49. člen ZODPol

Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe verjetnost obstoja terjatve izkazoval z dejstvom, da je bila predhodna premestitev z delovnega mesta direktor urada A. na drugo delovno mesto policijski svetnik v Policiji, Služba generalnega direktorja Policije nezakonita, oziroma z dejstvom, da s položaja direktor urada A. ni bil zakonito razrešen. Dejstvo, da je bil z odločbo z dne 13. 10. 2020 postopek javnega natečaja za direktorja urada A. obnovljen in da je bila v tem okviru odločba o njegovem imenovanju odpravljena, je ocenil kot dejstvo, ki na presojo verjetnosti obstoja terjatve ne vpliva. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo drugačno stališče, pri čemer ne gre za vprašanje vezanosti sodišča na (pravnomočno) upravno odločbo (vprašanje, ali lahko sodišče o tožnikovem položaju odloči drugače kot upravni organ), ampak za vprašanje, ali je tožnikova terjatev, če v času odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe ni imenovan na položaj direktorja urada A., verjetno izkazana. Odgovor na to vprašanje je negativen.

Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji. Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve. Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitos

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v postopku razrešitve direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada glede na napotilno določbo 49. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji dopustna uporaba petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih.

Ker je direktor Nacionalnega preiskovalnega urada le vodja organizacijske enote v okviru Uprave kriminalistične policije, ki je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, in ker je generalni direktor policije uradnik na položaju in ne politični funkcionar, izhaja, da slednji tožnika kot direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada ne more razrešiti na podlagi petega odstavka 83. člena ZJU. Na navedeni pravni podlagi temelječ institut razrešitve najvišjih položajnih (t.i. političnih) uradnikov brez krivdnih razlogov v enoletnem roku je institut sui generis, vzpostavljen in oblikovan izključno z namenom, da vsakokratni oblasti zagotavlja določen vpliv na kadrovsko zasedbo najvišjih (v petem odstavku 83. člena ZJU taksativno naštetih) položajev.