99. člen KZ-1B
Oškodovanje javnih sredstev
Za 257. členom se doda nov 257.a člen, ki se glasi:
(1)Uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi, zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo.
(2)Če je zaradi dejanja iz prejšnjega odstavka nastala velika premoženjska škoda, se storilec kaznuje z zaporom od enega do osmih let in z denarno kaznijo.
(3)Uporabnik javnih sredstev po tem členu je pravna oseba javnega prava ali njena enota ali pravna oseba zasebnega prava ali zasebnik, če s temi sredstvi ali na njihov račun izvaja javno službo ali druge dejavnosti v javnem interesu ali zagotavlja javne dobrine na podlagi koncesije ali druge izključne ali posebne pravice.
(4)Javna sredstva po tem členu so nepremičnine, premičnine, denarna sredstva, terjatve, kapitalske naložbe in druge oblike finančnega premoženja države, samoupravne lokalne skupnosti, Evropske unije ali druge pravne osebe javnega prava.«.
- VSC Sodba II Kp 21101/2011Višje sodišče v Celju · 2019
Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčn
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 26. 11. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSC Sodba II Kp 21101/2011Višje sodišče v Celju · 26. 11. 2019
Kaznivi dejanji davčne zatajitve po drugem oziroma prvem odstavku 249. člena KZ-1B sta pogojevani s pragom kaznivosti, ki je dosežen, ko znesek utajenih davčnih obveznosti doseže oziroma presežene določen znesek. Po dikciji uporabljenega milejšega KZ-1B predstavlja prag kaznivosti oziroma objektivni pogoj kaznivosti, če obveznosti, ki se jim je nameraval storilec izogniti, pomenijo veliko premoženjsko korist. Po 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1B se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki med storitvijo kaznivega dejanja presega 50.000,00 EUR. Pri obeh predmetnih kaznivih dejanjih je bil ta zakonski pogoj uresničen. Prav tako pa je bil v opisu kaznivih dejanj subsumiran subjektivni zakonski znak in sicer, da je obtoženec v obeh primerih ravnal z namenom, da bi se gospodarski družbi G... in J-... popolnoma izognili plačilu davka na dodano vrednost. Glede na to, da obtoženec davčnemu organu v obeh primerih ni predložil obrazca DDV-O, pa je bila po določbi 38. člena ZDDV taka prijava obvezna, ni podlage za pravno opredelitev kaznivega dejanja po priviligiranem tretjem odstavku 249. člena KZ-1B, kjer gre za inkriminacijo ravnanj, ki praviloma obsegajo že fazo po davčn