59. člen ZVZD-1

Iz podanega mnenja sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa izhaja prepričljiva ugotovitev, da tožnikova invalidnost ni posledica poklicne bolezni niti poškodbe na delu, zato ji je sodišče prve stopnje pravilno sledilo.

Tožniku ni uspelo dokazati, da je do poškodbe prišlo v vzročni zvezi z opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je zavarovan. Že sodišče prve stopnje utemeljeno poudarja, da gre v primeru tožnika za samozaposleno osebo, kar pomeni, da je bil sam dolžan poskrbeti tako za prijavo poškodbe pri delu kot tudi o morebitno nastali poškodbi pri delu obvestiti inšpektorja za delo, pa tudi osebno zdravnico.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti krivdno niti objektivno odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala, ker je opravljala delo, ki ga glede na njene delovne obveznosti ni bila dolžna opravljati, ki je bilo v nasprotju z navodili tožene stranke, in ki ga tožena stranka tudi ni dopuščala. Zgolj dejstvo, da je tožnici škoda nastala pri opravilu, ki je bilo povezano z njenimi delovnimi obveznostmi, v času njenega delovnega časa in na območju, kjer je tožena stranka sicer dovoljevala gibanje zaposlenih (med malico in za odnašanje smeti), še ne daje podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Delavec ima pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi. Ker je od povprečnega delavca (ki predstavlja merilo skrbnosti pri delovnih nesrečah) mogoče utemeljeno pričakovati, da bo opustil tista opravila, ki bi lahko poslabšala njegovo zdravstveno stanje, lahko opustitev takšnega ravnanja, tj. opustitev odklonitve opravljanja dela, predstavlja podlago za delavčevo soodgovornost k nastanku škode na podlagi prvega odstavka 171. člena OZ. Ne more pa biti