166. člen ZDR-1

Toženka je bila na podlagi tretjega odstavka 30. člena ZMEPIZ-1 dolžna tožnici vročiti kopijo o odjavi iz zavarovanja v petnajstdnevnem roku od prenehanja delovnega razmerja. Opustitev te obveznosti ne vpliva na že učinkujočo fikcijo vročitve odpovedi in za odločitev v tem sporu ni bistvena. Prav tako ni bistveno, kako je glede priznanja pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti odločil Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje ter ali je tožnico na vložitev tožbe napotil Inšpektorat Republike Slovenije za zaposlovanje. Sodišče prve stopnje je zahtevku iz naslova prehrane med delom ugodilo na podlagi presoje, da je imela tožnica na razpolago kuhinjo s pečico in mikrovalovno pečico, kjer si je lahko pripravila topli obrok in hrano, ki jo je toženka zagotavljala v okviru zajtrka za hotelske goste, pri čemer je kot bistveno izpostavilo še, da tožnica na kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s prehrano med delom ni opozarjala. Slednje ni bistveno, materialnopravna presoja, da je toženka tožnici na opisan način zagotovila prehrano med delom, pa je zmotna. Za odločitev je bistvena določba Kolektivne pogodbe za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije, po kateri

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik pred 1. 5. 2017 presežnih 15:48 ur, po koncu tega dne pa 11:48 ur, kar pomeni, da je toženka tožniku za ta dan, ko bi običajno delal osem ur, odštela štiri ure od presežnih ur znotraj tekočega referenčnega obdobja. Ker je bil tožnik na sporni dan štiri ure upravičeno odsoten z dela, takšna odsotnost pa se po prvem odstavku 142. člena ZDR-1 všteje v delovni čas, odštevanje na račun presežnih ur ni zakonito. Zaradi tega je dolžna toženka tožniku plačati štiri opravljene ure dela iz tekočega referenčnega obdobja. Pritožbeno navajanje, da gre za dvojno plačilo, je glede na navedeno neutemeljeno.

Iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ips 261/2016 z dne 7. 3. 2017 izhaja, da je bistvena lastnost neenakomernega delovnega časa odstopanje od npr. klasične razporeditve delovnega časa 40 ur na teden, 8 ur na dan, od ponedeljka do petka, da delavec v režimu neenakomerne razporeditve dela tudi po več kot 8 ur na dan, več ali manj kot 5 dni v tednu itd. Tudi v neenakomerno razporejenem delovnem času je lahko določen način razporeditve, ki je fiksen po svoji naravi in s tem predvidljiv.

V skladu z uveljavljeno sodno prakso je sodišče prve stopnje pri presoji, ali je delovno razmerje mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka v okviru "vseh okoliščin", pravilno upoštevalo predvsem naravo in težo kršitve, v okviru "vseh interesov obeh pogodbenih strank" pa, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med njima. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 166. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES nadomestilo pripada le v primeru, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. Takšno je stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o vprašanju pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust v številnih zadevah. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je poudarilo, da se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja in da v naši zakonodaji ni podlage za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je bistveno, ali je d

Tožnica je zaradi posledic bolezni invalidka III. kategorije. Z odločbo ZPIZ ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka tožnici poizkušala najti ustrezno zaposlitev pri drugih delodajalcih (invalidskih podjetjih), vendar neuspešno, zato je Komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaprosila za mnenje glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Komisija je podala pozitivno mnenje, s tem pa je bil izpolnjen pogoj za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove po šestem odstavku 40. člena ZZRI.

ZDR-1 v 166. členu določa, da je izjava, s katero bi se delavec odpovedal pravici do letnega dopusta neveljavna, neveljaven je tudi sporazum, s katerim bi se delavec in delodajalec dogovorila o odškodnini za neizrabljeni letni dopust, razen ob prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je delodajalec dolžan plačati delavcu nadomestilo za neizrabljen letni dopust tedaj, ko delavec svoje pravice do plačanega letnega dopusta ni koristil, vendar glede na ustaljeno sodno prakso, bi tožnica morala od delodajalca najprej pisno zahtevati izrabo letnega dopusta in šele v primeru, ko ji delodajalec tega ne bi omogočil, bi bila upravičena do odškodnine oziroma nadomestila za letni dopust.