2. člen ZODPol

Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo vodje organizacijskih enot, temveč kdaj se je seznanil predstojnik Policije. Za nadaljevano kršitev gre takrat, ko njeno izvrševanje traja (npr. dnevno neopravljanje dela). S tem, ko tožnik ni sproti dnevno beležil svojih nalog v Dnevniku dela za leto 2021 oziroma v Excelovih preglednicah skladno z navodili vodje, je opustil svojo delovno obveznost, ta opustitev pa je trajala vse do konca leta 2021 oziroma do 17. 1. 2022. To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala.

Tožnik je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. v povezavi z 20. členom KZ-1, saj je kot uradna oseba z dajanjem nezakonitega navodila podrejenemu, naj se za I. I. ne ugotovi obstoj varnostnega zadržka, izrabil svoj uradni položaj oziroma prestopil meje uradnih pravic in s tem I. I. pridobil korist v obliki zaposlitve v Policiji, čeprav so za to obstajali varnostni zadržki.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da toženka tožniku ni omogočila zagovora. Tožnik je 29. 3. 2023 prejel vabilo na zagovor za dne 19. 4. 2023. Tožnik je imel na razpolago razumen rok, tj. več kot tri delovne dni. Tožena stranka kljub temu, da ni ugodila tožnikovemu predlogu za prestavitev datuma zagovora, ni bistveno kršila samega postopka izvedbe zagovora, še predvsem, ker je tožnik podal pisni zagovor. Tožnik je res prosil za preložitev zagovora, a tožena stranka zaradi kratkih rokov izvedbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna zagovora preložiti. Zagovor je namreč pravica delavca, da se izjasni o očitkih, ki jih nanj naslavlja delodajalec, in da pojasni svoje videnje očitanih mu ravnanj in to možnost je tožnik tudi izkoristil, saj je podal pisni zagovor. Ni pa dolžan delodajalec zagovor preložiti, saj ga veže rok 30 dni za podajo odpovedi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je torej odločilno dejstvo, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju

Nasprotna udeleženka v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da je izmena nedeljiva in da dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu za celo izmeno, ne le za določene ure izmene. Že predlagatelj sam z dajatvenim zahtevkom ni zahteval dodatka za celo izmeno, ampak le za del popoldanske izmene od 12.00 ure dalje (namesto od 14.00 ure, kot ga je nasprotna udeleženka obračunavala). Tudi iz obrazložitve sodbe VS RS VIII Ips 20/2020 ne izhaja, da je izmena nedeljiva in da pripada delavcu dodatek za celo izmeno, ampak da ni mogoče za neizmensko delo priznati dodatka za čas po 14.00 (ali 12.00 uri), ker je določeno, da se sicer takrat začne popoldanska izmena oziroma upravičenost do dodatka za popoldansko izmeno. Določbe osmega odstavka 16. člena KPP, ki opredeli izmensko delo, ni mogoče razumeti drugače, kot da za čas pred 14.00 uro dodatek za izmensko delo ne pripada.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščen generalni direktor Policije. Teka roka ni mogoče vezati na vprašanje, kdaj bi moral biti po pravilih (tožnik se sklicuje na Pravila o obveščanju in poročanju v policiji) obveščen generalni direktor Policije, pač pa je odločilnega pomena, kdaj je bil dejansko obveščen. Pri tem tudi ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije (prim. sodbe VS RS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 334/2017). Za ta spor so nerelevantne pritožbene navedbe o tem, ali je dokazano, da je tožnik podatke, ki jih je pridobil z vpogledom v računalniško vodeno zbirko podatkov Policije (ki ga tožnik priznava), komurkoli posredoval ali da si je s posredovanjem teh podatkov pridobil premoženjsko korist, saj nadaljnje posredovanje osebnih podatkov oziroma pridobitev premoženjske koristi nista zakonska znaka kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov.

Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je odločilna dejanska ugotovitev, kdaj je bil o kršitvah tožnika obveščena generalna direktorica policije in ne npr., kdaj je bila obveščena Policijska uprava C.. Ni pomembno, kdaj za kršitev izvejo drugi zaposleni pri toženki, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, temveč kdaj se je seznanil predstojnik policije.