63. člen ZFU

Sestavine sklepa o davčni izvršbi določa zakon, ki ne določa, da bi moral sklep vsebovati tudi analitične izračune za vsak znesek, ki se po seznamu izvršilnih naslovov terja od davčnega dolžnika. Takemu prikazu terjatev in obvenosti je namreč namenjena knjigovodska evidenca, ki jo davčni orgn vodi in ki jo ima možnost, zaradi navedbe konkretnih ugovorov, pregledati tudi tožnik. Pravilnost in zakonitost sklepa o davčni izvršbi se presoja glede na stanje v času njegove izdaje.

Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke. Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano. Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ. Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane

Sodišče se s tožnikom strinja, da bi mu morala toženka dati pred odločitvijo možnost, da se o obvestilih FURS, saj na podatkih teh temelji izpodbijani sklep, izjavi in da dokazuje, kot trdi, da ima davčne obveznosti poravnane. Tudi če je toženka odločala v predmetni zadevi kot v drugi javnopravni stvari in ne kot v upravni zadevi (2. člen ZUP), in po ZPOP-1, je bila ob odsotnosti posebnih določb o vodenju ugotovitvenega postopka v tem zakonu v skladu s 4. členom ZUP dolžna glede tega vprašanja smiselno uporabljati pravila ZUP; smiselna uporaba pravil ZUP pa pomeni predvsem upoštevanje temeljnih načel upravnega postopka in temeljnih pravic strank, ki iz njih izvirajo.

Po izpodbijanem sklepu se opravlja davčna izvršba na podlagi izvršilnih naslovov, ki so skupaj z datumi izvršljivosti, od katerih teče rok zastaranja pravice do izterjave, navedeni v izreku. Ugotovitev tožene stranke, da je bil tek relativnega petletnega zastaralnega roka za izterjavo posamezne obveznosti pred njegovim iztekom (28. 7. 2011) pretrgan z vročitvijo sklepa o izvršbi z dne 11. 7. 2011, ni sporna, zato je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 126. člena ZDavP-2, po katerem začne po pretrganju zastaranje teči znova, čas, ki je pretekel pred pretrganjem, pa se ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon.