2. člen ZDT-1

Pravica do plače okrajne državne tožilke je po določbi prvega odstavka 49. člena ZDT-1 v povezavi s prvim odstavkom 44. člena ZSS vezana na naziv, v katerega je imenovana, in ne na stvarno pristojnost sodišč oziroma zadev, ki so ji dodeljene v reševanje. Okrajni državni tožilec lahko rešuje tudi kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča in je opravljanje tega dela že upoštevano v njegovi plači. Zato ni mogoče slediti zaključku sodišča prve stopnje, da okrajni državni tožilec, ki rešuje kazenske zadeve iz pristojnosti okrožnega sodišča, opravlja višje vrednoteno delo, kot je določeno z njegovim imenovanjem, in da je posledično upravičen do višjega plačila.

V primerih, ko je zakonodajalec razmejil čas imenovanja v naziv od premestitve na višje državno tožilsko mesto je treba uporabiti enako načelo, kot velja v delovnih razmerjih v zasebnem sektorju (44. člen ZDR-1), namreč da gre plača funkcionarju glede na uvrstitev v plačni razred od dneva premestitve na višje državno tožilsko mesto, ko torej funkcionar začne opravljati delo na vrhovnem državnem tožilstvu, ne pa že od vročitve oziroma od dokončnosti odločbe o imenovanju. Če imenovanju sledi premestitev na višje državno tožilsko mesto, gre za drugačno situacijo, kot če premestitve na višje državnotožilsko mesto ni.

Medijski pritisk po presoji sodišča ne predstavlja motnje v delovanju organa. Tudi če je poročanje medijev o delu posameznega tožilca negativno in pri njem povzroči razburjenje oz. razmišljanje o odzivu javnosti na takšno poročanje, gre pri tem še vedno zgolj za dogajanje v duševni (intimni) sferi posameznika, kar samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju organizacije, v kateri je ta zaposlen. Stanje, v katerem je oseba, zoper katero se vodi postopek, seznanjena z identiteto državnega tožilca, ki je nosilec pregona zoper njo, prej ali slej nastopi skoraj v vsakem kazenskem postopku (če ni preiskovanje kaznivega dejanja ustavljeno v dovolj zgodnji fazi postopka). Takšno stanje torej samo po sebi ne more predstavljati motnje v delovanju tožnice. Tožba bi tako v tem delu lahko bila uspešna le v primeru, če bi tožnica dokazala, da ima faza predkazenskega postopka določene značilnosti, zaradi katerih ima razkritje identitete državnega tožilca v njej povsem drugačne posledice kot v kasnejših fazah postopka. Test javnega interesa lahko pripelje zgolj do razkritja neke informacije, ki bi bila sicer kot izjema izključena iz prostega dostopa, ne more pa povzročiti, da ne

Tožnica kot državna tožilka in funkcionarka je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo in ne v delovnem razmerju, saj ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Obstoj državnotožilske službe in službenega razmerja državnega tožilca je vezan na državnotožilsko funkcijo in ko preneha ta funkcija, posledično preneha tudi službeno razmerje (državnotožilska služba).