44. člen KZ-1B

Pritožnik upravičeno izpostavlja, da se zakonski določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in z novelo KZ-1B uveljavljenega osmega odstavka 86. člena KZ-1 bistveno razlikujeta, predvsem tako, da terjata dolžno presojo uporabe milejšega zakona. V obravnavani zadevi je bila obsojencu izrečena kazen zapora enega leta in šestih mesecev, kar bi po noveli KZ-1B pomenilo 1095 ur dela v splošno korist, če bi bilo obsojenčevemu predlogu ugodeno. Po KZ-1 pa bi obsojenec, v kolikor bi bilo njegovemu predlogu ugodeno, lahko opravil največ 480 ur dela v splošno korist. Glede na navedeno gre ugotoviti, da v takšnem primeru KZ-1B, ki je veljal v času odločanja o predlogu, za obsojenko ni milejši, zato bi moralo sodišče, v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, pri odločanju o obsojenčevem predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist uporabiti KZ-1, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.

Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost. Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca. Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni. P

Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi glede kazenske sankcije in načina njene izvršitve oprlo na zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je KZ-1, pri tem pa prezrlo, da KZ-1 ni omogočal odločanja o alternativnem izvrševanju zaporne kazni s sodbo, pač pa je določal, da se o predlogu, ki ga obsojenec vloži po pravnomočnosti sodbe, odloča v posebnem postopku. Glede na to, da je bil s KZ-1B spremenjen 86. člen, ki določa, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora odloča sodišče na predlog obdolženca že s sodbo in torej ne šele po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, pa je potrebno šteti, da je KZ-1B milejši predpis.

Pritožbeno sodišče pravnega naziranja prvega sodišča v izpodbijani sodbi glede uporabe milejšega predpisa, da je pri primerjavi določb zakonov pomembno le predpisano najvišje število ur dela v splošno korist, ne pa ključno dejstvo, da je odločanje o nadomestitvi izvršitve kazni zapora s sodbo mogoče šele po sprejetju KZ-1B (v primeru uporabe KZ-1 bi sodišče lahko odločalo s sodbo le o krivdi in o izrečenih sankcijah, ne pa o alternativnem načinu izvršitve le-te), ne sprejema, ker pri uporabi milejšega predpisa nikakor ni mogoča uporaba dveh (ali več) različnih predpisov v isti sodbi. Zato je v konkretnem primeru ob ugotovitvi, da je milejši zakon za obtožence KZ-1B, pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi in sankcijah spremenilo tako, da je vsa dejanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe pravno opredelilo po določbi tretjega in prvega odstavka člena 186 KZ-1B in posledično sledilo pritožbenemu predlogu o preračunu alternativnega načina izvršitve kazni zapora tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

KZ-1B se v razmerju do KZ-1 pokaže kot milejši zakon, saj je šele novela KZ-1B omogočila sodišču, da v obdolženčevo korist o alternativni izvršitvi zaporne kazni odloči že z odločbo o glavni stvari, ne glede na (maksimalno) število ur dela v splošno korist, ki jih sme naložiti obdolženemu. Primerjava določb KZ-1 in KZ-1B v situaciji, ko sodišče odloča o nadomestni izvršitvi kazni zapora po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, ni uporabna v procesni situaciji, ko se o alternativni obliki izvršitve odloči že s sodbo. Sledeč t. i. načelu alternativnosti pri uporabi kazenskega zakona uporaba dveh ali več različnih zakonov v odločbah v isti sodbi (razen izjemoma) ni dopustna.

V primeru, ko je od storitve kaznivega dejanja do pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče odloči o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, prišlo do spremembe kazenskega zakona (enkrat ali večkrat), mora sodišče uporabiti kazenski zakon, ki je za storilca z vidika možnosti nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist milejši, četudi je za storilca pri izreku obsodilne sodbe uporabilo drug zakon (npr. zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja). Zakonodajalec z novelo KZ-1B s spremenjenim pravilom, v katerem je konkretiziral okoliščine, ki naj jih sodišče zlasti upošteva pri odločitvi, ali naj se zaporna kazen izvrši z delom v splošno korist ali ne, vsebinsko ni spremenil meril tako, da bi lahko govorili o drugih merilih, kot jih je določal KZ-1. Načelo individualizacije velja tudi za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.