19. člen ZNPPol

Glede na povzeta pravila uporabe jezika in dejstvo, da se opravila v predkazenskem postopku izvajajo praviloma neposredno po zaznavi kaznivega dejanja, ne glede na del dneva in tudi na kraju dejanja je jasno, da v predkazenskem postopku ni niti vedno in povsod mogoče, niti nujno pričakovati zagotovitve takih standardov glede obdolženčeve pravice do uporabe jezika, kot zavezujejo sodišča ob vodenju kazenskega postopka in so določeni v osmem odstavku 8. člena ZKP. Določbe 8. člena ZKP se namreč uporabljajo za predkazenski postopek pred policijo smiselno, seveda ob uporabi že omenjenega 19. člena ZNPPol in ob upoštevanju 62. člena URS ter 6. člena EKČP.

Iz razlogov izpodbijane sodbe oziroma zapisnika o naroku izhaja, da je obdolženec na zaslišanju prekršek priznal ter obrazložil, zakaj je odklonil oziroma zavrnil nadaljnje preizkuse, ki so mu jih odredili policisti. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so policisti z obdolženim komunicirali v jeziku, ki ga ni razumel, saj kaj takega iz zagovora obdolženca, ki je razlagal zakaj v postopku s policisti ni hotel na nadaljnje preiskave in celo priznal prekršek, ni mogoče niti smiselno razbrati. Vsled temu je tako kršitev 19. člena ZNPPol, kot posledično kršitev po drugem odstavku 155. člena ZP-1 očitana neutemeljeno.

Pravica do tolmačenja v predkazenskem postopku ni povsem enaka tisti, ki velja za kazenski postopek, saj 19. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije določa, da policisti pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne razumejo slovenskega jezika, lahko uporabijo drug jezik, ki ga ta oseba razume. Na zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom pa je bil tako obtožencu, kot obema zaslišanima prebežnikoma, zagotovljen tolmač, obtoženec pa je tudi potrdil, da je dal dovoljenje za pregled mobitelov in PIN kartice. To pa hkrati pomeni, da obtožencu ni bila kršena pravica do uporabe jezika v postopku in da je vse dane pravne pouke tudi razumel. Za obstoj zakonskega znaka po šestem odstavku 308. člena KZ-1, namreč ni potrebno, da bi pri prevozu prebežnikov že nastala konkretna nevarnost za življenje in zdravje ljudi, kot je to veljalo pred novelo Kazenskega zakonika. Iz zakonske dikcije namreč izhaja, da bo ta pravna opredelitev podana tudi, kadar storilec drugega izpostavi nevarnosti za življenje ali zdravje, kar že po definiciji predstavlja nižjo stopnje ogrozitve. V konkretnem primeru ne gre prezreti, da se je v prtljažnem prostoru vozila nahajalo kar trinajst moških oseb, m

Vrhovno sodišče je v odločbi z dne 5. 5. 2011, opr. št. I Ips 1/2011 presodilo, da ker gre pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja za fikcijo, da je bilo storjeno le eno kaznivo dejanje, mora biti njena uporaba, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj, nujno zadržana in skladna s kriminalnopolitičnimi izhodišči. Prav do takšne situacije pa bi v obravnavanem primeru, ko sta obtoženca še v kazenskem postopku pri drugih sodiščih zaradi številnih istovrstnih kaznivih dejanj, prišlo. Določba 8. člena ZKP se torej po vsebini nanaša na udejanjenje pravice do uporabe svojega jezika pri sodnih dejanjih. V zvezi z aktivnostmi policije in zakonske podlage njihovega delovanja v okviru določbe 148. člena ZKP, katerega rezultat so tudi konkretni uradni zaznamki napravljeni v zvezi z njihovimi ugotovitvami in izjave obtožencev, pa gre izpostaviti, da ravnanja policije niso sodna dejanja, zato obtožencema v zvezi s tem tudi pravice iz 8. člena ZKP niso mogle biti kršene, ker se ta nanaša na uporabo svojega jezika pri sodnih dejanjih.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.