osnovnega zahtevanega solventnostnega kapitala iz 206. člena tega zakona.

(2)Zahtevani solventnosti kapital za operativna tveganja ustreza tvegani vrednosti osnovnih lastnih sredstev zavarovalnice s stopnjo zaupanja 99,5% za obdobje enega leta.

(3)Pri življenjskih zavarovanjih, pri katerih zavarovalec prevzema naložbeno tveganje, izračun kapitalskih zahtev za operativno tveganje upošteva znesek letnih stroškov zavarovalnice, ki so nastali v zvezi s temi obveznostmi zavarovalnice do zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(4)Pri zavarovalnih poslih, razen zavarovalnih poslih iz prejšnjega odstavka, se v izračunu kapitalskih zahtev za operativno tveganje iz teh poslov upošteva obseg zavarovalnih poslov v smislu prihodkov od premij in višine oblikovanih zavarovalno-tehničnih rezervacij za te posle.

(5)Pri zavarovalnih poslih iz prejšnjega odstavka kapitalske zahteve za operativno tveganje ne smejo preseči 30% osnovnega zahtevanega solventnostnega kapitala iz 206. člena tega zakona, ki se nanaša na te zavarovalne posle.

(1)Prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov odraža možno poravnavo nepričakovanih izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij oziroma odloženih davkov.

(2)Prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov upošteva učinek blažitve tveganj zaradi prihodnjih diskrecijskih upravičenj v obsegu, v katerem lahko zavarovalnica dokaže, da lahko zmanjšanje takšnih upravičenj uporabi za kritje nepričakovanih izgub, ko se te pojavijo. Višina prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov ne sme biti višja od vsote zavarovalno-tehničnih rezervacij in odloženih davkov, ki se nanašajo na ta prihodnja diskrecijska izplačila.

(3)Zavarovalnica ugotovi vrednost prihodnjih diskrecijskih upravičenj tako, da primerja vrednost izplačil zavarovancem oziroma drugim upravičencem iz zavarovalnih pogodb v neugodnih razmerah z izplačili v okviru predpostavk, na katerih temelji izračun najboljše ocene.

(4)Zavarovalnica na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor dokaže znesek prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov iz prvega odstavka tega člena, ki jih je upoštevala v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala.

Zavarovalnica lahko za posamezen modul ali podmodul tveganj uporabi poenostavljen izračun zahtevanega solventnostnega kapitala, če to dovoljuje narava, obseg in zahtevnost tveganj, s katerimi se sooča v okviru posameznega modula ali podmodula tveganj, in če bi bilo nesorazmerno zahtevati, da uporabi standardizirani izračun. Poenostavljen izračun zahtevanega solventnostnega kapitala izpolnjuje zahtevo četrtega in petega odstavka 203. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko z odredbo, v kateri navede razloge, od zavarovalnice zahteva uporabo parametrov, prilagojenih zavarovalnici oziroma njenim prevzetim tveganjem, za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za module tveganj, življenjskih, premoženjskih in zdravstvenih zavarovanj, v skladu s šestim odstavkom 206. člena tega zakona, če tveganja zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk, ki so osnova za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala po standardni formuli.

(2)Parametri, prilagojeni zavarovalnici oziroma njenim privzetim tveganjem so določeni tako, da izpolnjujejo zahtevo četrtega in petega odstavka 203. člena tega zakona.

(1)Za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala z delnim ali popolnim notranjim modelom potrebuje zavarovalnica dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za uporabo notranjega modela na zahtevo zavarovalnice, na podlagi dokazil, da notranji popolni ali delni model izpolnjuje zahteve iz 225. do 230. člena tega zakona, in če Agencija za zavarovalni nadzor zaključi, da so sistemi za upravljanje, merjenje, spremljanje, obvladovanje in poročanje o tveganjih zavarovalnice ustrezni.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor v skladu s prvim odstavkom 35. člena Uredbe (EU) št. 1094/2010 obvesti EIOPA o vlogi zavarovalnice za uporabo ali spremembo popolnega ali delnega notranjega modela. Agencija za zavarovalni nadzor lahko EIOPA zaprosi za tehnično pomoč pri odločanju o vlogi zavarovalnice za uporabo notranjega modela.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor odloči o izdaji dovoljenja za uporabo notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala v šestih mesecih od prejema popolne zahteve.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor lahko z odredbo, v kateri so navedeni razlogi, od zavarovalnice, ki je pridobila dovoljenje za uporabo notranjega modela, zahteva, da ji posreduje oceno zahtevanega solventnostnega kapitala, izračunanega z uporabo standardne formule.

(1)Delni notranji model lahko zavarovalnica uporabi za izračun:

1.      enega ali več modulov ali podmodulov tveganj osnovnega zahtevanega solventnostnega kapitala,

2.      kapitalskih zahtev za operativno tveganje,

3.      prilagoditev zaradi možnosti pokrivanja izgub s hkratnim zmanjšanjem zavarovalno-tehničnih rezervacij in zaradi odloženih davkov.

(2)Delni notranji model lahko zavarovalnica uporabi za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala za celotno poslovanje zavarovalnice ali za enega ali več segmentov poslovanja.

(3)Za izdajo dovoljenja za uporabo delnega notranjega modela zavarovalnica poleg zahtev iz drugega odstavka prejšnjega člena izpolnjuje tudi naslednje dodatne pogoje:

1.      zavarovalnica ustrezno utemelji razlog za omejen obseg uporabe notranjega modela,

2.      delni notranji model ustrezneje ovrednoti tveganja zavarovalnice v primerjavi z vrednostjo zahtevanega solventnostnega kapitala, izračunanega na podlagi standardne formule,

3.      sestava delnega notranjega modela omogoča popolno vključitev v standardno formulo za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v postopku odločanja o uporabi delnega notranjega modela, ki obsega le nekatere podmodule določenega modula tveganj ali samo nekatere segmente poslovanja zavarovalnice, od zavarovalnice zahteva, da predloži časovni potek razširitve obsega uporabe delnega notranjega modela.

(5)Načrt časovnega poteka razširitve obsega uporabe delnega notranjega modela iz prejšnjega odstavka določa način, po katerem namerava zavarovalnica razširiti uporabo delnega notranjega modela na druge podmodule določenega modula tveganj ali na druge segmente poslovanja, da bi s tem zagotovila, da bo delni notranji model pokrival prevladujoč del zavarovalnih poslov oziroma tveganj.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor pri izdaji dovoljenja za uporabo delnega ali popolnega notranjega modela odobri tudi politiko spreminjanja notranjega modela. Zavarovalnica lahko spremeni delni ali popolni notranji model samo v skladu z odobreno politiko.

(2)Politika spreminjanja notranjega modela ločeno vsebuje podroben opis za spreminjanje manjših in večjih sprememb notranjega modela.

(3)Za večje spremembe delnega ali popolnega notranjega modela potrebuje zavarovalnica dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor v skladu s prvim odstavkom 218. člena tega zakona.

(4)Za manjše spremembe delnega ali popolnega notranjega modela, ki so v skladu z odobreno politiko spreminjanja notranjega modela, zavarovalnica ne potrebuje dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor.

(1)Zahtevo za izdajo dovoljenja za uporabo delnega ali popolnega notranjega modela ali zahtevo za odobritev večjih sprememb delnega ali popolnega notranjega modela odobri uprava zavarovalnice.

(2)Uprava zavarovalnice je odgovorna:

1.      za vzpostavitev sistemov, ki zagotavljajo stalno in pravilno delovanje delnega ali popolnega notranjega modela;

2.      da zagotavlja ustreznost delnega ali popolnega notranjega modela in njegovo stalno delovanje;

3.      da delni ali popolni notranji model stalno odraža profil tveganj, ki jih obravnava.

Po pridobitvi dovoljenja za uporabo delnega ali popolnega notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice ne smejo kapitalskih zahtev za del, za katerega so pridobile dovoljenje za uporabo notranjega modela, računati z uporabo standardne formule. Standardno formulo za del ali celotni zahtevani solventnostni kapital, ki je predmet dovoljenja, lahko uporabijo le v izjemnih okoliščinah, ki so ustrezno utemeljene in pod pogojem, da je Agencija za zavarovalni nadzor to odobrila.

(1)Če po pridobitvi dovoljenja Agencije za zavarovalni nadzor za uporabo notranjega modela notranji model zavarovalnice preneha izpolnjevati zahteve iz drugega odstavka 218. člena tega zakona, zavarovalnica Agenciji za zavarovalni nadzor nemudoma posreduje načrt, v katerem so opisani ukrepi in roki za uskladitev delnega ali popolnega notranjega modela z zahtevami iz drugega odstavka 218. člena tega zakona, ali dokazati, da je finančni vpliv, ki je posledica neskladnosti, nepomemben.

(2)Če zavarovalnica ne izvede načrta, ki ga je v skladu s prejšnjim odstavkom posredovala Agenciji za zavarovalni nadzor, lahko Agencija za zavarovalni nadzor zahteva, da zavarovalnica zahtevani solventnostni kapital izračunava z uporabo standardne formule.

Če tveganja zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk, ki so osnova za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala z uporabo standardne formule, izda Agencija za zavarovalni nadzor odredbo, s katero zavarovalnici naloži, da za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala ali ustreznih modulov tveganj uporablja popolni ali delni notranji model.

Zavarovalnica prikaže Agenciji za zavarovalni nadzor, da:

1.      notranji model redno uporablja in da ima notranji model pomembno vlogo v njenem sistemu upravljanja, zlasti pri:

-  sistemu za obvladovanje tveganj in procesih odločanja,

-  ekonomskih odločitvah, kapitalskih zahtevah in procesih delovanja, vključno z lastno oceno tveganj in solventnosti;

2.      je pogostost izračunavanja zahtevanega solventnostnega kapitala z uporabo notranjega modela skladna s pogostostjo uporabe notranjega modela za druge namene, predpisane v prejšnji točki.

(1)Notranji model in izračun napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, na kateri model temelji, izpolnjuje merila iz naslednjih odstavkov tega člena.

(2)Metode, uporabljene za izračun napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, temeljijo na veljavnih in ustreznih aktuarskih ter statističnih tehnikah in so v skladu z metodami, uporabljenimi za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Metode, uporabljene za izračun napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, temeljijo na sedanjih in verodostojnih informacijah ter realnih predpostavkah.

(3)Na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor zavarovalnica utemelji izbiro predpostavk, uporabljenih v notranjem modelu.

(4)Notranji model vsebuje vsa pomembna tveganja, ki jim je zavarovalnica izpostavljena. Notranji model zajema vsa tveganja, predpisana v šestem odstavku 203. člena tega zakona.

(5)Podatki, uporabljeni v notranjem modelu, so natančni, popolni in ustrezni. Zavarovalnica najmanj enkrat letno posodobi parametre, uporabljene pri izračunu napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve.

(6)Zavarovalnica v notranjem modelu upošteva vsa plačila zavarovalcem, zavarovancem ali drugim upravičencem zavarovalnih pogodb, za katera predvideva, da bodo nastala, tudi če ta plačila niso pogodbeno zajamčena.

(7)Zavarovalnica lahko v notranjem modelu upošteva učinke razpršenosti v sklopu posameznih tveganj ali med njimi, če ji za to izda dovoljenje Agencija za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za upoštevanje učinkov razpršenosti, če ima zavarovalnica vzpostavljen ustrezen sistem za merjenje takšnih učinkov in če se Agencija za zavarovalni nadzor prepriča, da je uporabljeni sistem za merjenje učinkov razpršenosti ustrezen.

(8)Zavarovalnica lahko v notranjem modelu upošteva učinke ukrepov za zmanjševanje tveganj pod pogojem, da se v notranjem modelu ustrezno upoštevajo kreditna in druga tveganja, ki izhajajo iz uporabe ukrepov za ublažitev tveganj.

(9)Zavarovalnica oceni tveganja v zvezi s finančnimi garancijami in drugimi upravičenji iz zavarovalnih pogodb, upoštevanih v notranjih modelih. Poleg tega zavarovalnice ocenijo tudi prodajna in nakupna upravičenja, ki jih imajo same. V ta namen zavarovalnica upošteva vpliv prihodnjih sprememb finančnih in nefinančnih razmer na izvajanje teh prodajnih in nakupnih upravičenj.

(10)Zavarovalnica lahko v notranjem modelu upošteva prihodnje ukrepe organov upravljanja, ki bi jih ti v posebnih okoliščinah po razumnih pričakovanjih izvedli.

(1)Zavarovalnica lahko v notranjem modelu uporabi drugačno časovno obdobje ali mero tveganja od tiste, določene v četrtem in petem odstavku 203. člena tega zakona. Uporaba drugačnega časovnega obdobja ali mere tveganja je možna, če zahtevani solventnostni kapital, izračunan z notranjim modelom, zagotavlja zavarovalcem, zavarovancem in drugim upravičencem iz zavarovalnih pogodb enako stopnjo varnosti, kot je določeno v 203. členu tega zakona.

(2)Zavarovalnica izračuna zahtevani solventnostni kapital neposredno iz napovedi v obliki verjetnostne porazdelitve, ki jo proizvede notranji model. Za neposreden izračun zahtevanega solventnostnega kapitala uporabi zavarovalnica za mero tvegano vrednost iz petega odstavka 203. člena tega zakona.

(3)Če izračun zahtevanega solventnostnega kapitala v skladu z drugim odstavkom tega člena ni možen, lahko Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici izda dovoljenje za uporabo približkov. Za pridobitev dovoljenja za uporabo približkov za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnica Agenciji za zavarovalni nadzor dokaže, da je zavarovalcem, zavarovancem in drugim upravičencem zavarovalnih pogodb ob uporabi približkov zagotovljena enaka stopnja varnosti, kot je določeno v 203. členu tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor preveri standarde umeritve notranjega modela. Agencija za zavarovalni nadzor lahko preveri standarde umeritve notranjega modela tudi tako, da z odredbo zahteva, da zavarovalnica uporabi notranji model na primernem referenčnem zavarovalnem portfelju in upošteva predpostavke, ki temeljijo na zunanjih ali tržnih podatkih, in ne na podatkih te zavarovalnice.

(1)Zavarovalnica, ki uporablja notranji model za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala, najmanj enkrat letno pregleda vzroke in vire dobička oziroma izgube za vsak večji segment poslovanja.

(2)Zavarovalnica po vsakem pregledu iz prejšnjega odstavka Agenciji za zavarovalni nadzor poroča, kako določitev posameznega tveganja v notranjem modelu pojasnjuje vzroke in vire dobička oziroma izgube.

(1)Zavarovalnica redno spremlja delovanje notranjega modela, pregleduje ustreznost njegovih sestavin in primerja rezultate notranjega modela z dejanskimi preteklimi izkustvi.

(2)Postopek preverjanja ustreznosti delovanja notranjega modela vključuje tudi uporabo učinkovitih statističnih metod dokazovanja ustreznosti notranjega modela, s katerim zavarovalnica Agenciji za zavarovalni nadzor dokazuje, da je z notranjim modelom izračunani zahtevani solventnostni kapital ustrezen. Uporabljene statistične metode prikazujejo, da je napoved v obliki verjetnostne porazdelitve ustrezna glede na pretekla izkustva in glede na nove podatke ter informacije, ki vplivajo na napoved.

(3)Zavarovalnica opravi tudi analizo stabilnosti notranjega modela in še posebej preveri občutljivost rezultatov notranjega modela na spremembe ključnih predpostavk. Analiza notranjega modela vključuje tudi oceno natančnosti, popolnosti in ustreznosti podatkov, ki jih notranji model uporablja.

(1)Zavarovalnica dokumentira in arhivira podrobnosti v zvezi s sestavo in delovanjem svojega notranjega modela.

(2)Dokumentacija iz prejšnjega odstavka:

1.      dokazuje skladnost notranjega modela z 225. do 229. členom tega zakona;

2.      vsebuje podroben opis teorije, predpostavk ter matematičnih in empiričnih podlag, na katerih temelji notranji model;

3.      navaja vse okoliščine, v katerih notranji model ne deluje učinkovito;

4.      dokumentira in arhivira vse večje spremembe notranjega modela, kot je določeno v 220. členu tega zakona.

Uporaba notranjega modela ali podatkov, pridobljenih od tretje osebe, zavarovalnice ne odvezuje od uporabe 225. do 229. člena tega zakona.

Vrednost primernih osnovnih lastnih virov sredstev zavarovalniceiz drugega odstavka 200. člena tega zakona je najmanj enaka zahtevanemu minimalnemu kapitalu.

(1)Zahtevani minimalni kapital je enak znesku primernih osnovnih lastnih virov sredstev, pod katerim bi bili zavarovalci, zavarovanci ali drugi upravičenci zavarovalnih pogodb izpostavljeni nesprejemljivi stopnji tveganja, če se zavarovalnici dovoli nadaljnje poslovanje.

(2)Zahtevani minimalni kapital zavarovalnice ne sme biti nikoli nižji od (absolutni prag):

1.      2.700.000 eurov za zavarovalnice, ki opravljajo posle iz zavarovalne skupine premoženjskih zavarovanj, razen v primeru kritja tveganj iz zavarovalnih vrst 10 do 15, kot so določene v drugem odstavku 7. člena tega zakona, ko znesek ne sme biti nikoli nižji od 4.000.000 eurov;

2.      4.000.000 eurov za zavarovalnice, ki opravljajo posle iz zavarovalne skupine življenjskih zavarovanj;

3.      3.900.000 eurov za pozavarovalnice in zavarovalnice, ki imajo dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov sklepanja pozavarovanj;

4.      vsote zneskov iz 1. in 2. točke tega odstavka za zavarovalnice iz tretjega do petega odstavka 26. člena tega zakona.

(1)Zavarovalnica izračuna zahtevani minimalni kapital v skladu z:

-        4.11. oddelkom tega zakona in

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi 130. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Zahtevani minimalni kapital se izračuna na jasen in preprost način in na način, da se zagotovi možnost revizije izračuna.

(3)Zahtevani minimalni kapital se izračuna kot linearna funkcija skupine ali podskupine naslednji spremenljivk:

1.      zavarovalno-tehničnih rezervacij,

2.      obračunane zavarovalne premije,

3.      tveganega kapitala,

4.      odloženih davkov in

5.      stroškov upravljanja.

(4)Spremenljivke iz prejšnjega odstavka ne upoštevajo pozavarovanja.

(5)Linearna funkcija iz tretjega odstavka tega člena se umeri na tvegano vrednost osnovnih lastnih virov sredstev zavarovalnice s stopnjo zaupanja 85% v obdobju enega leta.

(6)Ne glede na drugi odstavek prejšnjega člena zahtevani minimalni kapital zavarovalnice ne sme biti nižji od 25% ali višji od 45% zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice, izračunanega v skladu z 4.10. oddelkom tega zakona, vključno z morebitnim kapitalskim dodatkom iz 309. člena tega zakona.

(1)Zavarovalnica izračuna zahtevani minimalni kapital najmanj četrtletno in o izračunu poroča Agenciji za zavarovalni nadzor.

(2)Za namen izračuna mejnih vrednosti iz šestega odstavka prejšnjega člena zavarovalnicam ni treba izračunavati zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako četrtletje.

(3)Če zahtevani minimalni kapital doseže katero od mejnih vrednosti iz šestega odstavka prejšnjega člena, zavarovalnica to sporoči Agenciji za zavarovalni nadzor in ustrezno pojasni razloge za to.

(1)Zavarovalnica nalaga vsa svoja sredstva v skladu z:

-        4.12. oddelkom tega zakona in

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi prvega odstavka in a) in b) točk drugega odstavka 135. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Zavarovalnica vsa sredstva nalaga samo v sredstva in finančne instrumente, katerih tveganja lahko primerno opredeli, meri, spremlja, upravlja, nadzira in o njih poroča ter ustrezno upošteva v svoji oceni solventnostnih potreb iz 1. točke drugega odstavka 156. člena tega zakona.

(3)Zavarovalnica vsa sredstva, še posebno sredstva, ki krijejo zahtevani minimalni kapital in zahtevani solventnostni kapital, nalaga na način, ki zagotavlja varnost, kakovost, likvidnost in donosnost njenega celotnega portfelja. Poleg tega zavarovalnica izvede lokalizacijo sredstev tako, da zagotovi njihovo razpoložljivost.

(1)Zavarovalnica lahko nalaga sredstva v izvedene finančne instrumente samo, če ti instrumenti prispevajo k zmanjšanju tveganj ali olajšajo učinkovito upravljanje portfelja.

(2)Zavarovalnica naložbe in sredstva, s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu, zadrži na preudarni ravni.

(3)Zavarovalnica sredstva ustrezno razprši tako, da prepreči pretirano odvisnost od posamezne vrste naložb, posameznega izdajatelja, skupine družb, geografskega območja in pretirano kopičenje tveganj v portfelju kot celoti.

(4)Naložbe zavarovalnice v sredstva, ki jih izda isti izdajatelj ali izdajatelji, ki pripadajo isti skupini, ne smejo izpostaviti zavarovalnice pretirani koncentraciji tveganj.

(5)Dodatna pravila v zvezi z naložbami zavarovalnice iz tega člena se ne uporabljajo za naložbe iz drugega, tretjega in četrtega odstavka 239. člena tega zakona, razen v primeru, določenem v petem odstavku 239. člena tega zakona.

(1)Zavarovalnica pri naložbah sredstev, ki so namenjene kritju bodočih obveznosti iz premoženjskih in življenjskih zavarovanj, v zvezi s katerimi je dolžna oblikovati zavarovalno-tehnične rezervacije, poleg 236. in 237. člena tega zakona upošteva tudi ta člen.

(2)Višina sredstev, ki so namenjena kritju bodočih obveznosti iz premoženjskih zavarovanj, v zvezi s katerimi zavarovalnica oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije, je najmanj enaka višini zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(3)Višina sredstev, ki so namenjena kritju bodočih obveznosti iz življenjskih zavarovanj, v zvezi s katerimi zavarovalnica oblikuje zavarovalno-tehnične rezervacije, je najmanj enaka višini zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(4)Zavarovalnica sredstva iz prvega odstavka tega člena nalaga tudi na način, ki ustreza naravi in trajanju zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti ter je v čim boljšem interesu vseh zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb ob upoštevanju vseh razkritih ciljev iz zavarovalnih pogodb. V primeru konflikta interesov zavarovalnica oziroma oseba, ki upravlja portfelj sredstev zavarovalcev oziroma zavarovancev oziroma drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb, zagotovi, da je naložba opravljena v interesu zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(5)Če je na sredstvu vpisana obremenitev v korist tretje osebe, naložba v to sredstvo ni primerna za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij.

(1)Ne glede na drugi in tretji odstavek 236. in 238. člena tega zakona se za naložbe sredstev zavarovalnice v zvezi s pogodbami o življenjskem zavarovanju, pri katerih naložbeno tveganje nosijo zavarovalci, uporabljajo določbe tega člena.

(2)Kadar so upravičenja iz naslova zavarovalnih pogodb neposredno povezana z vrednostjo enot premoženja KNPVP skladov, naložbe iz naslova teh zavarovalnih pogodb v največji možni meri obsegajo naložbe v enote premoženja teh skladov. Zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi s temi upravičenji so vezane na enote premoženja teh KNPVP skladov.

(3)Zavarovalnica vzpostavi notranji sklad, kadar so upravičenja iz zavarovalnih pogodb neposredno povezana z vrednostjo premoženja tega sklada. Sredstva, namenjena kritju obveznosti iz teh pogodb, so kolikor je mogoče naložena v sredstva, opredeljena v teh zavarovalnih pogodbah. Zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi z upravičenji iz teh zavarovalnih pogodb so vezane na enote notranjega sklada oziroma, kadar notranji sklad ni razdeljen na enote, na sredstva v tem skladu.

(4)Kadar so upravičenja iz naslova zavarovalnih pogodb neposredno povezana z vrednostjo indeksa vrednostnih papirjev ali z drugo referenčno vrednostjo, razen tistih iz drugega in tretjega odstavka tega člena, naložbe iz naslova teh zavarovalnih pogodb v največji možni meri obsegajo enote, za katere se šteje, da predstavljajo indeks vrednostnih papirjev ali drugo referenčno vrednost, ki temelji na naložbah ustrezne varnosti in tržnosti. Če takšne enote niso oblikovane, so naložbe v zvezi s temi zavarovalnimi pogodbami ustrezne varnosti in tržnosti in v največji možni meri ustrezajo naložbam, na katerih temelji referenčna vrednost. Zavarovalno-tehnične rezervacije v zvezi s temi upravičenji so vezane na enote, za katere se šteje, da predstavljajo referenčno vrednost, ali v primeru, ko enote niso oblikovane, na sredstva ustrezne varnosti in tržnosti, ki v največji možni meri ustrezajo naložbam, na katerih temelji referenčna vrednost.

(5)Kadar zavarovalne pogodbe iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena vključujejo tudi zajamčen donos na vložena sredstva ali druga zajamčena izplačila zavarovancem, zavarovalcem ali drugim upravičencem, se za naložbe, ki krijejo ustrezne dodatne zavarovalno-tehnične rezervacije za zajamčen donos na vložena sredstva ali za druga zajamčena izplačila, uporablja 237. člen tega zakona.

(6)Zavarovalnica za račun notranjega sklada iz tretjega odstavka tega člena s skrbnikom sklene pogodbo o opravljanju skrbniških storitev za notranji sklad in zagotovi ločitev premoženja notranjega sklada od premoženja zavarovalnice in drugega premoženja, ki ga zavarovalnica upravlja, kakor tudi od premoženja upravljalca notranjega sklada in od drugega premoženja, ki ga upravljalec notranjega sklada upravlja, kadar zavarovalnica upravljanje notranjega sklada prenese na drugo osebo. Zavarovalnica izračunava in objavlja čisto vrednost sredstev notranjega sklada in vrednost enote notranjega sklada, kadar je notranji sklad razdeljen na enote. Za skrbniške storitve v zvezi z upravljanjem notranjega sklada se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja investicijske sklade in družbe za upravljanje, ki veljajo za opravljanje skrbniških storitev za vzajemni sklad, razen, če je s predpisom iz sedmega odstavka tega člena določeno drugače.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše:

1.      podrobnejša pravila glede skrbniških storitev za notranji sklad;

2.      podrobnejša pravila glede ločitve premoženja notranjega sklada in glede vrste poslov, katerih upravljalec notranjega sklada ne sme sklepati za račun notranjega sklada (prepovedani posli z določenimi osebami);

3.      način izračuna čiste vrednosti sredstev notranjega sklada in vrednosti enote notranjega sklada, kadar je notranji sklad razdeljen na enote, ter vsebina, način in roke za objavo čiste vrednosti sredstev notranjega sklada oziroma vrednosti enote notranjega sklada, kadar je notranji sklad razdeljen na enote.

(1)Zavarovalnica vodi register sredstev, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije.

(2)Zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v zavarovalnih skupinah življenjskih in premoženjskih zavarovanj, ločeno vodi register sredstev premoženjskih zavarovanj, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije iz zavarovalnih pogodb iz skupine premoženjskih zavarovanj, in register sredstev življenjskih zavarovanj, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije iz zavarovalnih pogodb iz skupine življenjskih zavarovanj.

(3)Zavarovalnica določi pravila, v skladu s katerimi vodi registre sredstev iz tega člena.

(1)Omejeni sklad v zavarovalnici obstoji, če zakon, zavarovalni pogoji, druge pravne podlage ali pravila poslovanja zavarovalnice določajo, da so sredstva iz naslova določenega dela poslov, ki jih opravlja zavarovalnica, ter tveganj, ki izvirajo iz teh poslov, omejena tako, da jih zavarovalnica lahko uporabi samo za izpolnitev obveznosti ali pokrivanje tveganj, ki izhajajo iz teh poslov (v nadaljnjem besedilu: sredstva omejenega sklada). Zavarovalnica sredstev omejenega sklada in lastnih virov sredstev omejenega sklada (v nadaljnjem besedilu: omejeni lastni viri sredstev) ne sme uporabiti za izpolnitev obveznosti ali pokrivanje tveganj iz drugih poslov.

(2)Če ima zavarovalnica omejeni sklad, prilagodi lastne vire sredstev zavarovalnice na način, kot določa 201. člen tega zakona, in izračuna zahtevani solventnostni kapital omejenega sklada (v nadaljnjem besedilu: teoretični zahtevani solventnostni kapital) na način, kot določa drugi odstavek 203. člena tega zakona.

(3)Zavarovalnica s sredstvi omejenega sklada upravlja ločeno na način, da zagotovi, da bo sposobna izpolniti svoje obveznosti, ki v zvezi s temi sredstvi izhajajo iz zakona, zavarovalnih pogojev, drugih pravnih podlag in pravil poslovanja zavarovalnice.

Zavarovalnica s pozavarovanjem krije tisti del v zavarovanje prevzetih nevarnosti, ki po tabelah maksimalnega kritja presegajo lastne deleže v izravnavanju nevarnosti.

(1)Zavarovalnica za vsako poslovno leto sprejme program načrtovanega pozavarovanja.

(2)Program načrtovanega pozavarovanja obsega:

1.      izračunane lastne deleže za posamezno homogeno skupino tveganj, vendar ne manj kot po vrstah poslovanja,

2.      tabelo maksimalnega kritja, izdelano na podlagi izračunov iz prejšnje točke,

3.      postopke, osnove in merila za ugotavljanje največje verjetne škode za posamezne nevarnosti, prevzete v zavarovanje.

(3)Pri izračunih lastnih deležev posamezne homogene skupine tveganj iz 1. točke prejšnjega odstavka zavarovalnica upošteva zlasti:

1.      lastno oceno tveganj in solventnosti v povezavi s kapitalskimi zahtevami in zneskom lastnega kapitala,

2.      skupni poslovni obseg,

3.      obračunane zavarovalne premije in oblikovane zavarovalno-tehnične rezervacije,

4.      deleže zavarovanj homogene skupine tveganj v osnovah iz 2. in 3. točke tega odstavka,

5.      popravke zaradi spremenljivosti homogene skupine tveganj.

(1)Zavarovalnica gospodari z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse svoje dospele obveznosti.

(2)Politika upravljanja likvidnosti obsega:

1.      načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih denarnih pritokov zanje ob upoštevanju poslovanja v normalnih okoliščinah in v okoliščinah likvidnostnih kriz,

2.      redno spremljanje in upravljanje likvidnosti,

3.      opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastop nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti za take ukrepe.

(3)Zavarovalnica redno spremlja likvidnost in preverja pravilnost in ustreznost predpostavk, ki so bile uporabljene pri določitvi politike upravljanja likvidnosti.

(1)Zavarovalnica oblikuje in izvaja ustrezno politiko in procese za ocenjevanje in upravljanje operativnega tveganja, ki vključujejo tudi opis pristopov k obravnavi redkih, vendar zelo resnih dogodkov, ki pomenijo pomembno operativno tveganje.

(2)Za namen ustreznega oblikovanja in izvajanja politike in procesov iz prejšnjega odstavka zavarovalnica določno in podrobno opredeli dejavnike operativnega tveganja, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena.

(1)Zavarovalnica pri statističnih obdelavah sklenjenih zavarovanj, nevarnosti, ki jih krijejo zavarovanja, zavarovalnih primerov in škod uporablja zavarovalne statistične standarde.

(2)Zavarovalne statistične standarde sprejme Slovensko zavarovalno združenje s predhodnim soglasjem Agencije za zavarovalni nadzor.

(1)Zavarovalnica vzpostavi mehanizme za ugotavljanje poslabšanja svojega finančnega položaja.

(2)O poslabšanju svojega finančnega položaja zavarovalnica nemudoma oziroma najpozneje v treh delovnih dneh od ugotovitve poslabšanja svojega finančnega položaja obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(1)Zavarovalnica ne sme izplačati dobička niti v obliki vmesne dividende oziroma dividende niti v obliki izplačila iz naslova udeležbe pri dobičku uprave družbe, nadzornega sveta oziroma zaposlenih v naslednjih primerih:

1.      če so primerni lastni viri sredstev zavarovalnice manjši od zahtevanega solventnostnega kapitala ali če bi se primerni lastni viri sredstev zavarovalnice zaradi izplačila dobička zmanjšali tako, da ne bi več dosegali zahtevanega solventnostnega kapitala;

2.      če so primerni osnovni lastni viri sredstev zavarovalnice manjši od zahtevanega minimalnega kapitala ali če bi se primerni osnovni lastni viri sredstev zavarovalnice zaradi izplačila dobička zmanjšali tako, da ne bi več dosegali zahtevanega minimalnega kapitala;

3.      če zavarovalnica ne zagotavlja ustrezne likvidnosti ali če zavarovalnica zaradi izplačila dobička ne bi več zagotavljala ustrezne likvidnosti;

4.      če je Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici odredila odpravo kršitev v zvezi z napačnim izkazovanjem aktivnih oziroma pasivnih bilančnih oziroma zunajbilančnih postavk, katerih pravilno izkazovanje bi lahko pomembneje vplivalo na izkaz poslovnega izida zavarovalnice.

(2)Prepoved iz prejšnjega odstavka velja:

1.      v primeru iz 1. točke: dokler zavarovalnica ne zagotovi ustrezne višine primernih lastnih virov sredstev,

2.      v primeru iz 2. točke: dokler zavarovalnica ne zagotovi ustrezne višine primernih osnovnih lastnih virov sredstev,

3.      v primeru iz 3. točke: dokler zavarovalnica ne zagotovi ustreznega likvidnostnega položaja,

4.      v primeru iz 4. točke: dokler zavarovalnica ne zagotovi pravilnega izkazovanja postavk, razen če na podlagi pravilnega izkazovanja nastopi razlog za prepoved iz 1. ali 2. točke prejšnjega odstavka.

(1)Zavarovalnica nemudoma oziroma najpozneje v treh delovnih dneh od ugotovitve neskladnosti obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, da primerni lastni viri sredstev ne krijejo več zahtevanega solventnostnega kapitala, ali če pričakuje neskladnost primernih lastnih virov sredstev z zahtevanim solventnostnim kapitalom v naslednjih treh mesecih.

(2)V primeru neskladnosti iz prejšnjega odstavka uprava zavarovalnice nemudoma sprejme tiste ukrepe za zagotovitev zahtevanega solventnostnega kapitala, za katere je pristojna sama, oziroma izdela predlog tistih ukrepov, za katere so pristojni drugi organi.

(3)V dveh mesecih od ugotovitve neskladnosti iz prvega odstavka tega člena zavarovalnica predloži Agenciji za zavarovalni nadzor v odobritev realni sanacijski načrt za vzpostavitev skladnosti primernih lastnih virov sredstev in zahtevanega solventnostnega kapitala.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor od zavarovalnice zahteva, da sprejme ukrepe, ki bodo odpravili neskladnosti iz prvega odstavka tega člena v šestih mesecih od ugotovitve neskladnosti med primernimi lastnimi viri sredstev in zahtevanim solventnostnim kapitalom, pri čemer lahko Agencija za zavarovalni nadzor v posebnih okoliščinah podaljša rok za zagotovitev zahtevanega solventnostnega kapitala še za dodatne tri mesece, na način, da:

1.      poveča vrednost primernih lastnih virov sredstev najmanj na višino zahtevanega solventnostnega kapitala,

2.      zmanjša tveganja, tako da zagotovi skladnost primernih lastnih virov sredstev z zahtevanim solventnostnim kapitalom.

(5)Ko ena ali več zavarovalnic ne izpolnjujejo zahtevanega solventnostnega kapitala in je takšno neizpolnjevanje posledica nepredvidenega, strmega in ostrega padca na finančnih trgih, Agencija za zavarovalni nadzor zaprosi EIOPO, da ta v skladu z 18. členom Uredbe 1094/2010 odloči o obstoju izjemnih padcev na finančnih trgih.

(6)V primeru odločitve EIOPA, da na finančnih trgih obstaja izjemen padec, Agencija za zavarovalni nadzor ob upoštevanju okoliščin ustrezno podaljša rok, določen v četrtem odstavku tega člena. Podaljšanje roka je v skladu z aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi 143. člena Direktive 2009/138/ES.

(7)V primeru podaljšanja roka iz prejšnjega odstavka zavarovalnica vsake tri mesece Agenciji za zavarovalni nadzor predloži poročilo o napredku pri vzpostavljanju oziroma zagotovitvi zahtevanega solventnostnega kapitala.

(8)Če Agencija za zavarovalni nadzor iz poročila o napredku ugotovi, da ni pomembnejšega izboljšanja v smislu zagotavljanja zahtevanega solventnostnega kapitala, Agencija za zavarovalni nadzor prekliče podaljšanje roka za vzpostavitev skladnosti med primernimi lastnimi viri sredstev in zahtevanim solventnostnim kapitalom iz četrtega odstavka tega člena.

(9)Ko Agencija za zavarovalni nadzor meni, da izjemni padci na finančnih trgih ne obstajajo več, o tem obvesti EIOPA.

(10)Agencija za zavarovalni nadzor prepove ali omeji razpolaganje s sredstvi zavarovalnice, če primerni lastni viri sredstev ne krijejo več zahtevanega solventnostnega kapitala, ali če pričakuje neskladnost primernih lastnih virov sredstev z zahtevanim solventnostnim kapitalom v naslednjih treh mesecih in če hkrati meni, da se bo finančno stanje zavarovalnice še poslabševalo. Agencija za zavarovalni nadzor o tem obvesti nadzorne organe držav članic, kjer zavarovalnica neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle. Nadzorni organi držav članic na prošnjo Agencije za zavarovalni nadzor sprejmejo enake ukrepe. Agencija za zavarovalni nadzor določi sredstva, ki so predmet ukrepov.

(1)Zavarovalnica nemudoma oziroma najpozneje v treh delovnih dneh od ugotovitve neskladnosti obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, da primerni osnovni lastni viri sredstev ne krijejo več zahtevanega minimalnega kapitala, ali če pričakuje neskladnost primernih osnovnih lastnih virov sredstev z zahtevanim minimalnim kapitalom v naslednjih treh mesecih.

(2)V primeru neskladnosti iz prejšnjega odstavka uprava zavarovalnice nemudoma sprejme tiste ukrepe za zagotovitev zahtevanega minimalnega kapitala, za katere je pristojna sama, oziroma izdela predlog tistih ukrepov, za katere so pristojni drugi organi.

(3)V enem mesecu od ugotovitve, da primerni osnovni lastni viri sredstev ne krijejo več zahtevanega minimalnega kapitala, zavarovalnica predloži Agenciji za zavarovalni nadzor v odobritev kratkoročni realni finančni načrt za odpravo neskladja med primernimi osnovnimi lastnimi viri sredstev in zahtevanim minimalnim kapitalom.

(4)Zavarovalnica neskladnost iz prejšnjega odstavka odpravi v roku treh mesecev od njene ugotovitve tako, da:

1.      poveča vrednost primernih osnovnih lastnih virov sredstev najmanj na višino zahtevanega minimalnega kapitala,

2.      zmanjša tveganja, tako da zagotovi skladnost z zahtevanim minimalnim kapitalom.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici prepove ali omeji razpolaganje s sredstvi zavarovalnice, če primerni osnovni lastni viri sredstev ne krijejo več zahtevanega minimalnega kapitala, ali če pričakuje neskladnost primernih osnovnih lastnih virov sredstev z zahtevanim minimalnim kapitalom v naslednjih treh mesecih. O tem nemudoma obvesti nadzorne organe v državah članicah, kjer zavarovalnica neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle. Na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor nadzorni organi teh držav članic sprejmejo enake ukrepe. Agencija za zavarovalni nadzor določi sredstva, ki so predmet ukrepov.

(1)Sanacijski načrt iz tretjega odstavka 249. člena tega zakona in kratkoročni finančni načrt iz tretjega odstavka prejšnjega člena vsebujeta najmanj podatke in listine glede:

1.      ocene stroškov upravljanja zavarovalnice, zlasti tekočih splošnih stroškov in provizij,

2.      ocene prihodkov in odhodkov v zvezi z neposrednim poslovanjem, sprejetim pozavarovanjem in oddanim pozavarovanjem,

3.      predvidene bilance stanja,

4.      ocene finančnih virov za kritje zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega solventnostnega kapitala in zahtevanega minimalnega kapitala,

5.      politike pozavarovanja.

(2)Kadar Agencija za zavarovalni nadzor od zavarovalnice zahteva sanacijski ali kratkoročni finančni načrt, Agencija za zavarovalni nadzor ne sme izdati dovoljenja za prenos zavarovalnih pogodb iz tretjega odstavka 516. člena tega zakona tako dolgo, dokler meni, da so varnost in pravice zavarovalcev ogroženi ali da so ogrožene pogodbene obveznosti pozavarovalnice.

(1)Zavarovalnica poroča Agenciji za zavarovalni nadzor o naslednjih dejstvih in okoliščinah:

1.      spremembah podatkov, ki se vpisujejo v sodni register;

2.      sklicu skupščine in vseh sklepih, sprejetih na skupščini;

3.      imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnice in pridobitvi oziroma spremembi kvalificiranih deležev;

4.      razrešitvi in imenovanju članov uprave zavarovalnice;

5.      razrešitvi oziroma prenehanju opravljanja nalog nosilca ključne funkcije in imenovanju nosilca ključne funkcije;

6.      sprejemu in spremembi poslovne strategije zavarovalnice iz 1. točke 68. člena tega zakona;

7.      sprejemu in spremembi finančnega načrta zavarovalnice iz 2. točke 68. člena tega zakona;

8.      sprejemu in spremembi pisnih pravil sistema upravljanja, upravljanja tveganj, spremljanja skladnosti, notranjih kontrol, notranje revizije in izločenih poslov zavarovalnice iz 3. točke 68. člena tega zakona;

9.      nameravanem odprtju, preselitvi, zaprtju ali začasnem prenehanju podružnice oziroma spremembah vrste poslov, ki jih opravlja podružnica;

10.   začetku opravljanja in prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov v določenih zavarovalnih vrstah;

11.   vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za presojo, ali je zavarovalnica vključena v zavarovalno skupino, ter o osebah in načinu povezav v zavarovalni skupini, v katero je zavarovalnica vključena;

12.   lastni oceni tveganj in solventnosti;

13.   vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za presojo, ali zavarovalnica posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj;

14.   vseh zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora Agencije za zavarovalni nadzor oziroma za izvrševanje drugih pristojnosti in nalog Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Uprava zavarovalnice Agencijo za zavarovalni nadzor nemudoma obvesti o naslednjih dogodkih:

1.      če je ogrožena likvidnost ali izpolnjevanje kapitalskih zahtev zavarovalnice;

2.      če nastopijo razlogi za prenehanje ali odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov;

3.      če se finančni položaj zavarovalnice spremeni tako, da zavarovalnica ne dosega zahtevanega solventnostnega kapitala, zahtevanega minimalnega kapitala, zahtev glede zavarovalno-tehničnih rezervacij ali premoženja, ki krije zavarovalno-tehnične rezervacije;

4.      če je zavarovalnica začela obširnejšo prenovo informacijskih sistemov ali če je zavarovalnica začela razvijati novo ponudbo storitev, ki so pretežno podprte z informacijsko tehnologijo, če prenova ali razvoj predstavljata pomemben del poslovanja zavarovalnice;

5.      drugih dogodkih, ki lahko pomembno vplivajo na poslovanje zavarovalnice v skladu s pravili o upravljanju tveganj.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobnejšo vsebino poročil in obvestil iz prvega in drugega odstavka tega člena ter obseg, način in roke poročanja oziroma obveščanja.

(1)Če v 5. poglavju tega zakona in predpisu iz 254. člena tega zakona niso določena posebna pravila, se za poslovne knjige in letno poročilo zavarovalnic ter za revidiranje uporabljajo splošna pravila, določena v zakonu, ki ureja gospodarske družbe, in v zakonu, ki ureja revidiranje.

(2)Zavarovalnica vodi poslovne knjige, sestavlja knjigovodske listine, vrednoti knjigovodske postavke in sestavlja poročila v skladu s predpisi iz prejšnjega odstavka.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor v zvezi s poslovnimi knjigami in letnim poročilom zavarovalnice predpiše:

1.      kontni okvir za glavno knjigo zavarovalnice za namen vodenja poslovnih knjig;

2.      vrste in sheme računovodskih ter konsolidiranih računovodskih izkazov zavarovalnice;

3.      podrobnejšo vsebino:

-  računovodskega poročila in

-  poslovnega poročila.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobnejši obseg in vsebino dodatnega revizijskega pregleda ter dodatnega revizorjevega poročila iz 258. člena tega zakona.

(1)Poslovno leto za sestavo računovodskih in konsolidiranih računovodskih izkazov, ki sestavljajo letno poročilo zavarovalnice, je enako koledarskemu letu.

(2)Zavarovalnica predloži Agenciji za zavarovalni nadzor nerevidirane letne računovodske izkaze v dveh mesecih po koncu koledarskega leta, nerevidirane letne konsolidirane računovodske izkaze pa v treh mesecih po koncu koledarskega leta.

(3)Zavarovalnica predloži Agenciji za zavarovalni nadzor trimesečne računovodske izkaze v roku enega meseca po izteku trimesečja, za zadnje trimesečje pa v dveh mesecih po izteku poslovnega leta oziroma skupaj z nerevidiranimi letnimi računovodskimi izkazi.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobnejšo vsebino računovodskih izkazov iz prejšnjega odstavka.

Zavarovalnica skupaj z letnim poročilom predloži Agenciji za zavarovalni nadzor tudi poročilo nosilca aktuarske funkcije iz tretjega odstavka 170. člena tega zakona.

(1)Zavarovalnica v osmih dneh po prejemu revizorjevega poročila, vendar ne pozneje kot v štirih mesecih po koncu koledarskega leta, Agenciji za zavarovalni nadzor predloži:

1.      letno poročilo in

2.      revizorjevo poročilo o revidiranju letnega poročila, kot ga opredeljuje zakon, ki ureja gospodarske družbe.

(2)Zavarovalnica v rokih po predpisu iz drugega odstavka 254. člena tega zakona Agenciji za zavarovalni nadzor predloži dodatno revizorjevo poročilo iz 258. člena tega zakona.

(3)Če zavarovalnica pripravi konsolidirano letno poročilo, se za predložitev, revidiranje in objavo konsolidiranega letnega poročila smiselno uporabljajo določbe tega člena ter 258. do 260. člena tega zakona.

(1)Revizijska družba poleg revidiranja letnega poročila zavarovalnice, na podlagi katerega sestavi revizorjevo poročilo, opravi tudi dodatni revizijski pregled in dodatno revizorjevo poročilo v skladu s predpisom iz 254. člena tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko od revizijske družbe zahteva dodatna pojasnila v zvezi z revizijskim pregledom.

(3)Če revizijski pregled ni opravljen oziroma revizorjevo poročilo ali dodatno revizorjevo poročilo ni izdelano v skladu s prvim odstavkom tega člena oziroma s predpisom iz 254. člena tega zakona, lahko Agencija za zavarovalni nadzor:

1.      zahteva od zavarovalnice, da revizijska družba svoji poročili ustrezno popravi oziroma dopolni,

2.      zavrne revizorjevi poročili in zahteva od zavarovalnice, da revizijski pregled opravi druga revizijska družba.

(4)Za revizijski pregled iz prvega odstavka tega člena imenuje zavarovalnica revizijsko družbo za obdobje, ki ne sme biti krajše od treh poslovnih let. Revizijski pregled zavarovalnice lahko opravlja posamezna revizijska družba neprekinjeno za največ deset poslovnih let s prekinitvijo za obdobje najmanj naslednjih štirih poslovnih let.

(5)Zavarovalnica ali revizijska družba lahko odpove pogodbo iz prejšnjega odstavka pred potekom pogodbeno dogovorjenega roka le na podlagi utemeljenih razlogov. Različna mnenja o računovodskih obravnavah ali revizijskih postopkih niso utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe. Pogodba o revizijskem pregledu se odpoveduje sodno. Uprava zavarovalnice lahko pogodbo o revizijskem pregledu odpove pred potekom pogodbeno dogovorjenega roka le s soglasjem nadzornega sveta in po posvetovanju z revizijsko komisijo.

(6)Zavarovalnica pisno obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor o razrešitvi ali o odstopu revizijske družbe pred pogodbeno dogovorjenim rokom in ustrezno pojasni razloge za razrešitev ali odstop.

(1)Pooblaščeni revizor, ki opravlja naloge revidiranja letnega poročila zavarovalnice, Agencijo za zavarovalni nadzor nemudoma obvesti o vseh dejstvih, za katere izve pri izvajanju nalog revidiranja zavarovalnice in ki lahko pomenijo enega od teh položajev:

1.      da predstavljajo pomembno kršitev predpisov iz prvega odstavka 277. člena tega zakona,

2.      da predstavljajo poslabšanje nemotenega delovanja zavarovalnice oziroma da je ogrožena varnost poslovanja oziroma zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev,

3.      da lahko privede do revizorjevega mnenja s pridržkom, odklonilnega mnenja ali zavrnitve izdelave mnenja,

4.      da pomenijo neskladnost z zahtevanim solventnostnim kapitalom ali neskladnost z zahtevanim minimalnim kapitalom.

(2)Obveznost iz prejšnjega odstavka velja tudi za dejstva ali odločitve v zvezi z družbo, ki je v razmerju tesne povezanosti z zavarovalnico na podlagi obvladovanja.

(3)Revizijska družba Agenciji za zavarovalni nadzor na njeno zahtevo posreduje tudi druge podatke, ki jih Agencija za zavarovalni nadzor potrebuje pri opravljanju nadzora nad zavarovalnico v skladu s tem zakonom.

(4)Posredovanje podatkov Agenciji za zavarovalni nadzorpo prvem do tretjem odstavku tega člena nima značilnosti kršitve revizorjeve obveznosti varovanja zaupnih podatkov po zakonu, ki ureja revidiranje, ali na podlagi pogodbe.

(1)Zavarovalnica v šestih mesecih po koncu koledarskega leta na svojih javnih spletnih straneh objavi letno poročilo skupaj z revizorjevim poročilom.

(2)Zavarovalnica zagotovi, da ostanejo poročila iz prejšnjega odstavka dostopna na njenih javnih spletnih straneh najmanj pet let po njihovi objavi.

(3)Podružnica zavarovalnice države članice ali zavarovalnice tretje države na svojih spletnih straneh objavi revidirane računovodske izkaze in revidirane konsolidirane računovodske izkaze zavarovalnice države članice ali zavarovalnice tretje države skupaj z mnenjema revizorja najpozneje v 15 dneh po izteku roka za javno objavo v državi sedeža zavarovalnice.

(1)Zavarovalnica vsako leto izdela in na svoji javni spletni strani objavi poročilo o solventnosti in finančnem položaju v skladu s:

-        5. poglavjem tega zakona,

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi 56. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi 56. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Poročilo o solventnosti in finančnem položaju vsebuje:

1.      opis poslov in delovanja zavarovalnice;

2.      opis sistema upravljanja in oceno njegove ustreznosti glede na tveganja zavarovalnice;

3.      za vsako vrsto tveganja opis izpostavljenosti, koncentracije, občutljivosti in uporabljenih tehnik za zmanjševanje tveganja;

4.      ločen opis podlag in metod za vrednotenje sredstev, zavarovalno-tehničnih rezervacij in drugih obveznosti, skupaj z obrazložitvijo pomembnejših razlik od podlag in metod za vrednotenje, uporabljenih v računovodskih izkazih;

5.      opis upravljanja kapitala, zlasti:

-  strukturo, znesek in kakovost lastnih virov sredstev,

-  zahtevani solventnostni kapital in zahtevani minimalni kapital,

-  možnost iz 213. člena tega zakona, ki se uporablja za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala,

-  opis razlik med predpostavkami standardne formule in internega modela,

-  znesek neskladnosti z zahtevanim minimalnim kapitalom ali pomembnejše neskladnosti z zahtevanim solventnostnim kapitalom v poslovnem letu z obrazložitvijo njihovih vzrokov in posledic, kakor tudi kakršnihkoli ukrepov za njihovo rešitev, ki so bili sprejeti.

(3)Opis za sredstva, zavarovalno-tehnične rezervacije in druge obveznosti iz 4. točke prejšnjega odstavka, v primeru, kadar se uporabi uskladitvena prilagoditev iz 182. člena tega zakona, vključuje opis uskladitvene prilagoditve ter portfelja obveznosti in pripadajočih oziroma dodeljenih sredstev, za katere se uporabi uskladitvena prilagoditev, kot tudi količinsko opredelitev učinka, ki ga ima sprememba uskladitvene prilagoditve na nič na finančno stanje zavarovalnice.

(4)Opis za sredstva, zavarovalno-tehnične rezervacije in druge obveznosti iz 4. točke drugega odstavka tega člena vključuje tudi izjavo o tem, ali zavarovalnica uporablja prilagoditev za nestanovitnost iz 184. člena tega zakona, in količinsko opredelitev učinka, ki ga ima sprememba prilagoditve za nestanovitnost na nič na finančno stanje zavarovalnice.

(5)Opis strukture, zneska in kakovosti lastnih virov sredstev iz prve alineje 5. točke drugega odstavka tega člena vključuje analizo pomembnejših sprememb v primerjavi s strukturo, zneskom in kakovostjo lastnih virov sredstev v predhodnem poročevalskem obdobju, obrazložitev kakršnihkoli pomembnejših razlik v zvezi z vrednostjo teh elementov v računovodskih izkazih ter kratek opis prenosljivosti lastnih virov sredstev.

(6)Razkritje zahtevanega solventnostnega kapitala iz druge alineje 5. točke drugega odstavka tega člena ločeno prikaže zahtevani solventnostni kapital, izračunan s standardno formulo ali notranjim modelom iz 4.10. oddelka, ter kapitalski dodatek v skladu s 309. členom tega zakona. Ločeno je prikazana tudi utemeljitev in vpliv specifičnih parametrov, ki jih v skladu z 217. členom tega zakona uporablja zavarovalnica. Razkritje zahtevanega solventnostnega kapitala vključuje, če je primerno, navedbo, da je njegov končni znesek še vedno predmet nadzorne ocene.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zavarovalnici na njeno zahtevo dovoli, da v celoti ali deloma opusti razkritja iz poročila o solventnosti in finančnem položaju, če:

1.      bi z razkritjem podatkov konkurenčna podjetja pridobila znatno neupravičeno prednost,

2.      obstajajo obveznosti do zavarovalcev ali drugi odnosi z nasprotno stranko, ki zavarovalnico zavezujejo k varovanju skrivnosti ali zaupnosti.

(2)Zavarovalnica v poročilu o solventnosti in finančnem položaju navede morebitno opustitev in razloge za opustitev razkritij v skladu s prejšnjim odstavkom.

(3)Opustitev razkritij iz 5. točke drugega odstavka prejšnjega člena ni mogoča.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zavarovalnici dovoli uporabo ali sklic na javna razkritja, ki so bila izvedena v okviru drugih zahtev, če so ta razkritja po naravi in obsegu enakovredna razkritjem iz prejšnjega člena.

(1)Zavarovalnica v primeru večje spremembe, ki vpliva na ustreznost informacij, razkritih v poročilu o solventnosti in finančnem položaju, razkrije informacije glede narave in vpliva takšne spremembe.

(2)Za večjo spremembo iz prejšnjega odstavka šteje:

1.      če se ugotovi neskladnost z zahtevanim minimalnim kapitalom in Agencija za zavarovalni nadzor meni, da zavarovalnica ne bo mogla predložiti realnega kratkoročnega finančnega načrta ali če tega načrta Agencija za zavarovalni nadzor ne prejme v roku enega meseca od dne, ko je bila neskladnost ugotovljena;

2.      če se ugotovi znatna neskladnost z zahtevanim solventnostnim kapitalom in Agencija za zavarovalni nadzor ne prejme realnega sanacijskega načrta v roku dveh mesecev od dne, ko je bila neskladnost ugotovljena.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor od zavarovalnice zahteva, da:

1.      v primeru neskladnosti iz prejšnjega odstavka nemudoma razkrije znesek neskladnosti skupaj s pojasnilom o njenem izvoru in posledicah, vključno z morebitnimi ukrepi za njeno rešitev;

2.      v primeru, ko neskladnost z zahtevanim minimalnim kapitalom iz 1. točke prejšnjega odstavka kljub kratkoročnemu finančnemu načrtu, ki je sprva štel za realnega, ni bila rešena v treh mesecih od dneva ugotovitve, nemudoma razkrije neskladnost ob koncu tega obdobja skupaj s pojasnilom o njenem izvoru in posledicah, vključno z morebitnimi sprejetimi in načrtovanimi ukrepi za njeno rešitev;

3.      v primeru, ko neskladnost z zahtevanim solventnostnim kapitalom iz 2. točke prejšnjega odstavka kljub sanacijskemu načrtu, ki je sprva štel za realnega, ni bila rešena v šestih mesecih od dneva ugotovitve, nemudoma razkrije neskladnost ob koncu tega obdobja skupaj s pojasnilom o njenem izvoru in posledicah, vključno z morebitnimi sprejetimi in načrtovanimi ukrepi za njeno rešitev.

(4)Zavarovalnica lahko prostovoljno razkrije kakršnokoli informacijo ali pojasnilo, ki se nanaša na njihovo solventnost in finančni položaj, za katero se ne zahteva razkritje že z 260. ali 261. členom tega zakona ali s prvim, drugim ali tretjim odstavkom tega člena.

(1)Zavarovalnica vzpostavi ustrezen sistem in strukturo za izpolnjevanje zahtev iz 261. do 263. člena tega zakona.

(2)Uprava zavarovalnice sprejme pisna pravila, ki zagotavljajo stalno ustreznost informacij, ki so razkrite v skladu z 261. do 263. členom tega zakona.

(3)Poročilo o solventnosti in finančnem položaju sprejme upravni odbor oziroma uprava s soglasjem nadzornega sveta zavarovalnice.

Zavarovalnica kot zaupne varuje vse podatke, dejstva in okoliščine o posameznem zavarovalcu, zavarovancu ali drugemu upravičencu iz zavarovanja, ki jih je zbrala pri poslovanju z njim ali jih je pridobila na kakšen drug način. Kadar gre hkrati za varovane osebne podatke, se za njihovo obdelavo in zavarovanje upošteva zakon, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(1)Člani organov zavarovalnice, delničarji zavarovalnice, delavci zavarovalnice oziroma druge osebe, ki so jim v zvezi z njihovim delom v zavarovalnici oziroma pri opravljanju storitev za zavarovalnico na kakršenkoli zakonit način dostopni zaupni podatki iz prejšnjega člena, teh podatkov ne smejo uporabiti v nasprotju z namenom, za katerega so bili zbrani, ali jih razkriti tretji osebi oziroma ji kako drugače omogočiti, da pride do njih.

(2)Prepoved razkritja zaupnih podatkov ne velja:

1.      če zavarovalec izrecno pisno pristane, da se sporočijo posamezni zaupni podatki;

2.      če te podatke potrebuje Agencija za zavarovalni nadzor oziroma drug nadzorni organ za potrebe nadzora, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti;

3.      v primerih posredovanja podatkov nadrejenim družbam v zvezi z nadzorom na konsolidirani podlagi v skladu z 8. Poglavjem tega zakona ali v skladu z zakonom, ki ureja finančne konglomerate;

4.      za pridobivanje, vodenje in uporabo zbirk osebnih podatkov, kot je določeno v 268. do 270. členu tega zakona;

5.      v primerih, določenih v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu;

6.      če te podatke pisno zahteva komisija za preprečevanje korupcije ali če jih zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka pisno zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija, razen v primerih, ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika;

7.      v primerih, določenih z zakonom, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma;

8.      če so ti podatki potrebni za odločitev o pravnih razmerjih med zavarovalnico in zavarovalcem oziroma zavarovancem oziroma drugim upravičencem iz zavarovanja v sodnem sporu;

9.      če so ti podatki potrebni v zapuščinskem postopku in predložitev teh podatkov zahteva oziroma naloži pristojno sodišče;

10.   če so ti podatki potrebni zaradi izvršbe na premoženje zavarovalca oziroma zavarovanca oziroma drugega upravičenca iz zavarovanja in predložitev teh podatkov pisno zahteva oziroma naloži pristojno sodišče oziroma je za posredovanje podana podlaga v zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje;

11.   če te podatke potrebuje davčni organ v postopku, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti;

12.   v primerih, določenih v zakonu, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilno prenehanje;

13.   v primerih, če te podatke potrebuje ministrstvo, pristojno za gospodarstvo, oziroma drug organ, ki izvaja odpravo posledic škode v gospodarstvu po naravnih nesrečah, skladno z zakonom, ki ureja odpravo posledic naravnih nesreč;

14.   če je to potrebno za izvedbo pogajanj za sklenitev pogodbe ali za izpolnjevanje pogodbe, ki jo zavarovalnica sklene v okviru običajne dejavnosti, in če prejemnik zagotovi ustrezno varovanje zaupnosti podatkov;

15.   v drugih primerih, ki jih določa zakon.

(3)Dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja, če zavarovalnica ali oseba iz prvega odstavka tega člena te podatke posreduje tožilstvu ali policiji z namenom, da naznani kaznivo dejanje.

Agencija za zavarovalni nadzor, sodišča in druge osebe ter organi smejo podatke, ki so jih pridobili na podlagi drugega ali tretjega odstavka prejšnjega člena, uporabiti izključno za namen, za katerega so bili podatki pridobljeni.

(1)Zavarovalnice in Slovensko zavarovalno združenje zbirajo, shranjujejo, posredujejo, uporabljajo ali kako drugače obdelujejo osebne podatke iz tega člena v skladu z zakonodajo, ki ureja varstvo osebnih podatkov in zbirke podatkov s področja zavarovanja.

(2)Zavarovalnice in Slovensko zavarovalno združenje upravljajo z:

1.      zbirko podatkov o zavarovalcih in zavarovancih,

2.      zbirko podatkov o zavarovalnih primerih,

3.      zbirko podatkov za presojo zavarovalnega kritja in višine odškodnine oziroma zavarovalnine,

4.      zbirko podatkov o potencialnih zavarovalcih in zavarovancih.

(3)Obdelava osebnih podatkov v zbirkah iz prejšnjega odstavka je dopustna le v obsegu, ki je primeren in potreben za uresničevanje namenov obdelave:

1.      namen obdelave je za zbirke iz 1., 2. in 3. točke prejšnjega odstavka sklepanje in izvajanje pogodb o zavarovanju, izterjava neplačanih obveznosti iz naslova zavarovalnih pogodb, reševanje škod, uveljavljanje povračilnih zahtevkov in drugih pravic ter obveznosti, vključno s preiskovanjem sumljivih primerov neupravičeno izplačanih odškodnin oziroma zavarovalnin, ki izvirajo iz zavarovanj po tem zakonu, in preverjanje politične izpostavljenosti oseb po zakonu, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma;

2.      namen obdelave je za zbirko iz 4. točke prejšnjega odstavka svetovanje oziroma ugotavljanje potreb in zahtev strank v okviru pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe, izvedba pogajanj za sklenitev pogodbe o zavarovanju, ugotavljanje potreb in zahtev strank ter ocenjevanje primernosti in ustreznosti zavarovalne storitve oziroma produkta za stranko, izdajo osebnega priporočila oziroma izvedbo svetovanja zavarovalnice na podlagi poštene in osebne analize, kot to določa ta zakon. Podatki za ta namen se pridobivajo od stranke.

(4)V zbirki podatkov iz 1. točke drugega odstavka tega člena se ob upoštevanju namena obdelave podatkov lahko zbirajo naslednji osebni podatki:

1.      osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, datum smrti, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta zavarovalca oziroma zavarovanca, v primeru zdravstvenega zavarovanja pa tudi ZZZS številka zavarovane osebe;

2.      ime zavarovalnice, številka police, trajanje zavarovanja in zavarovalno kritje;

3.      podatki, ki se nanašajo na predmet zavarovanja;

4.      zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno prostovoljno zdravstveno zavarovanje, lahko z namenom lažjega uresničevanja pravic zavarovancev poleg podatkov iz 1. točke tega odstavka zbirajo tudi enotno matično številko občana;

5.      podatki, ki so jih zavarovalnice zavezane pridobivati in obdelovati na podlagi zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma;

6.      podatki, ki opredeljujejo osebni oziroma finančni položaj, življenjski slog oziroma navade, obstoječe ali želeno zavarovalno kritje, motiv za sklenitev zavarovanja, finančno znanje, izkušnje oziroma finančno pismenost zavarovalca, podatki o zmožnosti kritja izgub, ciljih naložbe ter stopnji dovoljenega tveganja oziroma podatki o drugih osebnih okoliščinah, ki jih prostovoljno posreduje zavarovalec, ter so primerni in potrebni za ugotavljanje potreb in zahtev, ocenjevanje primernosti in ustreznosti, izdajo osebnega priporočila zavarovalcu oziroma izvedbo svetovanja zavarovalnice na podlagi poštene in osebne analize.

(5)V zbirki podatkov iz 2. točke drugega odstavka tega člena se ob upoštevanju namena obdelave podatkov lahko zbirajo naslednji osebni podatki:

1.      osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, datum smrti, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta in državljanstvo v škodnem dogodku udeleženih oseb, prič in upravičencev do odškodnine oziroma zavarovalnine;

2.      oznaka škodnega spisa, datum vložitve zahtevka in izplačila odškodnine oziroma zavarovalnine;

3.      vrsta, kraj, čas in opis zavarovalnega primera;

4.      opis materialne in nematerialne škode, nastale v zavarovalnem primeru;

5.      podatki o kaznivih dejanjih in prekrških v zvezi z zavarovalnimi primeri.

(6)V zbirki podatkov iz 3. točke drugega odstavka tega člena se ob upoštevanju namena obdelave podatkov lahko zbirajo naslednji osebni podatki:

1.      osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, datum smrti, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta zavarovanca in oškodovanca, za katerega se ugotavlja zavarovalno kritje in odškodnina oziroma zavarovalnina;

2.      o predhodnih zavarovalnih primerih v obsegu iz prejšnjega odstavka ter podatki o upoštevnem zdravstvenem stanju zavarovanca in oškodovanca, vključno z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, predhodnimi poškodbami in zdravstvenem stanju, vrsti telesnih poškodb, trajanjem zdravljenja in posledicami za oškodovanca in zavarovalca;

3.      dohodki zavarovanca in oškodovanca ter zaposlitev;

4.      upokojitve (redne in invalidske), prekvalifikacije in stopnje invalidnosti zavarovanca in oškodovanca;

5.      stroški za medicinsko oskrbo, zdravila in medicinske pripomočke zavarovanca in oškodovanca;

6.      ( prenehala veljati )

7.      podatki o vozniškem dovoljenju;

8.      historični podatki o zgodovini predmeta zavarovanja.

(7)V zbirki podatkov iz 4. točke drugega odstavka tega člena se ob upoštevanju namena obdelave podatkov lahko od stranke zbirajo naslednji osebni podatki, ki jih ta prostovoljno razkrije:

1.      osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, datum smrti, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta potencialnega zavarovalca oziroma zavarovanca, v primeru zdravstvenega zavarovanja pa tudi ZZZS številka zavarovane osebe;

2.      ime zavarovalnice, številka police, trajanje zavarovanja in zavarovalno kritje;

3.      podatki, ki se nanašajo na potencialni predmet zavarovanja;

4.      zavarovalnice, ki izvajajo dopolnilno prostovoljno zdravstveno zavarovanje, lahko z namenom lažjega uresničevanja pravic zavarovancev poleg podatkov iz 1. točke tega odstavka zbirajo tudi enotno matično številko občana;

5.      podatki, ki so jih zavarovalnice zavezane pridobivati in obdelovati na podlagi zakona, ki ureja preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, ter

6.      podatki, ki opredeljujejo osebni oziroma finančni položaj, življenjski slog oziroma navade, obstoječe ali želeno zavarovalno kritje, motiv za sklenitev zavarovanja, finančno znanje, izkušnje oziroma finančno pismenost zavarovalca, podatki o zmožnosti kritja izgub, ciljih naložbe ter stopnji dovoljenega tveganja oziroma podatki o drugih osebnih okoliščinah, ki jih posreduje zavarovalec, ter so primerni in potrebni za ugotavljanje potreb in zahtev, ocenjevanje primernosti in ustreznosti, izdajo osebnega priporočila zavarovalcu oziroma izvedbo svetovanja zavarovalnice na podlagi poštene in osebne analize;

7.      podatki o upoštevnem zdravstvenem stanju zavarovanca, vključno z zagotavljanjem zdravstvenih storitev, predhodnih poškodbah in zdravstvenem stanju, vrsti telesnih poškodb, trajanju zavarovanja in posledicah za zavarovanca.

(8)Osebni podatki iz četrtega, petega, šestega in sedmega odstavka tega člena se zbirajo na naslednji način:

1.      praviloma neposredno od posameznika, na katerega se nanašajo;

2.      od drugih oseb, ki o zavarovalnem primeru kaj vedo, razen podatkov iz 6. točke četrtega odstavka in sedmega odstavka tega člena;

3.      če gre za primere iz 270. člena tega zakona, iz zbirk podatkov posameznih zavarovalnic in Slovenskega zavarovalnega združenja;

4.      podatki iz 3. točke četrtega odstavka tega člena, vključno s podatkom o lastniku nepremičnine oziroma dela nepremičnine, se lahko zbirajo tudi iz Registra nepremičnin;

5.      podatki iz 1., 3., 4. in 5. točke petega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi iz zbirk podatkov državnih organov;

6.      podatki iz šestega odstavka tega člena se lahko zbirajo tudi:

-  podatki iz 2. in 5. točke: iz zbirk podatkov izvajalcev zdravstvenih in z njimi povezanih storitev ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje,

-  podatki iz 3. točke: iz zbirk podatkov delodajalca, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter centrov za socialno delo,

-  podatki iz 4. točke: iz zbirk podatkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje,

-  ( prenehala veljati )

-  podatki iz 7. in 8. točke: iz zbirk podatkov ministrstva, pristojnega za promet oziroma za infrastrukturo, in organizacij, ki opravljajo homologiranje in registracijo vozil;

7.      od drugih upravljavcev zbirk podatkov, ki hranijo podatke, ki jih lahko zavarovalnice in Slovensko zavarovalno združenje pridobivajo in zbirajo v skladu s tem zakonom, razen podatkov iz 6. točke četrtega odstavka in sedmega odstavka tega člena.

(9)Zavarovalnice imajo za namen posamičnih potreb po zagotavljanja točnosti in posodabljanja osebnih podatkov o zavarovalcih, zavarovancih ter drugih upravičencih do odškodnine ali zavarovalnine iz četrtega ali petega odstavka tega člena pravico na podlagi elektronske izmenjave brezplačno pridobivati podatke iz Centralnega registra prebivalstva, in sicer ves čas trajanja obligacijskega razmerja med stranko in zavarovalnico ali drugega pravnega razmerja s tretjo osebo, ki vpliva na obligacijsko razmerje med stranko in zavarovalnico, in sicer zlasti ob uvedbi izvršbe, ob uveljavljanju regresnih zahtevkov, ob obnovitvi zavarovalne pogodbe, ob reševanju zahtevkov, ob ugotavljanju sumljivih okoliščin, ob neodzivnosti pri pozivanju v okviru reševanja zahtevkov ali izplačevanju rente.

(10)Slovensko zavarovalno združenje ima za namen zagotavljanja točnosti in posodabljanja osebnih podatkov o v škodnem dogodku udeleženih oseb, zavarovalcev in upravičencev do odškodnine iz četrtega ali petega odstavka tega člena, in sicer za namen izvajanja obveznosti Škodnega sklada pri Slovenskem zavarovalnem združenju, kot so urejene z zakonom, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu, pravico na podlagi elektronske izmenjave brezplačno pridobivati podatke iz Centralnega registra prebivalstva, in sicer ves čas obravnavanja in reševanja zahtevkov ter izpolnjevanja obveznosti iz zahtevkov, zlasti ob uvedbi izvršbe, ob uveljavljanju regresnih zahtevkov, ob reševanju zahtevkov, ob ugotavljanju sumljivih okoliščin, ob neodzivnosti pri pozivanju v okviru reševanja zahtevkov ali ob izplačevanju rente.

(11)Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, javne agencije, javni skladi in druge osebe javnega prava ter nosilci javnih pooblastil in izvajalci javnih služb, ki imajo podatke oziroma zbirke podatkov iz tega člena, razen podatke iz 6. točke četrtega odstavka in sedmega odstavka tega člena, te podatke na pisno zahtevo sporočijo zavarovalnici ali Slovenskemu zavarovalnemu združenju.

(12)Podatki iz 1. točke drugega odstavka tega člena se shranjujejo deset let po prenehanju zavarovalne pogodbe, v primeru nastanka zavarovalnega primera deset let po koncu obdelave zavarovalnega primera, v primeru sodnega postopka izterjave neplačanih obveznosti iz naslova zavarovalnih pogodb deset let po zaključku sodnega postopka in v primeru, če se nanašajo na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, skladno s predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, deset let po smrti zavarovanca ali prenehanju zavarovanja. Podatki iz 2. in 3. točke drugega odstavka tega člena se shranjujejo deset let po koncu obdelave zavarovalnega primera. Če zavarovanec ali oškodovanec v tem roku vloži ali če se utemeljeno pričakuje vložitev novega zahtevka za uveljavitev pravic iz zavarovalnega primera po poteku tega roka, se rok hrambe po potrebi podaljša tako, da se podatki hranijo do pet let po koncu obdelave novega zahtevka oziroma dokler traja možnost vložitve novega utemeljenega zahtevka. Podatki iz 4. točke drugega odstavka tega člena se shranjujejo najdlje do trenutka sklenitve zavarovalne pogodbe ali najdlje tri mesece od zaključka pogajanj za sklenitev zavarovalne pogodbe, vendar ne dlje kot šest mesecev od dneva njihove pridobitve. Najkasneje s prvim dnem naslednjega meseca od poteka roka hrambe se podatki iz zbirk podatkov iz drugega odstavka tega člena zbrišejo, uničijo ali nepovratno anonimizirajo, dokumentacija pa se uniči tako, da ni več možno ugotoviti njene vsebine oziroma je ni več možno ponovno uporabljati.

(13)Zavarovalnice lahko pridobivajo podatke iz četrtega odstavka tega člena (osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta zavarovalca oziroma zavarovanca, ki je lastnik oziroma uporabnik oziroma voznik predmeta zavarovanja, podatki, ki se nanašajo na predmet zavarovanja, ime zavarovalnice, številka police, trajanje zavarovanja in zavarovalno kritje) in šestega odstavka tega člena (osebno ime, spol, datum in kraj rojstva, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje, davčna številka, vrsta in številka osebnega dokumenta zavarovanca in oškodovanca, ki je lastnik oziroma uporabnik oziroma voznik predmeta zavarovanja, za katera se ugotavlja zavarovalno kritje in odškodnina oziroma zavarovalnina, podatki o vozniškem dovoljenju, historični podatki o predmetu zavarovanja) za namen sklepanja in izvajanja pogodb o zavarovanjih iz 3. in 10. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona tudi preko elektronske izmenjave do evidence motornih vozil in evidence vozniških dovoljenj, ki ju vodi pristojni državni organ.

(14)Zavarovalnice lahko pridobivajo podatke iz četrtega odstavka tega člena (osebno ime, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje zavarovalca oziroma zavarovanca, ki je lastnik predmeta zavarovanja, podatki, ki se nanašajo na predmet zavarovanja, ime zavarovalnice, številka police) in šestega odstavka tega člena (osebno ime, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje zavarovanca in oškodovanca, ki je lastnik predmeta zavarovanja, za katerega se ugotavlja zavarovalno kritje in odškodnina oziroma zavarovalnina, historični podatki o predmetu zavarovanja) za namen sklepanja in izvajanja pogodb o zavarovanju iz 6. in 12. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona tudi preko elektronske izmenjave do vpisnika morskih čolnov, ki ga vodi pristojni državni organ.

(15)Zavarovalnice lahko pridobivajo podatke iz četrtega odstavka tega člena (osebno ime, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje zavarovalca oziroma zavarovanca, ki je lastnik predmeta zavarovanja, podatki, ki se nanašajo na predmet zavarovanja, ime zavarovalnice, številka police) in šestega odstavka tega člena (osebno ime, stalno in začasno prebivališče oziroma stalni in začasni naslov v tujini, naslov za vročanje zavarovanca in oškodovanca, ki je lastnik predmeta zavarovanja, za katerega se ugotavlja zavarovalno kritje in odškodnina oziroma zavarovalnina, historični podatki o predmetu zavarovanja) za namen sklepanja in izvajanja pogodb o zavarovanju iz 5. in 11. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona tudi preko elektronske izmenjave do registra zrakoplovov in evidence letalnih naprav Republike Slovenije, ki ju vodi pristojni državni organ.

(16)Zavarovalnice in Slovensko zavarovalno združenje lahko za namen sklepanja in izvajanja pogodb o zavarovanju iz drugega odstavka 7. člena tega zakona ter za obravnavo odškodninskih zahtevkov iz teh pogodb pridobijo vse potrebne podatke za ta namen tudi z elektronsko izmenjavo zapisnikov policije o prometnih nesrečah. Slovensko zavarovalno združenje vse predhodno naročene zapisnike policije o prometnih nesrečah hrani v lastni elektronski zbirki podatkov policijskih zapisnikov. Podatki se hranijo najdlje deset let od datuma pridobitve policijskega zapisnika. Po preteku roka za shranjevanje se podatki zbrišejo, uničijo ali nepovratno anonimizirajo, dokumentacija pa se uniči tako, da ni več možno ugotoviti njene vsebine oziroma je ni več možno ponovno uporabljati.

(17)Za namen pridobivanja podatkov iz trinajstega do šestnajstega odstavka tega člena se zavarovalnicam podatki iz teh odstavkov, ki se vodijo v predhodno navedenih evidencah, posredujejo preko Slovenskega zavarovalnega združenja, vendar zgolj tisti podatki, ki so relevantni za konkretno zavarovanje. Pri tem morata biti zagotovljena možnost preverjanja pravne podlage, namena posredovanja podatkov, kdo in kdaj je pridobival podatke ter katere podatke je pridobival in nadalje obdeloval, in sicer za obdobje, ko je mogoče zakonsko varstvo posameznika zaradi nedopustnega posredovanja osebnih podatkov.

(18)Kadar iz spornih okoliščin zavarovalnega primera sledi, da gre za kaznivo dejanje goljufije na področju zavarovalništva oziroma povzročitev zavarovalnega primera z namenom ali s prevaro, kar mora biti ugotovljeno na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe sodišča, lahko zavarovalnice davčno številko obsojenca ter informacijo o storitvi kaznivega dejanja oziroma povzročitvi zavarovalnega primera hranijo, dokler ni pravnomočna obsodilna sodba pravnomočno razveljavljena, spremenjena, odpravljena ali izbrisana iz kazenske evidence oziroma najdlje deset let, štetih od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe, ter lahko te podatke med seboj tudi izmenjujejo z namenom preprečitve nadaljnjih zavarovalniških goljufij. Po preteku roka za shranjevanje se podatki zbrišejo, uničijo ali nepovratno anonimizirajo, dokumentacija pa se uniči tako, da ni več možno ugotoviti njene vsebine oziroma je ni več možno ponovno uporabljati. O hrambi in izmenjavi podatkov med zavarovalnicami mora biti posameznik obveščen najkasneje takrat, ko so bili podatki posredovani drugim zavarovalnicam.

(1)Slovensko zavarovalno združenje sme osebne in druge podatke iz zbirk podatkov zavarovalnic in Slovenskega zavarovalnega združenja, ki se vodijo v skladu z drugim odstavkom prejšnjega člena, obdelovati tudi za namen ugotavljanja spornih okoliščin zavarovalnega primera (na primer neobičajna pogostost zavarovalnih primerov pri posameznem zavarovancu ali oškodovancu, prepovedano dvojno zavarovanje, zavarovalni primeri s ponavljajočo se udeležbo istih zavarovancev ali udeležencev).

(2)Kadar Slovensko zavarovalno združenje iz podatkov o zavarovalnih primerih ugotovi določene sporne okoliščine, o njih obvesti zavarovalnice, ki obravnavajo zahtevke iz teh dogodkov.

(3)Slovensko zavarovalno združenje vodi evidenco o ugotovljenih spornih okoliščinah s podatki iz prvega odstavka tega člena pet let od dne pošiljanja sporočila zavarovalnicam. Po poteku roka za shranjevanje se podatki iz evidenc izbrišejo, dokumentacija pa se uniči tako, da ni več možno ugotoviti njene vsebine oziroma je ni več možno ponovno uporabljati.

(1)Zavarovalnice, ki obravnavajo zahtevke v spornem zavarovalnem primeru, smejo za namen ugotovitve dejanskih okoliščin in v obsegu, ki je potreben, v postopku reševanja zavarovalnega primera ali preiskave sumljivih primerov neupravičeno izplačanih odškodnin oziroma zavarovalnin izmenjati osebne in druge podatke iz zbirk podatkov zavarovalnic in Slovenskega zavarovalnega združenja, ki se vodijo v skladu z drugim odstavkom 268. člena tega zakona, z drugimi zavarovalnicami in Slovenskim zavarovalnim združenjem.

(2)Osebne in druge podatke, potrebne za reševanje zavarovalnega primera, pri katerem so bile ugotovljene sporne okoliščine, zavarovalnice pridobivajo v skladu s 268. členom tega zakona.

(3)Kadar iz spornih okoliščin zavarovalnega primera sledi, da gre za kaznivo dejanje goljufije na področju zavarovalništva, ali kadar zavarovalnica ob opravljanju zavarovalniške dejavnosti izve za obstoj goljufije ali drugega kaznivega dejanja, zavarovalnica v skladu z zakonom, ki ureja kazenski postopek, vloži ovadbo pristojnemu organu, skupaj z že zbranimi dokazili.

(4)Kadar zavarovalnica v postopku reševanja zavarovalnega primera ugotovi, da sporne okoliščine ne vplivajo na obveznosti zavarovalnice po zavarovalni pogodbi, podatke, ki jih je prejela od Slovenskega zavarovalnega združenja oziroma druge zavarovalnice, izbriše v 30 dneh po izplačilu odškodnine oziroma zavarovalnine, dokumentacijo pa uniči tako, da ni več možno ugotoviti njene vsebine oziroma je ni več možno ponovno uporabljati.

(5)Zavarovalnice za analitične in statistične namene Slovenskemu zavarovalnemu združenju enkrat letno poročajo o številu vloženih ovadb po tretjem odstavku tega člena in številu rešenih zavarovalnih primerov po prejšnjem odstavku.

Glavni cilj nadzora, ki ga opravlja Agencija za zavarovalni nadzor, je zaščita zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor nad zavarovalnico glede poslovanja, ki ga zavarovalnica opravlja na območju Republike Slovenije, na območju države članice in na območju tretje države.

(2)Če je to potrebno za dosego cilja nadzora nad zavarovalnico, lahko Agencija za zavarovalni nadzor od naslednjih oseb zahteva ustrezna poročila in informacije ter opravi pregled njihovega poslovanja:

1.      oseb, ki so z zavarovalnico v razmerju tesne povezanosti;

2.      prevzemnikov izločenih poslov;

3.      namenskih družb, na katere je zavarovalnica prenesla tveganja;

4.      imetnikov kvalificiranih deležev v zavarovalnici.

(3)Če je za nadzor nad posamezno osebo iz prejšnjega odstavka pristojen drug nadzorni organ, opravi Agencija za zavarovalni nadzor pregled poslovanja te osebe v sodelovanju s tem nadzornim organom v skladu s 7.2. oddelkom tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna tudi za nadzor nad:

1.      člani uprave zavarovalnice v obsegu, določenem v 63. do 65. členu tega zakona;

2.      imetniki kvalificiranih deležev v obsegu, določenem v 2.4. oddelku tega zakona;

3.      nosilci ključnih funkcij zavarovalnice v skladu s 52. členom tega zakona;

4.      člani nadzornega sveta zavarovalnice v obsegu, določenem v 67. členu tega zakona;

5.      poslovodstvom namenske družbe v skladu z aktom, ki ga sprejme Evropska komisija na podlagi drugega odstavka 211. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor nad zavarovalnico države članice glede storitev in poslov, ki jih ta opravlja na območju Republike Slovenije, in nad podružnico zavarovalnice države članice, ustanovljeno v Republiki Sloveniji, v obsegu, določenem v 7.10.2. pododdelku tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna za nadzor nad prevzemnikom izločenega posla s sedežem v državi članici v zvezi z opravljanjem izločenih poslov, vendar o nameravanem pregledu v kraju prevzemnika izločenega posla obvesti nadzorni organ države članice, v kateri ima prevzemnik izločenega posla sedež.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 zaprosi za pomoč EIOPA, če od nadzornega organa države članice po obvestilu iz prejšnjega odstavka ne prejme ustreznega sodelovanja ali če nadzorni organ iz države članice opravi nadzor prevzemnika izločenega posla s sedežem v Republiki Sloveniji brez predhodnega obvestila.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor nad podružnico zavarovalnice tretje države, ustanovljene v Republiki Sloveniji.

(2)Pri podružnici, ki jo ima zavarovalnica tretje države v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, ki je upravičena do ugodnosti iz prvega odstavka 142. člena tega zakona, preverja Agencija za zavarovalni nadzor skladnost z zahtevami glede zavarovalno-tehničnih rezervacij, zahtevanega solventnostnega kapitala in zahtevanega minimalnega kapitala samo, če je pristojna za nadzor celotnega poslovanja podružnic zavarovalnice tretje države v EU.

Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor nad osebami, ki:

1.      v nasprotju z 21. členom tega zakona na območju Republike Slovenije opravljajo zavarovalne posle;

2.      opravljajo dejavnost zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja, ne da bi za opravljanje teh dejavnosti pridobile oziroma imele dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(1)Za nadzor iz 273. in 274. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe 7. poglavja tega zakona o nadzoru nad zavarovalnico, razen če zakon za posamezen primer določa drugače.

(2)Za nadzor iz drugega do četrtega odstavka 272. člena tega zakona se smiselno uporabljajo določbe 7.3. in 7.4. oddelkov tega zakona, razen če zakon za posamezen primer drugače določa.

(3)Za nadzor iz prejšnjega člena se smiselno uporabljajo določbe 7. poglavja tega zakona, razen če zakon za posamezen primer določa drugače.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor opravlja nadzor nad zavarovalnico z namenom preverjanja zakonitosti njenega poslovanja, predvsem pa, ali zavarovalnica posluje v skladu s pravili o upravljanju tveganj in drugimi pravili, določenimi s tem zakonom, in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, in drugimi zakoni, ki urejajo opravljanje finančnih storitev, ki jih opravlja zavarovalnica, ter predpisi, izdanimi na njihovi podlagi.

(2)Nadzor Agencije za zavarovalni nadzor je pretežno usmerjen v prihodnost in k tveganjem zavarovalnice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor pri opravljanju nadzora nad zavarovalnico:

1.      pregleda in oceni sistem upravljanja iz 50. člena tega zakona ter sistem poročanja iz 279. člena tega zakona,

2.      ocenjuje tveganja, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju, in

3.      ocenjuje finančni položaj in tveganja, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena zaradi razmerij z drugimi osebami v zavarovalni skupini.

(4)V pregled in oceno po prejšnjem odstavku sodi zlasti preverjanje in ocena:

1.      sistema upravljanja, vključno z lastno oceno tveganj in solventnosti,

2.      zavarovalno-tehničnih rezervacij,

3.      kapitalske ustreznosti,

4.      naložbenih pravil,

5.      kakovosti in količine lastnih virov sredstev,

6.      skladnosti notranjega modela z zahtevami tega zakona in predpisi o upravljanju tveganj.

(5)Če opravlja zavarovalnica zavarovalne posle v zavarovalni vrsti iz 18. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, Agencija za zavarovalni nadzor preverja in oceni tudi tehnične vire zavarovalnice za opravljanje poslov pomoči.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor opravlja pregledovanje in ocenjevanje zavarovalnice z namenom ugotoviti, ali sistem upravljanja iz 50. člena tega zakona ter sistem poročanja iz 279. člena tega zakona, ki ju je vzpostavila zavarovalnica, in lastni viri sredstev zavarovalnice zagotavljajo trden in zanesljiv sistem upravljanja ter ustrezne mehanizme za obvladovanje tveganj, ki jim zavarovalnica je ali bi jim lahko bila izpostavljena pri svojem poslovanju.

(7)Pri nadzoru zavarovalnice upošteva Agencija za zavarovalni nadzor naravo, obseg in zahtevnost tveganj, ki jim je zavarovalnica izpostavljena. Narava, obseg in zahtevnost tveganj zavarovalnice upošteva Agencija za zavarovalni nadzor tudi pri določitvi pogostosti in podrobnosti preverjanja in ocenjevanja.

(8)Agencija za zavarovalni nadzor redno opravlja nadzor nad posamezno zavarovalnico in redno spremlja njeno poslovanje, kar vključuje tako pregledovanje poročil, ki jih je zavarovalnica dolžna pošiljati Agenciji za zavarovalni nadzor, kot tudi opravljanje pregledov poslovanja na mestu samem.

(1)Zavarovalnica na zahtevo Agenciji za zavarovalni nadzor predloži podatke, ki so potrebni za nadzor. Ti podatki vključujejo najmanj podatke, ki so potrebni za:

1.      oceno sistema upravljanja, poslov, načel vrednotenja za solventnostne namene, tveganj, sistema upravljanja tveganj in strukture kapitala,

2.      sprejem ustreznih odločitev, ki izhajajo iz opravljanja nadzornih pravic in dolžnosti.

(2)Podatki iz prejšnjega odstavka vključujejo tudi podatke v zvezi s pogodbami, ki jih ima zavarovalnica sklenjene z zavarovalnimi posredniki in zavarovalnimi zastopniki ter z zavarovalno posredniškimi in zastopniškimi družbami, ali v zvezi s pogodbami, ki jih zavarovalnica sklene s tretjimi osebami.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zahteva podatke glede zavarovalnice, poleg revizorjev v skladu s tretjim odstavkom 259. člena tega zakona, tudi od drugih zunanjih strokovnjakov, zlasti oseb, ki imajo ustrezno znanje aktuarske ali finančne matematike.

(4)Podatki iz prvih treh odstavkov tega člena vsebujejo:

1.      kakovostne in količinske elemente ali kombinacijo teh elementov,

2.      pretekle, sedanje ali prihodnje elemente ali kombinacijo teh elementov,

3.      podatke iz notranjih ali zunanjih virov ali kombinacijo obojih.

(5)Podatki, ki se jih zagotovi za nadzor:

1.      odražajo naravo, obseg in zahtevnost poslovanja zavarovalnice, zlasti tveganj,

2.      so dostopni, popolni, primerljivi in dosledni,

3.      so ustrezni, zanesljivi in razumljivi.

(6)Zavarovalnice predložijo Agenciji za zavarovalni nadzor podatke v skladu z:

-        272., 273., 274., 275., 276., 277., 278., 280., 284., 293., 294., 296., 297., 298., 299., 300., 304., 323. in 343. členom tega zakona,

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi devetega odstavka 35. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi desetega odstavka 35. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Zavarovalnica vzpostavi ustrezen sistem poročanja za izpolnjevanje zahtev glede predložitve podatkov, potrebnih za nadzor.

(2)Uprava zavarovalnice sprejme pisna pravila, ki omogočajo stalno ustreznost predloženih podatkov.

(3)Zavarovalnica in druge osebe, ki poročajo podatke na podlagi tega zakona ali aktov, ki jih izda Evropska komisija na podlagi Direktive 2009/138/ES, pridobijo in pri poročanju uporabljajo nadnacionalno identifikacijsko oznako pravnega subjekta. Osebe iz prejšnjega stavka pridobijo in pri poročanju uporabljajo nadnacionalno identifikacijsko oznako pravnega subjekta tudi za vse pravne osebe v skupini, za katere se zahtevajo podatki v okviru njihovih obveznosti.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše način pridobitve in roke, ki so povezani s pridobitvijo nadnacionalne identifikacijske oznake pravnega subjekta. Ne glede na prejšnji odstavek lahko Agencija za zavarovalni nadzor v predpisu iz prejšnjega stavka določi ožji krog oseb, ki so dolžne pridobiti nadnacionalno identifikacijsko oznako pravnega subjekta.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor opravlja nadzor nad zavarovalnicami:

1.      s spremljanjem, zbiranjem in preverjanjem poročil in obvestil zavarovalnice in drugih oseb, ki so po tem zakonu oziroma drugih zakonih dolžne poročati Agenciji za zavarovalni nadzor oziroma jo obveščati o posameznih dejstvih in okoliščinah;

2.      z opravljanjem pregledov poslovanja zavarovalnice;

3.      z izrekanjem ukrepov nadzora.

(2)V okviru nadzora lahko Agencija za zavarovalni nadzor razvije količinska orodja za oceno zmožnosti soočanja zavarovalnic z morebitnimi dogodki ali prihodnjimi spremembami v gospodarskih razmerah, ki bi neugodno vplivali na finančni položaj zavarovalnice. Na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor zavarovalnica opravi ustrezne preizkuse.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor vzpostavi sistem obveščanja o kršitvah, ki je namenjen zlasti zaposlenim pri distributerjih zavarovalnih produktov iz 7.f člena tega zakona, da lahko Agenciji za zavarovalni nadzor podajo prijavo domnevnih kršitev določb iz 12.2 oddelka in 15. poglavja tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor v zvezi s sistemom obveščanja iz prejšnjega odstavka zagotovi:

1.      enostaven in lahko dostopen način posredovanja prijav kršitev,

2.      interne postopke za sprejem in obravnavo prijav, vključno s poročanjem o ugotovitvah v zvezi s prejetimi prijavami ter izvedenih aktivnostih.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor zagotovi:

1.      ustrezno varstvo osebnih podatkov oseb, ki so podale prijavo, in oseb, ki so domnevno odgovorne za kršitev, v skladu z določbami zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov, in določbami tega zakona ter

2.      da vse podatke o osebah, ki so podale prijavo, obravnava kot zaupne.

(4)Podatkov o osebi, ki je podala prijavo, ni dovoljeno razkriti brez soglasja te osebe, razen kadar je razkritje identitete te osebe v skladu z zakonom nujno za izvedbo upravnih ali sodnih postopkov. Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici, zavarovalno zastopniški družbi, zavarovalno posredniški družbi in zastopnikom dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena tega zakona ne sme razkriti podatkov o osebi, ki je podala prijavo, in si mora prizadevati, da se pri ugotavljanju in obravnavi kršitev, ki so predmet prijave, prepreči razkritje identitete te osebe.

(5)Kadar je identiteta prijavitelja kljub ukrepom iz tretjega in četrtega odstavka tega člena razkrita, mora zavarovalnica, zavarovalno zastopniška družba, zavarovalno posredniška družba in zastopnik dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena tega zakona zagotoviti ustrezne pogoje, da se preprečijo povračilni ukrepi, diskriminacija ali druge oblike neprimerne obravnave prijaviteljev, ki so podali prijavo iz prvega odstavka tega člena, oziroma da se odpravijo njihove posledice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zavarovalnici pod pogoji, določenimi v tem zakonu, izreče naslednje ukrepe nadzora:

1.      priporočilo in opozorilo,

2.      odreditev odprave kršitve,

3.      odreditev dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju tveganj,

4.      odvzem ali pogojni odvzem dovoljenja,

5.      postavitev izredne uprave,

6.      odreditev povečanja osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice,

7.      začetek prisilne likvidacije,

8.      odločitev o razlogih za stečaj zavarovalnice,

9.      opomin članu ali članom uprave zavarovalnice.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko na svoji spletni strani objavi vse ukrepe nadzora, ko postane odločitev o izreku ukrepa pravnomočna, in sicer informacije o kršitelju (naziv in sedež pravne osebe ali osebno ime fizične osebe ter funkcija odgovorne osebe), o kršitvi (opis okoliščin in ravnanj, ki pomenijo kršitev, ter narava ugotovljenih kršitev) in izrek ukrepa, s katerim se postopek konča. Ukrepi so lahko objavljeni največ dve leti, pri objavi osebnih podatkov se vedno brišejo identifikacijski znaki fizičnih oseb in njihovi naslovi prebivališč ter upoštevajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek Agencija za zavarovalni nadzor po uradni dolžnosti ali na podlagi ugovora iz petega odstavka tega člena odloči, da se informacije o identiteti kršitelja ne objavijo, če:

1.      se ukrep nadzora izreče fizični osebi in objava osebnih podatkov o kršitelju ni sorazmerna s težo kršitve, ali

2.      bi objava informacij o identiteti kršitelja ogrozila stabilnost finančnih trgov ali izvedbo predkazenskega ali kazenskega postopka, pri čemer je Agencija za zavarovalni nadzor dolžna pridobiti in upoštevati mnenje državnega tožilstva, ali

3.      bi z objavo vpletenim osebam verjetno nastala nesorazmerna škoda.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor ob izdaji odločbe ali odredbe oceni, da so v zvezi z objavo identitete kršitelja podani razlogi iz prejšnjega odstavka, hkrati z izdajo odločbe ali odredbe o izrečenih ukrepih nadzora odloči tudi, da se identiteta kršitelja ne objavi ali objava identitete kršitelja začasno zadrži ter navede rok za zadržanje objave, če bodo razlogi za zadržanje objave v tem obdobju verjetno prenehali obstajati, ali podatke objavi anonimno na način, da posamezniki niso določljivi.

(5)Če Agencija za zavarovalni nadzor ob izdaji odločbe ali odredbe ne ugotovi razlogov iz tretjega odstavka tega člena, v odločbi ali odredbi o izrečenih ukrepih nadzora kršitelja opozori, da bodo informacije iz prvega odstavka tega člena javno objavljene na spletni strani Agencije za zavarovalni nadzor in ga pouči, da mora v primeru obstoja razlogov iz tretjega odstavka tega člena te razloge navesti v ugovoru, ki se vloži v roku, ki je v skladu s tem zakonom določen za vložitev pravnega sredstva zoper odločbo o ukrepu nadzora.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor odloči o ugovoru iz prejšnjega odstavka z odločbo. Če na podlagi ugovora kršitelja Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi, da so podani razlogi iz tretjega odstavka tega člena, v odločbi, s katero ugodi ugovoru, odloči, da se identiteta kršitelja ne objavi ali da se objava identitete kršitelja začasno zadrži, in navede rok za zadržanje objave, ali podatke objavi anonimno na način, da posamezniki niso določljivi.

(7)Zoper odločbo, s katero Agencija za zavarovalni nadzor zavrne ugovor ali odloči, da se objava identitete kršitelja začasno zadrži, lahko kršitelj vloži zahtevo za sodno varstvo pod pogoji, določenimi v zakonu, ki ureja upravni spor.

(8)Agencija za zavarovalni nadzor obvesti EIOPO o vseh ukrepih, ki so bili izrečeni v zvezi z njimi in njihovim izidom, ter ji enkrat letno v zbirni obliki posreduje informacije o vseh ukrepih, ki so bili izrečeni distributerjem zavarovalnih produktov.

(1)Če pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor pri pregledu poslovanja ugotovi nesmotrnosti ali nedoslednosti pri poslovanju zavarovalnice, ki nimajo značilnosti kršitve predpisov iz prvega odstavka 277. člena tega zakona, Agencija za zavarovalni nadzor izda priporočila upravi zavarovalnice za izboljšanje poslovanja zavarovalnice.

(2)Če pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor pri pregledu poslovanja ugotovi kršitve predpisov iz prvega odstavka 277. člena tega zakona, vendar te kršitve po svojih značilnostih in obsegu nimajo pomembnih učinkov, Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici namesto odredbe o odpravi kršitev izda opozorilo, v katerem jo opozori na te kršitve (v nadaljnjem besedilu: opozorilo).

(3)Z opozorilom lahko Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici tudi naloži odpravo ugotovljenih kršitev in določi rok za njihovo odpravo.

(4)Če zavarovalnica ne ravna v skladu z opozorilom iz prejšnjega odstavka, ji Agencija za zavarovalni nadzor izda odredbo o odpravi kršitev.

(5)Prvi do četrti odstavek tega člena se smiselno uporabljajo tudi za nadzor, ki ga Agencija za zavarovalni nadzor opravlja na podlagi poročil in informacij, ki ji jih posreduje zavarovalnica v skladu s tem zakonom ali ki jih pridobi Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi zbiranja in obdelovanja informacij po 285. členu tega zakona.

(6)Za priporočila in opozorila iz tega člena se ne uporabljajo določbe o postopku iz 10.1. oddelka 10. poglavja tega zakona.

(1)Pri opravljanju nalog in pristojnosti na področju nadzora zavarovalnih poslov Agencija za zavarovalni nadzor preuči tudi morebiten vpliv njenih odločitev na stabilnost finančnih sistemov v EU, zlasti v izrednih razmerah.

(2)Pri izreku ukrepov, v času izjemnih gibanj na finančnih trgih, upošteva Agencija za zavarovalni nadzor možni vpliv teh ukrepov na procikličnost.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor za namen statistične obdelave podatkov predpiše, da zavarovalnice v vnaprej določenih časovnih obdobjih predložijo:

1.      podatke o številu zavarovanj, obračunanih zavarovalnih premijah, številu škod in obračunanih odškodninah oziroma zavarovalninah, po zavarovalnih vrstah in posameznih zavarovanjih iz zavarovalne vrste;

2.      za posamezne zavarovalne vrste obratovalne stroške, stroške pridobivanja zavarovanj, sklepalne provizije, stroške reševanja škod in stroške preventivne dejavnosti;

3.      za kreditna zavarovanja podatke o zavarovalnih vsotah ob sklenitvi, glede na trajanje zavarovanja, podatke o zavarovalnih vsotah za preostala jamstva in podatke o plačilih regresnih zavezancev;

4.      za posamezne pokojninske sklade podatke o številu članov in vplačanih premijah ter višini matematičnih rezervacij, podatke o številu članov in višini matematičnih rezervacij, ki so v mirovanju oziroma ki so zadržali pravice, podatke o številu delodajalcev, ki so vključeni v pokojninski načrt, in podatke o številu delodajalcev, ki ne plačujejo premij, podatke o rednih in izrednih prekinitvah zavarovanj ter izplačilih odkupnih vrednosti oziroma prenosih denarnih sredstev na drugega upravljavca pokojninskih skladov in prenosih odkupnih vrednosti na izplačevalca pokojninskih rent;

5.      za obvezna zavarovanja izkaz izida.

(2)Kadar so vnaprej določena obdobja iz prejšnjega odstavka krajša od enega leta, lahko Agencija za zavarovalni nadzor brez poseganja v prvi odstavek 235. člena tega zakona omeji redno nadzorno poročanje Agenciji za zavarovalni nadzor, če:

1.      bi bilo sporočanje teh informacij preveliko breme glede na vrsto, obseg in zahtevnost tveganj, povezanih s poslovanjem zavarovalnice;

2.      se te informacije sporočajo vsaj enkrat letno.

(3)Ne glede na prejšnji odstavek Agencija za zavarovalni nadzor v primeru zavarovalnic, ki so del skupine po 19. členu tega zakona, omeji redno nadzorno poročanje na vnaprej določena obdobja, krajša od enega leta, le, če zavarovalnica izkaže, da je redno nadzorno poročanje več kot enkrat letno neprimerno glede na vrsto, obseg in zahtevnost tveganj, ki so del poslov skupine.

(4)Omejitev rednega nadzornega poročanja se lahko dovoli samo zavarovalnicam, ki ne predstavljajo več kot 20 % deleža na trgu življenjskih in premoženjskih zavarovanj in pozavarovanj v Republiki Sloveniji, pri čemer tržni delež premoženjskih zavarovanj temelji na kosmatih obračunanih premijah, tržni delež življenjskih zavarovanj pa na kosmatih zavarovalno- tehničnih rezervacijah.

(5)Pri odločanju o omejevanju rednega nadzornega poročanja daje Agencija za zavarovalni nadzor prednost najmanjšim zavarovalnicam.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor lahko omeji redno nadzorno poročanje zavarovalnic ali jih izvzame iz obveznosti poročanja po posameznih postavkah, kadar:

1.      bi bilo sporočanje teh informacij preveliko breme glede na vrsto, obseg in zahtevnost tveganj, povezanih s poslovanjem zavarovalnic;

2.      informacije niso potrebne za učinkovit nadzor nad zavarovalnicami;

3.      izvzetje ne ogroža stabilnosti finančnih sistemov v EU in

4.      je zavarovalnica zmožna informacije zagotoviti na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor iz obveznosti poročanja po posameznih postavkah ne izvzame zavarovalnic, ki so del skupine po 19. členu tega zakona, razen če ji lahko zavarovalnica izkaže, da poročanje po posameznih postavkah ne bi bilo primerno glede na vrsto, obseg in zahtevnost tveganj, ki so del poslov skupine, pri čemer upošteva vpliv na stabilnost finančnih sistemov v EU.

(8)Izvzetje iz obveznosti poročanja po posameznih postavkah se lahko dovoli samo zavarovalnicam, ki nimajo več kot 20 % deleža na trgu življenjskih in premoženjskih zavarovanj in pozavarovanj v Republiki Sloveniji, pri čemer tržni delež premoženjskih zavarovanj temelji na kosmatih obračunanih premijah, tržni delež življenjskih zavarovanj pa na kosmatih zavarovalno-tehničnih rezervacijah.

(9)Pri odločanju o omejevanju rednega nadzornega poročanja ali izvzetju iz obveznosti poročanja po posameznih postavkah daje Agencija za zavarovalni nadzor prednost najmanjšim zavarovalnicam.

(10)Za namene iz drugega do devetega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor kot del postopka nadzornega pregleda oceni, ali bi bila predložitev teh informacij preveč obremenilna glede na vrsto, obseg in zahtevnost tveganj zavarovalnice, pri čemer upošteva vsaj:

1.      obseg premij, zavarovalno-tehnične rezervacije in sredstva zavarovalnice;

2.      nestabilnost zahtevkov in prejemkov, ki jih zavarovalnica krije;

3.      tržna tveganja zaradi naložb zavarovalnice;

4.      raven koncentracije tveganja;

5.      skupno število vrst življenjskega in premoženjska zavarovanja, za katere je izdano dovoljenje;

6.      možne učinke upravljanja sredstev zavarovalnice na stabilnost finančnih sistemov v EU;

7.      sistem poročanja in pravila zavarovalnice glede poročanja iz 279. člena tega zakona;

8.      primernost sistema upravljanja zavarovalnice;

9.      raven lastnih sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala in zahtevanega minimalnega kapitala;

10.   ali je zavarovalnica lastna zavarovalnica ali pozavarovalnica, ki krije samo tveganja, povezana z industrijsko ali poslovno skupino, ki ji pripada.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna zbirati in obdelovati informacije o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izvrševanje njenih nalog in pristojnosti, določenih s tem zakonom.

(2)Za informacije iz prejšnjega odstavka se štejejo zlasti naslednje informacije:

1.      o dovoljenjih za opravljanje zavarovalnih poslov in drugih dovoljenjih, ki jih je izdala Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi tega zakona;

2.      o članih uprave in nadzornih svetov ter revizijskih komisij zavarovalnic, njihovi organizaciji, nosilcih ključnih funkcij in delovanju njihovih služb notranje revizije, pri čemer Agencija za zavarovalni nadzor za posamezno osebo obdeluje podatke o osebnem imenu, rojstnem datumu, funkciji, ki jo oseba opravlja, datumu začetka opravljanja funkcije ter trajanju mandata;

3.      o podružnicah oziroma neposrednem opravljanju zavarovalnih poslov zavarovalnic v državah članicah in podružnicah oziroma neposrednem opravljanju dejavnosti zavarovalnic držav članic v Republiki Sloveniji;

4.      o podružnicah zavarovalnic v tretjih državah in podružnicah zavarovalnic tretjih držav v Republiki Sloveniji;

5.      o finančnem položaju in poslovanju zavarovalnic in drugih oseb, nad katerimi je pristojna opravljati nadzor;

6.      o imetnikih kvalificiranih deležev;

7.      o ukrepih nadzora, ki jih je izrekla Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi tega zakona;

8.      informacije, ki jih je pridobila v okviru izmenjave informacij od drugih nadzornih organov Republike Slovenije, držav članic ali tretjih držav.

(3)Informacije iz registrov in evidenc, ki jih vodijo sodišča ali drugi državni organi, Agencija za zavarovalni nadzor pridobiva brezplačno.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor na svojih javnih spletnih straneh objavi in redno posodablja:

1.      besedila zakonov in drugih predpisov ter splošnih smernic, ki se uporabljajo v Republiki Sloveniji v zvezi s skrbnim nadzorom in upravljanjem tveganj zavarovalnic;

2.      splošna merila in metodologije, uporabljene pri nadzoru, vključno s količinskimi orodji iz drugega odstavka 280. člena tega zakona;

3.      agregatne statistične podatke o ključnih vidikih uresničitve skrbnega nadzora in upravljanja tveganj zavarovalnic v Republiki Sloveniji;

4.      način uresničitve opcij in diskrecij, ki jih dajejo predpisi EU s področja skrbnega nadzora in upravljanja tveganj zavarovalnic;

5.      glavne cilje, funkcije in dejavnosti nadzora.

(2)Razkritja iz prejšnjega odstavka so zadostna, da omogočijo razumljivo primerjavo z nadzornimi pristopi, ki jih uporabljajo nadzorni organi drugih držav članic.

(3)Informacije iz prvega odstavka tega člena objavlja Agencija za zavarovalni nadzor v skladu z:

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi četrtega odstavka 31. člena Direktive 2009/138/ES; in

-        izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi petega odstavka 31. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor in nadzorni organi Republike Slovenije, ki so pristojni za nadzor drugih nadzorovanih finančnih družb, na zahtevo posameznega nadzornega organa posredujejo temu organu vse podatke glede zavarovalnice oziroma druge nadzorovane finančne družbe oziroma druge nadzorovane osebe, ki jih potrebuje v postopku opravljanja nalog nadzora nad to družbo oziroma osebo, v postopku v zvezi z izdajo dovoljenj oziroma pri odločanju o drugih posamičnih zadevah.

(2)Nadzorni organi Republike Slovenije, ki so pristojni za nadzor drugih nadzorovanih finančnih družb, drug drugega na lastno pobudo obveščajo o nepravilnostih ali drugih okoliščinah, ki jih ugotovijo pri opravljanju nadzora ali drugih svojih nalog in pristojnosti, če so te ugotovitve pomembne tudi za delo drugih nadzornih organov.

(3)Podrobnejšo vsebino in način medsebojnega sodelovanja nadzornih organov Republike Slovenije, ki so pristojni za nadzor drugih nadzorovanih finančnih družb, določi minister, pristojen za finance, na podlagi predhodnega mnenja nadzornih organov.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor lahko izmenjuje informacije in podatke tudi z drugimi nadzornimi organi Republike Slovenije z namenom opravljanja nalog nadzora zavarovalnic oziroma drugih subjektov nadzora.

(5)Za nadzorne organe velja za informacije in podatke, ki jih prejmejo na podlagi tega člena, obveznost varovanja zaupnih informacij iz 507. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor in Banka Slovenije si posredujeta podatke, ki jih pridobita z opravljanjem mikrobonitetnega oziroma makrobonitetnega nadzora in jih potrebujeta za izvajanje svojih nalog.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor in Banka Slovenije se na lastno pobudo obveščata o nepravilnostih ali drugih okoliščinah, ki jih ugotovita pri opravljanju nadzora ali drugih svojih nalog in pristojnosti, če so te ugotovitve pomembne za njihovo delo.

(3)Za Banko Slovenije velja za podatke, ki jih prejme na podlagi tega člena, obveznost varovanja zaupnih informacij iz 507. člena tega zakona.

(4)Če je Agencija za zavarovalni nadzor podatke pridobila od nadzornega organa druge države članice ali pri opravljanju pregleda poslovanja podružnice zavarovalnice države članice, sme te informacije razkriti Banki Slovenije samo s soglasjem nadzornega organa te države članice.

(5)Podrobnejšo vsebino in način sodelovanja med Agencijo za zavarovalni nadzor in Banko Slovenije določi minister, pristojen za finance, na podlagi predhodnega mnenja Agencije za zavarovalni nadzor in Banke Slovenije.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje z nadzornimi organi drugih držav članic in jim posreduje informacije, ki so potrebne za izvajanje njihovih nalog. Za uresničitev tega namena drugemu nadzornemu organu:

1.      na njegovo zahtevo posreduje vse informacije, ki so potrebne za izvajanje nalog tega nadzornega organa;

2.      na lastno pobudo pošlje vse informacije, ki so pomembne za izvajanje nalog nadzora tega nadzornega organa, če je bila izrečena globa ali drug ukrep iz tega zakona.

(2)Informacija je potrebna za izvajanje nalog nadzornega organa države članice, če jo potrebuje pri opravljanju svojih nalog v naslednje namene:

1.      da preveri, ali so izpolnjeni pogoji, ki urejajo začetek opravljanja poslov zavarovanja, in da olajša spremljanje opravljanja takšnih poslov; zlasti glede spremljanja tehničnih določb, zahtevanega solventnostnega kapitala, zahtevanega minimalnega kapitala in sistema upravljanja;

2.      da naloži sankcije;

3.      pri upravnih pritožbah zoper odločbe nadzornega organa;

4.      v sodnih postopkih v zvezi z delom nadzornega organa.

(3)Prvi in drugi odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi za sodelovanje Agencije za zavarovalni nadzor in drugih nadzornih organov Republike Slovenije z nadzornim organom države članice, če ta zahteva posvetovanje ali informacije pri odločanju o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v nadzorovani finančni družbi te države članice, ki jo je vložila:

1.      zavarovalnica s sedežem v Republiki Sloveniji,

2.      kreditna institucija, borznoposredniška družba ali družba za upravljanje s sedežem v Republiki Sloveniji ali

3.      oseba, ki je nadrejena osebam iz 1. ali 2. točke tega odstavka.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor s svojim delovanjem na področju nadzora zavarovalnih poslov spodbuja sodelovanje med nadzornimi organi držav članic, zlasti izmenjavo vseh pomembnih informacij med nadzornimi organi države sedeža in države gostiteljice.

(5)Za nadzorne organe iz tega člena velja za podatke, ki jih prejmejo na podlagi tega člena, obveznost varovanja zaupnih informacij iz 507. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko z nadzornimi organi in drugimi organi ter osebami tretjih držav, kakor so opredeljeni v nadaljevanju tega člena, sklepa sporazume o sodelovanju, s katerimi omogoči izmenjavo podatkov, le tedaj, če za podatke, ki bodo razkriti, velja jamstvo poslovne skrivnosti in če je izmenjava podatkov namenjena opravljanju nadzorne naloge teh organov ali oseb.

(2)Če podatki, ki jih bo Agencija za zavarovalni nadzor razkrila tretji državi, izvirajo iz druge države članice, jih sme razkriti samo z izrecnim soglasjem nadzornega organa te države članice in izključno za namene, za katere so navedeni organi dali svoje soglasje.

(3)Nadzorni organi, drugi organi in osebe tretjih držav iz prvega odstavka tega člena so:

1.      nadzorni organi, pristojni za nadzor nad zavarovalnicami;

2.      organi, pristojni za nadzor kreditnih institucij in drugih finančnih družb oziroma institucij, ter organi, pristojni za nadzor finančnih trgov;

3.      organi in osebe, ki sodelujejo pri likvidaciji ali stečaju zavarovalnic in v drugih podobnih postopkih;

4.      osebe, odgovorne za opravljanje z zakonom predpisanih revizij letnih računovodskih izkazov zavarovalnic in drugih finančnih institucij;

5.      organi, ki vodijo postopke prisilnega prenehanja zavarovalnic ali upravljanja zajamčenih sredstev in ki takšne podatke potrebujejo za opravljanje svojega dela;

6.      neodvisni aktuarji oziroma aktuarke zavarovalnic, ki izvajajo zakonski nadzor teh podjetij, in organi, pooblaščeni za nadziranje takšnih aktuarjev oziroma aktuark.

(4)Za organe in osebe iz tega člena velja za podatke, ki jih prejmejo na podlagi tega člena, obveznost varovanja zaupnih informacij iz 507. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje z EIOPA in pri dejavnostih EIOPA.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor si pri svojem delovanju prizadeva upoštevati smernice ter priporočila, ki jih EIOPA izda v skladu 16. členom Uredbe (EU) št. 1094/2010, in navede razloge za njihovo neupoštevanje.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor na zahtevo EIOPA predloži vse informacije, potrebne za opravljanje njenih nalog v skladu z Uredbo (EU) št. 1094/2010.

Agencija za zavarovalni nadzor lahko posreduje zaupne podatke Evropskemu parlamentu, če jih potrebuje za preiskavo v skladu z 226. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(1)Zavarovalnica na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor posreduje poročila in informacije o vseh zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora oziroma izvrševanje drugih pristojnosti in nalog Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Poročila in informacije iz prejšnjega odstavka lahko Agencija za zavarovalni nadzor zahteva tudi od članov uprave zavarovalnice in oseb, zaposlenih pri zavarovalnici.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko osebe iz prejšnjega odstavka pozove, da o zadevah iz prvega odstavka tega člena v roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni od dneva prejema poziva, izdelajo pisno poročilo, ali jih povabi, da o teh zadevah podajo ustno izjavo oziroma ustna pojasnila in informacije.

Zavarovalnice na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor prikažejo:

1.      ustreznost ravni zavarovalno-tehničnih rezervacij,

2.      uporabnost in relevantnost uporabljenih metod za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij,

3.      ustreznost uporabljenih statističnih podatkov, na katerih zavarovalno-tehnične rezervacije temeljijo.

(1)Pregled poslovanja zavarovalnice opravi strokovni delavec Agencije za zavarovalni nadzor, ki ga za opravljanje pregleda pooblasti direktor oziroma direktorica (v nadaljnjem besedilu: direktor) Agencije za zavarovalni nadzor (v nadaljnjem besedilu: pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor).

(2)Za izvajanje posameznih nalog v zvezi s pregledi poslovanja lahko direktor Agencije za zavarovalni nadzor pooblasti pooblaščenega revizorja ali drugo strokovno usposobljeno osebo.

(3)Pooblaščena oseba iz prejšnjega odstavka ima pri opravljanju nalog pregleda poslovanja, za katere jo je pooblastil direktor Agencije za zavarovalni nadzor, enake pristojnosti kot pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor oziroma kot Agencija za zavarovalni nadzor.

(4)Zaradi izpolnjevanja obveznosti, izhajajočih iz mednarodnih pogodb in sporazumov, lahko direktor oziroma direktorica pooblasti za prisostvovanje pri pregledu tudi druge osebe, ki niso navedene v prejšnjih odstavkih.

(1)Zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor omogoči pregled vseh poslovnih knjig, spisov in druge dokumentacije.

(2)Zavarovalnica na zahtevo pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor izroči računalniške izpiske oziroma kopije evidenc oziroma drugih poslovnih knjig in dokumentacije.

(3)Člani uprave zavarovalnice in zaposleni pri zavarovalnici pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor na njeno zahtevo posredujejo poročila, informacije in pojasnila o vseh zadevah, pomembnih za opravljanje nadzora.

(4)Pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor lahko opravi tudi pregled poslovanja oseb iz drugega odstavka 272. člena tega zakona, če je to potrebno zaradi popolnega pregleda poslovanja zavarovalnice.

(1)Zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor na njeno zahtevo omogoči, da opravi pregled poslovanja na sedežu zavarovalnice in v drugih prostorih, v katerih zavarovalnica oziroma druga oseba po njenem pooblastilu opravlja dejavnosti in posle, v zvezi s katerimi Agencija za zavarovalni nadzor opravlja nadzor.

(2)Zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor na njeno zahtevo omogoči pregled poslovnih knjig, poslovne dokumentacije ter administrativnih oziroma poslovnih evidenc, v obsegu, potrebnem za izvajanje posameznega nadzora.

(3)Zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor na njeno zahtevo izroči računalniške izpiske oziroma kopije poslovnih knjig, poslovne dokumentacije ter administrativnih oziroma poslovnih evidenc.

(4)Pregled poslovanja iz prvega in drugega odstavka tega člena opravlja Agencija za zavarovalni nadzor ob delavnikih med 8. in 18. uro. Kadar je zaradi obsega oziroma narave pregleda to potrebno, lahko Agencija za zavarovalni nadzor opravi pregled poslovanja tudi po 18. uri oziroma med dnevi, ki niso delavniki.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor pregled poslovanja opravlja tako, da s tem ovira normalno poslovanje zavarovalnice samo v tolikšni meri, kolikor je nujno za dosego namena nadzora.

(1)Zahteva za pregled poslovanja je zavarovalnici vročena najmanj osem dni pred začetkom pregleda poslovanja.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek lahko pooblaščena oseba Agencije za zavarovalni nadzor zahtevo za pregled poslovanja vroči šele ob začetku opravljanja pregleda poslovanja, če drugače ne bi bilo mogoče doseči namena posameznega nadzora. Zahteva za pregled poslovanja se v tem primeru poda članom uprave zavarovalnice ali pooblaščencem neposredno v postopku pregleda poslovanja v prostorih, kjer poteka pregled poslovanja. Če uprava zavarovalnice ali pooblaščenec niso dosegljivi, se zahteva za pregled poslovanja izroči zaposlenemu, pristojnemu za sprejem pošte.

(3)Zahteva za pregled poslovanja obsega določno navedbo poslovnih knjig, poslovne dokumentacije ter administrativnih oziroma poslovnih evidenc, ki so predmet pregleda.

(4)V primeru iz tretjega odstavka prejšnjega člena zahteva za pregled poslovanja obsega določno navedbo poslovnih knjig, poslovne dokumentacije ter administrativnih oziroma poslovnih evidenc, ki jih je v obliki računalniških izpiskov oziroma kopij treba izročiti, in rok za predložitev.

(5)Zahteva za pregled poslovanja obsega tudi pravni pouk o pravnih posledicah, ki lahko nastopijo, če zavarovalnica ne bo ravnala v skladu z zahtevo za pregled poslovanja oziroma Agenciji za zavarovalni nadzor ne bo omogočila opravljanja pregleda poslovanja na način, določen v prejšnjem členu.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor lahko med opravljanjem pregleda poslovanja dopolni zahtevo za pregled poslovanja, če je to potrebno, da se doseže namen nadzora, kot je določen v prvem odstavku 277. člena tega zakona. Za dopolnitev zahteve se smiselno uporabljajo drugi, tretji in četrti odstavek tega člena.

(1)Zavarovalnica pooblaščenim osebam Agencije za zavarovalni nadzor zagotovi ustrezne prostore, v katerih lahko nemoteno in brez prisotnosti drugih oseb opravijo pregled poslovanja.

(2)Zavarovalnica zagotovi, da so v času, v katerem pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor opravljajo pregled poslovanja v prostorih iz prvega odstavka 297. člena tega zakona, v teh prostorih prisotni zakoniti zastopniki oziroma zastopnice zavarovalnice, zaposleni pri zavarovalnici ali druge pooblaščene osebe zavarovalnice, ki lahko na zahtevo pooblaščenih oseb Agencije za zavarovalni nadzor dajo ustrezna pojasnila v zvezi s poslovnimi knjigami, poslovno dokumentacijo, poslovnimi dogodki ter administrativnimi oziroma poslovnimi evidencami, ki so predmet pregleda. Zakoniti zastopniki oziroma zastopnice zavarovalnice, zaposleni pri zavarovalnici ali druge pooblaščene osebe zavarovalnice pooblaščenim osebam Agencije za zavarovalni nadzor omogočijo neposreden dostop in vpogled v originalno poslovno dokumentacijo, poslovne knjige in administrativne oziroma poslovne evidence, ki so predmet pregleda poslovanja.

(1)Zavarovalnica za podatke, ki jih računalniško obdeluje, in za poslovne knjige in druge evidence, razen zbirk osebnih podatkov iz 268. člena tega zakona, na zahtevo pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor zagotovi ustrezne pripomočke za pregled poslovnih knjig in evidenc ter preizkušanje ustreznosti računalniško obravnavanih podatkov.

(2)Zavarovalnica pooblaščeni osebi Agencije za zavarovalni nadzor izroči dokumentacijo, iz katere je razviden popolni opis dela računalniško vodenih informacijskih sistemov zavarovalnice. Iz dokumentacije so razvidni njihovi podsistemi in datoteke računalniškega sistema. Dokumentacija zagotavlja vpogled v:

1.      računalniško rešitev,

2.      postopke v okviru računalniške rešitve,

3.      kontrole, ki zagotavljajo pravilno in zanesljivo obdelavo podatkov,

4.      kontrole, ki preprečujejo nepooblaščeno dodajanje, spreminjanje ali brisanje hranjenih računalniških zapisov.

(3)Vsaka sprememba računalniške rešitve (računalniških programov) iz prejšnjega odstavka je dokumentirana v časovnem zaporedju nastanka spremembe, skupaj z datumom spremembe. Iz dokumentacije je razvidna tudi vsaka sprememba oblike datotek.

(1)Pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor o pregledu poslovanja sestavijo zapisnik.

(2)Zapisnik je izdan v 15 dneh po končanem pregledu poslovanja s pozivom, da lahko da zavarovalnica v roku 15 dni od prejema zapisnika nanj pripombe. Če je zaradi razjasnitve dejanskega stanja, ki izhaja iz navajanih novih dejstev in predlaganih dokazov, potrebno, lahko Agencija za zavarovalni nadzor v tem delu ponovi pregled poslovanja.

(3)Če Agencija za zavarovalni nadzor pri pregledu poslovanja ne ugotovi kršitve predpisov iz prvega odstavka 277. člena tega zakona, o tem pisno obvesti zavarovalnico.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor pri opravljanju nadzora ugotovi kršitve predpisov iz prvega odstavka 277. člena tega zakona, zavarovalnici z odredbo naloži, da odpravi kršitve oziroma nepravilnosti oziroma da opravi ali opusti določena dejanja (v nadaljnjem besedilu: odprava kršitev).

(2)V odredbi o odpravi kršitev določi Agencija za zavarovalni nadzor rok za odpravo kršitev. Rok za odpravo kršitve mora ustrezati predvideni težavnosti ukrepov za odpravo kršitev ter pomenu kršitve za varno poslovanje zavarovalnice.

Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi kršitve pri vodenju poslovnih knjig oziroma administrativnih in drugih evidenc, ki jih je dolžna voditi zavarovalnica, oziroma druge pomembnejše kršitve pri poslovanju zavarovalnice, lahko zavarovalnici z odredbo o odpravi kršitev tudi naloži, da predloži poročilo z mnenjem pooblaščenega revizorja o odpravi kršitev.

(1)Zavarovalnica v roku, določenem z odredbo o odpravi kršitev, odpravi ugotovljene kršitve in Agenciji za zavarovalni nadzor dostavi poročilo, v katerem opiše ukrepe za odpravo kršitev (v nadaljnjem besedilu: poročilo o odpravi kršitev).

(2)Poročilu o odpravi kršitev je treba priložiti listine in druge dokaze, iz katerih izhaja, da so bile ugotovljene kršitve odpravljene, in v primeru iz prejšnjega člena tudi poročilo pooblaščenega revizorja o odpravi kršitev.

(3)Če je poročilo o odpravi kršitev nepopolno oziroma iz poročila in priloženih dokazov ne izhaja, da so ugotovljene kršitve odpravljene, Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo o dopolnitvi poročila pozove zavarovalnico, da v roku, ki ga določi v odredbi o dopolnitvi poročila, dopolni poročilo. V pravnem pouku Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnico opozori, da bo v nasprotnem primeru začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov na podlagi 3. točke prvega odstavka 312. člena tega zakona.

(1)Če iz poročila o odpravi kršitev in priloženih dokazov izhaja, da so bile kršitve odpravljene, izda Agencija za zavarovalni nadzor odločbo, s katero ugotovi, da so bile kršitve odpravljene (v nadaljnjem besedilu: odločba o odpravi kršitev).

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko pred izdajo odločbe o odpravi kršitev opravi ponoven pregled poslovanja v obsegu, potrebnem za ugotovitev, ali so kršitve odpravljene.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odredbo o dopolnitvi poročila o odpravi kršitev oziroma ugotovitveno odločbo o odpravi kršitev izda v dveh mesecih po prejemu poročila o odpravi kršitev, sicer se šteje, da so bile kršitve odpravljene.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek v primeru, kadar kršitve niso bile odpravljene, Agencija za zavarovalni nadzor v roku iz prejšnjega odstavka začne postopek za izrek drugega ukrepa nadzora.

Agencija za zavarovalni nadzor odredi zavarovalnici dodatne ukrepe za uresničevanje pravil o upravljanju zavarovalnice, če:

1.      zavarovalnica ni vzpostavila ali ne uresničuje trdnega in zanesljivega sistema upravljanja iz 50. člena tega zakona, v skladu s tem zakonom in s predpisi o upravljanju zavarovalnice;

2.      zavarovalnica ni vzpostavila ali ne uresničuje sistema poročanja iz 279. člena tega zakona;

3.      zavarovalnica ne izpolnjuje zahtev tega zakona in predpisov glede sistema upravljanja tveganj iz 154. člena tega zakona, v skladu s tem zakonom in s predpisi o upravljanju tveganj;

4.      zavarovalnica ne izvaja lastne ocene tveganj in solventnosti iz 156. člena tega zakona;

5.      zavarovalnica pri svojem poslovanju ne spoštuje omejitev, določenih s tem zakonom in predpisi o upravljanju zavarovalnice;

6.      zavarovalnica ne izračunava kapitalskih zahtev ali ne poroča Agenciji za zavarovalni nadzor o kapitalskih zahtevah v skladu s 4.10. in 4.11. oddelkom tega zakona in s predpisi o upravljanju zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko za uresničevanje pravil o upravljanju zavarovalnice odredi naslednje dodatne ukrepe:

1.      naloži upravi zavarovalnice, da sprejme potrebne ukrepe, ki bodo zagotovili zavarovalnici, da bo znesek primernih lastnih virov sredstev višji od izračunanega zahtevanega solventnostnega kapitala;

2.      zavarovalnici omeji ali prepove prosto razpolaganje s sredstvi;

3.      zavarovalnici naloži kapitalski dodatek;

4.      naloži upravi in nadzornemu svetu zavarovalnice, da skličeta skupščino delničarjev zavarovalnice ter predlagata sprejem ustreznih sklepov, kot sta:

-  sklep o povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice z novimi vložki,

-  sklep o povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice iz sredstev družbe;

5.      naloži nadzornemu svetu zavarovalnice, da razreši člana oziroma člane uprave zavarovalnice in imenuje novega člana oziroma člane uprave zavarovalnice;

6.      prepove zavarovalnici:

-  opravljanje določenih vrst izplačil oziroma izplačil določenim osebam,

-  sklepanje novih zavarovalnih pogodb v posamezni ali vseh zavarovalnih vrstah,

-  sklepanje poslov s posameznimi delničarji, člani uprave zavarovalnice, člani nadzornega sveta zavarovalnice, družbami, ki so z zavarovalnico v razmerju tesne povezanosti, ali investicijskimi skladi, ki jih upravlja družba za upravljanje, ki je z zavarovalnico v razmerju tesne povezanosti;

7.      prepove ali omeji opravljanje posameznih ali vseh poslov določene vrste ali širjenje mreže poslovalnic zavarovalnice;

8.      naloži upravi zavarovalnice, da sprejme in opravi ukrepe za:

-  izboljšanje sistema upravljanja v skladu s 50. členom tega zakona,

-  spremembo področij poslovanja zavarovalnice,

-  omejitev dajanja posojil,

-  izboljšanje postopkov izterjatve zapadlih terjatev zavarovalnice,

-  pravilno vrednotenje bilančnih in zunajbilančnih postavk,

-  izboljšanje informacijskega sistema,

-  izboljšanje postopkov sistema notranjih kontrol in notranjega revidiranja;

9.      naloži zavarovalnici, da pri nadaljnjem poslovanju zmanjša tveganja, ki jim je izpostavljena;

10.   naloži nadzornemu svetu zavarovalnice, da imenuje ustrezne komisije za posamezne sklope strokovnih nalog iz pristojnosti nadzornega sveta;

11.   naloži zavarovalnici, da poveča znesek zavarovalno-tehničnih rezervacij, da ustreza ravni, izračunani v skladu z 4.8 oddelkom tega zakona;

12.   naloži zavarovalnici druge ukrepe, potrebne za uresničitev pravil o upravljanju zavarovalnice.

(2)Ukrep iz 2. točke prejšnjega odstavka lahko Agencija za zavarovalni nadzor odredi zavarovalnici:

1.      če sredstva, ki so namenjena kritju bodočih obveznosti iz premoženjskih ali življenjskih zavarovanj, ne pokrivajo zavarovalno-tehničnih rezervacij;

2.      v primeru, ko so primerni osnovni lastni viri sredstev manjši od zahtevanega minimalnega kapitala;

3.      če po izvedenih ukrepih iz 249. člena tega zakona oceni, da se bo finančni položaj zavarovalnice še naprej slabšal,

4.      v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor o ukrepu iz 2. točke prvega odstavka tega člena obvesti nadzorni organ države članice, v kateri ima zavarovalnica, ki ji je Agencija za zavarovalni nadzor izrekla ukrep, podružnico. V obvestilu navede tudi pravne posledice in dejanske učinke izdane odredbe.

(4)Ukrep iz 5. točke prvega odstavka tega člena lahko Agencija za zavarovalni nadzor odredi zavarovalnici, če:

1.      zavarovalnica ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev,

2.      uprava zavarovalnice ne opravi dodatnih ukrepov iz prvega odstavka tega člena,

3.      zavarovalnica ponavljajoče krši dolžnost pravočasnega in pravilnega poročanja oziroma obveščanja Agencije za zavarovalni nadzor ali če ovira opravljanje nadzora v skladu z 296. do 300. členom tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor določi zavarovalnici kapitalski dodatek v skladu z:

-        drugim do sedmim odstavkom tega člena,

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi šestega in sedmega odstavka 37. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi osmega odstavka 37. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Seštevek kapitalskega dodatka in zahtevanega solventnostnega kapitala, izračunanega s standardno formulo ali notranjim modelom, je ustrezni zahtevani solventnostni kapital zavarovalnice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko z odredbo, ki navaja razloge za to, zavarovalnici odredi kapitalski dodatek, če oceni, da:

1.      tveganja zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk, uporabljenih v standardni formuli, in:

-  je uporaba notranjega modela za zavarovalnico neustrezna ali

-  je zavarovalnica v postopku razvijanja delnega ali popolnega notranjega modela;

2.      tveganja zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk, uporabljenih v notranjem modelu, in notranji model ni bil prilagojen v ustreznem časovnem obdobju;

3.      sistem upravljanja zavarovalnice močno odstopa od standardov, določenih v tem zakonu ali predpisih o upravljanju tveganj, in te razlike zavarovalnici onemogočajo pravilno opredelitev, ocenjevanje, spremljanje, upravljanje in poročanje o tveganjih, ki jim je ali bi jim lahko bila izpostavljena;

4.      tveganje zavarovalnice, ki uporablja uskladitveno prilagoditev krivulje netvegane obrestne mere iz 182. člena tega zakona ali prilagoditev za nestanovitnost krivulje netvegane obrestne mere iz 184. člena tega zakona ali prehodne ukrepe iz 639. oziroma 640. člena tega zakona, znatno odstopa od predpostavk, ki so podlaga za te prilagoditve oziroma prehodne ukrepe.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor določi v primeru iz 1. in 2. točke prejšnjega odstavka kapitalski dodatek tako, da upošteva četrti in peti odstavek 203. člena tega zakona. V primeru iz 3. točke prejšnjega odstavka je kapitalski dodatek sorazmeren pomembnim tveganjem, ki nastanejo zaradi pomanjkljivosti, zaradi katerih se je Agencija za zavarovalni nadzor odločila, da določi kapitalski dodatek. V primeru iz 4. točke prejšnjega odstavka je kapitalski dodatek sorazmeren pomembnim tveganjem, ki nastanejo zaradi odstopanja iz navedene točke.

(5)V primeru iz 2. in 3. točke tretjega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo, s katero zavarovalnici odredi kapitalski dodatek, določi tudi druge ukrepe iz prvega odstavka prejšnjega člena, ki jih opravi zavarovalnica, da bi zanjo prenehal veljati kapitalski dodatek.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor preuči kapitalski dodatek zavarovalnice najmanj enkrat letno in ga z odločbo odpravi, ko oceni, da je zavarovalnica odpravila pomanjkljivosti, ki so pripeljale do njegove uvedbe.

(7)Zahtevani solventnostni kapital ne sme vsebovati kapitalskega dodatka v primeru iz 3. točke tretjega odstavka tega člena za namen izračuna dodatka za tveganje iz 180. člena tega zakona.

(8)Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici naloži sorazmerno dodatno kapitalsko zahtevo v skladu z:

-        devetim odstavkom tega člena,

-        aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi c) točke drugega odstavka 135. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi tretjega odstavka 135. člena Direktive 2009/138/ES.

(9)Dodatno sorazmerno kapitalsko zahtevo lahko Agencija za zavarovalni nadzor naloži zavarovalnici, kadar so pri nalaganju sredstev zavarovalnice v tržne vrednostne papirje in druge finančne instrumente, ki temeljijo na preoblikovanih posojilih, kršene zahteve, ki jih določajo akti, izdani na podlagi a) in b) točke drugega odstavka 135. člena Direktive 2009/138/ES.

Za dodatne ukrepe za uresničevanje pravil o upravljanju tveganj se smiselno uporabljajo določbe 7.4. oddelka tega zakona. Pri smiselni uporabi se namesto besedila »odprava kršitev« uporablja besedilo »izvršitev dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju zavarovalnice«.

Agencija za zavarovalni nadzor prepove zavarovalnici države članice na ozemlju Republike Slovenije prosto razpolagati s tistimi sredstvi, na katere se na podlagi prepovedi nadzornega organa države, kjer ima zavarovalnica sedež, nanaša prepoved prostega razpolaganja s sredstvi.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odvzame zavarovalnici dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, če:

1.      je bilo dovoljenje pridobljeno z navajanjem neresničnih podatkov;

2.      zavarovalnica ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanega minimalnega kapitala in je kratkoročni finančni načrt neustrezen oziroma ga zavarovalnica ne izpolni v treh mesecih od ugotovitve, da zavarovalnica ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanega minimalnega kapitala;

3.      zavarovalnica ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev;

4.      je zavarovalnici odredila dodatni ukrep iz 5. točke prvega odstavka 308. člena tega zakona in nadzorni svet v roku, določenem za izvršitev dodatnega ukrepa, ni razrešil člana oziroma članov uprave zavarovalnice in imenoval novih;

5.      če so podani razlogi za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža osebi, ki je neposredno oziroma posredno nadrejena oseba zavarovalnici;

6.      zavarovalnica ne izpolnjuje več pogojev, ki se zahtevajo za pridobitev dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v skladu s tem zakonom;

7.      so podane okoliščine, zaradi katerih je oteženo učinkovito izvajanje nadzora nad zavarovalnico, in z drugimi ukrepi nadzora ni mogoče odpraviti kršitve.

(2)Če so hkrati podani razlogi za odvzem dovoljenja iz prejšnjega odstavka in razlogi za začetek prisilne likvidacije iz 328. člena tega zakona, Agencija za zavarovalni nadzor oba postopka združi.

(3)Če zavarovalnica ne izpolnjuje tehničnih, kadrovskih, organizacijskih oziroma drugih pogojev za opravljanje posameznih zavarovalnih poslov v posameznih zavarovalnih vrstah, Agencija za zavarovalni nadzor z odločbo zavarovalnici odvzame dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov v teh zavarovalnih vrstah.

(4)Vsak odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov Agencija za zavarovalni nadzor nemudoma sporoči nadzornim organom v drugih državah članicah.

(5)Za postopek v zvezi z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v posameznih zavarovalnih vrstah se smiselno uporabljajo določbe 10.3.3. pododdelka tega zakona o postopku za odvzem dovoljenja.

(1)Z odločbo o odvzemu dovoljenja lahko Agencija za zavarovalni nadzor hkrati izreče, da se odvzem dovoljenja ne bo izvršil, če zavarovalnica v preizkusni dobi, ki jo določi Agencija za zavarovalni nadzor in ki ne sme biti krajša od šestih mesecev in ne daljša od dveh let od dneva izdaje odločbe, ne bo storila nove kršitve, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje.

(2)Kadar Agencija za zavarovalni nadzor izreče pogojni odvzem dovoljenja, lahko določi, da bo odvzem dovoljenja izvršen tudi, če zavarovalnica v določenem roku ne odpravi kršitev, zaradi katerih ji je bil izrečen pogojni odvzem dovoljenja, oziroma ne izvrši naloženih dodatnih ukrepov za uresničevanje pravil o upravljanju zavarovalnice. Rok za izpolnitev teh obveznosti določi Agencija za zavarovalni nadzor v mejah preizkusne dobe.

(3)Prvi in drugi odstavek tega člena se ne uporabljata v primeru 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena.

Agencija za zavarovalni nadzor prekliče pogojni odvzem dovoljenja in dovoljenje odvzame, če zavarovalnica v preizkusni dobi stori novo kršitev, zaradi katere je mogoče odvzeti dovoljenje, ali če ne izpolni dodatnih pogojev iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o izredni upravi oziroma odločbo o povečanju osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice v naslednjih primerih, če:

1.      je zavarovalnici odredila dodatne ukrepe za uresničevanje pravil o upravljanju zavarovalnice in zavarovalnica v rokih, določenih za njihovo izvedbo, teh ukrepov ni začela izvajati oziroma jih ni izvedla;

2.      zavarovalnica kljub izvedenim dodatnim ukrepom ne dosega zahtevanega solventnostnega kapitala;

3.      bi nadaljnje poslovanje zavarovalnice lahko ogrozilo njeno likvidnost oziroma kapitalsko ustreznost oziroma varnost zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko z eno odločbo izreče tudi oba ukrepa nadzora iz prejšnjega odstavka.

Z odločbo o izredni upravi Agencija za zavarovalni nadzor določi rok trajanja izredne uprave, ki ne sme biti daljši od enega leta in začne teči z dnem vročitve odločbe o izredni upravi.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o izredni upravi oziroma odločbo o povečanju osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice, ki ima podružnico v drugi državi članici, še pred izdajo odločbe obvesti nadzorni organ te države članice. V obvestilu navede tudi pravne posledice in dejanske učinke izdane odločbe.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice iz prejšnjega odstavka tudi v primeru izdaje odločbe o podaljšanju trajanja izredne uprave v skladu s 324. členom tega zakona.

(3)Če zaradi zaščite interesov strank zavarovalnice oziroma zaradi drugih javnih koristi z izdajo odločbe iz prvega odstavka tega člena ni mogoče odlašati, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice takoj po izdaji odločbe.

(1)Z odločbo o izredni upravi Agencija za zavarovalni nadzor imenuje dva ali več izrednih upraviteljev, ki so člani izredne uprave zavarovalnice, in določi vrsto ter obseg poslov, ki jih opravlja posamezni izredni upravitelj.

(2)Za izrednega upravitelja iz prejšnjega odstavka je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za člana uprave zavarovalnice iz 57. člena tega zakona.

(1)Z dnem imenovanja izredne uprave prenehajo vse posebne ugodnosti, ki jih imajo člani uprave zavarovalnice.

(2)Določba pogodbe o zaposlitvi člana uprave zavarovalnice, ki je v nasprotju s prejšnjim odstavkom, je nična.

(3)Posebne ugodnosti iz prvega odstavka tega člena so ugodnosti, ki se po predpisih o dohodnini štejejo za bonitete.

(1)V sodni register se vpiše izdaja odločbe o izredni upravi ter sprememba oseb, pooblaščenih za zastopanje zavarovalnice.

(2)Predlog za vpis podatkov iz prejšnjega odstavka izredna uprava vloži v treh dneh po prejemu odločbe. Predlogu priloži odločbo Agencije za zavarovalni nadzor o izredni upravi.

(1)V času trajanja izredne uprave Agencija za zavarovalni nadzor izvršuje pristojnosti nadzornega sveta in pristojnosti skupščine zavarovalnice, razen pristojnosti iz 325. člena tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor ima izrednemu upravitelju tudi pravico dajati navodila za vodenje poslov zavarovalnice, ki so zanj obvezna.

(3)Določbe tega zakona, ki se nanašajo na člana uprave zavarovalnice, se uporabljajo tudi za izrednega upravitelja, če Agencija za zavarovalni nadzor z navodili iz prejšnjega odstavka ne določi drugače.

(4)Z dnem izdaje odločbe o izredni upravi prenehajo vse pristojnosti in pooblastila članom uprave in nadzornega sveta zavarovalnice ter pristojnosti skupščine, razen pristojnosti iz 325. člena tega zakona.

(1)Člani uprave zavarovalnice izredni upravi nemudoma omogočijo dostop do vse poslovne in druge dokumentacije zavarovalnice in pripravijo poročilo o predaji poslov.

(2)Izredni upravi ali posameznemu izrednemu upravitelju člani uprave zavarovalnice na zahtevo dajo vsa pojasnila oziroma dodatna poročila o poslovanju zavarovalnice.

(3)Izredni upravitelj ima pravico odstraniti osebo, ki ovira njegovo delo, glede na okoliščine primera pa tudi zahtevati pomoč policije.

(1)Izredna uprava najmanj za vsako trimesečje po izdaji odločbe o izredni upravi izdela in izroči Agenciji za zavarovalni nadzor poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja zavarovalnice v izredni upravi.

(2)Izredna uprava najpozneje tri mesece pred koncem roka trajanja izredne uprave izroči Agenciji za zavarovalni nadzor poročilo o finančnem stanju in pogojih poslovanja zavarovalnice v času trajanja izredne uprave, skupaj z oceno ekonomske stabilnosti zavarovalnice in možnosti za nadaljnje poslovanje zavarovalnice, ki vključuje:

1.      oceno možnosti, da bi delničarji zavarovalnice zagotovili kritje izgub, in posledice tega za finančni položaj zavarovalnice;

2.      oceno možnosti za prerazporeditev in razpršitev drugih izgub zavarovalnice;

3.      nepredvidene odhodke, ki lahko vplivajo na obveznosti zavarovalnice;

4.      oceno možnih ukrepov za odpravo finančnih težav zavarovalnice, vključno s prenosom zavarovalnih pogodb, z oceno stroškov izvedbe teh ukrepov;

5.      oceno pogojev za začetek prisilne likvidacije oziroma stečaja zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor najmanj enkrat na tri mesece oceni rezultate izredne uprave.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor sprejme končno oceno rezultatov izredne uprave najpozneje v treh mesecih po prejemu poročila iz drugega odstavka prejšnjega člena.

(3)Če Agencija za zavarovalni nadzor oceni, da se je v času trajanja izredne uprave izboljšalo finančno stanje zavarovalnice tako, da je zavarovalnica dosegla zahtevani solventnostni kapital in redno izpolnjuje svoje dospele obveznosti, oziroma se je zagotovila varnost zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev, Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o prenehanju izredne uprave in odpoklicu izrednih upraviteljev.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje zavarovalnice ni izboljšalo tako, da bi zavarovalnica dosegla zahtevani solventnostni kapital oziroma da bi bila sposobna tekoče izpolnjevati dospele obveznosti, izda odločbo o začetku prisilne likvidacije oziroma o ugotovitvi pogojev za začetek stečaja zavarovalnice.

(5)V primeru iz prejšnjega odstavka lahko Agencija za zavarovalni nadzor izda tudi odločbo o podaljšanju izredne uprave za največ šest mesecev po izteku roka iz 316. člena tega zakona, če ni pogojev za začetek stečaja zavarovalnice in če Agencija za zavarovalni nadzor oceni, da bo zavarovalnica v nadaljnjih šestih mesecih lahko dosegla zahtevani solventnostni kapital oziroma da bo zagotovila varnost zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev.

(6)Če Agencija za zavarovalni nadzor oceni, da se je v času trajanja izredne uprave finančno stanje zavarovalnice poslabšalo tako, da ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanega minimalnega kapitala in je kratkoročni finančni načrt neustrezen oziroma ga zavarovalnica ne izpolni v treh mesecih od ugotovitve neskladnosti, izda odločbo o začetku prisilne likvidacije oziroma o ugotovitvi pogojev za začetek stečaja zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor z odločbo o povečanju osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice naloži delničarjem zavarovalnice, da sprejmejo sklep o povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice z novimi denarnimi vložki najmanj za znesek, določen v odločbi, s katerim kot zadnji dan roka za vpis in vplačilo novih delnic določijo dan, ki ne sme biti pozneje kot en mesec po dnevu zasedanja skupščine.

(2)Ne glede na najkrajši rok, ki ga za sklic skupščine določa zakon, ki ureja gospodarske družbe, se skupščino, ki bo odločala o povečanju osnovnega kapitala iz prejšnjega odstavka, skliče najmanj osem dni pred zasedanjem skupščine.

(3)Uprava zavarovalnice objavi sklic skupščine, ki bo odločala o povečanju osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena, v osmih dneh po prejemu odločbe o povečanju osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice za dan, ki ne sme biti pozneje kot en mesec po dnevu prejema odločbe.

(4)Če uprava zavarovalnice v roku iz prejšnjega odstavka ne skliče skupščine, ki bo odločala o povečanju osnovnega kapitala z vsebino iz prvega odstavka tega člena, ali če jo skliče za dan, ki je poznejši od enega meseca po prejemu odločbe o povečanju osnovnega kapitala zaradi zagotovitve ekonomske stabilnosti zavarovalnice, lahko skupščino skliče Agencija za zavarovalni nadzor.

(5)V sklicu skupščine so delničarji opozorjeni na pravne posledice iz 326. in 327. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor namesto skupščine delničarjev sprejme sklep o povečanju osnovnega kapitala zavarovalnice s stvarnimi vložki, predmet katerih so terjatve upnikov do zavarovalnice, če:

1.      skupščina delničarjev zavrne predlog sklepa iz prvega odstavka prejšnjega člena ali če prva prodaja delnic na podlagi tega sklepa ni uspešna in

2.      upnik ali upniki, katerih skupni znesek terjatev do zavarovalnice dosega emisijski znesek novih delnic, ki bi jih bilo treba izdati pri povečanju osnovnega kapitala za znesek iz prvega odstavka prejšnjega člena, izračunan kot knjigovodska vrednost delnic, na katere je razdeljen osnovni kapital zavarovalnice po stanju na zadnji dan koledarskega leta pred izdajo odločbe o povečanju osnovnega kapitala, izrazijo resno namero vpisati in vplačati delnice zavarovalnice na podlagi povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, predmet katerih so te terjatve do zavarovalnice.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor s sklepom o povečanju osnovnega kapitala iz prejšnjega odstavka določi emisijski znesek novih delnic v višini, ki jo oceni pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor s sklepom o povečanju osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena odloči, da se zaradi izvedbe povečanja osnovnega kapitala izdajo nove navadne delnice, ali nove prednostne delnice, ki dajejo njihovim imetnikom naslednje pravice:

1.      glasovalno pravico;

2.      pravico do dividende za posamezno poslovno leto v znesku:

-  ki je najmanj enak odstotku od emisijskega zneska iz prejšnjega odstavka v višini obrestne mere za dvanajstmesečni EURIBOR po stanju na zadnji dan tega poslovnega leta, povečani za pet odstotnih točk, ali

-  ki je enak znesku dividende za navadne delnice za to poslovno leto, če je znesek dividende za navadne delnice višji od zneska iz prve alineje te točke;

3.      v primeru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta, pravico, da se nominalni znesek, za katerega se zmanjša osnovni kapital, najprej pokrije v breme nominalnega oziroma pripadajočega zneska navadnih delnic, in se združitev prednostnih delnic zaradi izvedbe zmanjšanja osnovnega kapitala lahko izvede samo tako:

-  da se v celoti razveljavijo navadne delnice,

-  da se prednostne delnice spremenijo v navadne delnice in se v breme nominalnega oziroma pripadajočega zneska teh delnic pokrije tisti del nominalnega zneska, za katerega se zmanjša osnovni kapital, ki je višji od skupnega nominalnega oziroma pripadajočega zneska navadnih delnic, ki se razveljavijo po prvi alineji te točke;

4.      v primeru stečaja ali likvidacije zavarovalnice pravico do deleža v stečajni oziroma likvidacijski masi, ki ostane po plačilu vseh terjatev upnikov zavarovalnice, v znesku:

-  ki je najmanj enak emisijskemu znesku iz prejšnjega odstavka ali

-  ki je enak deležu, ki pripada navadnim delnicam, če je ta višji od zneska iz prve alineje te točke.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor je upravičena zaradi izvedbe povečanja osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena v imenu zavarovalnice:

1.      predlagati vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register,

2.      objaviti poziv upnikom za vpis in vplačilo delnic na podlagi tega sklepa,

3.      imenovati revizorja za pregled povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki,

4.      določiti prečiščeno besedilo statuta zavarovalnice ob upoštevanju povečanja osnovnega kapitala,

5.      predlagati vpis povečanja osnovnega kapitala in s tem povezano spremembo statuta zavarovalnice v sodni register,

6.      dati nalog centralni klirinškodepotni družbi za izdajo novih delnic zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor pridobi pravico v svojem imenu in za račun delničarjev prodati delnice zavarovalnice (v nadaljnjem besedilu: pravica prodaje delnic):

1.      če skupščina delničarjev zavrne predlog sklepa iz prvega odstavka 325. člena tega zakona ali če prva prodaja delnic na podlagi tega sklepa ni uspešna in

2.      če druga oseba izrazi resno namero vložiti sredstva za povečanje osnovnega kapitala zavarovalnice.

(2)Če namerava Agencija za zavarovalni nadzor uresničiti pravico prodaje delnic, v enem mesecu po pridobitvi te pravice objavi javno dražbo za prodajo delnic zavarovalnice.

(3)V objavi javne dražbe določi Agencija za zavarovalni nadzor izhodiščno ceno na podlagi knjigovodske vrednosti delnic, ugotovljene na podlagi revidirane bilance stanja zavarovalnice na zadnji dan v mesecu pred pridobitvijo pravice prodaje delnic, izdelane ob predpostavki nedelujoče zavarovalnice.

(4)Na javni dražbi proda Agencija za zavarovalni nadzor delnice tistemu dražitelju, ki ponudi najvišjo ceno nad izhodiščno. Če na javni dražbi nihče ne ponudi najmanj izhodiščne cene, ponudi Agencija za zavarovalni nadzor prodajo po ceni, ki je za 5% nižja od izhodiščne, in nadaljuje z zniževanjem ponudbene cene za enak znesek, dokler posamezni dražitelj ne izjavi, da sprejema ceno, izklicano v zadnjem koraku dražbe.

(5)Hkrati z objavo dražbe izda Agencija za zavarovalni nadzor klirinškodepotni družbi nalog, da v centralnem registru pri vseh delnicah zavarovalnice vpiše prepoved razpolaganja v korist Agencije za zavarovalni nadzor.

(6)Centralna depotna družba prenese delnice zavarovalnice na račun investitorja, ki je bil uspešen na javni dražbi iz četrtega odstavka tega člena na podlagi naloga Agencije za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor izda nalog iz prvega stavka tega odstavka v osmih dneh po dnevu, ko kupec opravi ustrezen postopek povečanja osnovnega kapitala zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o začetku prisilne likvidacije v naslednjih primerih:

1.      če zavarovalnica ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanega minimalnega kapitala in je kratkoročni finančni načrt neustrezen oziroma ga zavarovalnica ne izpolni v treh mesecih od ugotovitve neskladnosti ter ni pogojev za začetek stečajnega postopka;

2.      če na podlagi poročil iz 323. člena tega zakona oceni, da se je v času trajanja izredne uprave finančno stanje zavarovalnice poslabšalo tako, da ne izpolnjuje pogojev glede zahtevanega minimalnega kapitala in je kratkoročni finančni načrt neustrezen oziroma ga zavarovalnica ne izpolni v treh mesecih od ugotovitve neskladnosti, in ni pogojev za začetek stečajnega postopka;

3.      če na podlagi poročila iz drugega odstavka 323. člena tega zakona oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje zavarovalnice ni izboljšalo tako, da bi zavarovalnica dosegla zahtevani solventnostni kapital, in ni pogojev za začetek stečajnega postopka;

4.      če skupščina delničarjev zavrne predlog sklepa iz prvega odstavka 325. člena tega zakona ali če prva prodaja delnic na podlagi tega sklepa ni uspešna in ni pogojev za izvedbo povečanja osnovnega kapitala iz 326. člena tega zakona, za uresničitev pravice prodaje delnic iz prejšnjega člena, ali za začetek stečajnega postopka;

5.      če je zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov;

6.      če je članu uprave zavarovalnice pravnomočno odvzeto dovoljenje za opravljanje funkcije člana uprave oziroma če je član uprave zavarovalnice razrešen ali odpoklican oziroma če član uprave zavarovalnice ne opravlja funkcije člana uprave več kot šest mesecev in nastane eden od naslednjih položajev, zaradi katerega zavarovalnica nima najmanj dveh članov uprave:

-  nadzorni svet v roku treh mesecev ne imenuje novega člana uprave zavarovalnice v skladu s tem zakonom,

-  imenovani novi član v roku iz prve alineje 2. točke drugega odstavka 58. člena tega zakona ne vloži zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije,

-  imenovani novi član umakne zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije ali

-  Agencija za zavarovalni nadzor zavrne ali zavrže zahtevo imenovanega novega člana za izdajo dovoljenja za opravljanje te funkcije; ali

7.      če je dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov prenehalo zaradi razlogov iz 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 122. člena tega zakona in skupščina zavarovalnice v dveh mesecih od izdaje odločbe iz tretjega odstavka 122. člena tega zakona ni sprejela sklepa o likvidaciji zavarovalnice iz 71. člena ali sklepa o spremembi dejavnosti zavarovalnice iz 75. člena tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o začetku prisilne likvidacije v osmih dneh.

(3)Rok iz prejšnjega odstavka teče:

1.      v primeru iz 1. in 2. točke prvega odstavka tega člena: od dneva odločitve Agencije za zavarovalni nadzor, da je kratkoročni finančni načrt iz tretjega odstavka 250. člena tega zakona neustrezen, oziroma po preteku treh mesecev od ugotovitve neskladja z zahtevanim minimalnim kapitalom, če zavarovalnica v tem času finančnega načrta ne izpolni;

2.      v primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena: od izteka roka za sprejem končne ocene rezultatov izredne uprave iz drugega odstavka 324. člena tega zakona oziroma od dneva odločitve Agencije za zavarovalni nadzor, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje zavarovalnice ne bo izboljšalo tako, da bi zavarovalnica dosegla zahtevani solventnostni kapital;

3.      v primeru iz 4. točke prvega odstavka tega člena: od dneva, ko je skupščina zavrnila predlog sklepa iz prvega odstavka 325. člena tega zakona, oziroma od dneva, ko je iztekel rok za vpis in vplačilo delnic na podlagi neuspešne prve prodaje delnic;

4.      v primeru iz 5. točke prvega odstavka tega člena: od dneva izdaje odločbe o odvzemu dovoljenja;

5.      v primeru iz prve alineje 6. točke prvega odstavka tega člena: od izteka trimesečnega roka za imenovanje novega člana uprave zavarovalnice;

6.      v primeru iz druge alineje 6. točke prvega odstavka tega člena: od izteka roka za vložitev zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice;

7.      v primeru iz tretje alineje 6. točke prvega odstavka tega člena: od dneva, ko Agencija za zavarovalni nadzor prejme umik zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice;

8.      v primeru iz četrte alineje 6. točke prvega odstavka tega člena: od izdaje odločbe o zavrženju ali zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje funkcije člana uprave zavarovalnice;

9.      v primeru iz 7. točke prvega odstavka tega člena: od izteka dvomesečnega roka za sprejem sklepa o likvidaciji ali o spremembi dejavnosti zavarovalnice.

(1)Z odločbo o začetku prisilne likvidacije Agencija za zavarovalni nadzor imenuje enega ali več likvidacijskih upraviteljev ter določi vrsto in obseg poslov, ki jih opravlja posamezni likvidacijski upravitelj.

(2)Likvidacijski upravitelj redno in na primeren način obvešča vse upnike o poteku postopka likvidacije.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor z odločbo iz prvega odstavka tega člena določi vsebino obvestil in roke iz prejšnjega odstavka.

(4)Likvidacijski upravitelj, ki je imenovan z odločbo Agencije za zavarovalni nadzor na podlagi tega zakona, lahko izvršuje svoje pristojnosti neposredno tudi na območju države članice, kjer ima zavarovalnica podružnico, in ima pri tem enake pristojnosti, kot jih ima na območju Republike Slovenije. Pri tem spoštuje zakonodajo države članice, na območju katere izvršuje svoje pristojnosti. Likvidacijski upravitelj, ki ga imenuje Agencija za zavarovalni nadzor, redno in na primeren način obvešča vse upnike o poteku postopka.

(5)Likvidacijski upravitelj lahko imenuje tudi osebe za pomoč in, če je to primerno, za zastopanje v državi članici, kjer ima zavarovalnica podružnico.

(6)Likvidacijski upravitelj, imenovan z odločbo pristojnega nadzornega organa države članice, lahko opravlja dejanja v postopku prisilne likvidacije v Republiki Sloveniji s pristojnostmi, ki jih ima v državi članici, razen tistih, ki pomenijo uporabo prisilnih ukrepov. Pri tem spoštuje zakonodajo Republike Slovenije.

(7)Imenovanje za likvidacijskega upravitelja se v državi članici dokazuje z overjenim izvodom originalne odločbe, s katero je imenovan. Od likvidacijskega upravitelja iz države članice, ki opravlja dejanja v postopku prisilne likvidacije v Republiki Sloveniji, lahko Agencija za zavarovalni nadzor zahteva prevod odločbe v slovenski jezik.

(1)Z dnem izdaje odločbe o prisilni likvidaciji prenehajo vse pristojnosti, pooblastila in funkcija članom uprave in nadzornega sveta zavarovalnice ter pooblastila skupščine zavarovalnice.

(2)V postopku prisilne likvidacije izvršuje pristojnosti nadzornega sveta zavarovalnice in pristojnosti skupščine Agencija za zavarovalni nadzor.

Če v 7.9.1. pododdelku tega zakona ni drugače določeno, se za prisilno likvidacijo zavarovalnice smiselno uporabljajo:

1.      določbe zakona, ki ureja gospodarske družbe, ki urejajo vsebino sklepa o likvidaciji delniške družbe, oznako v firmi po pričetku likvidacije, razrešitev likvidacijskega upravitelja, pooblastila likvidacijskega upravitelja, vsebino in sprejem poročila o poteku postopka in predloga za razdelitev premoženja, rok za razdelitev premoženja, razdelitev premoženja, odškodninsko odgovornost, terjatve delničarjev, varstvo upnikov, nagrado likvidacijskemu upravitelju ter shranjevanje poslovnih knjig; in

2.      320. člen, tretji odstavek 321. člena in 322. člen tega zakona.

V postopku prisilne likvidacije zavarovalnica ne sme sklepati nobenih novih poslov, razen tistih, ki so potrebni za unovčenje likvidacijske mase, in tistih, ki so potrebni za prenos zavarovalnih pogodb na drugo zavarovalnico.

Če likvidacijski upravitelj ugotovi, da premoženje zavarovalnice ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov zavarovalnice ali da zavarovalnica nima zadosti likvidnih sredstev, da bi lahko ob dospelosti izplačala vse terjatve upnikov, o tem nemudoma obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

Odločba o začetku postopka prisilne likvidacije, ki ima enak učinek kot odločba o prenehanju zavarovalnice po tem zakonu, nad zavarovalnico države članice, ki ima podružnico v Republiki Sloveniji in ki jo izda organ države članice sedeža te zavarovalnice, ima brez posebnega postopka priznanja in izvršitve neposredni učinek na območju Republike Slovenije, in sicer takoj, ko postane izvršljiva v državi članici.

(1)Če ima zavarovalnica podružnico v drugi državi članici, Agencija za zavarovalni nadzor o tem, da bo izdala odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije, nemudoma obvesti nadzorni organ države članice, v kateri ima zavarovalnica podružnico. V obvestilu navede tudi pravne posledice in dejanske učinke izdane odločbe.

(2)Če zaradi zaščite interesov strank zavarovalnice oziroma zaradi drugih javnih koristi z izdajo odločbe iz prejšnjega odstavka ni mogoče odlašati, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice takoj po izdaji odločbe.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor obvesti o izdaji odločbe o začetku postopka prisilne likvidacije nadzorne organe vseh držav članic.

(4)Za vodenje postopka prisilne likvidacije nad zavarovalnico, ki ima podružnico v drugi državi članici, se uporablja pravo Republike Slovenije.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odločbo o začetku postopka prisilne likvidacije v obliki povzetka v slovenskem jeziku objavi v Uradnem listu EU. Povzetek odločbe objavi tudi v dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na celotnem območju države članice, v kateri ima zavarovalnica podružnico.

(2)Objava povzetka obsega:

1.      ime in naslov organa, ki vodi postopek prisilne likvidacije,

2.      pravo, ki se uporablja za postopek prisilne likvidacije,

3.      imena likvidacijskih upraviteljev,

4.      rok za prijavo terjatev in pravne posledice, če upnik terjatve ne prijavi.

(1)O izdaji odločbe o začetku postopka prisilne likvidacije nad zavarovalnico, ki ima podružnico v državi članici, likvidacijski upravitelj posamično, v slovenskem jeziku, takoj obvesti vse znane upnike zavarovalnice, ki imajo prebivališče oziroma sedež na območju držav članic, in sicer na posebnem obrazcu, na katerem je v vseh uradnih jezikih Evropske unije naslov: »Vabilo za prijavo terjatev in roki, ki jih je treba spoštovati«.

(2)Obvestilo iz prejšnjega odstavka vsebuje zlasti naslednje informacije:

-        ime in naslov organa, ki bo vodil postopek prisilne likvidacije, in organa, ki mu je treba poslati prijavo terjatev;

-        rok, v katerem upniki prijavijo svoje terjatve, in posledice zamude roka;

-        o pravicah in dolžnostih upnikov v postopku prisilne likvidacije, predvsem ali upniki, ki imajo privilegirane terjatve, in upniki, ki imajo terjatve zavarovane s stvarnimi pravicami, prav tako vložijo prijavo;

-        o vplivu začetka postopka prisilne likvidacije na zavarovalne pogodbe, še posebno o datumu prenehanja njihove veljavnosti in posledicah na pravice ter dolžnosti zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev.

(3)Za obveščanje upnikov iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, v delu, kjer je urejena osebna vročitev.

(4)Likvidacijski upravitelji upnike redno obveščajo glede napredovanja postopka prisilne likvidacije.

(1)Upnik prijavi terjatev v likvidacijsko maso v slovenskem jeziku ali uradnem jeziku države članice, kjer ima prebivališče oziroma sedež, in sicer na posebnem obrazcu. Naslov obrazca »Prijava terjatve« je naveden v slovenskem jeziku.

(2)Upnik priloži k prijavi terjatve iz prejšnjega odstavka kopije morebitnih dokaznih listin, v katerih označi:

-        naravo in znesek zahtevka,

-        dan, ko je do zahtevka prišlo,

-        stvarno poroštvo ali pridržke pravic glede zahtevka v primeru, ko domneva prednost, in

-        sredstva, ki jih njegovo poroštvo zajema.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor predpiše podrobnejšo vsebino obrazca za prijavo terjatev upnikov iz tega člena.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor pooblasti likvidacijskega upravitelja z odločbo o začetku prisilne likvidacije nad zavarovalnico za izvrševanje njegovih pristojnosti tudi na območju države članice, v kateri ima ta zavarovalnica podružnico, če bo tako dosežena učinkovitejša izvedba likvidacijskega postopka.

(2)Likvidacijski upravitelj lahko imenuje tudi osebe za pomoč in, če je to primerno, za zastopanje v državi članici, v kateri ima zavarovalnica podružnico.

(3)Likvidacijski upravitelj, imenovan z odločbo nadzornega organa države članice sedeža zavarovalnice, ki ima podružnico v Republiki Sloveniji, lahko opravlja dejanja v postopku prisilne likvidacije v Republiki Sloveniji s pristojnostmi, ki jih ima v državi članici, razen tistih, ki pomenijo uporabo prisilnih ukrepov. Pri tem spoštuje predpise Republike Slovenije.

(4)Likvidacijski upravitelj se pri izvrševanju pristojnosti po prvem oziroma prejšnjem odstavku izkaže z overjenim izvodom izvirnika odločbe o imenovanju.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor lahko od likvidacijskega upravitelja iz tretjega odstavka tega člena, ki opravlja dejanja v postopku prisilne likvidacije v Republiki Sloveniji, zahteva, da ji predloži prevod odločbe o imenovanju v slovenski jezik.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor začne postopek prisilne likvidacije nad podružnico zavarovalnice tretje države, še pred izdajo odločbe nemudoma obvesti vse nadzorne organe držav članic, v katerih ima ta zavarovalnica podružnico. V obvestilu navede pravne posledice in dejanske učinke takega postopka.

(2)Če zaradi zaščite interesov strank zavarovalnice oziroma zaradi drugih javnih koristi s sprejemom odločbe iz prejšnjega odstavka ni mogoče odlašati, Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorne organe takoj po izdaji odločbe.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor v postopku prisilne likvidacije iz prvega odstavka tega člena uskladi svoja dejanja z dejanji nadzornih organov drugih držav članic. Ta obveznost velja tudi za likvidacijskega upravitelja.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje z nadzornim organom države članice, v kateri zavarovalnica neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle, in mu zagotovi vse informacije, s katerimi razpolaga in ki so potrebne za spremljanje poslovanja take zavarovalnice, zlasti glede kapitalske ustreznosti, zavarovalno-tehničnih rezervacij, likvidnosti, administrativnih in računovodskih postopkov in sistema notranjih kontrol.

(2)Nadzorni organ države članice, v kateri zavarovalnica prek podružnice opravlja zavarovalne posle, lahko vloži pri Agenciji za zavarovalni nadzor zahtevo za opredelitev te podružnice kot pomembne. Agencija za zavarovalni nadzor si z nadzornim organom, ki je vložil zahtevo, prizadeva za sprejem skupne odločitve o opredelitvi podružnice kot pomembne.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor nadzornemu organu države članice, v kateri je podružnica zavarovalnice, ki je po prejšnjem odstavku opredeljena kot pomembna, zagotovi vse informacije iz 3. in 4. točke drugega odstavka 368. člena tega zakona.

(1)Nadzor nad podružnico zavarovalnice v državi članici opravlja Agencija za zavarovalni nadzor.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor o nameravanem pregledu poslovanja podružnice zavarovalnice v državi članici obvesti nadzorni organ te države članice.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zaprosi nadzorni organ države članice, v kateri zavarovalnica opravlja zavarovalne posle, da opravi pregled poslovanja podružnice zavarovalnice v tej državi članici, če se s tem postopek nadzora pospeši oziroma poenostavi oziroma če je to v skladu z interesi učinkovitosti, enostavnosti, hitrosti oziroma manjših stroškov postopka. Pod enakimi pogoji se lahko pooblaščene osebe Agencije za zavarovalni nadzor udeležijo nadzora, ki ga izvaja nadzorni organ države članice.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 zaprosi za pomoč EIOPA, če od nadzornega organa države članice po obvestilu iz drugega odstavka tega člena ne prejme ustreznega sodelovanja ali če jo nadzorni organ države članice obvesti o pregledu podružnice zavarovalnice države članice in se s takšnim pregledom ne strinja.

(1)Zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v državi članici, Agenciji za zavarovalni nadzor poroča o zavarovalnih poslih v posamezni državi članici, in sicer ločeno za zavarovalne posle, ki jih opravlja prek podružnice, in za zavarovalne posle, ki jih opravlja na podlagi neposrednega opravljanja zavarovalnih poslov.

(2)Poročilo iz prejšnjega odstavka ločeno obsega podatke o višini premij, obračunanih kosmatih zavarovalninah oziroma odškodninah in provizijah v skladu z delegiranim aktom, ki ga izda Evropska komisija na podlagi 159. člena Direktive 2009/138/ES, ter podatke o pogostosti in povprečni odškodnini za zavarovanje odgovornosti pri uporabi vozil iz 10. točke drugega odstavka 7. člena tega zakona, razen za zavarovanje prevozniške odgovornosti.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor te podatke na zahtevo posreduje nadzornemu organu države članice.

(1)Če zavarovalnica, ki opravlja zavarovalne posle v državi članici, kljub opozorilu nadzornega organa države članice krši predpise te države članice, sprejme Agencija za zavarovalni nadzor ukrepe nadzora po tem zakonu.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor nemudoma obvesti nadzorni organ države članice o ukrepih, ki jih je sprejela.

Če Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici omeji oziroma odvzame dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, o tem nemudoma pisno obvesti nadzorne organe držav članic, v katerih zavarovalnica opravlja zavarovalne posle.

(1)Nadzor nad zavarovalnico države članice, ki opravlja zavarovalne posle na območju Republike Slovenije, opravlja nadzorni organ države članice.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna opraviti pregled poslovanja podružnice zavarovalnice države članice na območju Republike Slovenije v skladu z 296. do 300. členom tega zakona zaradi preverjanja, ali podružnica ravna v skladu s tretjim odstavkom 133. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje z nadzornim organom države članice sedeža zavarovalnice, ki na območju Republike Slovenije neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle, in mu zagotovi vse informacije, s katerimi razpolaga in ki so potrebne za opravljanje nadzora oziroma spremljanje poslovanja take zavarovalnice, zlasti glede kapitalske ustreznosti, zavarovalno-tehničnih rezervacij, likvidnosti, administrativnih in računovodskih postopkov in sistema notranjih kontrol.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko pri nadzornem organu iz prejšnjega odstavka vloži zahtevo za opredelitev podružnice zavarovalnice iz prejšnjega odstavka kot pomembne. Zahtevo iz prejšnjega stavka Agencija za zavarovalni nadzor vloži pri nadzorniku skupine, če ta organ opravlja naloge iz 363. člena tega zakona.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor si skupaj z drugimi nadzornimi organi iz prejšnjega odstavka prizadeva za sprejem skupne odločitve o opredelitvi podružnice kot pomembne.

(4)Opredelitev podružnice zavarovalnice iz prvega odstavka tega člena kot pomembne ne vpliva na pristojnosti in odgovornosti Agencije za zavarovalni nadzor po tem zakonu.

(1)Nadzorni organ države članice oziroma osebe, ki jih pooblasti, lahko na območju Republike Slovenije opravijo pregled poslovanja podružnice zavarovalnice te države članice. O nameravanem navedenem pregledu poslovanja nadzorni organ države članice predhodno obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka ima nadzorni organ države članice oziroma osebe, ki jih pooblasti, enake pristojnosti kot Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi 296. do 300. člena tega zakona.

(3)Na zaprosilo nadzornega organa države članice Agencija za zavarovalni nadzor opravi pregled poslovanja podružnice zavarovalnice te države članice na območju Republike Slovenije. Nadzorni organ države članice se lahko, če tako zahteva, udeleži tega pregleda.

(1)Če zavarovalnica države članice, ki na območju Republike Slovenije neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle, krši določbe predpisov iz tretjega odstavka 133. člena tega zakona, ji Agencija za zavarovalni nadzor z odredbo naloži odpravo kršitev.

(2)Če zavarovalnica države članice v roku, določenem z odredbo, ne ravna v skladu z odredbo iz prejšnjega odstavka, Agencija za zavarovalni nadzor o tem obvesti nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice.

(3)Če zavarovalnica države članice kljub ukrepom nadzornega organa države članice sedeža zavarovalnice ali zato, ker ti ukrepi niso učinkoviti oziroma jih v državi članici sedeža zavarovalnice ni mogoče izreči, nadaljuje s kršitvami iz prvega odstavka tega člena, ji lahko Agencija za zavarovalni nadzor izreče prepoved sklepanja novih zavarovalnih pogodb na območju Republike Slovenije.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v primeru iz prejšnjega odstavka preda zadevo EIOPA, da ta ukrepa v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010.

(5)Pred izrekom ukrepa iz tretjega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor obvesti nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor lahko zavarovalnici države članice izreče prepoved sklepanja novih zavarovalnih pogodb na območju Republike Slovenije, ne da bi predhodno obvestila nadzorni organ države članice sedeža te zavarovalnice, če zaradi varovanja interesov zavarovancev, zavarovalcev, drugih upravičencev ali zaradi varovanja drugih javnih koristi ni mogoče odlašati.

(7)V primeru iz prejšnjega odstavka Agencija za zavarovalni nadzor o prepovedi sklepanja novih zavarovalnih pogodb obvesti nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice in Evropsko komisijo takoj, ko je to mogoče.

Če nadzorni organ države članice sedeža zavarovalnice, ki na območju Republike Slovenije neposredno ali prek podružnice opravlja zavarovalne posle, obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor, da je bilo tej zavarovalnici odvzeto dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, Agencija za zavarovalni nadzor opravi ustrezne ukrepe po tem zakonu, da se tej zavarovalnici prepreči nadaljnje opravljanje zavarovalnih poslov in da se zavarujejo interesi zavarovancev, zavarovalcev in drugih upravičencev.

(1)Če oseba kljub temu, da v skladu z 21. členom tega zakona ni upravičena opravljati zavarovalnih poslov, opravlja zavarovalne posle, ji Agencija za zavarovalni nadzor izda odredbo, s katero ji naloži, da preneha s tem (v nadaljnjem besedilu: odredba o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov).

(2)Agencija za zavarovalni nadzor lahko še pred izdajo odredbe o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov opravi pregled poslovnih knjig in druge dokumentacije osebe in zbere druge dokaze o tem, ali oseba opravlja zavarovalne posle.

(3)V odredbi o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov Agencija za zavarovalni nadzor osebi naloži, da v roku, ki ne sme biti krajši od osem in ne daljši od 15 dni, predloži poročilo, v katerem opiše ukrepe, ki jih je opravila v zvezi s prenehanjem opravljanja zavarovalnih poslov, ter v katerem se oseba lahko izjavi o utemeljenosti razlogov za izdajo odredbe. Oseba poročilu priloži dokaze, iz katerih izhaja, da je opravila ukrepe v zvezi s prenehanjem opravljanja zavarovalnih poslov.

(1)Če pravna oseba ne ravna po odredbi o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov ali če tudi po izteku roka za izvršitev odredbe iz prejšnjega člena opravlja zavarovalne posle, izda Agencija za zavarovalni nadzor odločbo, s katero ugotovi, da obstaja razlog za likvidacijo te osebe (v nadaljnjem besedilu: odločba o ugotovitvi razloga za likvidacijo).

(2)Odločba o ugotovitvi razloga za likvidacijo je obrazložena.

(3)Na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi razloga za likvidacijo začne pristojno sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor postopek likvidacije.

(4)Sodišče izda sklep o začetku postopka likvidacije brez ponovnega preizkusa pogojev za začetek tega postopka v roku treh delovnih dni od vložitve predloga iz prejšnjega odstavka.

(5)Zoper sklep o začetku postopka likvidacije iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

(6)Če samostojni podjetnik posameznik ne ravna po odredbi o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov ali če tudi po izteku roka za izvršitev odredbe iz prejšnjega člena opravlja zavarovalne posle, izda Agencija za zavarovalni nadzor odločbo, s katero ugotovi, da obstaja razlog za izbris samostojnega podjetnika posameznika iz Poslovnega registra Slovenije (v nadaljnjem besedilu: odločba o ugotovitvi razloga za izbris iz registra). Odločba o ugotovitvi razloga za izbris iz registra je obrazložena. Na podlagi dokončne odločbe o ugotovitvi razloga za izbris iz registra Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve po uradni dolžnosti izbriše samostojnega podjetnika posameznika iz Poslovnega registra Slovenije.

(1)351. in 352. člen tega zakona se smiselno uporabljata tudi, če oseba opravlja dejavnost zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja v nasprotju s prvim, četrtim in petim odstavkom 558. člena, prvim odstavkom 573. člena in prvim odstavkom v povezavi z drugim odstavkom 576. člena tega zakona.

(2)Pri smiselni uporabi se namesto »odredba o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov« uporablja »odredba o prenehanju opravljanja dejavnosti zavarovalnega zastopanja oziroma posredovanja«.

(1)Udeležena družba je družba s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, ki je:

1.      drugi družbi nadrejena v skladu s 14. členom tega zakona oziroma ki nad drugo družbo izvaja prevladujoč vpliv,

2.      v drugi družbi udeležena v skladu z drugim odstavkom 13. člena tega zakona ali

3.      z drugo družbo povezana s skupnim vodenjem, kot je določeno v 17. členu tega zakona.

(2)Zavarovalni holding je nadrejena družba, ki ni mešani finančni holding in katere glavni posel sta pridobivanje in upravljanje udeležb, kot so določene v prejšnjem odstavku, izključno ali predvsem v zavarovalnicah držav članic ali zavarovalnicah tretjih držav, pri čemer je najmanj ena podrejena družba zavarovalnica države članice.

(3)Mešani zavarovalni holding je nadrejena družba, ki ni zavarovalnica države članice ali tretje države, zavarovalni holding ali mešani finančni holding in ki ima najmanj eno podrejeno zavarovalnico države članice.

(4)Nadzornik skupine je nadzorni organ, odgovoren za nadzor na ravni skupine.

(5)Kolegij nadzornih organov (v nadaljnjem besedilu: kolegij) je stalna, vendar prilagodljiva sestava za sodelovanje in usklajevanje nadzornih organov držav članic, kjer so sedeži družb skupine in nadzornika skupine.

(6)Povezana družba je družba s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici:

1.      ki je drugi družbi podrejena v skladu s 14. členom tega zakona oziroma če nad to družbo druga družba izvaja prevladujoč vpliv,

2.      v kateri je druga družba udeležena v skladu z drugim odstavkom 13. člena tega zakona ali

3.      ki je z drugo družbo povezana s skupnim vodenjem, kot je določeno v 17. členu tega zakona.

(1)Končna nadrejena družba na ravni EU je udeležena zavarovalnica s sedežem v državi članici, zavarovalni holding s sedežem v državi članici ali mešani finančni holding s sedežem v državi članici, ki ni podrejen drugi zavarovalnici s sedežem v državi članici, zavarovalnemu holdingu s sedežem v državi članici ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v državi članici.

(2)Končna nadrejena družba na ravni Republike Slovenije je udeležena zavarovalnica, udeleženi zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji, ki ni podrejen drugi zavarovalnici, zavarovalnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v Republiki Sloveniji in je podrejen končni nadrejeni družbi na ravni EU iz prejšnjega odstavka s sedežem v drugi državi članici.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor na ravni končne nadrejene družbe na ravni EU (v nadaljnjem besedilu: nadzor na ravni skupine), če:

1.      je končna nadrejena družba na ravni EU zavarovalnica (v nadaljnjem besedilu: končna nadrejena zavarovalnica na ravni EU),

2.      je zavarovalnica podrejena nadrejenemu zavarovalnemu holdingu s sedežem v državi članici ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v državi članici,

3.      skupina nima nadrejene družbe s sedežem v državi članici in je bilančna vsota zavarovalnice večja od bilančnih vsot zavarovalnic drugih držav članic.

(2)Če so istemu končnemu nadrejenemu zavarovalnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu na ravni EU poleg zavarovalnice podrejene tudi zavarovalnice drugih držav članic, je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna in odgovorna za nadzor na ravni skupine, če ima ta zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding sedež v Republiki Sloveniji.

(3)Če je na čelu skupine več zavarovalnih holdingov s sedežem v različnih državah članicah ali mešanih finančnih holdingov s sedežem v različnih državah članicah in je vsakemu od njih podrejena tudi zavarovalnica države članice sedeža zavarovalnega oziroma mešanega finančnega holdinga, je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna in odgovorna za nadzor na ravni skupine, če je bilančna vsota zavarovalnice večja od bilančnih vsot drugih podrejenih zavarovalnic drugih držav članic.

(4)Če so istemu končnemu nadrejenemu zavarovalnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu na ravni EU poleg zavarovalnice podrejene tudi zavarovalnice drugih držav članic in nobena od podrejenih zavarovalnic ni pridobila dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov v državi članici sedeža tega zavarovalnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga, je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna in odgovorna za nadzor zavarovalnice na ravni skupine, če je bilančna vsota zavarovalnice večja od bilančnih vsot podrejenih zavarovalnic drugih držav članic.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor je pristojna in odgovorna za nadzor na ravni skupine tudi v primerih, ko je odgovornost za tak nadzor prevzela na podlagi skupne odločitve z nadzornimi organi držav članic sedeža zavarovalnic v skupini.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko na podlagi skupne odločitve z nadzornimi organi držav članic sedeža drugih zavarovalnic v skupini prenese svoje pristojnosti in odgovornosti za nadzor na ravni skupine iz prvega odstavka prejšnjega člena na nadzorni organ države članice sedeža druge zavarovalnice v skupini oziroma postane nadzornik na ravni skupine, tudi če merila iz prejšnjega člena niso izpolnjena. Prenos pristojnosti in odgovornosti za nadzor na ravni skupine lahko zahteva Agencija za zavarovalni nadzor ali nadzorni organ držav članic sedeža zavarovalnic v skupini.

(2)Pred sprejemom odločitve iz prejšnjega odstavka Agencija za zavarovalni nadzor omogoči končni nadrejeni družbi na ravni EU s sedežem v Republiki Sloveniji oziroma podrejeni zavarovalnici z največjo bilančno vsoto možnost, da se o tem izjavi.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor si prizadeva, da z nadzornimi organi držav članic sedeža drugih zavarovalnic v skupini v treh mesecih po tistem, ko je Agencija za zavarovalni nadzor oziroma drugi pristojni nadzorni organ države članice zahteval prenos pristojnosti, sprejme skupno odločitev glede prenosa pristojnosti.

(4)Če zadevni nadzorni organi iz prvega odstavka tega člena v obdobju iz prejšnjega odstavka ne sprejmejo skupne odločitve glede prenosa pristojnosti, opravlja nadzor Agencija za zavarovalni nadzor na ravni skupine v primerih kot je določeno v prejšnjem členu.

(5)V obdobju iz tretjega odstavka tega člena lahko Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi 19. člena Uredbe 1094/2010 preda odločitev glede prenosa pristojnosti EIOPA.

(6)Če Agencija za zavarovalni nadzor ali drug nadzorni organ države članice sedeža druge zavarovalnice v skupini preda odločitev glede prenosa pristojnosti EIOPA, Agencija za zavarovalni nadzor upošteva odločitev EIOPA glede prenosa pristojnosti.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor ne vključi v nadzor na ravni skupine ali nadzor skupine na ravni Republike Slovenije:

1.      družbe v tretji državi, kjer obstajajo zakonske ovire za prenos potrebnih podatkov, ne glede na 389. člen tega zakona;

2.      družbe, ki imajo zanemarljiv vpliv na doseganje ciljev nadzora na ravni skupine;

3.      družbe, katere vključitev bi bila neprimerna in zavajajoča glede na cilje nadzora na ravni skupine.

(2)Če je v skupini več družb iz 2. točke prejšnjega odstavka in njihov skupni vpliv na cilje nadzora na ravni skupine ni zanemarljiv, so te družbe vključene v nadzor na ravni skupine.

(3)Pred odločitvijo o nevključitvi družbe iz 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena v nadzor na ravni skupine, se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje z nadzornimi organi držav članic sedeža zavarovalnic v skupini.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena družbe ne vključi v nadzor na ravni skupine, končna nadrejena družba na ravni EU s sedežem v Republiki Sloveniji na prošnjo nadzornega organa države članice, kjer ima nevključena družba sedež, posreduje temu nadzornemu organu podatke, ki lahko poenostavijo nadzor nad zadevno družbo.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor lahko izvaja nadzor skupine na ravni končne nadrejene družbe v Republiki Sloveniji (v nadaljnjem besedilu: nadzor skupine na ravni Republike Slovenije).

(2)Agencija za zavarovalni nadzor utemelji nadzor iz prejšnjega odstavka nadzorniku skupine in končni nadrejeni družbi na ravni EU.

(3)Nadzor skupine na ravni Republike Slovenije ni možen, če je končna nadrejena družba na ravni Republike Slovenije podrejena končni nadrejeni družbi na ravni EU, ki je v skladu s 394. oziroma 398. členom tega zakona pridobila dovoljenje za uporabo 395. in 396. člena tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor pri izvajanju nadzora skupine na ravni Republike Slovenije ravna v skladu z akti Evropske komisije, izdanimi na podlagi sedmega odstavka 216. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor izvaja nadzor skupine na ravni Republike Slovenije, lahko z nadzornimi organi drugih držav članic, ki izvajajo nadzor na ravni končne nadrejene družbe na nacionalni ravni, sklene sporazum:

1.      da izvaja nadzor na ravni podskupine, ki vključuje več držav članic, ali

2.      da nadzorni organ druge države članice izvaja nadzor na ravni podskupine, ki vključuje tudi družbe v skupini s sedežem v Republiki Sloveniji.

(2)V primeru sklenitve sporazuma iz prejšnjega odstavka Agencija za zavarovalni nadzor ne izvaja nadzora skupine na ravni Republike Slovenije.

(3)V primeru sklenitve sporazuma iz prvega odstavka tega člena se za nadzor smiselno uporablja drugi odstavek 361. člena tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor pri sklenitvi sporazuma iz prvega odstavka tega člena ravna v skladu z akti Evropske komisije, izdanimi na podlagi tretjega odstavka 217. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Nadzor na ravni skupine se izvaja na ravni končne nadrejene družbe EU v skladu s 362. do 403. členom tega zakona.

(2)Za nadzor skupine na ravni Republike Slovenije se smiselno uporabljajo 362. člen, 372. člen, prvi odstavek 373. člena, 374. člen, 376. do 400. člen, 402. in 403. člen tega zakona. Obseg posameznega nadzora določi Agencija za zavarovalni nadzor.

(3)Določbe tega zakona, ki določajo pravila za nadzor posameznih zavarovalnic, se uporabljajo za posamezne zavarovalnice znotraj skupine, razen če je v tem poglavju drugače določeno.

(1)Zavarovalnice v skupini zavarovalnic zavarovalnemu holdingu oziroma mešanemu finančnemu holdingu, pri katerem se izvaja nadzor na ravni skupine, posredujejo vse informacije, ki jih ta potrebuje za izpolnitev obveznosti na ravni skupine ali podskupine oziroma za namene nadzora skupine.

(2)Nadrejeni zavarovalni oziroma mešani finančni holding svoji podrejeni zavarovalnici s sedežem v državi članici posreduje vse informacije, ki jih ta potrebuje za izpolnitev obveznosti na ravni skupine oziroma za namene nadzora skupine.

(3)Če nadrejeni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding zavarovalnici ne posreduje informacij iz prejšnjega odstavka, zavarovalnica o tem takoj obvestiti Agencijo za zavarovalni nadzor.

(4)Zavarovalnica, zavarovalni holding, mešani finančni holding in druga družba v skupini Agenciji za zavarovalni nadzor oziroma drugemu nadzornemu organu, pristojnemu in odgovornemu za nadzor na ravni skupine, omogoči dostop do kakršnihkoli podatkov, ki so pomembni za namene nadzora in opravljanje pregledov poslovanja za namene opravljanja nadzora na ravni skupine.

(5)Za redno poročanje na ravni skupine se uporablja 293. člen tega zakona.

(6)Nadzorni organ, pristojen za nadzor na ravni skupine, lahko na ravni skupine omeji redno poročanje, ki je pogostejše kakor enkrat letno, kadar imajo vse zavarovalnice ali pozavarovalnice v skupini korist od omejitve v skladu z drugim do petim odstavkom 284. člena tega zakona, ob upoštevanju vrste, obsega in zahtevnosti tveganj, ki so del poslov v skupini.

(7)Nadzorni organ, pristojen za nadzor na ravni skupine, lahko na ravni skupine omeji redno poročanje po posameznih postavkah, kadar imajo vse zavarovalnice ali pozavarovalnice v skupini korist od omejitve v skladu s šestim do devetim odstavkom 284. člena tega zakona, ob upoštevanju vrste, obsega in zahtevnosti tveganj, ki so del poslov v skupini.

(8)Prvi do peti odstavek tega člena se uporabljajo tudi, če zavarovalnica, zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding, pri katerem se izvaja nadzor na ravni skupine, nima sedeža v Republiki Sloveniji.

(9)Družba, ki je podrejena zavarovalnici, zavarovalnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu, vendar ni vključena v nadzor na ravni skupine ali nadzor skupine na ravni Republike Slovenije te zavarovalnice, zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga, nadzornemu organu, pristojnemu za nadzor na ravni skupine te zavarovalnice, zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga:

1.      na njegovo zahtevo posreduje vse informacije, potrebne za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini, in

2.      omogoči, da opravi pregled poslovanja zaradi preveritve informacij iz 1. točke tega odstavka.

(10)Če je družba iz prejšnjega odstavka kreditna institucija ali investicijsko podjetje, se pridobivanje oziroma preverjanje informacij lahko opravi tudi po postopku sodelovanja med nadzornimi organi iz 372. člena tega zakona.

(11)Če ima družba iz devetega odstavka tega člena sedež v drugi državi članici, se pregled poslovanja iz 2. točke devetega odstavka tega člena lahko opravi tudi na način iz 373. člena tega zakona.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine opravlja naslednje naloge:

1.      usklajuje zbiranje in posredovanje ustreznih in nujnih informacij in podatkov med nadzornimi organi, vključenimi v nadzor na ravni skupine v času rednega poslovanja in v izrednih finančnih razmerah;

2.      načrtuje in usklajuje izvajanje nadzora v času rednega poslovanja in izrednih finančnih razmer z drugimi nadzornimi organi, vključenimi v nadzor na ravni skupine;

3.      opravlja nadzorni pregled in oceno finančnega stanja skupine;

4.      nadzira skladnost skupine s pravili glede sistema upravljanja oziroma vodenja in sistema poročanja;

5.      nadzira skladnost skupine s pravili glede solventnosti, koncentracije tveganja in transakcij znotraj skupine;

6.      nadzira, ali člani uprave in nadzornega sveta udeležene zavarovalnice izpolnjujejo pravila iz 2.5.2. oziroma 2.5.3. pododdelka tega zakona oziroma poslovodstvo zavarovalnega holdinga pogoje iz 375. člena tega zakona;

7.      sprejema druge ukrepe in odločitve na podlagi tega zakona, kot je zlasti voditi postopek preverjanja ustreznosti morebitnega notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(2)Za namen izvajanja 2. točke prejšnjega odstavka Agencija za zavarovalni nadzor najmanj enkrat letno skliče sestanek z nadzornimi organi, vključenimi v nadzor na ravni skupine.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna in odgovorna za nadzor na ravni skupine, na podlagi pisnega dogovora o usklajevanju in sodelovanju iz 365. člena tega zakona ustanovi kolegij. Za delovanje kolegija se upoštevajo določbe tega zakona in določbe regulativnih tehničnih standardov, ki jih izda Evropska komisija na podlagi šestega odstavka 248. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)V kolegiju sodelujejo nadzorni organi, odgovorni za nadzor končne nadrejene družbe na ravni EU in njenih podrejenih družb ter EIOPA (v nadaljnjem besedilu: člani kolegija). V okviru učinkovite izmenjave informacij lahko v kolegiju sodelujejo tudi drugi nadzorni organi, v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi sedmega odstavka 248. člena Direktive 2009/138/ES.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko za učinkovito delovanje kolegija določi, da nekatere dejavnosti znotraj kolegija opravlja manjše število nadzornih organov znotraj kolegija.

(4)Kolegij zagotavlja okvir za:

1.      izmenjavo informacij,

2.      določanje načrta pregledov poslovanja družb v skupini na podlagi ocene tveganosti te skupine,

3.      preprečevanje in odpravljanje podvajanja nadzorniških zahtev, vključno z zahtevami po informacijah iz 368. člena tega zakona z namenom povečevanja učinkovitosti nadzora,

4.      dosledno uporabo zahtev glede varnega in skrbnega poslovanja oseb v zavarovalni skupini, brez poseganja v opcije in diskrecije, ki izhajajo iz zakonodaje EU, in

5.      izvajanje nadzora v izrednih finančnih razmerah ob upoštevanju dela drugih forumov, ki bi lahko bili ustanovljeni za ta namen.

(5)Kolegij vodi Agencija za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor v zvezi s tem izvaja zlasti naslednje naloge:

1.      odloča o udeležbi nadzornih organov iz drugega odstavka tega člena na posameznem sestanku in pri dejavnostih kolegija;

2.      obvešča člane kolegija in druge nadzorne organe iz drugega odstavka tega člena o sestankih in pomembnejših zadevah, ki bodo obravnavane, ter o odločitvah, sprejetih na sestankih kolegija, in o izvedenih aktivnostih;

3.      obvešča EIOPA o dejavnosti kolegija, tudi v izrednih finančnih razmerah, ter mu posreduje informacije, pomembne za približevanje nadzorniških praks.

(6)Če je za ustanovitev kolegija pristojen nadzorni organ druge države članice, Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje v tem kolegiju na podlagi dogovora o usklajevanju in sodelovanju med člani kolegija, ki je sklenjen v skladu s 365. členom tega zakona.

(7)Ustanovitev in delovanje kolegija ne vplivata na pristojnosti in odgovornosti Agencije za zavarovalni nadzor po tem zakonu.

(8)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v primeru, če nadzorni organ, pristojen za nadzor na ravni skupine, ne opravlja nalog nadzora skupine ali če član kolegija v kolegiju ne sodeluje v zadostni meri, v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 zahteva pomoč EIOPA.

(1)Z namenom zagotoviti učinkovito oblikovanje in delovanje kolegija Agencija za zavarovalni nadzor z drugimi člani kolegija sklene ustrezne pisne dogovore o usklajevanju in sodelovanju. Dogovor o usklajevanju in sodelovanju je skladen z določbami tega člena in regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi sedmega odstavka 248. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Z dogovori iz prejšnjega odstavka se določijo postopki za sprejemanje odločitev ter za posvetovanje in sodelovanje v okviru kolegija.

(3)Dogovor o usklajevanju in sodelovanju lahko določa tudi dodatne naloge nadzornika skupine ali drugih članov kolegija, če to vodi k večji učinkovitosti nadzora in ne posega v pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor po tem zakonu ter ne ogroža nadzornih dejavnosti drugih članov kolegija, kar zadeva njihove individualne odgovornosti.

(4)Dogovor o usklajevanju in sodelovanju določa najmanj postopke za:

1.      sprejem notranjih modelov skupine za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala,

2.      določitev kapitalskega dodatka na ravni skupine,

3.      določitev nadzornika skupine v skladu s prvim odstavkom 357. člena tega zakona,

4.      posvetovanje članov kolegija glede dogovora o usklajevanju in sodelovanju ter

5.      posvetovanje glede ukrepov v primeru kršitve zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(5)V primeru kolegija Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine sprejme končno odločitev o dogovoru o usklajevanju in sodelovanju.

(6)Če se mnenje Agencije za zavarovalni nadzor glede dogovora o usklajevanju in sodelovanju razlikuje od mnenja drugih članov kolegija, lahko Agencija za zavarovalni nadzor ali član kolegija preda zadevo, v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010, EIOPA.

(7)Če je član kolegija ali Agencija za zavarovalni nadzor zadevo glede pisnega dogovora o usklajevanju in sodelovanju iz prejšnjega člena predal EIOPA, Agencija za zavarovalni nadzor odločitev iz petega odstavka tega člena odloži in jo sprejme v skladu z odločitvijo EIOPA.

(8)Odločitev iz petega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor vroči vsem članom kolegija.

Za odločitev o dovoljenju in spreminjanju notranjega modela skupine se uporabljajo določbe 367. člena tega zakona in aktov, ki jih za izda Evropska komisija na podlagi 234. člena Direktive 2009/138/ES.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor pristojna in odgovorna za nadzor na ravni skupine, izda Agencija za zavarovalni nadzor dovoljenja za:

1.      izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine ali

2.      izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini na podlagi notranjega modela, ki so jo skupaj vložile udeležena družba in družbe, v katerih je ta družba udeležena.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor zahtevo za izdajo dovoljenja iz prejšnjega odstavka nemudoma posreduje drugim nadzornim organom, pristojnim za nadzor družb, ki so vložile navedeno zahtevo, in EIOPA. Agencija sodeluje pri odločanju o tem, ali naj izda dovoljenje in pod katerimi pogoji naj ga izda, z drugimi nadzornimi organi držav članic sedeža drugih družb, vključenih v to skupino.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor lahko na podlagi točke b prvega odstavka 8. člena Uredbe 1094/2010 zaprosi EIOPA za tehnično pomoč v postopku odločitve o zahtevi za izdajo dovoljenja za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine ali zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini z notranjim modelom.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor si skupaj z drugimi nadzornimi organi prizadeva, da bi bila odločitev o zahtevi za izdajo dovoljenja za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine kot tudi za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini z notranjim modelom sprejeta v šestih mesecih od prejema popolne vloge od nadzornika skupine.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor v petih mesecih od vložitve zahteve iz prvega odstavka tega člena nadzornim organom, pristojnim za nadzor družb, ki so vložile navedeno zahtevo, posreduje predlog odločitve.

(6)Če nadzorni organi glede zahteve iz prvega odstavka tega člena dosežejo skupno odločitev iz tretjega odstavka tega člena, Agencija za zavarovalni nadzor skupno odločitev posreduje vsem vložnicam zahteve.

(7)Če v obdobju iz tretjega odstavka tega člena skupna odločitev nadzornih organov o zahtevi iz prvega odstavka tega člena ni sprejeta, Agencija za zavarovalni nadzor sama sprejme odločitev, pri čemer pretehta mnenje drugih nadzornih organov, pristojnih za nadzor družb, ki so vložile zahtevo iz prvega odstavka tega člena. Obrazložitev te odločitve posreduje Agencija za zavarovalni nadzor vložnicam zahteve.

(8)V roku iz tretjega odstavka tega člena lahko Agencija za zavarovalni nadzor v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 preda zadevo glede zahteve za izdajo dovoljenja za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala skupine oziroma izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini z notranjim modelom EIOPA.

(9)V primeru, ko Agencija za zavarovalni nadzor ali drug nadzorni organ, pristojen za nadzor družb, ki so vložile zahtevo iz prvega odstavka tega člena, zadevo glede zahteve iz prvega odstavka tega člena preda EIOPA, je treba o tem obvestiti vse nadzorne organe, pristojne za nadzor družb, ki so vložile zahtevo. Obdobje iz tretjega odstavka tega člena se podaljša za en mesec, končna odločitev Agencije za zavarovalni nadzor pa je skladna z odločitvijo EIOPA.

(10)Če EIOPA v skladu z osmim in devetim odstavkom tega člena ne sprejme odločitve glede zahteve iz prvega odstavka tega člena in v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Uredbe št. 1094/2010, odločitev sprejme Agencija za zavarovalni nadzor.

(11)Odločitev iz šestega odstavka tega člena Agencija za zavarovalni nadzor vroči tudi nadzornim organom, pristojnim za nadzor družb, ki so vložile zahtevo iz prvega odstavka tega člena.

(12)Če je za nadzor na ravni skupine pristojen nadzorni organ druge države članice in je ta organ sprejel odločitev o zahtevi za izdajo dovoljenja za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini na podlagi notranjega modela oziroma za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala zavarovalnice v skupini, Agencija za zavarovalni nadzor po uradni dolžnosti podrejeni zavarovalnici izda dovoljenje z vsebino odločitve tega nadzornega organa. Prvi stavek tega odstavka se uporablja tudi v primeru, ko Agencija za zavarovalni nadzor izvaja nadzor skupine na ravni Republike Slovenije.

(13)Agencija za zavarovalni nadzor izda podrejeni zavarovalnici dovoljenje iz prejšnjega odstavka, ko podrejena zavarovalnica izpolni vse zahteve, ki izhajajo iz vsebine odločitve nadzornega organa države članice iz prejšnjega odstavka.

(14)Če Agencija za zavarovalni nadzor meni, da tveganja podrejene zavarovalnice znatno odstopajo od predpostavk, na katerih temelji notranji model, odobren na ravni skupine, lahko tej zavarovalnici naloži kapitalski dodatek v skladu s 309. členom tega zakona. V izjemnih okoliščinah, če kapitalski dodatek ni zadosten za varno poslovanje zavarovalnice, lahko Agencija za zavarovalni nadzor tej zavarovalnici naloži izračun zahtevanega solventnostnega kapitala s standardno formulo in kapitalski dodatek, izračunan na podlagi standardne formule.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, nadzornim organom drugih držav članic, ki so odgovorni za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini, in EIOPA:

1.      zagotovi vse pomembne informacije,

2.      sistematično zbira in posreduje informacije v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi tretjega odstavka 249. člena Direktive 2009/138/ES,

3.      posreduje informacije v skladu z izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi četrtega odstavka 249. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Pomembne informacije iz prejšnjega odstavka obsegajo zlasti poročilo o solventnosti in finančnem položaju skupine ter vse druge podatke, pomembne za opravljanje nadzora na ravni skupine, predvsem:

1.      o pravni in organizacijski strukturi skupine, o vseh zavarovalnicah v skupini in drugih tesnih povezanostih,

2.      o postopkih zbiranja informacij od zavarovalnic v skupini in preverjanja pravilnosti teh informacij,

3.      o dogajanjih v zavarovalnici ali drugih osebah v skupini, ki lahko resno vplivajo na druge zavarovalnice v skupini,

4.      o pomembnih ukrepih, ki jih je Agencija za zavarovalni nadzor izrekla zavarovalnici.

(3)Če je Agencija za zavarovalni nadzor odgovorna za nadzor zavarovalnice v skupini, nadzornim organom drugih držav članic, ki so odgovorni za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini, in nadzorniku skupine:

1.      zagotovi vse pomembne informacije, zlasti podatke iz 2. do 4. točke prejšnjega odstavka, ki se nanašajo na zavarovalnico;

2.      sistematično zbira in posreduje informacije v skladu z regulativnimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi tretjega odstavka 249. člena Direktive 2009/138/ES;

3.      posreduje informacije v skladu z izvedbenimi tehničnimi standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi četrtega odstavka 249. člena Direktive 2009/138/ES.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor od nadzornika skupine, katere del je zavarovalnica, ali nadzornika zavarovalnice države članice, ki je del skupine, ne prejme pomembnih informacij iz prvega odstavka tega člena, lahko v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 preda zadevo EIOPA.

(1)Če znotraj skupine, za katero je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, nastopijo finančne težave, Agencija za zavarovalni nadzor takoj, ko je to mogoče, posreduje obvestilo in informacije o tem nadzornim organom držav članic, ki so odgovorni za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini.

(2)Zaradi preprečitve podvajanja Agencija za zavarovalni nadzor obvestila iz prejšnjega odstavka ne posreduje nadzornim organom držav članic, ki so pristojni za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini, če jim je obvestilo z identično vsebino že posredoval nadzorni organ druge države članice.

(3)Če je za nadzor skupine pristojen nadzorni organ druge države članice, Agencija za zavarovalni nadzor ob nastopu finančnih težav v zavarovalnici, zavarovalnem holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je del skupine, takoj, ko je to mogoče, o tem obvesti nadzornika skupine in nadzorne organe drugih držav članic, ki so odgovorni za nadzor posameznih zavarovalnic v skupini.

(4)Obvestilo iz prvega in tretjega odstavka tega člena vključuje tudi informacije o ukrepih zavarovalnice, zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je del skupine in posameznih nadzornih organov.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor zahteva sestanek vseh zadevnih nadzornih organov, ki sodelujejo pri nadzoru skupine, če:

1.      ugotovi pomembno kršitev zahtevanega solventnostnega kapitala ali kršitev minimalnega zahtevanega kapitala zavarovalnice v skupini,

2.      ugotovi pomembno kršitev zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine,

3.      je v skupini ali zavarovalnici, ki je del skupine, prišlo do drugih izrednih razmer.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor se pred posamezno odločitvijo, ki je pomembna tudi za opravljanje nalog nadzora drugih nadzornih organov, s temi nadzornimi organi v okviru kolegija posvetuje o:

1.      spremembah delničarske strukture oziroma organizacijske ali upravljavske sestave zavarovalnice v skupini, za katere je potrebno dovoljenje nadzornega organa;

2.      pomembnih ukrepih, ki jih namerava izreči zavarovalnici, vključno z zahtevo za kapitalski dodatek iz 309. člena tega zakona, o vsakršni omejitvi uporabe notranjega modela za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala ter o odločitvi o podaljšanju sanacijskega roka iz četrtega in šestega odstavka 249. člena tega zakona.

(2)V primerih iz 2. točke prejšnjega odstavka se Agencija za zavarovalni nadzor vedno posvetuje z nadzornikom skupine.

(3)Ne glede na prvi in drugi odstavek tega člena se Agenciji za zavarovalni nadzor ni treba posvetovati v nujnih primerih, ali če bi tako posvetovanje lahko ogrozilo učinkovitost odločitve. V teh primerih brez nepotrebnega odlašanja obvesti druge člane kolegija o sprejeti odločitvi oziroma ukrepih.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, katere končna nadrejena družba na ravni EU ima sedež v drugi državi članici, pozove nadzorne organe države sedeža te nadrejene družbe, ki sami ne izvajajo nadzora skupine v skladu s 357. členom tega zakona, da pridobijo in ji posredujejo podatke o nadrejeni družbi, pomembne za usklajevanje, kot je določeno v 365. členu tega zakona.

(2)Če Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine potrebuje podatke, ki so pomembni za nadzor skupine, in so bili takšni podatki že posredovani drugemu nadzornemu organu, poskuša takšne podatke najprej pridobiti od tega nadzornega organa.

(3)Če je Agencija za zavarovalni nadzor dobila poziv nadzornega organa druge države članice, ki je pristojen za nadzor na ravni skupine, da mu za usklajevanje v okviru kolegija posreduje pomembne podatke o povezani družbi oziroma končni nadrejeni družbi na ravni EU s sedežem v Republiki Sloveniji, mu te podatke posreduje.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sodeluje z nadzornimi organi, pristojnimi za nadzor kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, če:

1.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding obvladuje eno ali več kreditnih institucij ali investicijskih podjetij,

2.      imajo zavarovalnica in kreditna institucija oziroma investicijsko podjetje skupno udeleženo družbo,

3.      zavarovalnico obvladuje kreditna institucija ali investicijsko podjetje.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor si z nadzornimi organi iz prejšnjega odstavka izmenjuje vse informacije, ki lahko olajšajo njihove naloge in jim omogočijo nadzor nad poslovanjem in splošnim finančnim položajem družb, ki jih nadzorujejo.

(1)Če želi Agencija za zavarovalni nadzor zaradi nadzora, za katerega je pristojna in odgovorna po tem zakonu, preveriti informacije, ki se nanašajo na zavarovalnico, zavarovalni holding, kreditno institucijo, investicijsko podjetje, mešani finančni holding, mešani zavarovalni holding ali drugo družbo v skupini, ki ima sedež v drugi državi članici, zaprosi nadzorni organ te druge države članice, da opravi pregled poslovanja te družbe zaradi preveritve teh informacij ali da ji omogoči, da sama opravi tak pregled poslovanja.

(2)Na zaprosilo nadzornega organa države članice Agencija za zavarovalni nadzor opravi pregled zavarovalnice, zavarovalnega holdinga, mešanega finančnega holdinga ali druge nenadzorovane družbe v skupini, ki ima sedež v Republiki Sloveniji, in sicer ga izvede neposredno ali za izvedbo pooblasti revizorja ali strokovnjaka. Nadzorni organ države članice se lahko, če tako zahteva, udeleži pregleda iz prvega stavka tega odstavka oziroma ga v dogovoru z Agencijo za zavarovalni nadzor opravi sam.

(3)V primeru, da nadzorni organ države članice oziroma osebe, ki jih pooblasti, v skladu z dogovorom z Agencijo za zavarovalni nadzor sami opravijo pregled iz prejšnjega odstavka, imajo enake pristojnosti kot Agencija za zavarovalni nadzor na podlagi 296. do 300. člena tega zakona.

(4)Če nadzorni organ države članice zavrne ali ne odgovori na zaprosilo Agencije za zavarovalni nadzor iz prvega odstavka tega člena, lahko Agencija za zavarovalni nadzor v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 zahteva pomoč EIOPA.

(5)O opravljenih pregledih poslovanja je treba obvestiti nadzornika skupine.

(1)Vse zavarovalnice v skupini, zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding imajo učinkovito in v organizacijsko strukturo ter procese odločanja dobro vključeno funkcijo upravljanja tveganj, vzpostavljen učinkovit sistem notranjih kontrol ter izpolnjujejo obveznosti iz 279. člena tega zakona. Na ravni skupine se smiselno uporabljajo 50. in 279. člen ter 4.3. oddelek tega zakona.

(2)Družbe v skupini, zlasti zavarovalnica, ki je končna nadrejena družba na ravni EU, so pristojne in odgovorne za vzpostavitev in delovanje:

1.      ustreznih mehanizmov za zagotavljanje solventnosti skupine, določanje in merjenje tveganj skupine, zagotovitev primernih lastnih virov sredstev skupine,

2.      postopkov za poročanje, spremljanje in upravljanje poslov znotraj skupine ter koncentracije tveganja v skupini.

(3)Zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding iz prvega odstavka 377. člena tega zakona izvaja oceno tveganj in solventnosti na ravni skupine, v skladu s 156. členom tega zakona.

(4)Če Agencija za zavarovalni nadzor dovoli, lahko zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding iz prejšnjega odstavka istočasno z oceno tveganj in solventnosti na ravni skupine napravi oceno tveganj in solventnosti podrejenih zavarovalnic s sedežem v državi članici in pripravi skupni dokument, ki obravnava vse ocene. Ta skupni dokument predloži zavarovalnica, zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding vsem zadevnim nadzornim organom istočasno.

(5)Pred izdajo dovoljenja za skupno oceno tveganj in solventnosti se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje s člani kolegija.

(6)Če skupina uporabi možnost iz četrtega odstavka tega člena, to ne odveže posameznih družb v skupini obveznosti, da izpolnjujejo pogoje iz 156. člena tega zakona.

(1)Nadrejeni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding zagotovi, da ima njegovo poslovodstvo ustrezen ugled in izkušnje za vodenje njegovih poslov.

(2)Za poslovodstvo nadrejenega zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o upravi in nadzornem svetu zavarovalnice.

(1)Če je zavarovalnica končna nadrejena zavarovalnica na ravni EU iz 1. točke prvega odstavka 356. člena tega zakona ali zavarovalnica iz 3. točke prvega odstavka 356. člena tega zakona, zagotovi, da skupina razpolaga s primernimi lastnimi viri sredstev, ki imajo najmanj enako vrednost kot zahtevani solventnostni kapital skupine, izračunan v skladu z določbami 378. do 392. člena tega zakona.

(2)Zavarovalnica iz drugega do četrtega odstavka 356. člena tega zakona zagotovi, da skupina razpolaga s primernimi lastnimi viri sredstev, ki imajo najmanj enako vrednost kot zahtevani solventnostni kapital skupine, izračunan v skladu z določbami 378. do 392. člena tega zakona.

(3)V primeru neizpolnjevanja zahtev glede skladnosti primernih lastnih virov sredstev skupine z zahtevanim solventnostnim kapitalom na ravni skupine iz prvega in drugega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe 247. in 249. člena tega zakona.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor takoj, ko dobi obvestilo zavarovalnice iz prvega ali drugega odstavka tega člena, da primerni lastni viri sredstev skupine ne krijejo več zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine, ali da obstaja tveganje neskladnosti primernih lastnih virov sredstev z zahtevanim solventnostnim kapitalom v naslednjih treh mesecih, o tem obvesti druge nadzorne organe v kolegiju.

(1)Naslednje družbe izvedejo najmanj enkrat letno izračun zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine in podatke za izračun ter njegov rezultat sporočijo Agenciji za zavarovalni nadzor:

1.      zavarovalnica, ki je v skladu s prvim ali drugim odstavkom prejšnjega člena odgovorna za zagotavljanje primernih lastnih virov sredstev v višini zahtevanega solventnostnega kapitala,

2.      zavarovalni holding ali mešani finančni holding, ki je končni nadrejeni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding na ravni EU, ali

3.      druga družba v skupini, ki jo določi Agencija za zavarovalni nadzor po posvetovanju z zadevnimi nadzornimi organi in skupino.

(2)Zavarovalnice, zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding iz prejšnjega odstavka redno spremljajo skladnost primernih lastnih virov sredstev za zagotavljanje zahtevanega solventnostnega kapitala skupine. Če se tveganja, ki jim je skupina izpostavljena, močno razlikujejo od predpostavk, ki so bile osnova pri zadnjem izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine, zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine nemudoma ponovno izračunajo in sporočijo Agenciji za zavarovalni nadzor.

(3)Če ima Agencija za zavarovalni nadzor dokaze, da so se tveganja v skupini močno spremenila, lahko od oseb iz prvega odstavka tega člena zahteva ponoven izračun zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(1)Solventnost skupine se izračuna v skladu s:

-        378. do 392. členom tega zakona in

-        akti, ki jih sprejme Evropska komisija na podlagi četrtega in petega odstavka 227. člena in 234. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Za izračun solventnosti skupine se uporabi eno od naslednjih metod:

1.      metoda računovodske konsolidacije,

2.      metoda odbitkov in združevanja.

(3)Če je zavarovalnica končna nadrejena zavarovalnica na ravni EU, izračuna solventnost skupine z metodo računovodske konsolidacije (standardna metoda).

(4)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, lahko po posvetovanju z drugimi zadevnimi nadzornimi organi in s skupino odloči, da se za izračun solventnosti skupine uporablja metoda odbitkov in združevanja (alternativna metoda) ali kombinacijo metod računovodske konsolidacije in metod odbitkov in združevanja, če metoda računovodske konsolidacije ni primerna.

(5)Odločbo iz prejšnjega odstavka pošlje Agencija za zavarovalni nadzor zavarovalnici ali zavarovalnemu holdingu, ki izračunava zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine.

(6)Če nadzornik skupine določi metodo za izračun solventnosti skupine, je ta metoda dokončna in jo Agencija za zavarovalni nadzor upošteva pri opravljanju nadzora skupine na ravni Republike Slovenije.

(1)Pri izračunu solventnosti skupine se upošteva sorazmerni delež, ki ga ima udeležena družba v povezanih družbah.

(2)Sorazmerni delež je:

1.      odstotek, ki se uporabi za pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov, če se za izračun solventnosti skupine uporabi metoda, ki temelji na metodi računovodske konsolidacije;

2.      delež vpisanega kapitala, ki ga ima udeležena družba posredno ali neposredno, če se za izračun solventnosti skupine uporabi metoda odbitkov in združevanja.

(3)Če podrejena zavarovalnica nima zadostnih primernih lastnih virov sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala, se ne glede na uporabljeno metodo za izračun solventnosti skupine upošteva skupni solventnostni primanjkljaj te podrejene zavarovalnice.

(4)Kjer je odgovornost nadrejene družbe omejena samo na delež kapitala, katerega imetnica je, ob upoštevanju odgovornosti drugih delničarjev, katerih dolgoročna plačilna sposobnost je ustrezna, lahko Agencija za zavarovalni nadzor dovoli, da se solventnostni primanjkljaj podrejene zavarovalnice upošteva sorazmerno. Odgovornost drugih delničarjev iz prvega stavka tega odstavka je ugotovljena na zanesljiv način, če je treba, tudi tako, da ti delničarji dajo Agenciji za zavarovalni nadzor zavezujočo pisno izjavo o tem.

Agencija za zavarovalni nadzor po posvetovanju z drugimi zadevnimi nadzornim organi in skupino določi sorazmerni delež za namen nadzora solventnosti skupine:

1.      za družbe, povezane s skupnim vodenjem;

2.      za družbe, za katere je ocenila, da neposredno ali posredno imetništvo glasovalnih pravic ali kapitala šteje kot udeležba, saj po njenem mnenju učinkovito izvaja znaten vpliv na to družbo;

3.      za družbe, nad katerimi po njenem mnenju udeleženo podjetje izvaja prevladujoč vpliv.

(1)Vpisan, vendar ne vplačan kapital povezane zavarovalnice se v izračunu solventnosti skupine upošteva samo, če izpolnjuje pogoje za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala te povezane zavarovalnice.

(2)V izračun solventnosti skupine se ne vključi:

1.      vpisanega, vendar nevplačanega kapitala, ki predstavlja možno obveznost udeležene družbe;

2.      vpisanega, vendar nevplačanega kapitala udeležene zavarovalnice, ki predstavlja možno obveznost povezane zavarovalnice;

3.      vpisanega, vendar nevplačanega kapitala povezane zavarovalnice, ki predstavlja možno obveznost druge povezane zavarovalnice iste udeležene zavarovalnice.

(3)Če nekateri primerni lastni viri sredstev povezane zavarovalnice niso na razpolago za pokrivanje zahtevanega solventnostnega kapitala končne nadrejene zavarovalnice na ravni EU, se v izračun solventnosti skupine vključi samo del, ki je primeren za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala te povezane zavarovalnice.

(4)V izračun solventnosti skupine se lahko vključijo lastni viri sredstev iz prvega in tretjega odstavka tega člena v skupni višini, ki ne presega zahtevanega solventnostnega kapitala povezane zavarovalnice.

(5)Pomožni lastni viri sredstev povezane zavarovalnice, ki se lahko uporabijo za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala samo po predhodni odobritvi s strani nadzornega organa, se v izračun solventnosti skupine vključijo le, če jih je odobril nadzorni organ, pristojen za nadzor povezane zavarovalnice.

(1)Za namen kritja solventnosti skupine s primernimi lastnimi viri sredstev dvojna uporaba lastnih virov sredstev ni dovoljena.

(2)Pri izračunu solventnosti skupine je treba izključiti:

1.      vrednost vseh sredstev udeležene zavarovalnice, ki predstavljajo financiranje primernih lastnih virov sredstev za izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala njenih povezanih zavarovalnic;

2.      vrednost vseh sredstev povezane zavarovalnice, ki predstavljajo financiranje primernih lastnih virov sredstev za izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala udeležene zavarovalnice;

3.      vrednost vseh sredstev povezane zavarovalnice, ki predstavljajo financiranje primernih lastnih virov sredstev za izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala drugih povezanih zavarovalnic iste udeležene družbe.

(1)Pri izračunu solventnosti skupine se ne upošteva primernih lastnih virov sredstev, ki izhajajo iz medsebojnega financiranja med udeleženo zavarovalnico in:

-        z udeleženo zavarovalnico povezano družbo,

-        v udeleženi zavarovalnici udeleženo družbo ali

-        drugo povezano družbo katerekoli v udeleženi zavarovalnici udeležene družbe.

(2)Pri izračunu solventnosti skupine se ne upoštevajo primerni lastni viri sredstev povezane zavarovalnice, ki se uporabljajo za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala povezane zavarovalnice in ki izhajajo iz medsebojnega financiranja s katerokoli drugo povezano družbo z udeleženo zavarovalnico.

(3)Medsebojno financiranje obstaja vsaj takrat, kadar ima udeležena zavarovalnica ali katera njenih povezanih družb delnice ali posojila v drugi družbi, ki je neposredna ali posredna lastnica primernih lastnih virov sredstev, ki izpolnjujejo pogoje za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala udeležene zavarovalnice oziroma njenih povezanih družb.

Sredstva in obveznosti se za namen ugotavljanja izpolnjevanja obveznosti skupine glede upravljanja tveganj in za namen nadzora na ravni skupine vrednotijo v skladu s 174. členom tega zakona.

(1)V izračun solventnosti skupine se vključi udeleženo zavarovalnico in vse njene povezane zavarovalnice.

(2)Pri izračunu solventnosti skupine za posamezno povezano zavarovalnico države članice se uporabijo zahtevani solventnostni kapital in primerni lastni viri sredstev, kot je določeno v državi članici, kjer ima povezana zavarovalnica sedež.

(1)Pri izračunavanju solventnosti skupine zavarovalnice, ki je prek zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga (v nadaljnjem besedilu: vmesni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding) udeležena v povezani zavarovalnici države članice ali tretje države, se vmesni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding obravnava kot zavarovalnica. Za namen tega izračuna za vmesni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding veljajo pravila tega zakona glede primernih lastnih virov sredstev in zahtevanega solventnostnega kapitala.

(2)Če tvori primerne lastne vire sredstev vmesnega zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga podrejeni dolg ali drugi primerni lastni viri sredstev, ki so v skladu s 199. členom tega zakona predmet omejitev, so ti primerni lastni viri sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine omejeni tako, da se smiselno uporabijo omejitve iz 199. člena tega zakona. Smiselna uporaba pomeni primerjavo celotnih primernih lastnih virov sredstev na ravni skupine z zahtevanim solventnostnim kapitalom na ravni skupine.

(3)Primerni lastni viri sredstev vmesnega zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga, ki so v lasti zavarovalnice s sedežem v državi članici in za katere se zahteva predhodna odobritev v skladu s 194. členom tega zakona, se v izračun solventnosti skupine vključijo le, če jih je odobrila Agencija za zavarovalni nadzor.

(1)Pri izračunu solventnosti skupine z metodo odbitkov in združevanja se v skupini zavarovalnice, ki je udeležena v zavarovalnici tretje države, ta zavarovalnica tretje države šteje za povezano zavarovalnico.

(2)Če je v tretji državi, kjer ima zavarovalnica sedež, režim solventnosti najmanj enakovreden režimu iz 4.7. do 4.12. oddelka tega zakona, se v zvezi s to zavarovalnico upoštevajo zahtevani solventnostni kapital in primerni lastni viri sredstev, kot je določeno v tretji državi sedeža.

(3)Preverjanje, ali je režim solventnosti v tretji državi enakovreden režimu solventnosti po tem zakonu, izvede Agencija za zavarovalni nadzor na zahtevo udeležene zavarovalnice iz prvega odstavka tega člena ali na lastno pobudo. V ta namen se posvetuje z drugimi zadevnimi nadzornimi organi držav članic in EIOPA ter pri oceni upošteva akte, ki jih sprejme Evropska komisija na podlagi četrtega in petega odstavka 227. člena Direktive 2009/138/ES.

(4)Če je režim solventnosti v tretji državi ocenila Evropska komisija, Agencija za zavarovalni nadzor upošteva njeno oceno in se prejšnji odstavek ne uporablja.

(1)Pri izračunu solventnosti skupine zavarovalnice, ki je udeležena v kreditni instituciji, investicijskem podjetju ali finančni instituciji, osebe iz prvega odstavka 377. člena tega zakona smiselno uporabljajo metodo računovodske konsolidacije ali metodo odbitkov in združevanja, kot sta določeni v predpisu, ki ureja izračun dopolnilnih kapitalskih zahtev nadzorovanih oseb v finančnem konglomeratu.

(2)Uporabo metode računovodske konsolidacije za izračun solventnosti skupine iz prejšnjega odstavka predhodno odobri Agencija za zavarovalni nadzor, če meni, da je raven integriranega upravljanja in notranjega nadzora v skupini zadovoljiva.

(3)Pri izračunu solventnosti skupine lahko Agencija za zavarovalni nadzor na zahtevo osebe iz prvega odstavka 377. člena tega zakona ali na lastno pobudo odloči, da se udeležba iz prvega odstavka tega člena odšteje od primernih lastnih virov sredstev za izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(1)Če oseba iz prvega odstavka 377. člena tega zakona ali Agencija za zavarovalni nadzor pri izvajanju nadzora na ravni skupine nima za izračun solventnosti skupine potrebnih informacij, ki se nanašajo na povezano družbo s sedežem v državi članici ali v tretji državi, se knjigovodska vrednost te družbe v udeleženi zavarovalnici odšteje od primernih lastnih virov sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(2)V primeru povezane družbe iz prejšnjega odstavka nerealizirani dobički, ki so povezani z udeležbo v povezani družbi, niso primerni lastni viri sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine.

(1)Solventnost skupine zavarovalnice je razlika med:

1.      primernimi lastnimi viri sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala, izračunanimi na podlagi konsolidiranih podatkov, in

2.      zahtevanim solventnostnim kapitalom na ravni skupine, izračunanim na podlagi konsolidiranih podatkov (v nadaljnjem besedilu: konsolidirani zahtevani solventnostni kapital skupine).

(2)Za izračun primernih lastnih virov sredstev na podlagi konsolidiranih podatkov se uporabljajo določbe 4.9. oddelka tega zakona. Za izračun konsolidiranega zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine se uporabljajo določbe 4.10. oddelka tega zakona.

(3)Konsolidirani zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine je najmanj enak seštevku (v nadaljnjem besedilu: minimalni konsolidirani zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine):

1.      zahtevanega minimalnega kapitala iz 4.11. oddelka tega zakona končne nadrejene zavarovalnice na ravni EU in

2.      sorazmernega deleža zahtevanega minimalnega kapitala povezanih zavarovalnic.

(4)Minimalni konsolidirani zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine pokrivajo primerni osnovni lastni viri sredstev, kot so določeni v 200. členu tega zakona. Za primerne osnovne lastne vire sredstev iz prvega stavka tega odstavka se smiselno uporablja 250. in 379. do 389. člen tega zakona.

(5)Če oseba iz prvega odstavka 377. člena tega zakona izračunava solventnost skupine z metodo računovodske konsolidacije, Agenciji za zavarovalni nadzor predloži pojasnilo razlike med vsoto zahtevanega solventnostnega kapitala vseh zavarovalnic v skupini in konsolidiranim zahtevanim solventnostnim kapitalom.

(1)Solventnost skupine zavarovalnice je razlika med:

1.      skupnimi primernimi lastnimi viri sredstev skupine in

2.      vrednostjo povezane zavarovalnice v udeleženi zavarovalnici ter skupnim zahtevanim solventnostnim kapitalom na ravni skupine.

(2)Skupni primerni lastni viri sredstev skupine so vsota:

1.      primernih lastnih sredstev za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala končne nadrejene zavarovalnice in

2.       sorazmernega deleža končne nadrejene zavarovalnice v primernih lastnih sredstvih za kritje zahtevanega solventnostnega kapitala povezanih zavarovalnic.

(3)Skupni zahtevani solventnostni kapital na ravni skupine je vsota:

1.      zahtevanega solventnostnega kapitala končne nadrejene zavarovalnice in

2.      sorazmernega deleža zahtevanega solventnostnega kapitala povezanih zavarovalnic.

(4)Če je udeležba zavarovalnice v povezani zavarovalnici v celoti ali deloma sestavljena iz posrednega lastništva, se pri vrednosti povezane zavarovalnice v udeleženi zavarovalnici in pri določanju sorazmernega deleža iz 2. točke drugega in tretjega odstavka tega člena upošteva vrednost tega posrednega lastništva glede na zaporedne interese.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor v skladu s 356. členom tega zakona pristojna za nadzor na ravni skupine, opravlja nadzor tveganj, ki jim je skupina izpostavljena. Agencija za zavarovalni nadzor lahko odredi kapitalski dodatek na ravni skupine, če oceni, da v izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala skupine tveganja skupine niso ustrezno upoštevana.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor pri določitvi kapitalskega dodatka na ravni skupine upošteva zlasti, če so:

1.      tveganja na ravni skupine ustrezno zajeta v standardni formuli ali uporabljenem notranjem modelu, pri čemer upošteva zlasti tveganja na ravni skupine, ki zaradi težkega merjenja v zahtevanem solventnostnem kapitalu niso ustrezno zajeta,

2.      nadzorni organi zavarovalnicam v skupini naložili kapitalske dodatke na podlagi 309. člena ali štirinajstega odstavka 367. člena tega zakona.

(3)Za kapitalski dodatek na ravni skupine se smiselno uporabljajo določbe 309. člena tega zakona.

(1)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, v kateri so zavarovalnemu holdingu ali mešanemu finančnemu holdingu podrejene zavarovalnice Republike Slovenije ali EU, zagotovi, da se solventnost skupine izračuna na ravni tega zavarovalnega holdinga oziroma mešanega finančnega holdinga.

(2)Pri izračunu solventnosti skupine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo 367. in 378. do 392. člen tega zakona.

(3)Nadrejeni zavarovalni holding oziroma mešani finančni holding iz prvega odstavka tega člena se pri izračunu solventnosti skupine obravnava kot zavarovalnica, za katero veljajo pravila tega zakona glede zahtevanega solventnostnega kapitala in lastnih virov sredstev.

(1)395. in 396. člen tega zakona se uporabljata v skladu s:

-        378. do 392. členom tega zakona in

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi 241. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)395. in 396. člen tega zakona se za zavarovalnici podrejeno zavarovalnico uporabljata, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

1.      v zvezi s podrejeno zavarovalnico nadzornik na ravni skupine ni sprejel odločitve na podlagi prvega odstavka 358. člena tega zakona,

2.      upravljanje tveganj in notranja kontrola nadrejene zavarovalnice vključujejo podrejeno zavarovalnico in nadrejena zavarovalnica dokaže zadevnim nadzornim organom, da skrbno upravlja podrejeno zavarovalnico,

3.      nadrejena zavarovalnica je prejela dovoljenje iz četrtega odstavka 374. člena tega zakona in soglasje iz drugega odstavka 403. člena tega zakona,

4.      nadrejena zavarovalnica je predložila zahtevo in dobila dovoljenje za uporabo 395. in 396. člena tega zakona.

(3)Zahtevo za uporabo 395. in 396. člena tega zakona predloži nadrejena zavarovalnica s sedežem v Republiki Sloveniji pri nadzornemu organu države članice, ki je pristojen za nadzor podrejene zavarovalnice.

(4)Če je Agencija za zavarovalni nadzor prejela zahtevo za uporabo 395. in 396. člena tega zakona od nadrejene zavarovalnice iz druge države članice, o tem nemudoma obvesti EIOPA in druge člane kolegija ter jim posreduje popolno zahtevo.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor zagotovi, da člani kolegija v treh mesecih po tistem, ko vsi člani kolegija prejmejo popolno zahtevo za uporabo 395. in 396. člena tega zakona, glede zahteve sprejmejo skupno odločitev.

(6)Agencija za zavarovalni nadzor v dveh mesecih po prejemu zahteve iz tretjega odstavka tega člena članom kolegija posreduje predlog odločitve glede uporabe 395. in 396. člena tega zakona.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor pošlje vložniku zahteve iz druge države članice skupno odločitev glede zahteve iz četrtega odstavka tega člena.

(8)Če člani kolegija glede zahteve iz tretjega odstavka tega člena v obdobju iz petega odstavka tega člena ne sprejmejo skupne odločitve, sprejme odločitev Agencija za zavarovalni nadzor. Pri odločitvi upošteva stališča in pomisleke drugih članov kolegija.

(9)Odločitev, ki obsega obrazložitev večjih odstopanj od stališč drugih članov kolegija, pošlje Agencija za zavarovalni nadzor vložniku zahteve in članom kolegija.

(10)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v obdobju iz petega odstavka tega člena glede zahteve iz tretjega in četrtega odstavka tega člena v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 preda odločitev EIOPA.

(11)Če nadzorni organ, ki nadzoruje podrejeno zavarovalnico, v obdobju iz petega odstavka tega člena v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 odločitev preda EIOPA, Agencija za zavarovalni nadzor odločitev iz osmega odstavka tega člena odloži in počaka na odločitev EIOPA. Odločitev Agencije za zavarovalni nadzor je v tem primeru skladna z odločitvijo EIOPA.

(12)Če EIOPA v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Uredbe št. 1094/2010 in s prejšnjim odstavkom ne sprejme odločitve glede zahteve iz tretjega in četrtega odstavka tega člena, odločitev sprejme Agencija za zavarovalni nadzor.

(1)Če se zahtevani solventnostni kapital podrejene zavarovalnice izračunava z notranjim modelom, ki je odobren v skladu s 367. členom tega zakona, in Agencija za zavarovalni nadzor meni, da tveganja te zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk v notranjem modelu, v primerih iz 309. člena tega zakona predlaga nadzorniku skupine kapitalski dodatek za to zavarovalnico, ali v izjemnih okoliščinah, da ta zavarovalnica izračuna zahtevani solventnostni kapital s standardno formulo. Agencija za zavarovalni nadzor svoj predlog in razloge posreduje kolegiju ter podrejeni zavarovalnici.

(2)Če se zahtevani solventnostni kapital podrejene zavarovalnice v izračunava s standardno formulo in Agencija za zavarovalni nadzor meni, da tveganja te zavarovalnice močno odstopajo od predpostavk, ki so osnova za izračun zahtevanega solventnostnega kapitala po standardni formuli, predlaga nadzorniku na ravni skupine v primerih iz 309. člena tega zakona kapitalski dodatek za to zavarovalnico ali uporabo specifičnih parametrov v skladu z 217. členom tega zakona. Agencija za zavarovalni nadzor svoj predlog in razloge posreduje kolegiju in podrejeni zavarovalnici.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor zagotovi, da z drugimi člani kolegija sprejme skupno odločitev glede:

-        predloga iz prvega in drugega odstavka tega člena;

-        predloga za kapitalski dodatek, uporabo standardne formule ali uporabo specifičnih parametrov, ki ga prejme od nadzornega organa države članice, kjer ima podrejena zavarovalnica sedež, če je pristojna za nadzor na ravni skupine. Skupno odločitev glede predloga iz prvega in drugega odstavka tega člena posreduje Agencija za zavarovalni nadzor podrejeni zavarovalnici in članom kolegija.

(4)Če se Agencija za zavarovalni nadzor s predlogom iz druge alineje prejšnjega odstavka ne strinja, odločitev v roku enega meseca od prejema predloga v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 preda EIOPA.

(5)Če nadzornik skupine v enem mesecu po prejemu predloga iz prvega in drugega odstavka tega člena v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 odločitev preda EIOPA, Agencija za zavarovalni nadzor sprejme končno odločitev, ki je skladna z odločitvijo EIOPA.

(6)Končno odločitev glede predloga iz prvega in drugega odstavka tega člena posreduje Agencija za zavarovalni nadzor podrejeni zavarovalnici in članom kolegija.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor v skladu z 247. členom tega zakona ugotovi, da se je v podrejeni zavarovalnici poslabšal finančni položaj tako, da je ogroženo izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala ali zahtevanega minimalnega kapitala, predlagane ukrepe nemudoma sporoči drugim članom kolegija. O predlaganih ukrepih se, razen v izrednih razmerah, posvetuje z drugimi člani kolegija.

(2)Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi neskladnost z zahtevanim solventnostnim kapitalom pri podrejeni zavarovalnici, članom kolegija nemudoma posreduje sanacijski načrt iz 249. člena tega zakona.

(3)Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi neskladnost z zahtevanim minimalnim kapitalom pri podrejeni zavarovalnici, članom kolegija nemudoma posreduje kratkoročni finančni načrt iz 250. člena tega zakona in jih obvesti o sprejetih ukrepih.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor si prizadeva, da z drugimi člani kolegija v enem mesecu sprejme sporazum glede:

-        ukrepov iz prvega odstavka tega člena in

-        ukrepov, ki so jih predlagali člani kolegija, ko se je poslabšal finančni položaj družbe v skupini tako, da je ogroženo izpolnjevanje zahtevanega solventnostnega kapitala ali zahtevanega minimalnega kapitala.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor si prizadeva, da z drugimi člani kolegija v štirih mesecih sprejme sporazum glede:

-        sanacijskega načrta iz drugega odstavka tega člena in

-        sanacijskega načrta, ki so ga predlagali člani kolegija v primeru neskladnosti z zahtevanim solventnostnim kapitalom družbe v skupini.

(6)Če sporazum s člani kolegija glede ukrepov iz prvega odstavka tega člena ali sanacijskega načrta iz drugega odstavka tega člena v obdobju iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena ni bil sklenjen, Agencija za zavarovalni nadzor o ukrepih oziroma odobritvi sanacijskega načrta odloči sama, upoštevajoč tudi druga mnenja članov kolegija.

(7)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 v primeru nestrinjanja z ukrepi iz četrtega odstavka tega člena oziroma s sanacijskim načrtom iz petega odstavka tega člena zadevo predloži v reševanje in mnenje EIOPI, in sicer v roku iz četrtega oziroma petega odstavka tega člena.

(8)V primeru iz prejšnjega odstavka Agencija za zavarovalni nadzor sprejme končno odločitev na podlagi mnenja EIOPE. Končno odločitev Agencija za zavarovalni nadzor sporoči podrejeni zavarovalnici in članom kolegija.

(1)395. in 396. člen tega zakona se za podrejeno zavarovalnico prenehajo uporabljati, ko ne izpolnjuje več pogojev iz drugega odstavka 394. člena tega zakona.

(2)Agencija za zavarovalni nadzor o odločitvi, da podrejena zavarovalnica s sedežem v drugi državi članici ni več vključena v nadzor na ravni skupine, takoj obvesti nadrejeno zavarovalnico in nadzorni organ države članice sedeža podrejene zavarovalnice.

(3)Za uporabo 395. in 396. člena tega zakona nadrejena zavarovalnica s sedežem v Republiki Sloveniji zagotovi, da so pogoji iz 2. in 3. točke drugega odstavka 394. člena tega zakona stalno izpolnjeni. Če pogoji niso izpolnjeni, obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in nadzorni organ države članice sedeža podrejene zavarovalnice ter jim predstavi načrt za ponovno izpolnitev pogojev.

(4)Agencija za zavarovalni nadzor v primeru uporabe 395. in 396. člena tega zakona najmanj enkrat letno preveri, ali so pogoji iz 2. in 3. točke drugega odstavka 394. člena tega zakona stalno izpolnjeni. Agencija za zavarovalni nadzor to preveri tudi na zahtevo nadzornega organa države članice sedeža podrejene zavarovalnice, če ta resno dvomi o izpolnjevanju teh pogojev. Če se pri preverjanju pokažejo pomanjkljivosti, od nadrejene zavarovalnice zahteva načrt za ponovno izpolnitev pogojev.

(5)Če Agencija za zavarovalni nadzor po posvetovanju s člani kolegija ugotovi, da načrt iz tretjega ali četrtega odstavka tega člena ni ustrezen ali se v dogovorjenem obdobju ne izvaja, odloči, da pogoji iz 2. in 3. točke drugega odstavka 394. člena tega zakona niso več izpolnjeni. O odločitvi obvesti nadzorni organ podrejene zavarovalnice.

(6)Ponovna uporaba 395. in 396. člena tega zakona je možna v skladu s postopkom iz 394. člena tega zakona.

Za zavarovalnemu holdingu oziroma mešanemu finančnemu holdingu podrejene zavarovalnice se smiselno uporabljajo določbe 394. do 397. člena tega zakona.

(1)Osebe iz prvega odstavka 377. člena tega zakona Agenciji za zavarovalni nadzor redno ali najmanj enkrat letno poročajo o morebitnem pomembnem tveganju koncentracije na ravni skupine, razen v primeru iz 401. člena tega zakona. Tveganje koncentracije iz prejšnjega stavka je predmet nadzornega pregleda Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine, opravlja nadzor tveganja koncentracije v skupini:

-        v skladu s tem, 362. do 365., 368. do 375. in 402. do 403.a členom tega zakona in

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi četrtega do šestega odstavka 244. člena Direktive 2009/138/ES.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor se kot nadzornik skupine z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic in samo skupino posvetuje in določi vrste tveganj, o katerih poročajo zavarovalnice v skupini v vseh okoliščinah. Pri opredelitvi in izražanju mnenja o vrsti tveganja Agencija za zavarovalni nadzor in zadevni nadzorni organi drugih držav članic upoštevajo določeno skupino in strukturo upravljanja tveganj skupine.

(4)Za namen opredelitve pomembnega tveganja koncentracije na ravni skupine, o katerem se poroča, določi Agencija za zavarovalni nadzor mejne vrednosti skupine, ki temeljijo na zahtevanem solventnostnem kapitalu, zavarovalno-tehničnih rezervacijah ali obojem. O mejnih vrednostih skupine se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic in skupino.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor pri pregledu tveganja koncentracije spremlja zlasti morebitna tveganja okužbe v skupini, tveganja konflikta interesov ter raven in obseg tveganj.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine opravlja nadzor transakcij med družbami v skupini in nadzor transakcij, ki jih družbe v skupini opravijo s fizičnimi osebami, ki so z družbami v skupini tesno povezane:

-        v skladu s tem, 362. do 365., 368. do 375. in 402. do 403.a členom tega zakona in

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi četrtega do šestega odstavka 245. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Osebe iz prvega odstavka 377. člena tega zakona redno ali najmanj enkrat letno Agenciji za zavarovalni nadzor poročajo o vseh pomembnejših transakcijah znotraj skupine in o transakcijah s fizičnimi osebami, ki so tesno povezane z družbami v skupini, razen v primeru iz 401. člena tega zakona. O zelo pomembni transakciji znotraj skupine oseba iz prvega odstavka 377. člena tega zakona poroča takoj, ko je mogoče.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor se z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic in skupino posvetuje glede vrst transakcij, o katerih zavarovalnice v skupini poročajo v vseh okoliščinah. Pri opredelitvi in izražanju mnenja o vrstah transakcij Agencija za zavarovalni nadzor in zadevni nadzorni organi drugih držav članic upoštevajo določeno skupino in strukturo upravljanja tveganj skupine. Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine odloči o vrstah transakcij, o katerih zavarovalnice v skupini poročajo v vseh okoliščinah, sama po posvetovanju z zadevnimi nadzornimi organi.

(4)Za namen opredelitve pomembne transakcije in zelo pomembne transakcije, o kateri se poroča, določi Agencija za zavarovalni nadzor mejne vrednosti skupine, ki temeljijo na zahtevanem solventnostnem kapitalu, zavarovalno-tehničnih rezervacijah ali obojem. O mejnih vrednostih skupine se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic in skupino.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor pri nadzoru transakcij znotraj skupine spremlja zlasti morebitna tveganja okužbe v skupini, nevarnost konflikta interesov ter raven in obseg tveganj.

Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine lahko po posvetovanju s člani kolegija odloči, da ne opravlja nadzora tveganja koncentracij in transakcij znotraj skupine na ravni končne nadrejene družbe na ravni EU, če je ta družba podrejena družbi, ki je predmet dopolnilnega nadzora v skladu z drugim odstavkom 5. člena Direktive 2002/87/ES.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor sprejme potrebne ukrepe v okviru nadzora na ravni skupine, če:

1.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji zavarovalnici, zavarovalnemu holdingu oziroma mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v Republiki Sloveniji ali v drugi državi članici ne posreduje informacij, pomembnih za opravljanje nadzora na ravni skupine;

2.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji ni vzpostavil ali ne uresničuje trdnega in zanesljivega sistema upravljanja iz 374. člena tega zakona v skladu z določbami tega zakona in predpisi o upravljanju tveganj;

3.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji ni vzpostavil ali ne uresničuje sistema poročanja iz 374. člena tega zakona;

4.      zavarovalnica iz prvega ali drugega odstavka 376. člena tega zakona ne izpolnjuje zahtev tega zakona in predpisov o upravljanju tveganj glede zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine;

5.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding iz prvega odstavka 377. člena tega zakona ne izvaja lastne ocene tveganj in solventnosti na ravni skupine iz 374. člena tega zakona;

6.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji pri svojem poslovanju ne spoštuje omejitev, določenih s tem zakonom, in predpisi o upravljanju tveganj;

7.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding iz 377. člena tega zakona ne izračunava zahtevanega solventnostnega kapitala na ravni skupine in ne poroča Agenciji za zavarovalni nadzor v skladu z določbami 8.3. oddelka tega zakona in predpisi o upravljanju tveganj;

8.      zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v Republiki Sloveniji ne ravna v skladu z odredbo o odpravi kršitev;

9.      posli znotraj skupine ali tveganja koncentracije ogrožajo finančni položaj zavarovalnice;

10.   zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding krši določbe 399. oziroma 400. člena tega zakona;

11.   poslovodstvo nadrejenega zavarovalnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga s sedežem v Republiki Sloveniji ne izpolnjuje pogojev iz 375. člena tega zakona;

12.   zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding iz prvega odstavka 377. člena tega zakona ne objavi poročila o solventnosti in finančnem položaju na ravni skupine v skladu s 403. členom tega zakona.

(2)Ukrepi Agencije za zavarovalni nadzor temeljijo na informacijah, ki jih je pridobila z opravljanjem nadzora ali od nadzornika skupine.

(3)Če je Agencija za zavarovalni nadzor nadzornik skupine in ima zavarovalnica, zavarovalni holding ali mešani finančni holding, ki je del skupine, sedež v drugi državi članici, sporoči nadzornemu organu države sedeža te zavarovalnice, zavarovalnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga svoje ugotovitve glede kršitev te zavarovalnice, zavarovalnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga. Agencija pri izrekanju ukrepov nadzora iz tega člena ravna v skladu z akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi tretjega odstavka 258. člena Direktive 2009/138/ES.

(4)Za ukrepe Agencije za zavarovalni nadzor, ki jih sprejme za namen nadzora na ravni skupine, nad zavarovalnico, zavarovalnim holdingom ali mešanim finančnim holdingom s sedežem v Republiki Sloveniji se smiselno uporabljata 281. in 283. člen tega zakona ter določbe 7.4. do 7.8. oddelka tega zakona.

(1)Osebe iz prvega odstavka 377. člena tega zakona najmanj enkrat letno javno objavijo poročilo o solventnosti in finančnem položaju skupine. Za poročilo o solventnosti in finančnem položaju skupine se uporabljajo:

-        določbe 261. do 264. člena tega zakona,

-        akti, ki jih izda Evropska komisija na podlagi četrtega odstavka 256. člena Direktive 2009/138/ES, in

-        izvedbeni tehnični standardi, ki jih izda Evropska komisija na podlagi petega odstavka 256. člena Direktive 2009/138/ES.

(2)Če Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine soglaša, lahko poročilo o solventnosti in finančnem položaju skupine, ki ga pripravi udeležena družba, vsebuje:

1.      informacije na ravni skupine v skladu s prvim odstavkom tega člena in

2.      informacije v skladu z 261. do 264. členom tega zakona za katerokoli podrejeno družbo s sedežem v Republiki Sloveniji ali drugi državi članici, ki so posamično prepoznavne.

(3)Pred izdajo soglasja iz prejšnjega odstavka se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje in upošteva stališče drugih članov kolegija.

(4)Če skupno poročilo o solventnosti in finančnem položaju, ki ga je odobril nadzornik skupine za posamezno podrejeno zavarovalnico s sedežem v Republiki Sloveniji, ne vsebuje vseh podatkov v skladu s 261. do 264. členom tega zakona, lahko Agencija za zavarovalni nadzor od te podrejene zavarovalnice zahteva razkritje manjkajočih podatkov.

(5)Osebe iz prvega odstavka tega člena oziroma podrejena zavarovalnica s sedežem v Republiki Sloveniji zagotovijo, da je poročilo oziroma skupno poročilo o solventnosti in finančnem položaju v slovenskem jeziku objavljeno na javnih spletnih straneh te družbe.

Udeležene zavarovalnice, zavarovalni holdingi in mešani finančni holdingi letno na ravni skupine razkrijejo pravno, upravljalno in organizacijsko strukturo, vključno z navedbo vseh podrejenih družb, pomembno povezanih družb in pomembnih podružnic družb v skupini.

(1)Če zavarovalnica, ki je podrejena zavarovalnici s sedežem v tretji državi, zavarovalnemu holdingu s sedežem v tretji državi ali mešanemu finančnemu holdingu s sedežem v tretji državi, ni subjekt nadzora na ravni skupine, za katerega je pristojna in odgovorna Agencija za zavarovalni nadzor po 356. členu tega zakona ali nadzorni organ druge države članice, Agencija za zavarovalni nadzor ali na zahtevo nadrejene družbe ali druge zavarovalnice v skupini ali na lastno pobudo preveri, ali je ta zavarovalnica subjekt nadzora na ravni skupine, ki ga opravlja nadzorni organ te tretje države, in ali je nadzor enakovreden nadzoru na ravni skupine po tem zakonu.

(2)Če je nadzorno ureditev tretje države predhodno preverila Evropska komisija v skladu s tretjim ali petim odstavkom 260. člena Direktive 2009/138/ES, Agencija za zavarovalni nadzor rezultate te preveritve upošteva in ne opravi preverjanja iz prejšnjega odstavka.

(3)Pred sprejetjem odločitve po prvem odstavku tega člena se Agencija za zavarovalni nadzor posvetuje z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic in EIOPA ter ravna v skladu z akti, ki jih Evropska komisija izda na podlagi drugega odstavka 260. člena Direktive 2009/138/ES. Agencija za zavarovalni nadzor ne sprejme nobene odločitve v zvezi s tretjo državo, ki bi bila v nasprotju s kakršnokoli predhodno odločitvijo v zvezi s to tretjo državo, razen če je to potrebno, da bi se upoštevale vse bistvene spremembe nadzornega režima iz tega zakona in nadzornega režima v tretji državi.

(4)Če se Agencija za zavarovalni nadzor ne strinja z odločitvijo z zadevnimi nadzornimi organi drugih držav članic, sprejeto v skladu z določbami tega člena, lahko v skladu z 19. členom Uredbe 1094/2010 v treh mesecih po obvestilu o odločitvi zadevo predloži v reševanje in mnenje EIOPI.

(1)Če je nadzorna ureditev na ravni skupine v tretji državi v skladu s prejšnjim členom enakovredna, opravlja nadzor na ravni skupine, v katero je vključena zavarovalnica, nadzorni organ tretje države.

(2)V primeru iz prejšnjega odstavka se za sodelovanje Agencije za zavarovalni nadzor z nadzornikom skupine iz tretje države smiselno uporablja 8.1. oddelek ter 375. in 402. do 403.a člen tega zakona.

(1)Če nadzorna ureditev na ravni skupine v tretji državi, kjer ima sedež nadrejena družba, v skladu s 404. členom tega zakona ni enakovredna, opravlja ob smiselni uporabi 356. in 357. člena tega zakona nadzor na ravni skupine Agencija za zavarovalni nadzor.

(2)Za namen nadzora na ravni skupine, ko ima nadrejena družba sedež v tretji državi, katere nadzorna ureditev na ravni skupine ni enakovredna in opravlja nadzor na ravni skupine Agencija za zavarovalni nadzor ali nadzorni organ druge države članice, se smiselno uporabljajo 357., 362. do 393. in 399. do 403.a člen tega zakona.

(3)Nadzor na ravni skupine iz prejšnjega odstavka se opravi na ravni zavarovalnega holdinga, mešanega finančnega holdinga ali zavarovalnice tretje države.

(4)Nadrejena družba s sedežem v tretji državi se pri izračunu solventnosti skupine obravnava kot zavarovalnica, za katero se uporablja 4.9. oddelek tega zakona glede lastnih virov sredstev in če gre za:

1.      zavarovalni holding ali mešani finančni holding tretje države, določbe 386. člena tega zakona glede zahtevanega solventnostnega kapitala;

2.      zavarovalnico tretje države, določbe 387. člena tega zakona glede zahtevanega solventnostnega kapitala.

(5)Agencija za zavarovalni nadzor lahko v primeru, ko opravlja nadzor na ravni skupine, katere nadrejena družba ima sedež v tretji državi, po predhodnem posvetovanju s člani kolegija določi in uporabi druge ustrezne nadzorne postopke in ukrepe, da se dosežejo cilji nadzora na ravni skupine. Agencija za zavarovalni nadzor lahko zlasti zahteva, da se ustanovi zavarovalni holding ali mešani finančni holding s sedežem v EU in da se ta naslov uporablja za zavarovalnice v skupini, na čelu katere je ta zavarovalni holding ali mešani finančni holding.

(1)Če je nadrejena družba s sedežem v tretji državi iz 404. člena tega zakona podrejena zavarovalnemu holdingu, mešanemu finančnemu holdingu ali zavarovalnici s sedežem v tretji državi, izvede Agencija za zavarovalni nadzor preverjanje enakovrednosti nadzorne ureditve na ravni skupine iz 404. člena tega zakona samo v državi, v kateri ima sedež končna nadrejena družba.

(2)Če v tretji državi končne nadrejene družbe ne obstaja enakovrednost nadzorne ureditve na ravni skupine, lahko Agencija za zavarovalni nadzor izvede preverjanje enakovrednosti nadzorne ureditve v tretji državi, kjer ima sedež nadrejena družba na nižji ravni. V tem primeru Agencija za zavarovalni nadzor skupini obrazloži svojo odločitev.

(3)Za nadzor na ravni skupine, ki ima več ravni v tretjih državah, se smiselno uporabljata 405. in 406. člen tega zakona.

(1)Če je nadrejena družba zavarovalnice mešani zavarovalni holding, Agencija za zavarovalni nadzor izvaja nadzor transakcij:

1.      med mešanim zavarovalnim holdingom in eno ali več zavarovalnicami ter

2.      povezanimi družbami z mešanim zavarovalnim holdingom in temi zavarovalnicami.

(2)Za nadzor transakcij iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo 362., 368. do 373. člen, 400. člen in 402. člen tega zakona.

(1)Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi, da je mešani finančni holding podvržen enakovrednim, na tveganju temelječim določbam glede nadzora v skladu s tem zakonom in v skladu z Direktivo 2002/87/ES, lahko Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine po posvetovanju z zadevnimi nadzornimi organi za nadzor mešanega finančnega holdinga uporabi samo določbe zakona, ki ureja finančne konglomerate.

(2)Če Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi, da je mešani finančni holding podvržen enakovrednim, na tveganju temelječim določbam glede nadzora v skladu s tem zakonom in v skladu z Direktivo 2013/36/EU, lahko Agencija za zavarovalni nadzor kot nadzornik skupine po doseženem sporazumu z nadzornim organom, odgovornim za nadzor na konsolidirani podlagi, na podlagi Direktive 2013/36/EU za nadzor mešanega finančnega holdinga uporabi samo določbe zakona, ki ureja področje najpomembnejšega finančnega sektorja, kot je določen v zakonu, ki ureja finančne konglomerate.

(3)Agencija za zavarovalni nadzor o odločitvi iz prvega ali drugega odstavka tega člena obvesti EIOPA in Evropski bančni organ, ustanovljen z Uredbo 1093/2010.

Nad zavarovalnico ni mogoče začeti postopka prisilne poravnave.

Če s tem zakonom ni drugače določeno, se za stečaj zavarovalnice uporabljajo določbe zakona, ki ureja stečaj gospodarskih družb.

Agencija za zavarovalni nadzor izda odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka:

1.      če na podlagi poročila iz drugega odstavka 323. člena tega zakona oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje ni izboljšalo in zavarovalnica kljub izredni upravi ni sposobna tekoče izpolnjevati dospelih obveznosti, ali

2.      če pri opravljanju nadzora nad zavarovalnico ugotovi, da premoženje zavarovalnice ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov zavarovalnice.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor pri pristojnem sodišču vloži predlog za začetek stečajnega postopka naslednji delovni dan po izdaji pisnega odpravka odločbe o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka. Predlogu priloži odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka.

(2)Sodišče izda sklep o začetku stečajnega postopka brez ponovnega preizkusa pogojev za začetek stečajnega postopka v roku treh delovnih dni od vložitve predloga iz prejšnjega odstavka.

(3)Proti sklepu o začetku stečajnega postopka iz prejšnjega odstavka ni pritožbe.

(1)V postopku stečaja nad zavarovalnico, ki ima podružnico v drugi državi članici, se smiselno uporabljajo tudi drugi odstavek 329. člena in 335., 336., 338. ter 339. člen tega zakona, če ni v drugem in tretjem odstavku tega člena določeno drugače.

(2)Sklep o začetku stečajnega postopka v obliki povzetka v Uradnem listu EU in dveh dnevnih časopisih, ki izhajata na celotnem območju države članice, v kateri ima zavarovalnica podružnico, objavi stečajno sodišče.

(3)Terjatve upnikov se prijavijo stečajnemu sodišču.

(1)O izdaji sklepa o začetku stečajnega postopka nad zavarovalnico, ki ima podružnico v državi članici, stečajni upravitelj posamično, v slovenskem jeziku, takoj obvesti tudi vse znane upnike zavarovalnice, ki imajo prebivališče oziroma sedež na območju držav članic, in sicer na posebnem obrazcu, na katerem je v vseh uradnih jezikih Evropske unije naslov: »Vabilo za prijavo terjatev in roki, ki jih je treba spoštovati«.

(2)Obvestilo iz prejšnjega odstavka vsebuje naslednje informacije:

-        ime in naslov organa, ki bo vodil postopek stečaja, in organa, ki mu je treba poslati prijavo terjatev;

-        rok, v katerem upniki prijavijo svoje terjatve, in posledice zamude roka;

-        o pravicah in dolžnostih upnikov v postopku stečaja, predvsem ali upniki, ki imajo privilegirane terjatve, in upniki, ki imajo terjatve zavarovane s stvarnimi pravicami, prav tako vložijo prijavo;

-        o vplivu začetka postopka stečaja na zavarovalne pogodbe, še posebno o datumu prenehanja njihove veljavnosti in posledicah na pravice ter dolžnosti zavarovalcev, zavarovancev ali drugih upravičencev.

(3)Stečajni upravitelji upnike redno obveščajo glede napredovanja stečajnega postopka.

(4)Za obveščanje upnikov iz prvega odstavka tega člena se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, v delu, kjer je urejena osebna vročitev.

(1)Stečajnega upravitelja imenuje sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Agencija za zavarovalni nadzor lahko za stečajnega upravitelja predlaga samo osebo, ki ima veljavno dovoljenje ministra, pristojnega za pravosodje, za opravljanje funkcije upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije.

(2)Če nastopijo razlogi za razrešitev stečajnega upravitelja, sodišče pred odločitvijo o njegovi razrešitvi o razlogih obvesti Agencijo za zavarovalni nadzor in jo pozove, da se o razlogih izjavi v roku, ki ne sme biti krajši od treh in ne daljši od osmih dni.

Oklic o začetku stečajnega postopka nad zavarovalnico poleg podatkov, ki jih obsega oklic po zakonu, ki ureja stečaj gospodarskih družb, obsega tudi:

1.      opozorilo zavarovalcem, zavarovancem in drugim upravičencem na pravne posledice začetka stečajnega postopka nad zavarovalnico iz 418. člena tega zakona,

2.      ime, priimek in naslov kuratorja, če je bil ta postavljen.

Zavarovalne pogodbe, ki jih je sklenila zavarovalnica, prenehajo veljati z iztekom 30. dne, šteto od objave oklica o začetku stečajnega postopka nad zavarovalnico v Uradnem listu Republike Slovenije.

(1)Kadar sodišče v zvezi z unovčevanjem stečajne mase po zakonu, ki ureja stečaj gospodarskih družb, odloča na podlagi predhodnega mnenja upniškega odbora, v primeru stečaja zavarovalnice pridobi tudi mnenje Agencije za zavarovalni nadzor.

(2)Za mnenje Agencije za zavarovalni nadzor iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja stečaj gospodarskih družb, o mnenju upniškega odbora.

Stečajni upravitelj izvod svojih poročil o poteku stečajnega postopka hkrati s predložitvijo sodišču predloži tudi Agenciji za zavarovalni nadzor.

(1)Terjatve iz zavarovalnih pogodb se iz sredstev, ki krijejo zavarovalno-tehnične rezervacije, izplačajo kot prednostne terjatve pred poplačilom prednostnih terjatev, kot so opredeljene v zakonu, ki ureja stečaj gospodarskih družb.

(2)Terjatve iz prejšnjega odstavka se izplačajo po naslednjem vrstnem redu:

1.      terjatve iz življenjskih oziroma premoženjskih zavarovanj, razen terjatev iz zavarovanj iz 422. člena tega zakona v višini, v kateri so bile poplačane iz sredstev iz 423. člena tega zakona, in razen terjatev iz 3. točke tega odstavka, se prednostno izplačajo iz sredstev iz registra sredstev življenjskih oziroma premoženjskih zavarovanj, ki se vodijo v skladu s 240. členom tega zakona;

2.      terjatve iz življenjskih in premoženjskih zavarovanj iz prejšnje točke, ki niso bile poplačane iz sredstev iz registrov sredstev, se poplačajo iz preostalih sredstev iz navedenih registrov;

3.      terjatve iz zavarovanj na povrnitev dela premije, vplačane za obdobje po prenehanju zavarovanja, ter na povrnitev premije za zavarovanja, ki niso stopila v veljavo pred uvedbo stečajnega postopka zaradi odstopa, razveljavitve ali iz drugih razlogov.

Kadar v zvezi z zavarovanji obstoji na določenih sredstvih zavarovalnice pravica, da se v primeru stečaja poplačajo terjatve iz teh zavarovanj iz teh določenih sredstev, se za terjatve iz teh zavarovanj uporabljajo določbe tega oddelka.

(1)Z dnem začetka stečajnega postopka pridobijo upravičenci iz zavarovanj iz prejšnjega člena za poplačilo svojih terjatev ločitveno pravico na sredstvih iz prejšnjega člena.

(2)Upravičenci iz zavarovanj iz prejšnjega člena imajo pravico, da se iz sredstev, na katerih pridobijo ločitveno pravico, izplačajo njihove terjatve pred drugimi terjatvami v višini, ki je enaka zahtevanemu kritju v zvezi z zavarovanjem, iz katerega izvira terjatev.

(3)Če sredstva iz prejšnjega odstavka ne zadoščajo za celotno poplačilo terjatev iz prejšnjega odstavka, se te terjatve poplačajo v višini, ki je v enakem razmerju z zahtevanim kritjem v zvezi z zavarovanjem, iz katerega izvira terjatev, kot je razmerje med celotno vrednostjo sredstev iz prejšnjega odstavka in zahtevanim kritjem za vsa zavarovanja, ki jih je sklenila zavarovalnica v zvezi s temi sredstvi.

(4)Druge terjatve iz zavarovanj iz prejšnjega člena se poplačajo iz sredstev iz drugega odstavka tega člena, ki ostanejo po poplačilu terjatev iz drugega odstavka tega člena.

(5)Če sredstva iz drugega odstavka tega člena ne zadoščajo za celotno poplačilo drugih terjatev iz prejšnjega odstavka, se te terjatve iz sredstev iz drugega odstavka tega člena poplačajo sorazmerno.

(6)Za ugotavljanje višine terjatve in skupne višine zahtevanega kritja je odločilno stanje terjatev in skupne višine zahtevanega kritja na dan začetka stečajnega postopka.

(1)Stečajni upravitelj pri organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, poleg splošnega računa stečajnega dolžnika za vsako skupino sredstev iz 422. člena tega zakona odpre poseben denarni račun te skupine sredstev.

(2)Celotno poslovanje z denarnimi sredstvi, pridobljenimi z unovčenjem sredstev iz 422. člena tega zakona, stečajni upravitelj opravlja prek posebnega denarnega računa iz prejšnjega odstavka.

(3)Vsak nalog za izplačilo iz posebnega denarnega računa iz prvega odstavka tega člena poleg stečajnega upravitelja odobri tudi kurator.

(1)Zaradi zaščite interesov upravičencev iz zavarovanj iz 422. člena tega zakona imenuje stečajno sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor s sklepom o začetku stečajnega postopka kuratorja.

(2)Za kuratorja je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje za stečajnega upravitelja in ki ima ustrezno znanje ter izkušnje s področja zavarovalništva.

(3)Stečajni upravitelj kuratorju omogoči pregled poslovnih knjig in drugih evidenc ter dokumentacije zavarovalnice v obsegu, ki je potreben za ugotovitev obsega sredstev iz 422. člena tega zakona, prijavo terjatev upravičencev ter uresničevanje drugih pooblastil, ki jih ima kurator po tem zakonu.

(4)Kadar zakon, ki ureja stečaj gospodarski družb, določa, da je treba pridobiti mnenje oziroma soglasje upniškega odbora, je treba v zvezi s sredstvi iz 422. člena tega zakona pridobiti tudi mnenje oziroma soglasje kuratorja.

(5)Glede nagrade kuratorja ter njegovih pooblastil in dolžnosti se smiselno uporabljajo predpisi, ki veljajo za stečajnega upravitelja.

(1)Rok za prijavo terjatev iz prvega odstavka 423. člena tega zakona je tri mesece od objave oklica o začetku stečajnega postopka v Uradnem listu Republike Slovenije.

(2)Kurator v imenu in za račun upravičencev prijavi terjatve iz prvega odstavka 423. člena tega zakona in o prijavi obvestiti upravičence. Upravičenci lahko tudi sami prijavijo svoje terjatve.

(3)Terjatve, ki jih prijavi kurator, veljajo v stečajnem postopku zavarovalnice za ugotovljene in se zanje ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja stečaj gospodarski družb o preizkusu terjatev.

(4)Kadar je terjatev poleg kuratorja prijavil tudi upravičenec, se prijava terjatve upravičenca upošteva in preizkusi samo v delu, v katerem presega terjatev, ki jo je v imenu in za račun tega upravičenca prijavil kurator.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem ali drugem zakonu, po postopku, določenem v tem poglavju, razen če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače.

(2)Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja Agencije za zavarovalni nadzor uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

(3)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka v postopku odločanja Agencije za zavarovalni nadzor ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje ali vložiti izrednih pravnih sredstev.

(4)Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je v postopku odvzema dovoljenja dovoljena obnova postopka, vendar samo zaradi novih dejstev in novih dokazov, in če je predlog za obnovo postopka vložen v roku enega leta od pravnomočnosti odločbe o odvzemu dovoljenja.

(1)Organa postopka sta senat in predsednik senata.

(2)Predsednik in člani senata ter strokovni delavci Agencije za zavarovalni nadzor, ki opravljajo posamezna dejanja v postopkih odločanja o posamičnih zadevah, za katere je pristojna Agencija za zavarovalni nadzor po tem ali drugem zakonu, ne odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo strankam ali drugim osebam pri opravljanju dejanj v teh postopkih, razen če je škoda povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.

(1)Senat sestavljajo vsi člani strokovnega sveta Agencije za zavarovalni nadzor, od katerih je eden predsednik senata. Seja senata se šteje za sejo strokovnega sveta.

(2)Senat odloča:

1.      o vseh posamičnih zadevah, o katerih je treba odločiti z odločbo, razen če zakon za posamezen primer določa pristojnost predsednika senata, in

2.      o ugovorih proti odredbam predsednika senata.

(3)Postopek do izdaje odločbe vodi predsednik senata ali strokovni delavec Agencije za zavarovalni nadzor, ki lahko v skladu z zakonom, ki ureja upravni postopek, vodi upravni postopek in ga za to pooblasti predsednik senata.

(1)Pristojnosti predsednika senata pri vodenju postopka in odločanju o posamezni zadevi opravlja član strokovnega sveta agencije, ki ga izvolijo člani strokovnega sveta.

(2)Predsednik senata odloča:

1.      o vseh posamičnih zadevah, o katerih se odloča z odredbo ali s sklepom;

2.      o vprašanjih, ki se tičejo postopka, in o tistih vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka in se o njih ne odloča z odločbo;

3.      o zahtevah za vpis v registre, ki jih po zakonu vodi Agencija za zavarovalni nadzor; in

4.      o drugih posamičnih zadevah, o katerih je treba odločiti z odločbo, če za posamezen primer tako določa zakon.

(1)Senat odloča po posvetovanju z glasovanjem na seji, ki ni javna.

(2)Senat veljavno odloča, če je na seji navzoča večina članov senata.

(3)Predsednik senata vodi posvetovanje in glasovanje ter glasuje zadnji. Njegova dolžnost je skrbeti, da se vsa vprašanja vsestransko in popolnoma obravnavajo.

(4)Če so glasovi glede posameznih vprašanj, o katerih se glasuje, porazdeljeni na več različnih mnenj, tako da nobeno od njih nima potrebne večine, se vprašanja ločijo in glasovanje ponavlja, dokler se ne doseže večina. Če se tako ne dobi večine, se odločitev doseže tako, da se glasovi, ki so za subjekt nadzora najmanj ugodni, prištejejo glasovom, ki so od teh manj neugodni, dokler se ne doseže potrebne večine.

(5)Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata. Vendar pa članu senata, ki je glasoval za ustavitev postopka za odvzem dovoljenja in ostal v manjšini, ni treba glasovati o sankciji. Če ne glasuje, se šteje, da se strinja z glasom, ki je za subjekt nadzora najugodnejši.

(6)Odločitev je sprejeta, če zanjo glasuje večina članov senata, ki so navzoči na seji.

(7)Ne glede na prejšnji odstavek je odločitev o odvzemu dovoljenja sprejeta, če zanjo glasuje večina vseh članov senata.

(1)O posvetovanju in glasovanju se sestavi poseben zapisnik.

(2)Zapisnik o posvetovanju in glasovanju obsega potek glasovanja in sprejeto odločitev.

(3)Posebna mnenja se priložijo zapisniku o posvetovanju in glasovanju, če niso vpisana v samem zapisniku o posvetovanju in glasovanju.

(4)Zapisnik o posvetovanju in glasovanju podpišejo vsi člani senata in zapisnikar.

(5)Zapisnik o posvetovanju in glasovanju se zapre v poseben ovitek. Ta zapisnik sme pregledati samo sodišče, ko odloča v upravnem sporu. V tem primeru sodišče zapisnik spet zapre v poseben ovitek in na ovitku označi, da je zapisnik pregledalo.

(1)Stranke dajejo svoje izjave pisno.

(2)V primeru iz drugega odstavka 435. člena tega zakona lahko stranke dajejo svoje izjave tudi ustno na obravnavi.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, stranko pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če zakon v posameznem primeru ne določa drugačnega načina zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi.

(2)Poziv iz prejšnjega odstavka vsebuje:

1.      določno navedbo dejstev in okoliščin, o katerih naj se stranka izjavi, in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo;

2.      rok za izjavo, ki ne sme biti krajši od osmih dni;

3.      pouk stranki, da izjavi priloži listinske dokaze, če se nanje sklicuje, in da po poteku roka za izjavo ne bo imela pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

(3)V izjavi lahko stranka navaja dejstva, iz katerih izhaja, da dejstva in okoliščine, navedene v pozivu iz prvega odstavka tega člena, ne obstajajo, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev. Če se stranka v izjavi sklicuje na listinske dokaze, jih priloži izjavi.

(4)Če stranka izjavi ne priloži listinskih dokazov, se ne uporabljajo določbe o nepopolnih vlogah, temveč Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju upošteva zgolj tiste dokaze, ki so priloženi izjavi.

(5)Po poteku roka za izjavo stranka nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor odloča brez naroka.

(2)Ne glede na prejšnji odstavek Agencija za zavarovalni nadzor lahko razpiše ustno obravnavo:

1.      če je treba za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev zaslišati stranko, priče ali izvedence,

2.      če sta v postopku udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi,

3.      v drugih primerih, če presodi, da je to koristno za razjasnitev zadeve.

(1)Agencija za zavarovalni nadzor izdaja odločbe v obliki odločb, sklepov in odredb.

(2)Proti odločbam Agencije za zavarovalni nadzor ni pritožbe.

Z odločbo Agencija za zavarovalni nadzor odloča o izdaji in odvzemu dovoljenj in o drugih zadevah, razen o tistih, za katere zakon določa, da o njih odloča s sklepom ali odredbo.

(1)Odločba se izda pisno.

(2)Izvirnik odločbe podpiše predsednik senata.

(3)Strankam se vroči overjen prepis odločbe.

(1)Vsaka odločba obsega uvod, izrek in pouk o pravnem sredstvu.

(2)Poleg podatkov, ki jih obsega uvod odločbe po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, odločba Agencije za zavarovalni nadzor obsega tudi ime in priimek predsednika ter članov senata, ki so sodelovali pri odločanju.

(3)Odločba je obrazložena, če zakon ne določa drugače. V obrazložitvi so obrazloženi tudi tisti sklepi, proti katerim ni dovoljen poseben postopek sodnega varstva.

(4)Ugotovitvena odločba, s katero Agencija za zavarovalni nadzor ugotovi nastop določenega dejstva na podlagi določb tega zakona, ima lahko skrajšano obrazložitev, ki vsebuje samo sklicevanje na predpise, na podlagi katerih se izdaja ugotovitvena odločba.

(5)Odločba, s katero Agencija za zavarovalni nadzor v postopku, začetem na predlog stranke, ugodi zahtevku stranke, ima lahko skrajšano obrazložitev, ki vsebuje samo kratko obrazložitev strankinega zahtevka in sklicevanje na predpise, na podlagi katerih je bilo o zadevi odločeno.

(1)S sklepom odloča Agencija za zavarovalni nadzor o vprašanjih, ki se tičejo postopka ali se pojavijo v zvezi s postopkom.

(2)Sklep je obrazložen in vsebuje pouk o pravnem sredstvu samo, če je proti sklepu dovoljen poseben postopek sodnega varstva.

(3)Za sklep se smiselno uporabljajo določbe 438. in 439. člena tega zakona.

(4)Poseben postopek sodnega varstva je dovoljen samo zoper sklep, zoper katerega je po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, dovoljena pritožba.

(1)Proti odločbam Agencije za zavarovalni nadzor je dovoljeno začeti postopek sodnega varstva.

(2)Za postopek sodnega varstva iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če ni s tem zakonom določeno drugače.

Proti odločbi, s katero Agencija za zavarovalni nadzor začne postopek za odvzem dovoljenja, ni posebnega postopka sodnega varstva. Odločba iz prejšnjega stavka se lahko izpodbija s tožbo v postopku sodnega varstva proti odločbi o odvzemu dovoljenja.

V postopku sodnega varstva odloča Upravno sodišče Republike Slovenije v senatu treh sodnikov.