75. člen ZMEPIZ-1

Zmoten je pritožbeni očitek, da je potrebno pri ugotavljanju lastnosti zavarovanca PIZ upoštevati razlog, ki je tožnika vodil do vpisa družbeništva in poslovodstva v poslovni register. Namen vpisa oziroma razlogi, ki so pripeljali do vpisa tožnika kot družbenika in poslovodje v sodni register, ne morejo vplivati na nastanek socialnopravnega razmerja, ki glede na zakonska določila nastane ex lege. Ključen je hkratni status družbenika in poslovodne osebe, ki sam po sebi pogojuje nastanek zavarovalnega razmerja, zaradi česar gre za zakonito ugotovljeno lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti.

Tožnik v spornem obdobju ni bil vključen v obvezno zavarovanje, bil pa je družbenik in hkrati tudi poslovodna oseba v družbi A. d. o. o. Ker tožnik ni dokazal obstoja delovnega razmerja (ni šlo za odplačno razmerje) in je izpolnjen z zakonom določen pogoj iz prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2, je tožniku utemeljeno priznana lastnost zavarovanca na tej podlagi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno štelo, da zamudna sodba in z njo priznano delovno razmerje predstavlja podlago za nastanek zavarovalnega razmerja v skladu s 74. členom ZMEPIZ-1.

Tožnik je izpolnjeval vse z zakonom določene pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje. V spornem obdobju je bil družbenik in tudi poslovodna oseba. Vpisan je bil v poslovni register in sicer vse do določenega datuma. V tem času ni bil vključen v obvezno zavarovanje, temveč je imel status upokojenca. Ker so bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, je tožena stranka pravilno odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja na podlagi prvega odstavka 16. člena ZPIZ-2.

Zavarovanje na podlagi družbeništva in poslovodenja zasebne družbe se vzpostavi, če zavarovanec ni zavarovan na kakšni drugi podlagi. Družbeniki in poslovodne osebe, ki imajo v družbi na podlagi pogodbe o zaposlitvi sklenjeno delovno razmerje, so v obvezno zavarovanje vključeni na podlagi delovnega razmerja.

Obveznost zavarovanja družbenika, ki je hkrati poslovodna oseba, je vezana izključno le na pravni položaj in s tem status, ne pa na obseg njihovih prihodkov niti na dohodek družbe. Za obveznost vključitve oziroma vključenosti v obvezno zavarovanje na podlagi družbeništva in poslovodenja je pravno irelevanten vpis začetka postopka izbrisa družbe brez likvidacije. Obvezno zavarovanje nastane ex lege, torej na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje (2. odstavek 6. člena ZPIZ-2). Traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, do prenehanja takšnega pravnega razmerja. Lastnost zavarovanca na obravnavanem temelju na podlagi jasnega določila 3. odstavka 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa družbeništva in poslovodenja v register vse do dneva izbrisa vsaj enega od teh statusov iz registra.

S prvostopenjsko sodbo je tožbeni zahtevek na odpravo navedenih odločb zavrnjen z utemeljitvijo, da je tožena stranka ugotovila tožničinega pravega delodajalca in da je to dejstvo pravnomočno ugotovljeno že v davčnem inšpekcijskem postopku. Postavilo se je na stališče, da bi tožnica ugovore lahko uveljavlja v davčno postopku, v katerem se je ugotavljalo navidezno poslovanje. S predhodno navedeno utemeljitvijo pa prvostopenjsko sodišče ni moglo pravilno presoditi zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov, kot utemeljeno poudarja pritožba. Ne samo, ker tožnica ni bila stranka davčno inšpicirane gospodarske družbe in v njem zato ni imela možnosti izjave, temveč tudi zato, ker ji ta pravica ni bila zagotovljena niti v obravnavanem predsodnem postopku. Izpodbijani odločbi je tožena stranka izdala le na podlagi obvestila FURS-a, ne da bi dala tožnici možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, ter s tem prekršila načelo zaslišanja strank iz 9. člena ZUP. V ustavno sodnih presojah je bilo že večkrat poudarjeno, da se v upravnem postopku pravica do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS zagotavlja preko načela zaslišanja stranke. Bistvo tega procesnega načela je

Tožnik je bil najprej zavarovan kot kmet kooperant, nato pa od 1. 1. 1984 dalje kot združeni kmet. S 1. 4. 1992 je začel veljati ZPIZ/92, po katerem bi se moral tožnik odjaviti iz zavarovanja kot združeni kmet z 31. 3. 1992 in se s 1. 4. 1992 prijaviti kot kmet, ki opravlja kmetijsko dejavnost kot edini ali glavni poklic. Ker tožnik prijave v zavarovanje ni uredil po določbah ZPIZ/92, je tožena stranka tožnika po uradni dolžnosti vključila v zavarovanje na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti kot edinega ali glavnega poklica. Na tej podlagi je bil zavarovan do 3. 10. 2012, ko se je tožnik upokojil. Tožnik je 13. 2. 2014 pri toženi stranki vložil zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da določbe ZMEPIZ-1 ne dajejo podlage za odpravo (stornacijo) lastnosti zavarovanca iz naslova samostojnega opravljanja kmetijske dejavnosti po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-1 za obdobje od 1. 1. 2000 do 3. 10. 2012. Status zavarovanca je bil namreč v spornem obdobju pravnomočno urejen. Tudi v primeru, ko lastnost zavarovanca ne temelji na izdaji odločbe, vsebinsko kljub temu predpostavlja obstoj takšnega razmerja med zavarovancem in zavodom, ki

Tožnica od 18. 11. 2013 dalje, ko je bila skladno s 5.a členom EZ in 379. člena EZ-1 vpisana v Poslovni register in register fizičnih oseb, ki opravljajo proizvodnjo električne energije pri AJPES, ni bila obvezno zavarovana oziroma ni bila vložena prijava v zavarovanje. Vzpostavljeno pa je bilo pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje. Zato je toženec ugotavljal lastnost zavarovanca po uradni dolžnosti in ugotovil, da ima tožnica, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravlja pridobitno dejavnost (1. odstavek 15. člena ZPIZ-2), status zavarovanca od dneva vpisa v Poslovni register Slovenije, to je od 18. 11. 2013 dalje. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen.