87. člen ZMEPIZ-1

Invalidska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove, izračunane na enak način kot pokojninska osnova za odmero starostne pokojnine (prvi odstavek 45. člena ZPIZ-2). Ta se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Pokojninska osnova tožnice za 24-letno mesečno povprečje osnov znaša 989,56 EUR in je nižja od najnižje pokojninske osnove, ki znaša 1.202,54 EUR. Toženec je zato tožnici pokojnino pravilno odmeril v višini 64,86 % od najnižje pokojninske osnove.

Zgolj pavšalne navedbe ter nestrinjanje z višino pokojnine nikakor ne morejo biti podlaga, da se dejansko stanje razčiščuje s sodnim izvedencem.

Ker ZMEPIZ-1 ureja posebne postopke nadzora in možnosti posebnega uveljavljanja ugotavljanja lastnosti zavarovanca, ki se nanašajo le na postopke evidentiranja brez izdaje posebnih odločb, razen v primerih, ki so z zakonom posebej predvideni, ni utemeljeno stališče, da se s prijavo podatkov v matično evidenco (in že z njihovim preizkusom v postopku nadzora) vzpostavi pravnomočno urejeno razmerje. Takšno razmerje se lahko vzpostavi šele, če je bila po postopkih, ki so predvideni, izdana odločba, ki je postala pravnomočna. Zgolj vpis v matično evidenco ne predstavlja odločanja s posamičnim pravnim aktom o pravici ali obveznosti. Zato vpis tudi ne postane formalno, še manj pa materialno pravnomočen. Glede na predvidene posebne postopke nadzora, revizije in možnosti posebnih zahtev zavarovanca (oziroma po uradni dolžnosti), ki jih ZMEPIZ-1 predvideva in tudi ureja, in glede katerih predvideva odločanje zavoda, je tudi v postopku odmere in izplačila starostne pokojnine na posebno zahtevo zavarovanca mogoče ugotavljati obstoj zavarovalnega razmerja in tudi, ali je bil zavarovanec v delu zavarovalnega obdobja prijavljen v obvezno zavarovanje v nasprotju z določbami, ki urejajo po

Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da je tožnik v Republiki Hrvaški dopolnil 28 let in 16 dni pokojninske dobe, v Republiki Sloveniji pa v času od 5. 3. 1980 do 10. 7. 1980 4 mesece in 6 dni pokojninske dobe. Ker niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, je tožena stranka tožnikov zahtevek kot neutemeljen zavrnila. V ZPIZ-2 ni pravne podlage, da bi se čas služenja vojaškega roka, za katerega pri slovenskem nosilcu zavarovanje tudi niso bili plačani prispevki, štel v pokojninsko dobo.

Skladno s 140. členom ZPIZ-2 se pokojninska doba, plača in druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravic, upoštevajo pri uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja po podatkih iz matične evidence o zavarovancih in uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Matična evidenca, ki jo toženec vodi na podlagi Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1) ni zgolj informativne narave, temveč ima po 87. členu tega zakona značaj javne listine. Dejstva, ki izhajajo iz javne listine, se štejejo za resnična. Kljub temu je po 4. odstavku 224. člena ZPP dovoljeno dokazovati drugače. Zaključek sodišča prve stopnje, da se tožniku v pokojninsko osnovo lahko upošteva le plača za najvišje dovoljeno število opravljenih nadur oziroma tako, kot to izhaja iz podatkov na obrazcu M4 (razen za leto 2007), ki so bili pri določitvi pokojninske osnove tudi upoštevani, je torej pravilen. Tožnikovo pritožbeno vztrajanje, da se mu v pokojninsko osnovo upošteva plača za vse dejansko opravljene nadure, zato ni utemeljeno.

S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je

Potrdila o prejemkih iz PIZ so javne listine, ki dokazujejo resničnost tistega, kar je v njih navedeno.