39. člen ZDT-1
(pravočasnost poslovanja)
(1)Državni tožilec mora rešiti zadeve brez nepotrebnega odlašanja. Če pričakovani čas ni določen z zakonom, se za tipična procesna opravila določi z merili za kakovost dela državnih tožilcev, ki jih sprejme Državnotožilski svet. Z merili se določijo tudi okoliščine, ki utemeljujejo prekoračitev.
(2)Če državni tožilec ne reši zadeve v pričakovanem času, mora o razlogih pisno obvestiti vodjo državnega tožilstva.
(3)O tem, ali so podani razlogi za prekoračitev pričakovanega časa, in o ukrepih za zagotovitev pravočasnosti poslovanja odloča vodja državnega tožilstva.
(4)Državni tožilec mora pri svojem delu uporabljati vsa razpoložljiva pospešitvena pravna sredstva, s katerimi lahko učinkovito vpliva na to, da postopek pred sodiščem ali drugimi državnimi organi ne bi trajal nerazumno dolgo. O uporabi pospešitvenega pravnega sredstva obvesti vodjo državnega tožilstva.
- UPRS Sodba I U 97/2018-11Upravno sodišče RS · 2019
Toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ki jo konkretni državni tožilec opravlja, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnih kriterijih. Sodišče zato nima pomislekov do stališča toženke, da lahko že slabše oziroma neizpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta v celoti, s tem pa tudi odločilen vpliv na oceno državnotožilske službe, če je takšen vpliv ustrezno utemeljen in pojasnjen.
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 6. 6. 2019Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 97/2018-11Upravno sodišče RS · 6. 6. 2019besedilo 2011–2026
Toženka nekatere kriterije oceni kot pomembnejše oziroma jim da večjo težo z vidika zahtev državnotožilskega dela in funkcije, ki jo konkretni državni tožilec opravlja, ter so zato pri celostnem vrednotenju večjega pomena kot drugi. Zato lahko pretehtajo tudi morebitno ustreznost državnega tožilca po manj pomembnih kriterijih. Sodišče zato nima pomislekov do stališča toženke, da lahko že slabše oziroma neizpolnjevanje enega od indikatorjev pomeni tudi slabše izpolnjevanje oziroma neizpolnjevanje kriterija sposobnosti opravljanja nalog vodstvenega mesta v celoti, s tem pa tudi odločilen vpliv na oceno državnotožilske službe, če je takšen vpliv ustrezno utemeljen in pojasnjen.