225. člen ZPIZ-2

Predložitve ZTP kot priloge zahtevi za odobritev se s citirano zakonsko določbo izrecno ne zahteva. Pač pa se jo po presoji sodišča zahteva posredno, in sicer preko vsebine pokojninskega načrta, ki je nedvomno priloga zahtevi. Po drugem odstavku 224. člena ZPIZ-2 (vsebina pokojninskega načrta) namreč zadevni pokojninski načrt kot oblikovani pokojninski načrt za izplačevanje pokojninske rente, kot se ureja v drugem odstavku 340. člena istega zakona in ki se izplačuje v skladu z določbami drugega odstavka 348. člena, poleg splošnih pogojev zavarovanja določa oziroma vsebuje tudi način izračunavanja pokojninske rente. Enako določbo vsebuje 349. člen ZPIZ-2, ki določa obveznosti izplačevalca zadevne pokojninske rente iz 348. člena istega zakona, in ki v prvem odstavku določa, da izplačevalec določi pogoje ter način izračunavanja in izplačevanja pokojninske rente in torej tudi vsebine, ki so vključene v ZTP, v pokojninskem načrtu. Čim so ZTP vključeni v pokojninski načrt, pa je tudi spremembo ZTP šteti za spremembo načrta, za katero je v skladu z devetim odstavkom 225. člena ZPIZ-2 predpisana odobritev. To pa pomeni, da ima toženka prav, ko z izpodbijanim aktom odreja tožeči stranki,

Z odločbo št. 10600-3/2004/12 z dne 5. 12. 2005 ministrstvo ni dalo soglasja k spremembi faktorjev za izračun rent, kot so veljali v prvih treh različicah PN-SK-01. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da je soglasje izdano k spremembam pokojninskega načrta, medtem ko so faktorji za izračun pokojninske rente po izrecni določbi četrtega odstavka 46. člena PN-SK-01 za zavarovance, ki so pristopili k načrtu pred uveljavitvijo sprememb, ostali nespremenjeni. Tožnica soglasja ministrstva za spremembo faktorjev za izračun pokojninskih rent zavarovancem, na katere se nanaša četrti odstavek 46. člena PN-SK-01 iz julija 2006, ni pridobila, pa bi ga bila dolžna pridobiti. Pridobitev soglasja ni zgolj del pogodbene zaveze iz 48. oziroma 46. člena prejšnjih verzij PN-SK-01, kot zmotno trdi tožnica, temveč je za vsako spremembo pokojninskega načrta, na podlagi katerega se lahko uveljavljajo davčne olajšave, predpisano tako z ZPIZ-1 (sedmi odstavek 297. člena ZPIZ-1) kot tudi z ZPIZ-2 (deveti odstavek 225. člena ZPIZ-2).

Iz jezikovne razlage prvega odstavka 117. člena ZDoh-2 izhaja, da se rezidentu v Republiki Sloveniji prizna olajšava iz naslova plačanih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje ne samo, če ima izvajalec pokojninskega načrta sedež v Sloveniji, pač pa tudi, če je zavezanec premije plačal izvajalcu pokojninskega načrta s sedežem v kakšni drugi državi članici EU. Dodaten pogoj za priznanje takšne olajšave je, da je izvajalčev pokojninski načrt vpisan v poseben register skladno s predpisi, ki urejajo prostovoljno dodatno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ni razloga, da se takšna davčna olajšava ne bi priznala tudi slovenskemu rezidentu, ki plačuje dodatno pokojninsko zavarovanje skladu v drugi državi članici EU, ki sicer v Republiki Sloveniji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja, izpolnjuje pa vse pogoje po predpisih o pokojninskem zavarovanju te države članice. Kolikor gre za izvajalca pokojninskega načrta iz druge države članice EU, kamor slovenski rezident plačuje premije in slednji ne ponuja dodatnega pokojninskega zavarovanja na slovenskem trgu, pač pa zgolj v državi, kjer ima sedež, mora tak izvajalec izpolnjevati pogoje za izvajanje pokojninskega na