240. člen KZ-1-UPB2
Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
(1)Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja, se kaznuje z zaporom do petih let.
(2)Če je bila z dejanjem iz prejšnjega odstavka pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.
(3)Če je bilo dejanje iz prvega odstavka tega člena storjeno zato, da storilec sebi ali komu drugemu pridobi nepremoženjsko korist, se storilec kaznuje z zaporom do dveh let.
- VSK Sklep II Kp 11585/2016Višje sodišče v Kopru · 2018
Ključno za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 je, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila.
- VSM Sodba II Kp 73635/2010Višje sodišče v Mariboru · 2018
V zvezi z dovoljenostjo dokazov je osrednja zakonska pozornost namenjena procesnim dejanjem s ciljem pridobivanja dokazov, kar je glede na nedovoljenost kot sankcijo v primerih, ko ta niso bila pravilno opravljena, tudi najbolj smiselno. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih kot so bila ugotovljena v izreku sodbe in neupoštevanje dejstev kot bi po oceni posamezne stranke morala biti ugotovljena sta dve različni stvari. Le pri prvem je posredi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko pri drugem takšna stranka po vsebini izpodbija dejansko stanje, ki potemtakem po povzetem delu pritožbene obrazložitve ni bilo pravilno ugotovljeno. Če izdani račun kot poslovna listina nima podlage v predhodno opravljeni storitvi kot predmetu, potem je njegova vsebina lažna.
- VSM Sklep II Kp 21203/2016Višje sodišče v Mariboru · 2018
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji. Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 25. 10. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSK Sklep II Kp 11585/2016Višje sodišče v Kopru · 25. 10. 2018
Ključno za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 226. člena KZ-1 je, da nastanek insolventnosti dolžnika in nato njegov stečaj kronološko in vzročno-posledično šele sledita storilčevim izvršitvenim ravnanjem, s katerimi poslabšuje dolžnikovo premoženjsko stanje. Storilčeve izvršitve ali opustitve morajo biti dovolj močan, neposredni oziroma poglavitni vzrok za nastanek dolžnikove insolventnosti in nato njegov stečaj. Ne bo šlo torej za obravnavano kaznivo dejanje, če je bil dolžnik insolventen že pred storilčevimi izvršitvenimi ravnanji. Insolventnosti kot prepovedane posledice pri tem ne gre enačiti z zakonskim znakom, po katerem mora storilec posamezna prepovedana dejanja izvrševati z vedenjem, da sam ali kdo drug kot plačnik ni zmožen plačila.
- VSM Sodba II Kp 73635/2010Višje sodišče v Mariboru · 8. 5. 2018
V zvezi z dovoljenostjo dokazov je osrednja zakonska pozornost namenjena procesnim dejanjem s ciljem pridobivanja dokazov, kar je glede na nedovoljenost kot sankcijo v primerih, ko ta niso bila pravilno opravljena, tudi najbolj smiselno. Odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih kot so bila ugotovljena v izreku sodbe in neupoštevanje dejstev kot bi po oceni posamezne stranke morala biti ugotovljena sta dve različni stvari. Le pri prvem je posredi uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, medtem ko pri drugem takšna stranka po vsebini izpodbija dejansko stanje, ki potemtakem po povzetem delu pritožbene obrazložitve ni bilo pravilno ugotovljeno. Če izdani račun kot poslovna listina nima podlage v predhodno opravljeni storitvi kot predmetu, potem je njegova vsebina lažna.
- VSM Sklep II Kp 21203/2016Višje sodišče v Mariboru · 9. 1. 2018
Pritožbeno sodišče se namreč strinja z razlogi v napadenem sklepu, da niti pri prvem niti pri drugem kaznivem dejanju, ki se v zahtevi za preiskavo očitata osumljenemu L.P., niso opisana konkretna ravnanja, ki naj bi jih osumljeni P. storil. Iz opisa kaznivih dejanj je razvidno, da naj bi L.P. naklepoma napeljal A.M. k storitvi dveh kaznivih dejanj (pod točko I in II zahteve za preiskavo), s tem da naj bi mu kot dejanski direktor družbe F. d.o.o. dajal predhodna navodila. Kot pravilno ugotavlja zunajobravnavni senat, iz takšnega opisa ne izhaja kakšna navodila naj bi mu dajal in v kakšnih okoliščinah, niti ali je osumljeni s takšnimi navodili izzval odločitev A.M., da naklepoma stori očitani kaznivi dejanji. Opis kaznivega dejanja je namreč najpomembnejša sestavina zahteve za preiskavo, saj se z njo določa okvir, v katerem bo potekala preiskava, prav tako pa osumljencem omogoča učinkovito pravico do obrambe, ki je v nasprotnem primeru kršena.