18. člen ZŠtip-1

Iz dejanskih ugotovitev sodišča, ki jih pritožba niti ne prereka, sicer res izhaja, da tožnik 1. 10. 2018 ni imel vpisanega začasnega bivališča v upravni enoti kraja študija, temveč šele 1. 11. 2018. Torej v času, ko je bila zadeva še v prvostopenjskem upravnem odločanju pri CSD. V takšnih okoliščinah bi organ prve stopnje lahko priznal pravico do dodatka, v kolikor bi razpolagal z dokazilom o prijavi začasnega bivališča, vsekakor pa bi dodatek moral priznati organ druge stopnje, ki k podatkom iz javnih evidenc pristopa po uradni dolžnosti in je o pritožbi odločal šele 31. 7. 2019.

Ker je namen dodatka za bivanje (so)prispevek k stroškom bivanja štipendista izven kraja stalnega prebivališča, tožnik, ki je prejel štipendijo za študijski obisk v ZDA, v katero je vključeno tudi pokrivanje stroškov bivanja v ZDA, ni upravičen še do dodatka za bivanje v ZDA iz naslova državne štipendije.

Tožnica je upravičena do dodatka k štipendiji za bivanje izven kraja stalnega bivališča od 4. 11. 2015 dalje, ko je prijavila začasno prebivališče v kraju izobraževanja. Ni sporno, da je imela tožnica v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče od 4. 11. 2015 do 4. 11. 2016, z dnem 1. 9. 2015 v kraju izobraževanja sklenjeno najemno pogodbo in da je njeno stalno prebivališče v Cerknem od kraja izobraževanja v Ljubljani oddaljeno 53,9 km. Gre za pravno odločilna dejstva, ob katerih sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji iz 18. člena ZŠtip za priznanje pravice do dodatka za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v višini 80,00 EUR mesečno od 4. 11. 2015 do 30. 9. 2016. Posledično je izpodbijano drugostopenjsko in 2. točko izreka prvostopenjske upravne odločbe kot nezakoniti pravilno odpravilo in priznalo vtoževano pravico.

Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij je v 17. členu določil, da štipendistu dodatek za bivanje pripada, če ima med drugim od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta v kraju izobraževanja prijavljeno začasno prebivališče v skladu z zakonom, ki ureja prijavo prebivališča. Pravilnik oži pravico do dodatka za bivanje k Zoisovi štipendiji, kot jo na zakonski ravni ureja ZŠtip-1. ZŠtip-1 za dodelitev obravnavanega dodatka določa le pogoj prijavljenosti začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ne pa, da mora biti prijavljeno na prvi šolski dan. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno uporabilo t. i. inštitut exceptio illegalis, odklonilo uporabo nezakonitega 17. člena Pravilnika in odločilo neposredno na podlagi ZŠtip-1, tako da je do dodatka k štipendiji ob izpolnjevanju z zakonom predpisanih pogojev upravičen tudi študent, ki začasno prebivališče v kraju izobraževanja ne prijavi prav na prvi šolski dan, temveč kasneje, in sicer od dneva prijavljenosti dalje.