308. člen KZ-1-UPB2

Na zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico dne 10.10.2018 kot tolmač za srbski jezik sodeloval F. I., na zaslišanju pa je bil navzoč tudi tedanji obtoženkin zagovornik po uradni dolžnosti. Pritožnik ima sicer prav, da navedeni tolmač tedaj ni bil vpisan v seznam stalnih sodnih tolmačev, zaradi česar se je sodišče poslužilo določbe 233. člena ZKP in F. I., ki ni bil zaprisežen sodni tolmač, pred zaslišanjem zapriseglo. Sodišče prve stopnje s tem ni prekršilo nobene postopkovne določbe, zlasti upoštevaje dejstvo, da je šlo za nujna preiskovalna dejanja, ko je bila obtoženki že odvzeta prostost, Ker je tudi z vpogledom v zapisnik o zaslišanju obtoženke pred preiskovalno sodnico razvidno, da obtoženkin tedanji zagovornik nikakršnih pripomb v zvezi z uporabo jezika ni imel, pa tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da med akterji zaslišanja ni prišlo do nikakršnega komunikacijskega šuma, o pravilnosti zaslišanja in razločnosti ter razumljivosti komunikacije ni nikakršnih pomislekov.

V obravnavanem primeru gre za dokončano kaznivo dejanje in ne zgolj za poskus. Dejstvo je, da sta obtoženca tujce, ki niso imeli predpisanih dokumentov za prehod meje in dovoljenj za vstop v državo, po tem, ko so jih drugi sostorilci usmerili peš po gozdu preko slovensko-hrvaške meje spravila v avto. Dejstvo je, da je potrebno na opisano dogajanje gledati kot celoto, kjer sta bila obdolženca nenadomestljivi člen za dosego končnega cilja, t.j. prihoda tujcev na končno destinacijo R. I.. Nikakršnega dvoma ni o tem, da so tujci slovensko-hrvaško mejo prestopili ilegalno, kar bi gotovo ne storili, v kolikor ne bi imeli zagotovila, da jih na slovenski strani meje čakata obtoženca zato, da jih odpeljeta naprej proti Italiji. S tem sta obtoženca kaznivo dejanje tudi dokončala, vse dogajanje po tem, ko sta obtoženca tujce v avto že sprejela, pa je samo nadaljevanje že dokončanega kaznivega dejanja.

Takšna obrazložitev ne potrjuje pritožbenih navedb, da je sodišče napačno štelo, da sta obtožena sodelovanje v hudodelski združbi priznala, temveč je iz razlogov sodbe jasno razbrati, da je sodišče na njuno sodelovanje v hudodelski združbi sklepalo izključno na podlagi ostalih izvedenih dokazov, kar je tudi obširno obrazložilo. Obtoženca sta kaznivo dejanje storila z več ravnanji in je bila pri nekaterih (z dne 27. 3. 2018 in 14. 5. 2018) identiteta ilegalnih prebežnikov točno ugotovljena, zaradi česar obstoj kaznivega dejanja z vidika, ki ga izpostavljata zagovornika, ne more biti sporen.

45. a člen KZ-1, med drugim, določa, da s kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda in vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj. Kot je pojasnilo Višje sodišče v Kopru že v zadevi opr. št. III Kp 38722/2018 z dne 7.2.2019 (in v zadevi opr. št. III Kp 31805/2019 z dne 14.8.2019), kaznovalna politika ni vedno enaka, ampak je med drugim odvisna tudi od različnih družbenih pojavov, zaradi katerih postanejo določena kazniva dejanja bolj nevarna kot so prvotno bila. Kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje v času, ko je bila izrečena sodba II Kp 18601/2014 niso bila pogosta, medtem ko so v sedanjem času številne nezakonite migracije postale pereč družbeni pojav in z njimi podana resna grožnja za javni red ali javno varnost (kar vpliva na kaznovalno politiko) ter lahko povzroči hude posledice za družbo.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno opredeljevati do obrambnih navedb, na katere je bilo odgovorjeno že v predhodnem postopku. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS namreč zadošča, da stranka enkrat v postopku dobi odgovor na svoje argumente. Po 35. členu ZMZ-1 vlagatelj namere, ki izrazi namen, da bi vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je v Republiko Slovenijo vstopil nezakonito ali je nezakonito podaljšal svoje prebivanje, mora to storiti v najkrajšem možnem času. V tem primeru se to ne obravnava kot nezakonit prehod državne meje. Po prvem odstavku 78. člena ZMZ-1 ima prosilec na področju sprejema pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Jasno je, da ti dve določbi veljata v razmerju do prebežnikov in na obtožencu očitano kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 ne vplivata. Iz opisa izvršitvenega dejanja pod točko 4 izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da sta obtoženec in L. T. kot člana hudodelske združbe odšla na Hrvaško, da bi skladno z dogovorom hudodelske združbe nezakonito spravila čez mejo z Republiko Slovenijo na območju Istre štiri tujce, in je obtoženec tujce na Hrvaškem vkrcal v avtomobil, L. T. pa