8. člen BBHZD

Tožena stranka ni pravočasno odgovorila na tožbo, s tem pa se šteje, da priznava dejanske navedbe nasprotne stranke (sistem afirmativne litiskontestacije). Iz tega razloga zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbenih navedb o neresničnosti dejstva, da je tožnik po 31. 12. 2022, kljub izteku pogodbe o zaposlitvi, še naprej opravljal delo za toženko, da je zamolčal, da je s toženo stranko po izteku prve pogodbe o zaposlitvi sklenil novo pogodbo o zaposlitvi za obdobje od 1. 1. 2023 do 4. 10. 2023, ter da mu je dne 4. 10. 2023 izteklo enotno dovoljenje, pritožbeno sodišče torej ne more upoštevati, četudi se tožena stranka z njimi sklicuje na nesklepčnost tožbe. Pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka se je prvostopenjsko sodišče tako pravilno opiralo zgolj na dejansko stanje, kot ga je v tožbi predstavil tožnik, ki je tudi sicer v tožbi navedel vsa dejstva, ki vodijo do presoje, da je njegov zahtevek utemeljen. Iz potrdila o prijavi resda izhaja, da enotno dovoljenje tožniku izteče na dan 4. 10. 2023. Iz predmetnega dokaza izhaja zgolj to, da tožniku dne 4. 10. 2023 poteče enotno d

Stranki sta sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, in sicer prvo za čas od 7. 3. 2018 do 29. 1. 2019, drugo pa za čas od 30. 1. 2019 do 14. 1. 2021. Slednja se torej nanaša na sporni čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prvi odstavek 8. člena Zakona o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene za obdobje najmanj enega leta, kar pa ne pomeni, da druga pogodba v spornem obdobju ne bi bila veljavno sklenjena. Nerelevantne so navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotoviti datum sklenitve druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj to ni odločilno dejstvo spora, bistvo katerega je vprašanje, ali je imela sporna odpoved z dne 16. 1. 2019 relevantni učinek in ali je tožniku zakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožnika, ki je še februarja 2019 delal pri njej, brez ustrezne podlage nezakonito odjavila iz zavarovanja z 31. 1. 2019. Zato je njegovemu zahtevku pravilno ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil izpodbijani sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi napake volje, zato je utemeljeno razveljavilo ta sporazum in izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke.

Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu, pri čemer se mora delo tožnika ocenjevati kot celota in ne z vidika posamičnega ravnanja. V obravnavanem primeru sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega