13. člen ZSDP-1

Okoliščina, da je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja in je na tej podlagi delavec upravičen do prejemkov iz delovnega razmerja, ne pomeni, da je delodajalec v tem istem sporu pridobil terjatev do delavca iz naslova vrnitve vsega, kar je ta prejel za opravljeno delo na podlagi pogodb civilnega prava. Pravno podlago za izplačilo, ki je bila prvotno pogodba civilnega prava, je le nadomestila druga, na podlagi zakonske domneve ugotovljena podlaga, to je pogodba o zaposlitvi. Delavec je v tem primeru upravičen do plačila za opravljeno delo in drugih prejemkov na podlagi ugotovljenega delovnega razmerja. Zneski, prejeti na podlagi civilnopravnega razmerja do višine pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja, ne predstavljajo terjatve, ki bi jo imel delodajalec do delavca, pač pa se v razmerju do pripadajoče plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja le poračunajo. Davki in prispevki so javnopravna dajatev, s katero zavezanec in plačnik ne moreta prosto razpolagati in jih mimo predpisov, ki urejajo davčni postopek, ni mogoče medsebojno pobotavati. Delavec ima pravico do bruto plače, zato delovno sodišče z dajatvenim izrekom odloči o obveznosti plačila bruto plače in/ali drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ne pa tudi o obveznosti ali celo višini obveznosti plačila davkov in prispevkov). Tožnica, ki ji je bil del plače že izplačan, ni pa ji bila izplačana celotna plača, saj vsaj del plače za davke in prispevke od plače (oziroma drugega prejemka iz delovnega razmerja) ni bil plačan, je glede na navedeno upravičena zahtevati razliko v bruto plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Tak izrek sodne odločbe ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek plačan neposredno delavcu kot upniku (na njegov račun). Če iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je zavezan še davkom in prispevkom (torej prisojenega bruto zneska), je takšno obveznost treba izpolniti tako, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davkov in prispevkov, v imenu in za račun delavca nakaže neposredno pristojnemu organu, ki ga določa zakon, preostali del pa delavcu v njegovo neposredno razpolaganje.

Ker so posamezna obvezna socialna zavarovanja urejena v različnih področnih zakonih, ki vsak zase urejajo (materialne) pogoje za vključitev v posamezno zavarovanje in ker je postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca z odločbo v pristojnosti različnih nosilcev obveznih zavarovanj, prijava osebe v zavarovanje po uradni dolžnosti na podlagi odločbe enega od njih, lahko pomeni le prijavo v tisto obvezno socialno zavarovanje, na katero se takšna odločba nanaša. Ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju revidentove lastnosti kot zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja prvostopenjskemu davčnemu organu ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov tudi za druga obvezna socialna zavarovanja. Davčni organ lahko na podlagi svojih zakonskih pristojnosti opravi (le) nadzor nad plačevanjem in obračunavanjem prispevkov v okviru že urejenega oziroma določenega zavarovanega statusa na matičnem področju.

Na podlagi določbe 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na kateri je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijanih odločb tožniku in tudi sodišču ne omogoča preizkusa, hkrati pa tudi tudi tožniku onemogoča oz. omejuje učinkovito varstvo pravic stranke v postopku, kar je v nasprotju z določbo 22. člena Ustave Republike Slovenije. Pravica tožnika do pravnega sredstva je namreč lahko učinkovita le, če organ, ki odloča, svojo obrazložitev poda konkretno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo v zadostni meri ugotovljeno, izpodbijana odločba nima razlogov za presojo dokazov ter za odločitev v zadevi.