36. člen ZUOPP-1

Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se začasno odloži izvršitev izpodbijane delne odločbe Zavoda RS za šolstvo v zvezi z njeno delno spremembo z odločbo upravnega organa druge stopnje, dejansko zadržalo pravno učinkovanje teh odločb, med drugim tudi glede odločitve v prvostopenjski odločbi, da ta s 1. 9. 2023 nadomesti prejšnjo odločbo Zavoda RS za šolstvo. Navedeno ima za posledico, da prejšnja odločba zavoda ne more šteti za nadomeščeno in da torej njena veljavnost še ni prenehala, kar je tudi vse, o čemer je odločilo sodišče z izdano začasno odredbo. S tem je začasno vzpostavilo stanje pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanih odločb. Ddel tega stanja pa je tudi zadnji individualiziran program. Iz izdane začasne odredbe za pritožnico (Osnovno šolo) izhaja samo to, kar ji nalaga tudi zakon, in sicer da je treba individualiziran program, ki ga je morala sprejeti in spreminjati že zaradi prejšnje odločbe o otrokovi usmeritvi, še naprej evalvirati.

Sodišče se ne spušča v presojo obsega težav in motenj otroka, šteje pa s stopnjo verjetnosti v tej fazi postopka za verjetno dokazano, da je v otrokovo največjo korist, da se v šolskem okolju do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ohrani način izobraževanja, ki otroku ustreza, s katerim soglaša tudi starš (individualizirani progami se pripravljajo ob sodelovanju s starši in otroci, upoštevajoč njihovo starost in zrelost, četrti odstavek 36. člena ZUOPP-1), in v katerem je otrok uspešen (kot je to razvidno iz evalvacijskega poročila ob zaključku 2. ocenjevalnega obdobja). Pri presoji je sodišče, ne da bi se kakorkoli vsebinsko opredeljevalo do ugotovitev in mnenj pristojnih komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami pri organu prve stopnje in drugih v spisu navedenih strokovnih mnenj in pripomb, upoštevalo, da je mld. otrok med drugim uspešno zaključil šolsko leto (z odličnim uspehom) in da torej trenutni sistem funkcionira tako, da je za otroka ustrezen in mu omogoča ustrezen razvoj in izobraževanje, ki ga otrok zmore, razvija pa lahko tudi druge svoje potenciale (po navedbah tožnika glasbeno, likovno in športno nadarjenost), zaradi česar po presoji sodišča izdan

Individualizirani program po svoji vsebini ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, pač pa izvedbeni akt strokovne narave, s katerim se določi organizacija in izvedba dodatne strokovne pomoči otroku s posebnimi potrebami. Pri njegovem sprejemu vzgojno-izobraževalni zavod ne nastopa v oblastveni vlogi, pač pa v vlogi strokovnega organa, ki je z individualiziranim programom dolžan pripraviti strokovno podlago za uresničitev pravic, ki jih otroku s posebnimi potrebami priznava odločba o usmeritvi. Ker individualizirani program po svoji vsebini ni posamični oblastni akt ali dejanje organov oblasti, tožeča stranka varstva svojih pravic ne more uveljavljati niti v okviru subsidiarnega upravnega spora po 4. členu ZUS-1.