20. člen KZ-1-UPB2

Sicer drži, da je zaslišanje razbremenilnih prič pod enakimi pogoji kot veljajo za obremenilne priče, ena izmed pravic do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), vendar je treba v obravnavanem primeru izhajati iz predhodnega soglasja strank, po katerem je bila izpovedba priče D.V. prebrana in zlasti iz njene vsebine, po kateri je priča zaznala zgolj tisto, kar je odločilnim dejstvom sledilo, medtem ko so bila po izpovedbi priče U.D. odločilna dejstva neposredno zaznana. V takšnem položaju, ko sta se razbremenitev in obremenitev po vrsti zaznanih dejstev razlikovala ter ob drugih dokazih, kot so oškodovančeva izpovedba in izvid ter mnenje izvedenca medicinske stroke, ki bi glede na pritožnikov zagovor objektivno morala biti drugačna, naknadno predlagano, vendar neizvedeno soočenje med zgornjima pričama ni vplivalo na pravilnost in ne na zakonitost sodbe. Izdaja sodbe o kaznovalnem nalogu ni obvezni razlog za sodnikovo izločitev, ki ima nato za posledico bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Lahko pa je neobvezni (fakultativni) razlog za izločitev

Izrek sodbe v zadostni meri vsebuje opredelitev sostorilstva, saj konkretni dejanski stan, ki se nanaša na abstraktni dejanski stan, sprva opredeli vlogi obeh obdolžencev, ko navede, da je obdolženi Š. P. dejanje storil kot direktor, obdolženi M. D. pa kot neformalno soposlovodeča oseba družbe X. d.o.o., v nadaljevanju pa je tudi razvidno, da sta dejanje storila skupaj.

Pritožba ima prav, da je tatvina storjena na poseben predrzen način takrat, ko izrazito odstopa od običajnega načina izvršitve tatvine, ki je pogosto že sam zase drzen, nima pa prav, ko zatrjuje, da načina, kot je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, ni mogoče šteti za posebno predrzen način. Kot tak namreč šteje tudi tatvina, izvršena v odprtem stanovanju, kjer so v drugih sobah stanovalci, pa je zato sodišče prve stopnje že na osnovi tega, da je obdolženi S.N. oškodovanki odtujil denar iz spalnice pri odprtih vratih, kot je to razvidno iz posnetka video kamere, ko sta se oškodovanka in soobdolžena J.N. nahajali v sosednjem prostoru in se pogovarjali, kaznivo dejanje pravilno opredelilo kot kaznivo dejanje storjeno na posebno predrzen način po 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.

Sodišče prve stopnje namreč v razlogih napadene sodbe po oceni pritožbenega sodišča ni ustrezno obrazložilo v izreku sodbe očitanega sostorilstva obdolžencev oziroma njunega predhodnega dogovora za storitev očitanega jima kaznivega dejanja. Prepis očitka o sostorilstvu obdolžencev iz izreka napadene sodbe, je po oceni pritožbenega sodišča premalo, saj gre za odločilno dejstvo.

Tožena stranka je tožnikoma v izrednih odpovedih pogodb o zaposlitvi očitala sodelovanje pri odtujitvi 60 ton jeklenega odpadka v noči iz 20. 6. 2015 na 21. 6. 2015 iz obrata B. v vrednosti 100.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako prvemu kot tudi drugemu tožniku po 1. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj sta v obravnavani noči kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima njuna kršitev vse zakonske znake kaznivega dejanja velike tatvina storjene v sostorilstvu (2. točka 1. odstavka 205. člena v zvezi z 2. odstavkom 20. člena KZ-1. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da je izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov s tožnikoma ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, predvsem zaradi velike verjetnosti ponovitve dejanja, tožnika pa sta tudi zlorabila zupanje tožene stranke.