15. člen ZNISESČP

Da bi slovenski organi lahko verificirali stanje na računih pritožnikov (vložnikov zahtev), bi morali slednji (že po mnenju ESČP) izpolniti zahteve verifikacijskih postopkov, ki jih je vzpostavila Slovenija z ZNISESČP. Eno izmed takih zahtev pa predstavlja tudi prekluzivni materialni rok iz prvega odstavka 11. člena ZNISESČP, ki je upravičencem iz tega zakona določil petindvajset mesečno obdobje (od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2017) za uveljavljanje njihovih pravic do izplačila starih deviznih vlog. Petindvajset mesečno obdobje predstavlja tako razumno časovno omejitev, saj je zakonodajalec z ZNISESČP vsem upravičencem dal dovolj časa za vložitev zahteve za verifikacijo.

Procesna zakonitost (kot odraz načela pravne države) v upravnem sporu zahteva, da sodišče, ne glede na morebitno utemeljenost tožbe, najprej preveri izpolnjenost zakonsko določenih procesnih predpostavk, na podlagi katerih se meritorna presoja izpodbijanega upravnega akta lahko začne. Brez njih vsebinsko odločanje sodišča o spornem predmetu ni dopustno.

Na podlagi napotka ESČP iz zadeve Ališič in drugi (št. 60642/08 z dne 16. 7. 2014) je zakonodajalec sprejel zakon, po katerem se bo sistemski problem neizplačanih starih deviznih vlog varčevalcev reševal v verifikacijskem postopku s pomočjo instituta prevzema izpolnitve.

Z odlogom odločanja v verifikacijskem postopku do pridobitve podatkov iz BIH, s katerimi niti toženka niti RS ne razpolagata, od česar pa je nedvomno odvisna odločitev o verifikaciji zahtevka varčevalca (torej presoja, ali gre za staro neizplačano devizno vlogo iz 2. člena ZNISESČP ali pa nemara za devizno vlogo, ki je bila upniku že delno ali v celoti izpolnjena) se tako zagotavlja varstvo javnega interesa države pred dvojnimi izplačili. Enostranski postopek, v katerem bi organ odločal o zahtevku varčevalke zgolj na podlagi njenih dokazil brez pridobitve podatkov banke o stanju na računu varčevalke bi namreč pomenil izključitev pravice države RS do nadzora nad uporabo premoženja v skladu s splošnim oziroma javnim interesom (drugi odstavek 1. člena Protokola št. 1 Evropske konvencije o človekovih pravicah). Zato ni utemeljen očitek pritožbe o kršitvi pravice do sodnega varstva tožnice oziroma nesorazmernosti posega v njeno pravico do sodnega varstva. Pritožbeno sodišče zato ni sledilo predlogu pritožbe, ki je predlagala prekinitev pritožbenega postopka in sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem RS za oceno ustavnosti prvega odstavka 20. člena ZNISESČP v povezavi z določbo prve

Sodni postopki za izplačilo neizplačanih starih deviznih vlog, ki so bili začeti do uveljavitve ZNISESČP in o njih še ni bilo odločeno, se prekinejo z dnem uveljavitve tega zakona (torej z 4. 7. 2015), postopki, začeti po uveljavitvi tega zakona, pa se prekinejo z dnem, ko je tožba vročena nasprotni stranki. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se taka ureditev ne nanaša na izvršilne postopke, saj zajema vse sodne postopke in torej izvršilnih postopkov, ki se vodijo na podlagi že pridobljenih izvršilnih naslovov, ne izključuje. S tem, ko je zakon določil splošno prekinitev vseh postopkov, ki so že v teku, in napotitev upravičencev v verifikacijski mehanizem, je le sledil zavezujočim napotkom ESČP in v pravico do pravnega varstva ni posegel. V primeru vstopa v verifikacijski postopek je namreč sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu, če pa varčevalec v verifikacijski mehanizem ne vstopi, lahko v roku 60 dni od poteka roka iz prvega odstavka 11. člena tega zakona predlaga nadaljevanje prekinjenega sodnega postopka, o čemer je bila upnica tudi izrecno poučena v izpodbijanem sklepu. Do nadaljevanja izvršbe bo v primeru, da se upnica ne posluži verifikacijskega post