106. člen ZDR-1

Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je bila izvedena preden je tožničin delodajalec sprejel sklep o prenehanju družbe. Sodišče prve stopnje na podlagi postopka prenehanja delodajalca po skrajšanem postopku zmotno zaključi, da je razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehanje družbe, pri kateri je bila tožnica zaposlena.

Določba četrtega odstavka 109. člena ZDR oziroma četrtega odstavka 108. člena ZDR-1, da višina odpravnine ne sme presegati desetkratnika osnove iz prvega odstavka istega člena, če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače, na prvi pogled kaže na to, da bi bila višja odpravnina dopustna le, če bi bila dogovorjena v panožni kolektivni pogodbi, ne pa tudi, če je dogovorjena v podjetniški kolektivni pogodbi ali pa pogodbi o zaposlitvi. Vendar pa je navedeno določbo treba tolmačiti kot opredelitev (minimalne) višine odpravnine v primeru, ko je delavec pri delodajalcu zaposlen več kot 30 let. V takšnem primeru se odpravnina ne viša več za 1/3 osnove za vsako nadaljnje leto dela pri delodajalcu, ampak ostane omejena na desetkratnik osnove, kar ustreza tridesetim tretjinam osnove. 106. člen ZDR-1 ni kogentna določba, ki bi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja preprečevala možnost ugodnejšega dogovora s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi.

Določba 106. člena ZDR-1 ni potrebna zato, da bi določila višino odpravnine, ki bi bila v primeru stečaja drugačna, kot sicer velja za primer odpovedi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, temveč zato, da se poudari, da imajo ti delavci sploh pravico do odpravnine, ki je po višini enaka, kot gre delavcem, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi izven stečajnega postopka odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti. Ni torej mogoče šteti, da je določba 106. člena ZDR-1 specialna določba v tem smislu, da je v primeru stečaja najvišja možna odpravnina takšna, kot jo določa 108. člen ZDR-1, obenem pa splošna določba 108. člena ZDR-1 za vse druge primere odpovedi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti (to je za odpovedi, ki so podane izven insolvenčnih postopkov) dopušča drugačen dogovor o višini odpravnine.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali določba 106. člena ZDR-1 kogentno predpisuje odpravnino ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v stečaju ali pa dopušča veljavnost za delavca ugodnejšega dogovora.

V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti ni določeno drugače. Člen 106 ZDR-1 ni specialna določba, ki naj bi v povezavi s 108. členom ZDR-1 določal najvišjo možno odpravnino.

Napačna je trditev pritožbe, da naj bi bilo o odpravnini že dokončno in pravnomočno odločeno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je tožnik ni izpodbijal. V odpovedi je bilo določeno le, da je upravičen do odpravnine, ki bo izračunana po vročitvi te odpovedi. Višina odpravnine v odpovedi ni bila določena, pa tudi če bi bila, to ne bi bila ovira za vtoževanje razlike, saj odpravnina ni predpisana sestavina odpovedi in tako zanjo tudi ne veljajo npr. roki za izpodbijanje odpovedi. Gre za denarno terjatev, ki se pravzaprav vtožuje ravno v primeru, ko odpoved učinkuje, delodajalec pa delavcu odreka pravico do odpravnine. V 106. členu ZDR-1 je določeno, da imajo delavci, ki jim je odpovedana pogodba o zaposlitvi v stečajnem postopku, pravico do odpravnine po 108. členu ZDR-1. Gre za odločbo, ki pravzaprav zgolj pojasnjuje, da gre tudi tem delavcem (ne pa le tistim, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti, kot je dikcija prvega odstavka 108. člena ZDR-1) pravico do odpravnine, ki po tretjem odstavku 108. člena ZDR-1 ne sme presegati 10-kratnika osnove (tj. povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo), če v

Delavcu pripada odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec ali delavec, kadar zakon tako določa). Tožnice so terjatev iz naslova odpravnine uveljavljale od družbe - v stečaju, ki pa bi jim šla le v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri tem stečajnem dolžniku. Do tega pa ni prišlo, saj je bilo s sodbo pravnomočno razsojeno, da so redne odpovedi, podane na podlagi 104. člena ZDR-1, nezakonite. Tudi sicer tožnicam pogodbe o zaposlitvi s stečajnim dolžnikom sploh niso prenehale, ker je prišlo le do spremembe delodajalca skladno s prvim odstavkom 75. člena ZDR-1 in so vse pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja prešle na delodajalca prevzemnika. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da so se njihove pogodbe o zaposlitvi nadaljevale pri novem delodajalcu, zaradi česar so njihove terjatve do stečajnega dolžnika iz naslova odpravnine neutemeljene.

Terjatev iz naslova prijave v obvezno zavarovanje po ugotovitvi pritožbenega sodišča ne spada med terjatve iz 20. člena ZFPPIPP, saj ta terjatev ne vpliva na razdelitev stečajne mase. Ker se odpravnina, do katere je delavec upravičen zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi v posledici začetka stečajnega postopka nad delodajalcem, šteje med stroške stečajnega postopka (stroški stečajnega postopka pa se v stečajno maso ne prijavljajo), tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik do izplačila te terjatve ni upravičen zato, ker je ni prijavil v stečajno maso.

Tožnik je redno prihajal na delo k toženi stranki, v njene prostore, uporabljal delovna sredstva tožene stranke in opravljal vsa dela in naloge delovnega mesta vodje finančno računovodske službe tožene stranke ter bil pri svojem delu podrejen direktorju tožene stranke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik ni opravljal nalog za toženo stranko kot zaposleni oziroma direktor A. d. o. o., temveč kot delavec tožene stranke, ki se je vključil v organizirani delovni proces in delal po navodilih tožene stranke, v skladu z opredelitvijo delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Posledično je pravilno ugotovilo obstoj delovnega razmerja na delovnem mestu "Vodja finančno računovodske službe" v spornem obdobju.