Posebni tarifni del Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji

S tem posebnim tarifnim delom kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike stranki določata uvrstitev delovnih mest in nazivov zdravnikov in zobozdravnikov (v nadaljevanju zdravniki) v plačne razrede. Ta posebni tarifni del kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike se uporablja za vse zdravnike, zaposlene pri delodajalcih – ne glede na to, ali imajo koncesijo za opravljanje javne zdravstvene službe ali ne – ki jih v Kolektivni pogodbi za zdravnike in zobozdravnike zastopa Zdravniška zbornica Slovenije, ali pri delodajalcih, ki so člani Strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije.

Določbe tega posebnega tarifnega dela se uporabljajo kot minimalni standardi, v kolektivnih pogodbah nižje ravni, splošnih aktih delodajalca ali pogodbah o zaposlitvi pa se lahko posamezne pravice določijo ugodneje, kot so določene s tem tarifnim delom. S kolektivno pogodbo nižje ravni, splošnim aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi na račun povečanja ene pravice ni mogoče zmanjšati ali ukiniti druge pravice po tem posebnem tarifnem delu.

Znesek osnovne plače se določi z uvrstitvijo v posamezen plačni razred. Plačna lestvica je določena v prilogi 1 tega posebnega tarifnega dela. S kolektivno pogodbo nižje ravni, splošnim aktom delodajalca ali pogodbo o zaposlitvi se lahko posameznim plačnim razredom določi tudi višja osnovna plača. Vrednosti plačnih razredov stranki tega posebnega tarifnega dela uskladita praviloma enkrat letno z aneksom k temu Posebnemu tarifnemu delu, in sicer najmanj tako, da osnovne plače zdravnikov po tem Posebnem tarifnem delu po uskladitvi niso nižje od ustreznih osnovnih plač zdravnikov, zaposlenih v javnem sektorju. Zdravniška delovna mesta in nazivi se uvrstijo v plačne razrede glede na naslednje kriterije: – stopnjo izobrazbe oziroma tarifni razred, – zahtevane podiplomske kvalifikacije in trajanje usposabljanja za dosego teh kvalifikacij, – posebne pogoje dela in – pogoje za pridobitev naziva. Zdravnik lahko sklene pogodbo o zaposlitvi tudi za delovno mesto, ki ni našteto v tem Posebnem tarifnem delu, vendar to delovno mesto ne sme biti uvrščeno nižje, kot če bi bil zdravnik po kriterijih iz tega Posebnega tarifnega dela zaposlen na ustreznem delovnem mestu, naštetem v tem Posebnem tarifnem delu.

Zdravniki brez specializacije in zobozdravniki se uvrstijo v plačne razrede v skladu z 8. členom: – zdravnik sekundarij: zdravniki, ki se zaposlijo zaradi opravljanja programa sekundariata – zdravnik brez specializacije/zdravnik po opravljenem sekundariatu: zdravnik brez specializacije in brez licence (npr. sobni zdravniki, zdravniki, ki delajo pod nadzorom ali mentorstvom specialista po opravljenem sekundariatu itd.) – zdravnik/zobozdravnik brez specializacije z licenco: zdravniki, ki lahko samostojno opravljajo zdravniško službo in imajo licenco, čeprav nimajo specializacije (npr. zobozdravniki z več kot 2 letoma zobozdravniških izkušenj po strokovnem izpitu, zdravniki, ki so pridobili licenco za splošno medicino pred 1. 1. 2000, zdravniki, ki so pridobili licenco po opravljenem preizkusu strokovne usposobljenosti, zdravniki, ki jim je priznana kvalifikacija iz drugih držav EU iz splošne medicine brez opravljenega specialističnega izpita itd.). Zdravniki brez specializacije in zobozdravniki, ki delajo v posebnih pogojih dela se glede na prevladujoč poseben pogoj dela uvrstijo v plačne razrede tudi skladno s 6. členom. Zdravniki specializanti se razvrstijo na naslednja delovna mesta: – na delovna mesta zdravnika specializanta I se uvrstijo specializanti, katerih specializacija traja do vključno 2 let, – na delovna mesta zdravnika specializanta II se uvrstijo specializanti, katerih specializacija traja več kot 2 leti in manj kot 4 leta in – na delovna mesta zdravnika specializanta III se uvrstijo specializanti, katerih specializacija traja 4 leta in več.

Zdravniki specialisti se uvrstijo na naslednja delovna mesta: – na delovna mesta zdravnika specialista II se uvrstijo specialisti, ki imajo licenco na področju specializacije, ki po vsakokrat veljavnem predpisu o specializacijah zdravnikov traja manj kot 3 leta, – na delovna mesta zdravnika specialista III se uvrstijo specialisti, ki imajo licenco na področju specializacije, ki po vsakokrat veljavnem predpisu o specializacijah zdravnikov traja 3 ali več let, vendar manj kot 4 leta, – na delovna mesta zdravnika specialista IV se uvrstijo specialisti, ki imajo licenco na področju specializacije, ki po vsakokrat veljavnem predpisu o specializacijah zdravnikov traja 4 ali več, vendar manj kot 5 let, – na delovna mesta zdravnika specialista V/VI se uvrstijo specialisti, ki imajo licenco na področju specializacije, ki po vsakokrat veljavnem predpisu o specializacijah zdravnikov traja 5 let ali več. Izraz specialist se uporablja za zdravnike in zobozdravnike specialiste. Zdravniki specialisti, ki delajo v posebnih pogojih dela, se glede na prevladujoč poseben pogoj dela uvrstijo na posebna delovna mesta tudi skladno s 6. členom.

Na delovno mesto zdravnik svetovalec se lahko uvrsti zdravnik, ki ima vsaj enega izmed nazivov primarij, svetnik ali višji svetnik, in ki pretežni del delovnega časa opravlja svetovalsko delo, pod pogojem, da ima delodajalec sistemizirano delovno mesto zdravnika svetovalca.

Na delovna mesta z oznako PPD1 se razvrstijo zdravniki in zobozdravniki, ki: – poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku vsak teden vsaj 13 ur tedensko opravljajo operativno delo v operacijski dvorani (pri zdravnikih, ki delajo krajši delovni čas od polnega, se upošteva sorazmerni delež ur za delo v operacijski dvorani), ali – poleg dela v ambulanti oziroma na bolnišničnem oddelku vsak teden vsaj 13 ur tedensko opravljajo invazivno diagnostiko oziroma terapijo (pri zdravnikih, ki delajo krajši delovni čas od polnega, se upošteva sorazmerni delež ur za invazivno diagnostiko oziroma terapijo) – opravljajo pretežno urgentno službo, ali – opravljajo delo pretežno v intenzivni enoti, ali – delajo tudi v prosekturi, ali – opravljajo anesteziološko službo pretežno v operacijski dvorani ali v intenzivni enoti. Na delovna mesta z oznako PPD2 se razvrstijo zdravniki in zobozdravniki, ki: – poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku vsak teden vsaj 6,5 ur tedensko opravljajo operativno delo v operacijski dvorani (pri zdravnikih, ki delajo krajši delovni čas od polnega, se upošteva sorazmerni delež ur za delo v operacijski dvorani), ali – opravljajo poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku še urgentno službo na terenu ali v helikopterju, ali – delajo pretežni del delovnega časa na oddelku radiologije, radioterapije ali nuklearne medicine. Na delovna mesta z oznako PPD3 se razvrstijo zdravniki in zobozdravniki: – ki poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku občasno opravljajo tudi operativno delo v operacijski dvorani, ali – ki poleg dela v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku občasno delajo na anesteziološkem oddelku oziroma oddelku intenzivne oziroma invazivne diagnostike in terapije, ali – ki poleg ali ob delu v ambulanti oziroma bolnišničnem oddelku opravljajo tudi urgentno službo, ali – ki ves delovni čas delajo na oddelku za infekcijske bolezni ali tuberkulozo, ali – ki ves delovni čas delajo z osebami s psihično ali telesno prizadetostjo, ali – ki pretežni del delovnega časa delajo v razvojni ali centru za zdravljenje odvisnosti. Ostali zdravniki se razvrstijo na ustrezna delovna mesta brez oznak PPD. Če se zdravniku oziroma zobozdravniku pogoji dela po tem členu spremenijo, se z njim sklene pogodba o zaposlitvi za ustrezno višje oziroma nižje uvrščeno delovno mesto.

Razvrstitev delovnih mest v plačne razrede je v prilogi 2 (z osenčenim tiskom so označena orientacijska delovna mesta). Delodajalci zasebnega sektorja lahko sistemizirajo tudi delovna mesta in nazive, ki niso našteta v prilogi 2, vendar uvrstitev na ta delovna mesta ne sme biti za zdravnika manj ugodna, kot bi bila, upoštevajoč kriterije tega Posebnega tarifnega dela in priloge 2.

V primeru, da zdravnik opravlja delo na delovnem mestu, na katerem lahko opravlja to delo z eno stopnjo nižjo strokovno izobrazbo od zahtevane, mu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo.

Zdravnik lahko napreduje najmanj vsaka tri leta za najmanj en plačni razred, če izpolnjuje predpisane pogoje. Kot napredovalno obdobje se šteje čas od zadnjega napredovanja v višji plačni razred. Za napredovalno obdobje se upošteva čas, ko je zdravnik pri istem ali drugem delodajalcu delal na delovnih mestih, za katere je predpisana enaka stopnja strokovne izobrazbe. Delodajalec najmanj enkrat letno preveri izpolnjevanje pogojev za napredovanje. Na delovnih mestih, na katerih je mogoče napredovanje v naziv, delodajalec zdravniku ni dolžan zagotoviti več kot 5 napredovanj, na ostalih delovnih mestih pa ne več kot 10 napredovanj. Delodajalec zdravniku tudi ni dolžan zagotoviti napredovanj, s katerimi bi zdravnik dosegel višjo osnovno plačo, kot je najvišja možna osnovna plača zdravnika v javnem sektorju z napredovanji. Pogoje za napredovanje določi delodajalec po postopku sprejemanja internega akta, določenem z Zakonom o delovnih razmerjih in obligacijskim delom kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za napredovanje uporabljajo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in pripadajočih podzakonskih aktov, če delodajalec nima sprejetega akta o napredovanju ali če je ta manj ugoden od sistema napredovanja, ki velja za zdravnike, zaposlene v javnem sektorju.

Ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv se zdravnika uvrsti najmanj v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je zdravnik sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.

Če bi bil zdravnik zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji plačni razred, obdrži najmanj plačni razred, ki ga je dosegel pred tem napredovanjem. Če je zdravnik premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Zdravnik, ki napreduje v naziv ali višji naziv, preče bi bil zdravnik zaradi napredovanja na bolj zahtevno delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji plačni razred, obdrži najmanj plačni razred, ki ga je dosegel pred tem napredovanjem. Če je zdravnik premeščen na drugo delovno mesto oziroma je sklenil pogodbo o zaposlitvi o delu na drugem delovnem mestu v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če na prejšnjem delovnem mestu ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Zdravnik, ki napreduje v naziv ali višji naziv, prenese že dosežena napredovanja v plačne razrede na delovnem mestu ali v nižjem nazivu v nov naziv tako, da se doseženi plačni razred pred napredovanjem v naziv ali višji naziv poveča za največ tri plačne razrede. Pravici iz drugega in tretjega odstavka tega člena se izključujeta.

Vrste delovne uspešnosti, pogoji in merila za izplačilo delovne uspešnosti se določijo z internim aktom delodajalca. Če interni akt delodajalca iz prejšnjega odstavka ni sprejet ali če je manj ugoden kot za zdravnike, zaposlene v javnem sektorju, se glede delovne uspešnosti smiselno uporabljajo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivne pogodbe za javni sektor.

Zdravniku pripada dodatek za delovno dobo v višini najmanj 0,5% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe. Dodatek za delovno dobo iz prejšnjega odstavka se zdravnicam poveča za 0,25% za vsako zaključeno leto delovne dobe nad 25 let. V primeru, da v skladu z zakonodajo, pride do izenačitve dolžine pokojninske dobe za ženske in moške, se zdravnicam preneha izplačevati povečani dodatek iz tega odstavka.

Zdravniku, ki je ob svojem rednem delovnem času določen za uvajanje pripravnikov, specializantov in delavcev na usposabljanju, pripada za vsako, s programom oziroma z normativom določeno mentorsko uro, dodatek za mentorstvo. Dodatek za mentorstvo znaša 30% urne postavke osnovne plače mentorja. Dodatek se obračunava le za čas, ko zdravnik opravlja delo mentorja.

Dodatek za specializacijo po končanem univerzitetnem izobraževanju, znanstveni magisterij ali doktorat pripada zdravnikom v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oziroma doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je zdravnik sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo. Dodatek iz prejšnjega odstavka je določen v nominalnem znesku, in sicer višina dodatka za specializacijo znaša 46,54 € bruto, za znanstveni magisterij 72,41 € bruto in za doktorat 118,94 € bruto. Dodatki se usklajujejo na enak način kot osnovne plače. Dodatki se med seboj izključujejo. V primeru, da ima zdravnik več naslovov iste stopnje, mu pripada samo en dodatek.

Dodatki za manj ugodne delovne pogoje znašajo najmanj: Dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja pripada zdravniku, ki občasno opravlja delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Višina dodatka znaša 2 € za vsako začeto uro dela v kontroliranem območja ionizirajočega sevanja. Dodatek za izpostavljenost pri delu s citostatiki pripada zdravniku, ki občasno opravlja delo s citostatiki in kontaminiranimi odpadki. Višina dodatka znaša: – za pripravo, aplikacije citostatikov in nego 1€ za vsako začeto uro dela v teh pogojih, – za pripravo citostatikov in za delo s kontaminiranimi odpadki 0,50 € za vsako začeto uro dela v teh pogojih. Delovna mesta, za katera se šteje, da je delavec izpostavljen ionizirajočemu sevanju ali učinku citostatikov, določi oseba javnega prava. Dodatek pripada zdravniku samo za čas, ko dela v manj ugodnih delovnih pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada Dodatek zdravniku ne pripada, kolikor so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta. Šteje se, da so manj ugodni delovni pogoji že upoštevani, če je bil pri prevedbi osnovne plače delovnega mesta v prevedbo vključen dodatek za manj ugodne delovne pogoje. Dodatki, katerih višina je določena v znesku, se usklajujejo z odstotkom povišanja osnovnih plač.

Dodatki za nevarnost in posebne obremenitve so: – Dodatek za čas potapljanja potapljača v okviru usposabljanja v višini 30% urne postavke osnovne plače zdravnika. – Dodatek za čas potapljanja potapljača v primeru intervencije v višini 65% urne postavke osnovne plače zdravnika. – Dodatek za usposobljenost in poučevanje treh ali več po vsebini različnih predmetov v višini 3% urne postavke zdravnika. – Dodatek za delo v bolnišničnih oddelkih v višini 7% urne postavke osnovne plače zdravnika. – Dodatek za neposredno delo z osebami z duševno in telesno motnjo v zdravstvenih zavodih, socialnih zavodih, varstveno-delovnih centrih in zavodih za usposabljanje za: – delo z osebami z lažjo duševno ali telesno motnjo, okvaro, prizadetostjo in oviranostjo v višini 8% urne postavke osnovne plače zdravnika; – za delo z osebami z zmerno duševno ali telesno motnjo, okvaro, prizadetostjo, oviranostjo in z dementnimi osebami v višini 12% urne postavke osnovne plače zdravnika; – za delo z osebami s težjo duševno ali telesno motnjo, okvaro, prizadetostjo in oviranostjo v višini 15% urne postavke osnovne plače zdravnika; – za delo z osebami s težko duševno ali telesno motnjo, okvaro, prizadetostjo in oviranostjo v višini 18% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatek za delo na višini oziroma v globini za: – delo na višini od 2m do 4m, v višini 20% urne postavke osnovne plače zdravnika; – delo na višini nad 4m do 20m, v višini 30% urne postavke osnovne plače zdravnika; – delo na višini nad 20m, v višini 50% urne postavke osnovne plače zdravnika; – delo v alpinistični opremi ali v jamarski oziroma jamski opremi, v višini 100% urne postavke osnovne plače zdravnika. – Dodatek za delo v rizičnih razmerah (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij) v višini 65% urne postavke osnovne plače zdravnika. – Dodatek za opravljanje storitev v primerih, ko se kot prevozno sredstvo uporablja helikopter v višini 30% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatek pripada zdravniku samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Dodatek zdravniku ne pripada, kolikor so nevarnost in posebne obremenitve že upoštevane v okviru vrednotenja osnovne plače delovnega mesta. Šteje se, da so nevarnost in posebne obremenitve že upoštevane, če je bil pri prevedbi osnovne plače delovnega mesta v prevedbo vključen dodatek za nevarnost in posebne obremenitve.

Za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času pripada zdravnikom dodatek v višini 10% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatek se obračunava le za čas, ko zdravnik dela v teh pogojih.

Dodatek za delo v deljenem delovnem času pripada zdravnikom v višini 20% urne postavke osnovne plače zdravnika, če prekinitev delovnega časa traja 2 uri ali več.

Za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času se šteje delo, če je polni delovni čas zdravnika razporejen na manj kot štiri dni v tednu. Dodatek znaša 10% urne postavke osnovne plače zdravnika in mu pripada za ure, ki presegajo 8 ur dela dnevno. Za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času se šteje tudi delo, če je polni delovni čas zdravnika razporejen na več kot pet zaporednih dni v tednu. Dodatek znaša 10% urne postavke osnovne plače zdravnika in mu pripada za ure opravljene v šestem in sedmem delovnem dnevu. Če je delovni čas zdravnika razporejen tako, da ima v enem delovnem dnevu dve ali več prekinitev delovnega časa, ki trajajo najmanj 1 uro, mu za ure dela tako razporejenega delovnega dne pripada dodatek v višini 20% urne postavke osnovne plače. Zdravniku pripada dodatek za delo po posebnem razporedu, za kar se šteje delovni čas, ko se prisotnost delavca planira za dva dni v naprej in ta zahteva prisotnost delavca, ne glede na običajni delovni čas delodajalca ter ga ni mogoče opredeliti z delovnim časom, definiranim iz ostalih členov te kolektivne pogodbe. Delavcu pripada dodatek v višini 20% urne postavke osnovne plače za dejansko opravljene ure po posebnem razporedu. V primeru, ko zdravnik prejema dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, mu ne pripadata dodatka za izmensko delo in za delo v deljenem delovnem času.

Višina dodatka za delo ponoči znaša 30% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatek se obračunava le za čas, ko zdravnik dela ponoči.

Višina dodatka za delo v nedeljo znaša 100% urne postavke osnovne plače zdravnika. Višina dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, znaša 130% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatki se obračunavajo le za čas, ko zdravnik dela v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan. Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, se med seboj izključujeta.

Dodatek za delo preko polnega delovnega časa znaša 50% urne postavke osnovne plače zdravnika. Dodatek se obračunava le za čas, ko zdravnik dela preko polnega delovnega časa.

Zdravniku pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 30% urne postavke osnovne plače. Zdravniku se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas.

Čas dežurstva se šteje v delovni čas. Za čas dežurstva, ki presega polni delovni čas, pripada zdravniku dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Vodstveni oziroma položajni dodatek je del plače, ki pripada zdravniku, ki izvršuje pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta, naziva ali funkcije. Višina položajnega dodatka znaša najmanj 10% osnovne plače.

Dodatek za dvojezičnost pripada zdravnikom, ki delajo na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, kjer je italijanski ali madžarski jezik tudi uradni jezik, če je znanje jezika narodne skupnosti pogoj za opravljanje dela. Višina dodatka iz prejšnjega odstavka znaša najmanj 6% osnovne plače zdravnika.

Zdravnike, zaposlene pri delodajalcih, ki so do 31. 7. 2008 imeli uveden sistem napredovanja po Pravilniku o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu (Uradni list RS, št. 41/94 in nasl.), od 1. 8. 2008 dalje pa sistem napredovanja po Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uradni list RS, št. 51/08 in nasl.) ali drug metodološko in vrednostno primerljiv sistem napredovanja, se za prevedbo iz starega v nov plačni sistem smiselno uporabljajo določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Zdravnike, zaposlene pri delodajalcih, ki do uveljavitve tega tarifnega dela niso imeli uvedenega sistema napredovanja iz prejšnjega odstavka, se razporedi v plačni razred tako, da se mu za vsaka tri leta dela na delovnih mestih v isti tarifni skupini prizna napredovanje najmanj za en plačni razred.

Ob prvem obračunu plač v skladu s tem Posebnim tarifnim delom se opravi primerjava med plačo, določeno na podlagi predpisov in kolektivnih pogodb, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po tem posebnem tarifnem delu, in plačo, izplačano po tem posebnem tarifnem delu. Primerljivi znesek plače, določen po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po tem posebnem tarifnem delu, je plača za mesec pred prvim izplačilom plač po tem posebnem tarifnem delu, izračunana za polni delovni čas (174 delovnih ur oziroma manj, če tako določa posebni zakon za določeno delovno mesto). Pri izračunu se ne upošteva dela plače za delovno uspešnost, dodatka za mentorstvo, dela plače za povečan obseg dela in dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Primerljivi znesek plače, določen po tem posebnem tarifnem delu, je plača, obračunana za polni delovni čas (174 delovnih ur oziroma manj, če tako določa posebni zakon za določeno delovno mesto). Pri izračunu se ne upošteva dela plače za delovno uspešnost, dodatka za mentorstvo, dela plače za povečan obseg dela in dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Kolikor je primerljivi znesek plače, izračunan v skladu z drugim odstavkom tega člena, višji od primerljivega zneska plače, obračunanega v skladu s tretjim odstavkom tega člena, se zdravniku obračuna plača po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki so se uporabljali do izplačila plač po tem posebnem tarifnem delu.

Glede dinamike odprave razlike med osnovno plačo, določeno s tem Posebnim tarifnim delom, in plačo, določeno pred uveljavitvijo tega Posebnega tarifnega dela (odprava nesorazmerij), se smiselno uporabljajo določbe in datumi po Zakonu o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivni pogodbi za javni sektor, delodajalci zasebnega sektorja pa lahko nesorazmerja odpravijo tudi hitreje.

Delodajalci opravijo prvi obračun plač v skladu s tem posebnim tarifnim delom decembra 2011 za mesec november 2011. Za čas od 1. maja 2008 do začetka veljavnosti tega Posebnega tarifnega dela so delodajalci najpozneje do 10. 2. 2012 dolžni izvesti in izplačati poračun med plačo, ki bi jo zdravnik v tem času prejemal po tem Posebnem tarifnem delu, in plačo, ki mu je bila dejansko obračunana in izplačana.

Z dnem uveljavitve tega posebnega tarifnega dela se za zdravnike v javnem sektorju prenehajo uporabljati določbe Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 14/94, 15/94, 22/96, 23/96, 39/98, 46/98, 97/00, 87/03 in 3/04), ki so v nasprotju s tem posebnim tarifnim delom.

Ta posebni tarifni del Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Priloga 1: Plačna lestvica, veljavna od 1. januarja 2011 Priloga 2: Uvrstitev delovnih mest zdravnikov v plačne razrede Aneks k Posebnemu tarifnemu delu Kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 6/26)