186. člen ZDR-1

V maju 2014 je pri toženi stranki prišlo do spremembe vodstva in je nova direktorica tožene stranke pričela z optimizacijo poslovanja. Ker je kljub začetku sezone poslovalnica, v kateri je bila zaposlena tožnica, še vedno poslovala slabše kot v primerljivih preteklih obdobjih, je tožena stranka sprejela sklep, da se poslovalnica zapre. To pa je avtonomna poslovna odločitev tožene stranke, v katero sodišče ne more posegati in ni podvrženo sodni kontroli. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Določbe 16. člena ZSDP ni mogoče razlagati na način, da bi moral delavec 30 dni pred nastopom dopusta ob rojstvu otroka delodajalca obveščati tudi o konkretnih datumih izrabe dopusta. Pravica do očetovskega dopusta je pravica iz starševskega zavarovanja in očetu pripada ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev, med katerimi ni soglasja delodajalca. Kot obveznost do delodajalca je določena zgolj dolžnost obveščanja o nameravani izrabi, ne pa dolžnost uskladitve oz. pridobitve soglasja delodajalca za izrabo.

Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas od 19. 11. 2013 do 25. 11. 2013 (ko je izrabil drugi del očetovskega dopusta) in kršitev pogodbene ali druge obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja ponarejanja listin (ko je po rojstvu otroka dopolnil prilogo z navedbo posameznih delovnih dni izrabe očetovskega dopusta). Tožnik je toženo stranko obvestil o nameri izrabe očetovskega dopusta že 30 dni pred predvidenim nastopom dopusta, s tem pa je izpolnil svojo obveznost iz 16. člena ZSDP. ZDR-1 oziroma ZSDP tožniku ne nalaga obveznosti, da bi moral toženo stranko v 30 dneh pred predvidenim nastopom očetovskega dopusta obveščati še o posameznih delovnih dnevih izrabe. Tožnik je uveljavljal pravico iz starševskega zavarovanja, ki mu ob izpolnitvi v ZSDP določenih pogojev pripada na podlagi samega zakona in ni stvar dobre volje njegovega delodajalca. Delodajalci delavcem izrabe te pravice ne smejo preprečevati ali omejevati, četudi se pri tem sklicujejo na potrebe delovnega procesa. Zato očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost za čas 1

Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da tožnik ni užival posebnega pravnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na podlagi 115. člena ZDR-1 v trenutku vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker ni niti s stopnjo verjetnosti izkazal, da je o koriščenju starševskega dopusta obvestil toženo stranko. Če je tožena stranka vedela za starševski dopust tožnika, preden mu je podala sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, bi morala upoštevati določbo 115. člena ZDR-1 tudi v primeru, če je o tem starševskem dopustu tožnik ni še posebej obvestil. Namen določbe 115. člena ZDR-1, ki nudi delavcem najmočnejše pravno varstvo pred odpovedjo, je v varovanju najranljivejše skupine delavcev in temelji na številnih mednarodnopravnih aktih, ki le izjemoma dopuščajo odpoved pogodbe o zaposlitvi takim delavcem. V skladu z navedenim je potrebno razlagati tudi omenjeno določbo ZDR-1. Če je delodajalec seznanjen s stanjem delavca ali okoliščino, zaradi katere je ta varovan po 115. členu ZDR-1, mu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le na način oziroma ob pogojih, kot to izhaja iz 5. odstavka 115. člena ZDR-1. Kolikor delodajalec ne dokaže, da je pri podaji odpovedi pogodbe o