34. člen ZDT-1

Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS. Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod e

Pritožnikova tožba, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ni dovoljena, saj ima zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta zagotovljeno drugo in učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev v skladu z določbami ZDT-1 samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta ni predvideno. Ima pa neizbrani kandidat na podlagi 34. člena ZDT-1 pravico vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Vlade o imenovanju državnega tožilca, v kateri lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi z dokončnim mnenjem Državnotožilskega sveta, saj minister prav na njegovi podlagi ali v skladu z njim oblikuje in poda predlog Vladi, ki nato na podlagi takšnega predloga odloči o imenovanju. Neuspešen razpis ne posega v pravice prijavljenih kandidatov, saj se lahko ob ponovnem razpisu ponovno prijavijo.

Tožnica kot enega bistvenih postopkovnih razlogov, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev nezakonita, navaja kršitev kontradiktornosti, saj se v zvezi s pripombami stranke z interesom, danimi na mnenje DTS z dne 7. 6. 2017, ni imela možnosti izjaviti. Je pa očitno, da je DTS omenjenim pripombam sledil in ob njihovem upoštevanju v dokončnem mnenju spremenil svoje prejšnje mnenje tako, da je na prvo mesto med izbranimi kandidatkami postavil stranko z interesom (izbrano kandidatko A.A.), namesto tožnice, ki je bila v mnenju postavljena na prvo mesto. S takim postopanjem je bilo tudi po presoji sodišča poseženo v tožničine pravice, saj ji ni bila dana možnost, da se do navedenih pripomb opredeli. Pri tem pa je očitno, da je DTS ob upoštevanju navedenih pripomb izdelal dokončno mnenje, v katerem tožnica ni (več) bila (za razliko od mnenja) uvrščena na prvo mesto med predlaganimi kadidatkami, saj je bila v tako izvedenem postopku na prvo mesto uvrščena stranka z interesom, izbrana kandidatka A.A. Tožničini ugovori, da je bila s takim postopanjem tožnici kršena pravica do kontradiktornosti, so zato po presoji sodišča utemeljeni.

V konkretnem primeru je na podlagi osmega odstavka 37. člena ZDT-1 uporabljiva odločba Ustavnega sodišča RS Up 679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007, ki se sicer nanaša na sodnike. V njej je izraženo smiselno stališče, da je potrebno v primeru, ko Vlada RS ne izbere kandidata, za katerega Državnotožilski svet na podlagi dokončnega mnenja meni, da je strokovno usposobljen, (z njegovim mnenjem pa se strinja tudi pristojni minister), pojasniti razloge za svojo odločitev. Le na ta način se lahko preveri, da so Vlado RS pri odločitvi o neimenovanju predlagane kandidatke vodili razlogi v javnem interesu in ne kakšni drugi.