188. člen ZUJF

Tožnica se ni upokojila v predpisanem roku dveh mesecev, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnice na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (ZUPPJS17). Pravilno je materialnopravno stališče, da se je ta zakon glede določenih pravic javnih uslužbencev zaradi stabilizacije javnih financ uporabljal tudi v letu 2018, ne glede na njegov naziv. Določba 9. člena ZUPPJS17 je pomenila nov način prenehanja zaposlitve javnega uslužbenca v smislu določbe 7. alineje 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2017 je javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi ZUPPJS17.

Za presojo upravičenosti do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF je ključno, da je tožnica izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za ženske že dne 25. 8. 2015, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za moške pa je izpolnila 25. 8. 2016. Tožnica se je upokojila 1. 9. 2016 na podlagi lastne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se torej kljub izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev za ženske (dne 25. 8. 2015) v predpisanem roku dveh mesecev ni upokojila, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF, ampak le do odpravnine po prvem odstavku istega člena. Toženka je tako pravilno tožeči stranki izplačala odpravnino ob upokojitvi v višini dveh plač.

Izpodbijanega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tožnici ni mogoče šteti za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, saj nima vseh potrebnih elementov odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Izpodbijani sklep se v uvodu ne sklicuje na odpovedni razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 niti na kakšno drugo določbo ZDR-1, ampak se sklicuje na ZUJF, ki ne predstavlja podlage za prenehanje delovnega razmerja v konkretnem primeru. Izpodbijani sklep v izreku v nasprotju s pravili glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z dnem dokončnosti sklepa, tj. z njegovo vročitvijo, in ne z iztekom odpovednega roka, ki velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstoji kakšen od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato mora v odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalec navesti in obrazložiti odpovedni razlog in tudi okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče (d

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 že opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev.

Tožnik je bil v času izdaje izpodbijanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja ravnatelj tožene stranke, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil svet tožene stranke v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZDR-1 pristojen, da sprejme sklep o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Revizija se neutemeljeno zavzema za to, da bi izpodbijani sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi morala sprejeti ustanoviteljica tožene stranke. V skladu s četrtim odstavkom 20. člena ZDR-1 ustanovitelj nastopa v vlogi delodajalca v razmerju do poslovodne osebe le v času ustanavljanja.

Tožena stranka je tožnici izdala ugotovitveni sklep, na podlagi katerega je tožnici ob upoštevanju drugega odstavka 188. člena ZUJF zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine prenehala veljati pogodba o zaposlitvi. Rok dveh mesecev iz 2. odstavka 188. člena ZUJF ni prekluzivne narave v smislu, da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, še preden bi iztekla dva meseca od dneva, ko bi javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Tožniku (ravnatelju) je tožena stranka vročila sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi 188. člena ZUJF, ki določa, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati javnemu uslužbencu, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 1. odstavka 36. člena v povezavi z določbami ZPIZ. Rok iz ZUJF ni prekluzivni rok, da bi lahko delodajalec izgubil pravico podati sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zato izdaja sklepa po določilih 188. člena ZUJF po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.

Po določbi 188. člena ZUJF bi lahko tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi dokončnega sklepa, ki bi ga izdal predstojnik delodajalca prvi dan po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev iz prvega odstavka 188. člena ZUJF, torej ko bi izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožena stranka je o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožnika odločila, preden so bili za to podani pogoji po 188. členu ZUJF, saj ni počakala z izdajo sklepa na iztek prvega delovnega dne po izteku dveh mesecev od izpolnitve pogojev. Zaradi zmotne uporabe 188. člena ZUJF je sklep tožene stranke nezakonit, tožniku pa na podlagi takega sklepa ni zakonito prenehalo delovno razmerje.