90. člen ZUJF

Tožnica je bila v spornem obdobju prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, zato je presoja njene zmožnosti za delo širša kot v primeru, ko gre za vprašanje začasne nezmožnosti za delo na konkretnem delovnem mestu. Ker kljub ugotovljenim zdravstvenim težavam ni bila začasno nezmožna za delo, je tožbeni zahtevek na ugotovitev začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni neutemeljen.

Tožničin osebni zdravnik je predlog za odobritev bolniškega staleža od 28. 5. 2013 dalje podal dne 22. 8. 2014, to je po uveljavitvi ZUJF, zato v tožničinem primeru ne pride v poštev uporaba 227. člena ZUJF, ki omogoča tistim zavarovancem, pri katerih se je postopek za uveljavljanje pravic začel pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 31. 5. 2012, da se dokončna po dosedanjih predpisih. Za tožnico, ki ni izpodbijala ugotovitve toženca glede njenega statusa in sicer, da od 28. 5. 2013 ni bila več prijavljena kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, to pomeni, da je skladno z 90. členom ZUJF zanjo kot brezposelno osebo pravica do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo ukinjena in posledično ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo ni utemeljeno. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in za ugotovitev, da je bila začasno nezmožna za delo od 29. 5. 2013 do 7. 5. 2015, ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Tožniku je med začasno nezmožnostjo za delo dne 23. 5. 2013 prenehalo delovno razmerje in s tem tudi obvezno zdravstveno zavarovanje na tej podlagi. Z uveljavitvijo ZUJF-a z dnem 31. 5. 2012 je ukinjena pravica brezposelne osebe do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo in s tem hkrati podlaga za ugotavljanje bolniškega staleža. V skladu z 2. odstavkom 34. člena ZZVZZ pa je zavarovancu, ki mu med trajanjem zadržanosti od dela preneha delovno razmerje, nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotovljeno še za največ 30 dni začasne nezmožnosti za delo po prenehanju delovnega razmerja. Tožniku je zato začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe izven dela mogoče priznati le do 23. 6. 2013, to je še največ 30 dni po 23. 5. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje.

ZUJF, ki je začel veljati 31. 5. 2012 je v 90. členu črtal 4. odstavek 9. člena ZUTD, ki je določal pravico prejemnikov denarnega nadomestila iz zavarovanja za brezposelnost, da med začasno nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ali poškodbe, ki traja več kot 30 dni, prejemajo nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnik je bil na dan 9. 1. 2014, ko je bil vložen nov predlog imenovanemu zdravniku za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo, obvezno zavarovan kot prejemnik denarnega nadomestila pri Zavodu RS za zaposlovanje. Ker je tedaj že veljal ZUJF, ni bilo več pravne podlage za priznanje pravice do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo.

Bolečina kot subjektivni občutek ni eksaktno merljiva in dokazljiva, vendar objektivni izvidi izkazujejo, da za relevantno obdobje pri tožniku ni potrjena takšna prizadetost oziroma intenziteta bolečin, da bi mu onemogočala delo. Zdravstveno stanje se namreč ugotavlja na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca. Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža.

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF črtan citirani 4. odstavek 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. Zato bi bilo potrebno tožbo tožnice v delu, ko je ta zahtevala ugotovitev začasne nezmožnosti za delo po 12. 6. 2013, zavreči (1. odstavek 274. člena ZPP).

Od 31. 5. 2012, ko je bil z 90. členom ZUJF, črtan 4. odst. 9. člena ZUTD, ni več zakonske podlage za pravico do nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo brezposelnih oseb - uživalcev denarnih nadomestil, prijavljenih na zavodu za zaposlovanje in ne temelja za ugotavljanje t. i. bolniškega staleža. S 3. odst. 34. člena ZZVZZ je zavarovancu zagotovljeno nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja vse dokler spet ni zmožen za delo, če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vendar je ta pravica dejansko zagotovljena le tistim zavarovancem, ki so bili v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu ob prenehanju delovnega razmerja in nato kontinuirano vse dotlej, dokler spet niso zmožni za delo. Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi ni izpolnjeno.