151. člen ZDR-1

Ker prvi odstavek 142. člena ZDR-1 v delovni čas uvršča tako efektivni delovni čas kot tudi čas odmora ter čas upravičenih odsotnosti z dela (torej tri različne kategorije) in glede na 143. člen ZDR-1, ki opredeljuje pojem polnega delovnega časa, je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da je treba v pojem polni letni delovni čas, ki ga navaja 151. člen ZDR-1, šteti vse kategorije, ki sestavljajo delovni čas, torej tudi čas delavčeve upravičene odsotnosti z dela. Ker je tožnik v letu 2017 delal ponoči manj kot tretjino polnega letnega delovnega časa, ni izpolnjeval pogoja, da se ga šteje kot nočnega delavca, kot ga določa 151. člen ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je upoštevalo izračun tožnika, ki je delež nočnega dela izračunal glede na ure dejansko opravljenega dela (1720 ur) in ki v fond delovnega časa ni štel delovnih ur upravičene odsotnosti z dela zaradi izrabe letnega dopusta (272 ur). Ugotovilo je, da je tožnik nočno delo v spornem letu opravljal 35,23 % polnega letnega delovnega časa (606 ur/1720) in na tej podlagi zaključilo, da je upravičen do dodatnega dneva letnega dopusta po točki c/ prvega odstavka 19.a člena KPP. Pritožba izračunu sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje z navedbami, da je treba pri razlagi pojma "polni letni delovni čas" iz prvega odstavka 151. člena ZDR-1 upoštevati določbo prvega odstavka 142. člena ZDR-1, ki delovni čas definira kot efektivni delovni čas in čas odmora po 154. členu tega zakona ter čas upravičenih odsotnosti z dela v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom. Pravilen je zato izračun tožene stranke, ki je v pojem "polni letni čas" štela tudi čas (ure) tožnikovih upravičenih odsotnosti od dela. Drugačna razlaga tega pojma bi po pravilnem navajanju pritožbe lahko vodila v neenako obravnavo delavcev. Kljub natančno določenim pogojem za prido

V skladu s sedmim odstavkom 2. člena Evropske socialne listine (spremenjene) – MESL morajo države pogodbenice delavcem, ki delajo ponoči, zagotavljati posebne ugodnosti. Po tretjem odstavku 150. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnem 151. členu ZDR-1) mora delodajalec zagotoviti nočnim delavcem ustrezno prehrano med delom. Že ZDR-1 upošteva dejstvo, da si delavec ponoči težko priskrbi malico, zato delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči ustrezno prehrano med delom. Skladno s šestim odstavkom 106.a člena ZVNDN pa je javnim uslužbencem na področju zaščite in reševanja, ki opravljajo delo v izmenah ali turnusu, priznan dodatek za prehrano v odstotkih glede na višino, ki se je znižala z uveljavitvijo 166. člena ZUJF od 31. 5. 2012 dalje. Po tem datumu je tožnik upravičen do manjšega zneska iz naslova povračila stroškov prehrane za nočno delo, s čimer je zadoščeno tudi namenu ZUJF, to je zmanjšanju izdatkov proračunov. Navedeno pomeni, da se tudi po 31. 5. 2012 uporablja šesti odstavek 106. a člena ZVNDN in da je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim vprašanjem ter na tej podlagi sprejeta odločitev. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema

Ključno v tem sporu je pravno vprašanje glede uporabe šestega odstavka 106.a člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZVNDN). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo, da je ta določba uporabljiva tudi od uveljavitve Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), to je od 31. 5. 2012, dalje.