107. člen ZFU

Ob upoštevanju celotne določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU. Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati nadaljnjo določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.

Ob upoštevanju določbe šestega odstavka 105. člena ZFU je pravilen sklep, da so javni uslužbenci do dodatka za stalnost upravičeni le za obdobje, ko so opravljali delo pooblaščenih uradnih oseb v smislu določb ZCS-1 oziroma uradnih oseb v smislu določb ZFU. Pri presoji pravice do dodatka za stalnost je treba upoštevati določbo drugega stavka šestega odstavka 105. člena ZFU o tem, da dodatek za stalnost iz prejšnjega stavka pripada uradnim osebam iz tega zakona, ki opravlja zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu, v višini, določeni z zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. Iz te določbe nedvomno izhaja, da so do dodatka na stalnost upravičeni zgolj tisti zaposleni v finančni upravi, ki so uradne osebe v smislu določb ZFU in ki opravljajo zahtevnejše naloge nadzora ali naloge na terenu in ne vsi uslužbenci finančne uprave.

Za premestitev tožnika so bili izpolnjeni vsi pogoji iz 147. člena ZJU, s tožnikovo premestitvijo pa je tožena stranka zasledovala učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo na področju mednarodnega sodelovanja, zato je podan in dokazan zakonit razlog za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. členu ZJU. Zato je sodišče prve stopnje nepravilno presodilo, da je bil razlog za premestitev fiktiven oziroma, da je bil tožnik premeščen iz subjektivnih razlogov, ne pa zaradi delovnih potreb tožene stranke, in da sta izpodbijana sklepa o premestitvi nezakonita.

Sodišče prve stopnje je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da tožnikova premestitev ni bila posledica delovnih potreb oziroma zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, temveč je šlo za fiktivno premestitev. Za zakonitost premestitve ni odločilno, ali je med nalogami delovnega mesta v sistemizaciji (na katerega je bil premeščen tožnik) izrecno navedeno, da gre za sodelovanje s točno določenimi zunanjimi institucijami. Sistemizacija lahko le na splošno navaja delovne naloge, ki jih delavcu odredi predstojnik. Za opredelitev nalog zadostuje, da je npr. med nalogami tožnikovega delovnega mesta navedeno tudi sodelovanje s strokovnimi službami ter z drugimi zunanjimi institucijami. Bistveno je, ali tožnik dejansko te naloge opravlja. Zato zgolj dejstvo, da v sistemizaciji te naloge niso posebej opredeljene, ne pomeni, da gre za prirejeno premestitev, oziroma ni mogoče šteti, da se zaradi tega ni zagotovilo učinkovitejše oziroma bolj smotrno delo tožene stranke. Zaradi zmotne pravne presoje, da je šlo za fiktivno premestitev, dejansko stanje še ni bilo v zadostni meri razčiščeno, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zad