91. člen ZMZ-UPB2

Pri ugotavljanju splošne verodostojnosti je treba upoštevati ne le elemente, ki govorijo v škodo, ampak tudi v prid prosilčevi verodostojnosti, in upoštevati posameznikovo subjektivno dojemanje dogodkov ter vpliv poteka časa na pomnjenje. Kaznivost homoseksualnih dejanj v državi je pokazatelj, da družba dojema osebe, ki taka dejanja prakticirajo, za nesprejemljive in zato drugačne, s tem pa za pripadnike določene družbene skupine. Vendar sodba C-199/12 do C-201/12 ne izpostavlja kaznivosti tovrstnih ravnanj kot okoliščine, ki mora biti vselej podana, da je mogoče šteti, da družba neko skupino dojema kot (od sebe) različno. Odločitev, da sodna odločba o priznanju statusa begunca velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Sloveniji, začne učinkovati s pravnomočnostjo sodbe. Vprašanje „ali menite, da je bilo srečanje v kavarni z napadalci slučajno, ali pa je bilo srečanje vnaprej predvideno in posilstvo načrtovano, še preden ste se spoznali v kavarni?“ pomeni kršitev prepovedi iz prvega odstavka 239. člena ZPP. V obravnavani zadevi, ko je bila odločitev odvisna med drugim tudi od tega, ali je bil tožnik že žrtev preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti, t

Bistvene okoliščine spora se vežejo na vpoklic v sirsko vojsko in tveganje oziroma utemeljen strah tožnika, da bi moral kot pripadnik vojske izvrševati kazniva dejanja zoper civilno prebivalstvo v smislu 1. odstavka 5. člena ZMZ ali da bi bil podvržen priporu oziroma pridržanju kot zavrnjeni prosilec za azil in Kurd, ki se je izognil vojaški mobilizaciji, zaradi česar bi mu realno grozila najhujša kazen, nehumano ravnanje ali mučenje izven sirske vojske glede na uporabljena poročila o stanju v izvorni državi, bodisi da bi bil znotraj sirske vojske preganjan, mučen, ubit, ker je Kurd, kar je tudi dokumentirano v poročilih, ki jih je v odločbo povzela tožena stranka.

Pri tožniku gre smiselno za konkludentno zavrnitev izpolnjevanja obveznosti služenja vojaškega roka, saj je kot vojaški obveznik glede na svojo starost (več kot 18 let) tudi zapustil Sirijo, ne da bi pred tem izpolnil predpisano splošno obveznost služenja vojaškega roka. Ker je bila tako s konkludentnim ravnanjem tožnika podana zavrnitev služenja vojaškega roka v času spopada, je podan tudi nadaljnji element iz 5. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik ima utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, saj mu grozi kazenski pregon zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka in mobilizacija na katerikoli kontrolni točki brez predhodne vročitve posebnega pisnega poziva na služenje vojaškega roka.

V postopkih za priznanje mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru (tretji odstavek 21. člena ZMZ) na izjavah prosilca, zato je odločitev pristojnega organa v takšnih primerih odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti prosilčevih izjav.

Ker tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, sta sodišče prve stopnje in tožena stranka pri presoji njegovih izjav upoštevala pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ.

Rok trajanja subsidiarne zaščite mora biti določen v izreku sodbe sodišča prve stopnje, ki je o zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije. Zaradi enotnosti postopka priznanja mednarodne zaščite in ko gre za priznanje le enega od obeh statusov, v izreku sodbe ni treba hkrati navajati dveh, temveč le eno odločitev, in sicer v tem primeru o priznanju statusa subsidiarne zaščite. Priznana subsidiarna zaščita ne more začeti veljati kot dovoljenje za začasno prebivanje že z dnem vročitve izpodbijane sodbe, temveč z dnem njene pravnomočnosti, ko torej postane pravnomočna tudi odločitev sodišča prve stopnje o odpravi odločbe tožene stranke, ki je tožnikoma zavrnila prošnji za priznanje mednarodne zaščite.