146. člen ZNPPol

Iz vsebine podane pritožbe tožnika je jasno, da je ta tako nerazumljiva, kot tudi nepopolna, saj ne vsebuje razlogov zakaj bi naj bil postopek policistov nezakonit, ne opiše dogodka, ne konkretizira kršitve postopka in zakonitosti, kakor tudi ne konkretizira v čem bi naj policistka, ki je prekršek obravnavala, prekoračila pooblastila, kakor tudi ne za kakšno vrsto opustitve dolžnega ravnanja gre s strani policista, ki je pri postopku sodeloval, zaradi česar bi tožena stranka morala pritožnika, skladno s petim odstavkom 146. člena ZNPPol pisno pozvati, naj pritožbo popravi ali dopolni v petih (5.) delovnih dneh od vročitve zahteve za popravo ali dopolnitev. Neutemeljene so tožnikove njegove navedbe o kršitvi 44. člena Ustave RS, saj navedeno določilo predstavlja pravico do sodelovanja posameznikov pri upravljanju javnih zadev, katera pomeni, da državljan pri javnih zadevah sodeluje preko izvoljenih predstavnikov.

Ker je policist dejanje, ki lahko pomeni kršitev tožnikove informacijske zasebnosti, storil pri opravljanju policijskih nalog, je vzpostavljena podlaga za meritorno presojo zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol. Ker se pristojni organ tožene stranke ni vsebinsko opredelil do konkretnih okoliščin, nanašajočih se na tožnikove očitke o kršitvi varstva osebnih podatkov, je tožniku samovoljno odrekel pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, s tem pa kršil tožnikovo pravico pritožnika do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Obvestilo, izdano na podlagi osmega odstavka 146. člena ZNPPol, je po vsebini posamični pravni akt tožene stranke, ki pa ni akt, ki bi ga bilo mogoče presojati kot upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 niti sklep, ki bi bil izdan v postopku odločanja o izdaji upravnega akta (drugi odstavek 5. člena ZUS-1). V konkretni odločitvi predmet morebitne presoje v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1 torej ni končni akt, izdan v postopku odločanja o pritožbi po ZNPPol, temveč je v upravnem sporu zagotovljeno sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin zoper sporno dejanje policije, storjeno pri izvrševanju oblastvenih pooblastil, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Tožena stranka je z nezakonito zavrnitvijo dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku kršila pravice drugo in tretje tožeče stranke iz 14. člena URS (enakosti pred zakonom). Načelo enakosti ne zavezuje samo zakonodajalca, ampak tudi izvršilno in sodno vejo oblasti. Gre za enakost v uporabi prava, ki izhaja iz drugega odstavka 14. člena URS, zlasti na področjih, kjer zakonodajalec dopušča upravnim organom možnost prostega preudarka ali interpretacijo ter uporabo nedoločenih pr

Postopek pritožbe po ZNPPol – čeprav samostojno ne pomeni učinkovitega pravnega sredstva za varstvo človekovih pravic – vendarle pomeni pomemben instrument, ki k temu lahko prispeva. Navedeno izhaja tako iz poročil Varuha človekovih pravic kot tudi iz zakonodajnega gradiva ob sprejemanju ZNPPol, ki izkazujejo cilj Vlade in Državnega zbora „zagotoviti neodvisno, objektivno, strokovno in kakovostno reševanje oziroma obravnavo pritožb zoper policiste“. Izrecna zakonska ureditev možnosti pritožbe zoper delo policistov ter njenega obravnavanja v ZNPPol vzpostavlja specifičen postopek, ki že po svojem obstoju – in ne le zaradi svojega rezultata – pomeni posebno vrednoto tako za sistemsko ureditev kot tudi za prizadetega posameznika. Nezakonita zavrnitev dostopa do meritorne presoje zatrjevanih kršitev v pritožbenem postopku po ZNPPol s posamičnim aktom tožene stranke zato pomeni poseg v pravni interes pritožnika, ki ga vzpostavlja sam ZNPPol z uvedbo navedenega postopka. Zakonska ureditev, ki bi dajala toženi stranki pooblastilo, da brez upoštevanja konkretnih okoliščin samovoljno odreče pravico do navedene pritožbe zoper delo policista, bi bila sama po sebi neustavna, saj